Srednji razred in razredizem
Čeprav obstaja veliko definicij srednjega razreda, jo bom, za tukajšnje namene, zožil na tiste, ki so v kapitalističnih družbah v ne-niti položaju: ne neposredno udeleženi v kapitalistični ekonomiji (kot kapitalisti ali zaposleni) niti družbeni izobčenci (brezdomci, migranti brez dokumentov, zaporniki). V tej definiciji je srednji razred družbena skupina, ki ni ne neposredno del kapitalističnega razrednega razmerja niti povsem izključena iz njega. Čeprav srednji razred, gledano s perspektive kritike politične ekonomije, ni zares razred (kot učinek kapitalističnega razrednega razmerja), temveč bolj kulturno določena družbena skupina, se bom vseeno držal oznake srednji razred, saj je, kljub svoji nenatančnosti, še vedno boljša kot nerodna alternativa “kulturno določena družbena skupina, ki jo ponavadi imenujemo srednji razred,” ki bi težko delovala celo kot akronim.
Medtem, ko je bila v socialistični preteklosti drža srednjega razreda do proletariata prijazna in paternalistična dobrodelnost, je danes to v vedno večji meri drža naraščajoče sovražnosti, ki pogosto dobi obliko razrednega sovraštva ali razredizma.
Kje se potem v družbeni prostoru nahaja srednji razred? Zelo splošno rečeno se kapitalistična ekonomija lahko (razširjeno) reproducira sama sebe z nenehnim reinvestiranjem preteklih profitov. A obstajajo tudi nekateri zunanji pogoji, ki ji omogočajo delovanje, a ki jih sama ne more proizvesti. Predvsem gre za koncentracijo oboroženega nasilja v rokah države (kar omogoča tržni konkurenci, da se izvaja na miren način in le z ekonomskimi sredstvi) in pravna država, ki omogoča in uveljavlja pogodbena razmerja med formalno svobodnimi in enakimi osebami. A na bolj konkretni ravni kapitalističnih družb poleg samoreprodukcije kapitalistične ekonomije z ekonomskimi sredstvi in zagotavljanja zunanjih pogojev te samoreprodukcije s strani države obstaja še cel niz problemov, ki se jih ne da reševati na striktno ekonomski način, denimo revščina, socialna izključenost, javno zdravje, izobrazba, splošna kultura, spodobnost in javna morala itn. Rešitev za te probleme je bil, v evropskih kapitalističnih družbah, izum sfere socialnega kot vmesnika med državo in ekonomijo. Socialno je hibridna zmes javnih in zasebnih institucij, ki se ukvarjajo s socialno varnostjo, družino, izobraževanjem, zdravstvom, kulturo in moralo.
Srednji razred so, po naši zoženi definiciji, prebivalci socialnega: kulturni in socialni delavci, zdravniki in učitelji, novinarji in javni intelektualci, pesniki in literarne figure, uslužbenci nevladnih organizacij, duhovniki in cerkveno osebje itn. V Sloveniji je, za razliko od večine drugih postjugoslovanskih in postsocialističnih držav, polje socialnega v veliki meri ostalo javno: bolnišnice, šole, socialni centri, univerze in nacionalni mediji niso bili privatizirani, kar pomeni, da so uslužbenci teh institucij zaščiteni pred (vsaj neposrednim) pritiskom ekonomskih sil. Nove, zasebne socialne institucije, ki so se pojavile v 90h, so se razvijale poleg obstoječih javnih v obliki novih zasebnih šol in univerz, zdravstvenih ambulant, nevladnih organizacij, zasebnih kulturnih zavodov. A tudi te institucije, čeprav so po formalnem statusu zasebne, (večinoma) niso neposredno vpletene v kapitalistična ekonomska razmerja. Večina zasebnih socialnih institucij prejema državno financiranje, le da to, za razliko od javnih socialnih institucij, ni zagotovljeno vnaprej, temveč poteka v obliki projektov in razpisov. Polje socialnega je bilo tudi, posebej v 90h, laboratorij vpeljevanja prekarnega dela. Mnogim mladim aspirantom ni uspelo dobiti redne zaposlitve in so namesto tega delali kot najemniki, kar je proces, ki je bil še posebej izrazit v kulturni in medijski industriji.
