• English
  • Hrvatski

Že vsaka antikapitalistična ptička na veji pozna zgodbo o potrošniški družbi, ki nas sili, da sami sebi vedno znova postavljamo nove, nedosežne cilje, saj je splošno znano, da poleg srajc, foteljev ali nahrbtnikov, s katerimi nas zasipajo preko spletnih oglasov in uličnih reklamnih panojev, začenjamo hrepeneti tudi po telesih, ki v reklamah nosijo očala, skozi katera bomo lahko končno uzrli srečo. V vsem tem je nekaj grozljivega, pri čemer ne mislim zgolj na ideološki srh.

V mislih imam hlad, seksualni hlad, podobo, ki je oropana česarkoli, kar bi se dalo v svojem bistvu označiti kot vzburljivo. Ko rečem vzburljivo, imam v mislih klasično spolno slo, strast, nekaj popolnoma nasprotnega sodobni potrošniški želji. Iz nekega razloga ponudbe v oglasih ne vsebujejo materiala za strast.

Naši socialistični očetje in matere so fukali pogosteje in bolje.

Kljub temu večina ljudi na ulicah vse bolj spominja na telesa iz oglasov. Že prvi pogled na mimoidoče moške in ženske v moji soseski utrjuje domnevo, da srednji razred redno prakticira fizično aktivnost. Ker sem tudi sam blagoslovljen s prostim časom, se včasih zalotim, kako običajnemu osemurnemu delovniku svojih sodržavljanov dodajam čas, ki ga porabim za vadbo in pripravo zdrave hrane z namenom pretvorbe svoje telesne mase v prototip iz oglasov, ter prihajam do izračuna, po katerem v dnevnem urniku mojih sopotnikov ne ostane preveč časa za karkoli izven pričakovanega. Zdi se mi, da ravno v umanjkanju ukvarjanja z nepričakovanim ali nezadanim tiči naš okorni, impotentni zajec iz oglasa.

Imam slabo navado, da pozorno in dolgo opazujem ljudi na ulici, v lokalih ali na vlaku. V svoji soseski jih delim na dve skupini: staroselce (druga in tretja generacija bližnjevzhodnih beguncev, ki so v Nemčijo prispeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) in hipsterje (mlajši bio-Nemci ter novi, kul gastarbajterji z vseh koncev sveta, ki so se v sosesko priselili v zadnjih desetih letih, predvsem zaradi privlačnega vajba mesta in dobro plačanih služb, ki so jih takoj po prihodu lansirale v stabilnost srednjega razreda). Poleg tega, da imam navado opazovati ljudi, imam še eno slabo navado: večino dnevnih dejavnosti si razlagam, jih zvajam in gledam skozi zadovoljeno ali nezadovoljeno spolno slo mimoidočih, pogostost spolnih aktivnosti ter ostale psevdofreudovske pizdarije, ki mi onesnažujejo um.

Kratka freudovska digresija: pred dobrimi petnajstimi leti me je pokojna babica, ko je želela iz mene izvleči informacije o novem dekletu mojega starejšega brata, vprašala: »Kaj misliš? A onadva živita?« To me je zmedlo. »Kako to misliš živita?« sem vprašal venomer radovedno babico. Verjel sem, da jo zanima, ali živita skupaj v stanovanju, čeprav je babica vedela, da moj starejši brat še vedno živi z mano in najinimi starši. Babica je dopolnila vprašanje: »Ali spita«. V drugo sem dojel. Babica je želela vedeti, ali brat in njegovo dekle seksata. Odgovora nisem poznal, babičino vprašanje pa pozabil, vse dokler nisem tudi sam začel resneje raziskovati življenja. Tako kot običajno je bil babičin jezik precizen. Leta so minevala, jaz pa sem počasi dojemal, zakaj je moja babica dva človeka, ki seksata, obravnavala kot človeka, ki živita. Iz tega izhaja (čeprav babica tega ni naravnost izrekla), da par, ki ne seksa redno, ali pa sploh ne seksa, ne živi. Takšni pari so bili po merilih moje babice mrtvi ali pa blažje rečeno neživi. Pravzaprav sem prepričan, da bi bili v njenem slovarju neživi, saj beseda mrtvi v sebi vsebuje življenje, pa čeprav nekdanje, medtem ko beseda neživi ne vsebuje prav ničesar.

Danes najpogosteje delim ljudi okoli sebe na žive in nežive, pa naj gre za goste v mojem domu, slučajne mimoidoče na ulici ali sopotnike na vlaku. Tudi na to sem mislil, na neživljenje v babičinem smislu besede, ko sem omenil telo iz oglasa in telesa na ulici, ki to telo in oblačila iz oglasa gledajo in si jih želijo, medtem ko se prebijajo skozi dan.

Sodobni mučenci ali mučenice, ki osem ur dnevno, pet dni na teden garajo kot konji, da bi zaslužili denar, s katerim bodo plačali stanovanje, ustvarili prihranke ter si kupili oblačila, imajo po prihodu domov le stežka željo po čemerkoli drugemu kot po klasičnem bindžanju aktualne serije in spanju.