Srednji razred ima znaten socialni in kulturni kapital, a, vsaj v Sloveniji, malo neposredne ekonomske ali politične moči.
Dejavnosti in prakse prebivalcev socialnega so pomembne za gladko funkcioniranje kapitalistične države, a same niso njen neposredni del. Srednji razred je v mezdnem razmerju in pogosto doživlja izkoriščanje (v vsakdanjem pomenu te besede – delo v prekarnih razmerah, izgorelost, nizki dohodki), a ne producira presežne vrednosti. Imajo znaten socialni in kulturni kapital, a, vsaj v Sloveniji, malo neposredne ekonomske ali politične moči.
Za razliko od razredov, kot so ti definirani v marxovski teoriji, srednjega razreda ne reproducirajo družbeno objektivne kapitalistične ekonomske sile ne glede na kulturna nagnjenja, okuse in življenjske stile – ravno nasprotno. Kultura v najširšem pomenu, tj. ne le razstave, filmi, glasba itn., temveč tudi prefinjenost govora, manire, izobrazba, občutek državljanske odgovornosti in moralne dolžnosti, je osrednjega pomena ne le za subjektivni občutek pripadnosti srednjemu razredu, temveč tudi v procesu njegovega družbeno objektivnega določanja. Kultura je tisto, kar povezuje srednji razred navznoter in kar jih ločuje od drugih družbenih skupin navzven, tj. od skorumpiranih politikov in pohlepnih kapitalistov nad njimi in vulgarnih plebejcev pod njimi. Od tod srednjost srednjega razreda, ki je bolj kulturno kot ekonomsko določena: biti mittel je bolj stanje telesa, njegovih dispozicij, refleksnih odzivov in drž ter ornamentov, ki izražajo kulturni okus, kot stanje na bančnem računu. Ali, z besedami Katje Perat:
“Od nekdaj gojim prepričanje, da se je za preživetje srednjega razreda nujno boriti, saj srednji razred predstavlja optimalno etično izhodišče, med drugim ravno zaradi koncepta prostega časa. Pripadniki srednjega razreda so namreč tisti privilegiranci, ki imajo dovolj, da jim ni treba niti zavisti ali lakomnosti niti nečloveškega truda, hkrati pa premalo, da bi bili s svojim imetjem obremenjeni in bi ves svoj čas investirali v paranoidno obrambo svojega denarja. Pripadniki srednjega razreda so ljudje, ki imajo tako denarja kot časa ravno toliko, da jim nanju ni treba misliti in lahko mislijo na pomembnejše stvari. Kadar delajo, lahko spočiti mislijo na svoje delo, na tisto, kar je v delu namenjeno drugim, in na tisto, kar v njem pripada njihovi osebni samorealizaciji, kadar pa počivajo, imajo čas drug za drugega in kakovostne medčloveške odnose, sredi katerih rastejo tako pomenki o zasebnem kot pomenki o javnem, iz katerih rastejo zamisli za izboljšave, ki se na drugi strani spet prelivajo v delo kot delo za družbo, za njeno stabilnost in blaginjo.” (“Kdor hoče kosilo mora postati surov,” Pogledi, 20. 5. 2015)
Srednji razred – ravno zato, ker ni zares razred, temveč kulturno določena družbena skupina – aktivno in intencionalno uporablja kulturo za lastno reprodukcijo ter ustvarjanje razlike in socialne razdalje od drugih družbenih skupin. Strategije ustvarjanja kulturne razlike zahtevajo nenehno budnost in čuječnost, saj socialni status in kulturna distinkcija srednjega razreda nista določena za vedno, temveč ju je mogoče le aktivno pridobivati in ohranjati (ali povečevati). Mogoče pa ju je, če se ne družimo s pravimi ljudmi, ne zahajamo v prave lokale ali ne govorimo pravilno, tudi izgubiti.
Kot rečeno, je vzpostavljanje kulturne razlike srednjega razreda vedno dvosmerno: distancira se tako od tistih socialno zgoraj kot od tistih spodaj. Razmerje srednjega razreda do tistih nad njimi je ambivalentno: hkrati gre za držo konstruktivne kritike posameznih ekscesov in zlorab politične in ekonomske moči (ki ravno s tem vedno znova afirmira osnovne postulate obeh) in za držo pohlevnosti, posebej v razmerju do politične oblasti, od katere je srednji razred v Sloveniji (ker je večinoma zbran v javnih in javno financiranih zasebnih institucijah) finančno odvisen.
Večina moralne in kritične energije srednjega razreda je tako usmerjena v tiste pod njimi. Medtem, ko je bila v socialistični preteklosti drža srednjega razreda do proletariata prijazna in paternalistična dobrodelnost (ki pa vseeno ni le implicirala, temveč je delovala ravno skozi vzpostavljanje moralne in kulturne superiornosti srednega razreda), je danes to v vedno večji meri drža naraščajoče sovražnosti, ki pogosto dobi obliko razrednega sovraštva ali razredizma, ki pa je ideološko ne-spoznan kot sodba o kulturni razliki. Sprememba v drži srednjega razreda do proletariata izvira iz sprememb v materialnih razmerah prvega, ki so bile del širših družbenih procesov, značilnih za postsocialistično tranzicijo.
Materialna varnost novih generacij srednjega razreda se je zlomila z uvedbo prekarnega in projektnega dela. Srednji razred je od 90ih dalje postajal vse bolj materialno osiromašen in politično marginalen.
V socializmu je srednji razred imel ne le socialni status, temveč tudi materialno varnost in njegovi predlogi socialne politike (v najširšem pomenu) so imeli, zaradi poudarjenega pomena socialnega v socialistični družbeni ureditvi, dejanski vpliv na državno politiko. A v času postsocialistične tranzicije je srednji razred postajal vse bolj politično nepomemben. V kapitalistično družbeni ureditvi je socialno še vedno pomembno, a se upravlja na drugačen način, ki temelji na ekonomski racionalnosti, zaradi česar so specifična znanja in veščine humanističnega srednjega razreda vedno bolj odvečna in politično neučinkovita. Poleg tega se je, kot omenjeno zgoraj, materialna varnost novih generacij srednjega razreda zlomila z uvedbo prekarnega in projektnega dela. Srednji razred je tako od 90ih dalje postajal vse bolj materialno osiromašen in politično marginalen.
Zaradi uničenja institucionalne in finančne podlage, ki je srednjemu razredu zagotavljala njegovo socialno in kulturni distinkcijo, konec 90h njihova materialna socialna situacija ni bila dosti drugačna od tiste navadnih delavcev. Razkroj materialne pozicije srednjega razreda je pomenil tudi razkroj njegove avtonomije, zaradi česar so politične zveze in pohlevnost – iz čisto osnovnih preživetvenih razlogov – postajale vse bolj pomembne. Srednji razred je kljub vsemu preživel 90a zaradi politične hegemonije srednjemu razredu naklonjenih liberalnih vlad. Liberalni politiki so večinoma izvirali iz istega kadrovskega bazena novih družbenih gibanj iz 80h, zaradi česar so bile povezave med njimi in srednjim razredom relativno čvrste in stabilne in politična pohlevnost drugega pri njegovih pripadnikih ni bila doživljana kot represija, saj so prebivalci socialnega in liberalni politiki delili enako politično prepričanje. Zato srednji razred svojega socialnega liberalizma v 90h ni razumel kot sebi zunanje ideološke prisile, temveč kot avtonomno etično in politično izbiro.