Fantomska jugonostalgija pri ljudeh, ki so rojeni med razpadom SFRJ ali po njem, ni ravno redek pojav. O tem pričajo tudi vse bolj oblegani YouTube kanali, na katerih se vrti jugoslovanska glasba, vse od predelav svetovnih šansonov do yugo-synth-wavea. V večini prestolnic nekdanjih jugoslovanskih republik so pri določenem sloju nove mladine vse bolj priljubljene zabave, na katerih se to glasbo rado posluša, tako da je po »Aperol Spritz« obratu glasba naših dedkov in babic, ki so jo naši starši prezirali, nenadoma postala naša glasba. Za mene, dobrega učenca svoje babice, je tudi to zgolj še eno vprašanje življenja in neživljenja. Teorije o tem, kako je v kapitalizmu v primerjavi s socializmom seks slabši oziroma skoraj neobstoječ, so že dobro znane. (Podrobneje v Why Women Have Better Sex Under Socialism avtorice Kristen R. Ghodsee). Skratka, sodobni mučenci ali mučenice, ki osem ur dnevno, pet dni na teden garajo kot konji, da bi zaslužili denar, s katerim bodo plačali stanovanje, ustvarili prihranke ter si kupili oblačila, s katerimi se identificirajo, hrano, ki bo njihovemu telesu podaljšala življenje in mu dala moč, da nekajkrat tedensko zdrži napore v fitnesu, imajo po prihodu domov le stežka željo po čemerkoli drugemu kot po klasičnem bindžanju aktualne serije in spanju, toda ne z namenom, da v postelji živijo, temveč da do jutra umrejo in se nato sveži prebudijo v še en dan na poti do uspeha in sreče, če to še ni eno in isto.

Zaradi tega, se mi zdi, jugoslovanska glasba tudi predstavlja tisto novo sexy pri jugoslovanski mladini, saj poleg tega, da v svoji neiztrošeni marketinški nameri poziva k uživanju v vročem poletju južnega Jadrana in retro verziji malomeščanskega življenja, ki mu ni ušel noben srednji razred, prihaja k nam kot zvok časa, v katerem so sodobniki te glasbe osvajali nove svobode, to pa pomeni tudi nove načine življenja. Poleg tega niso poznali koncepta uspeha, kakršnega poznamo danes, zato so lahko namesto lovljenja mehaničnega zajca, ki se jim izmika, v svoji potrošniški nedolžnosti uporabljali to, kar so imeli, ter fukali v miru. Raziskava namreč jasno nakazuje, če je raziskavam verjeti: naši socialistični očetje in matere so fukali pogosteje in bolje. Spominu na boljše čase (vključno z zvokom tistih časov), četudi gre za spomin drugega, se ni enostavno upreti.

Na sorodno depresivni paraleli že skoraj deset let iz knjige v knjigo Michel Houellebecq utemeljuje misery porn sodobnega zahodnega človeka, med njegovimi bolj strupenimi podobami pa izstopa tista iz enako strupenega romana Podreditev, v katerem utrujeno zahodnjakinjo, ki obiskuje fitnes, pije smuti, se sexy oblači, da bi naredila čim boljši vtis na prijatelje in sodelavce, po prihodu domov pa sleče svojo sexy uniformo, se preobleče v trenirko ter preostanek dneva brezživljenjsko preživlja zvita na kavču, pred zaslonom, s svojim enako brezživljenjskim partnerjem, postavi nasproti tradicionalni muslimanski ženski, ki v zunanji svet hodi zavita od glave do pete, ponoči pa se v tajnosti spalnice izmota iz zapletenega oblačila ter se spremeni v rajsko ptico za svojega gospodarja. Po vedno vznemirljivem Houellebecqu ima tradicionalna muslimanska ženska v sodobnem svetu ob vseh mukah patriarhata še vedno priložnost uživati v svojem telesu, medtem ko ženska, ki živi blagodejnost neoliberalizma, svoje v fitnesu izklesano telo večinoma nima moči uporabljati, zato ga le še razkazuje na poti do dolgo sanjanega prehoda razredne meje. Ko s Houellebecqove podobe odstranimo sloj mizantropije in običajne zahodnjaške eksotizacije Orienta (ki je bila podrobno razkrinkana v kultni knjigi Edwarda Saida Orientalizem), ostaja razdelitev iz jezikovnega sveta moje pokojne babice enako uporabna za moške in za ženske, razdelitev na žive in nežive v sodobnem konceptu uspeha in zadovoljstva s sabo, kakor tudi vprašanje, kako v tem konceptu doseči dejansko uživanje v življenju.

Možnosti seveda ni veliko, ena med njimi pa je vsekakor verska ekstaza. Kot človek, ki prihaja s krščanske strani religijskih naracij, najlažje najdem tolažbo v krščanskih mističnih tekstih. Znotraj njih, zlasti v besedilih srednjeveških mistikinj, se zemeljski užitki zavračajo z lahkoto. Pravzaprav se niti ne zavračajo, preprosto postanejo odveč. Le kdo potrebuje zemeljske užitke (ter z njimi zemeljske skrbi), če lahko vsako noč pofuka Boga? Tistemu, ki ne verjame, da so najbolj vztrajni mistiki, zlasti pa mistikinje bile z Bogom na ti in z njim živele, priporočam malo antologijo mističnih besedil, ki jih je priredil Martin Buber.

Toda verska ekstaza in življenje z Bogom in za Boga sta seveda dostopna samo redkim in tako je tudi prav. Nam ostalim so na razpolago mikrodoziranja s psihedeličnimi drogami, krioterapija, poezija, ayahuasca turizem po Južni Ameriki ali v tradicionalnih primerih alkohol, psihoterapija, zakonski svetovalci, počitnice, ločitve, duhovniki in hodže, Marx und Engels itd., vse to samo zato, da bi lahko za trenutek izstopili iz začaranega kroga srednjerazrednega dolgočasja, pogledali v oči manekenu z reklame in rekli: ne rajcaš me več. Ko se to zgodi, bo nekomu med nami uspelo pofukati, če ne ravno Boga, pa vsaj nepopolno ljubljeno osebo in pri tem še uživati. To pa je že pričetek male revolucije, za katero bi bilo smiselno preliti znoj in spermo. Morda celo zrušiti razredne meje.

Prevedel: Mišo Mićić