Ker mlade generacije srednjega razreda nimajo realne ekonomske in politične moči, so razredistične socialne in politične intervencije srednjega razreda večinoma skoncentrirane v polju kulture in medijev, v tekstih in izjavah, ki obsojajo primitivne, vulgarne in zaostale ruralne ljudi in kulturo.
Glede na to, da je bila politična pohlevnost srednjega razreda liberalnim vladam s tem zagotovljena na tako objektivni kot subjektivni ravni, sta se njegova kritična in moralna energija usmerili v denunciacije proletariata, od katerega se je srednji razred – ker sta se njuni materialni situaciji povsem zbližali – lahko razlikoval le kulturno. A ta kulturna razlika, v nasprotju z držo socialističnega srednjega razreda, ni bila več benevolentna, paternalistična distanca, temveč drža neposredne sovražnosti. To sovraštvo se utemeljuje na osnovni in najbolj neposredno očitni kulturni razliki med srednjim razredom in proletariatom: razliki med urbanim in ruralnim, kjer ruralno ni mišljeno v geografskem, temveč v kulturnem pomenu, kot poseben način obnašanja, govorjenja in oblačenja, poseben glasbeni in kulinarični okus itn. Ker mlade generacije srednjega razreda nimajo realne ekonomske in politične moči (ki etablirani manjšini srednega razreda še vedno omogoča benevolentno paternalistično socialno upravljanja revnih, socialnih izključenih, problematične mladine itn.), so razredistične socialne in politične intervencije srednjega razreda večinoma skoncentrirane v polju kulture in medijev, v tekstih in izjavah, ki obsojajo primitivne, vulgarne in zaostale ruralne ljudi in kulturo. Morda najbolj pretresljivo svarilo pred “pokmetenjem mesta” in “epidemijo neumnosti” kot nevarnostima ruralnega je tekst Gregorja Baumana z naslovom “Podeželje v mestu ali naredite mi to deželo čim prej kmečko” (Sigic, 17. 12. 2014).
V razredističnem diskurzu je kapitalistično razredno razmerje – ki samo ni razmerje med srednjim razredom in proletariatom, a ima srednji razred vseeno podporno vlogo v njegovi reprodukciji – ideološko ne-spoznano kot razmerje kulturne razlike. Ne nastopa kot strukturno razmerje družbene dominacije, temveč kot nekakšna kulturna meritokracija, kjer se lahko le izbrani posamezniki z vso silo svojega kulturnega okusa in rafiniranostjo svojega življenjskega stila dvignejo nad množično ruralno zaostalost in primitivizem. Razredistična premestitev socialnih in kulturnih neenakosti od razrednega razmerja k razliki med urbanim in ruralnim teh neenakosti ne predstavlja kot učinkov sistemske materialne in kulturne deprivacije, značilne za kapitalistične družbe, temveč kot učinke inherentne zaostalosti ruralnih množic samih. Miha Šalehar predlaga elegantno končno rešitev za ruralne množice: “Najbrž zato, ker bi drhal strpal v obvezne poletne tabore, da ne rečem taborišča, kjer bi se na silo naučili manir, okusa in tega, kdo je Paul McCartney. Pa zato, ker bi uvedel obvezni test za pridobitev dovoljenja za sleherno družbeno aktivnost. Začenši s pridobitvijo volilne pravice, ki v mojem svetu ne bi bila pogojena le s spolno zrelostjo.” (“Dragi Narat,” Delo, 7. 1. 2015).
Razredizem je ideološko ne-spoznanje razrednega razmerja kot kulturne razlike, katerega ideološka učinkovitost se skriva ravno v tem, da skriva razredno razmerje samo in predstavlja njegove učinke kot čista, neposredovana in empirično očitna dejstva. Ker deluje kot podporna enota v reprodukciji razredne delitve ima tudi realne socialne učinke.
—
Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Torek ob petih, 2015.
