Stavka čustev

Gre za tisti občutek, ko buljimo v prazno steno in si želimo, da bi se nam v možganih zaiskrilo, a tega ne znamo priklicati. Ali pa občutek, ko se poskušamo nasmehniti z zavedanjem, da naše oči pri tem ne sodelujejo (občutek, ki ga prisotnost maske na obrazu še poslabša, saj nam daje vedeti, da so naše možnosti ponarejanja še slabše). Ali pa gre morda za neskončno zaporedje nalog, ki so se prej zdele kot nadzorne točke na usmerjeni poti, zdaj pa se zdijo kot neskončno in naveličano udrihanje po istem gumbu na igralnem avtomatu. Gre za vrzel med obljubo in resničnostjo, občutek, da so naša čustva kot taka pričela stavkati. To je izgorelost.

Izgorelost ni težava, ki jo lahko individualno rešujemo. Je simptom sveta, ki je narejen, da nas izčrpa do točke, ko se ne zmoremo več upreti.

Beseda sega nazaj vsaj v sedemdeseta leta, a je v zadnjem času postala nekoliko bolj trendovsko obarvana, od nedavnega pa se jo povezuje zlasti z milenijci, potem ko je leta 2019 novinarka Anne Helen Petersen za Buzzfeed napisala tozadeven viralni članek. V članku z naslovom Can’t Even: How Millennials Became the Burnout Generation (Ne morem sploh: Kako so milenijci postali izgorela generacija) Petersen uporabi lastno zgodbo kot odskočno točko ter jo poskuša posplošiti navzven. Tako kot drugi avtorji, ki so svoje viralne članke razširili v (psevdo)priročnike za samopomoč, Petersen v prizadevanju, da bi zgradila močnejši in bolj poglobljen primer, nekaterim svojim kritikom odgovarja, da piše o vsesplošno razširjenem družbenem problemu. »Gre za delovno etiko, tesnobo in izčrpanost, ki je značilna za svet, v katerem sem odrasla,« pravi, »kontekst, v katerem sem se prijavila na fakulteto in poskušala najti službo, kontekst realnosti preživljanja največjega ekonomskega kolapsa od časov velike gospodarske krize ter hitrega širjenja in vseprisotnosti digitalnih tehnologij in družbenih omrežij. Skratka: gre za izkušnjo milenijcev.«

Petersen ni prva, ki trdi, da se generacija milenijcev sooča s specifičnimi pritiski – Kids These Days (Mulci dandanes) Malcolma Harrisa podrobno opisuje, kako so se s spremembami kapitalizma nakopičila tudi pričakovanja do milenijcev glede razvoja njihovega »človeškega kapitala«, Generation Left (Leva generacija) Keira Milburna pa zatrjuje, da so vse te spremembe milenijsko politiko prežele z eksplozivnim potencialom, ravno zato ker milenijci nimajo skoraj ničesar, kar bi lahko izgubili. Petersen s citiranjem Harrisa in še nekaterih drugih raziskovalcev in teoretikov zagovarja milenijce pred nenehnimi očitki, da so generacija avokadovega toasta in neodgovornosti, ki čaka, da ji bo lepo življenje padlo z neba v naročje, pri tem pa razloži, zakaj je »izgorelost« izraz, ki ga nenadoma vsi uporabljajo.

Kljub nekaterim gestam, usmerjenim k tistim izven univerzitetno izobraženega strokovnega kroga, govori knjiga Anne Helen Petersen pravzaprav o spreminjajočih se pričakovanjih srednjega razreda v krizi. Kot izpostavi Barbara Ehrenreich, je srednji razred vedno premikajoča se tarča, je večno negotov, večno v strahu pred padcem, v zadnjih nekaj desetletjih pa je vstopil v svoj bržkone dokončni zaton. Kakor Anne-Marie Slaughter v knjigi Unfinished Business: Women Men Work Family (Nedokončan posel: Ženske Moški Delo Družina) – katere »trickle-down feminizem« je Tressie McMillan Cottom nepozabno skritizirala – se Petersen spopada z izzivom, da je iz svojega profesionalnega življenja razvila posplošen argument. Čeprav je Petersen osvežujoče jasna, da je nemogoče »imeti vse«, govori dobršen del njene knjige o tem, kako nekateri milenijci poskušajo tako ali drugače doseči ravno to. Ukvarja se z zahtevnostjo srednje šole, fakultete in izvenšolskih dejavnosti, s stresom delovne kulture, kjer smo vedno na razpolago, z novimi pričakovanji za starše, z neprenehnim brenčanjem družbenih omrežij, kot da gre pri tem za pritiske, s katerimi se bodo njeni bralci univerzalno poistovetili.

Petersen pripoznava tiste, katerih izkušnje so drugačne od njenih: »Živeti v revščini ali živeti kot begunec pomeni biti pogojen s [prekarnostjo]. Razlika je torej, da pri tem ne gre za naracijo, ki je bila milenijcem – zlasti tistim belim, iz srednjega razreda – prodana o njih samih.« Zdrs med generacijo in razredom na tem mestu ponazarja problem. Petersen se morda odziva na tendenco tisočih trendovskih člankov, ki izraz »milenijec« uporabljajo kot sopomenko starejšega izraza »japi«, a pripoznanje, da prekomerno delo, izčrpanost in čustveni zlom, ki jih povzroča življenje v pomanjkanju, niso nekaj novega, nakazuje, da se ji generacijski argument ves čas izmika. Izgorelost ne more biti zgolj posledica prekarnega, naporov polnega življenja; to bi pomenilo, da ne gre toliko za nek nov fenomen, temveč za bolj običajno stanje življenja v kapitalizmu.

Ravno zato najbolj zanimivi deli knjige sploh niso tisti, ki govorijo o samih milenijcih, temveč o izgorelosti kot taki. Je izgorelost zgolj preobremenjenost ali nekaj drugega?

V smislu diagnoze sega izgorelost nazaj v leto 1974, ko je psiholog Herber Freudenberger prvič opredelil specifično vrsto stresa, ki jo doživljajo delavci v »poklicih pomoči«. Zdravniki in zdravstveni delavci, je ugotovil Freudenberger, od katerih se je pričakovalo požrtvovalnost in katerih delo je vsebovalo kombinacijo velike zahtevnosti in visokih idealov, so se borili s pomanjkanjem motivacije in sposobnosti spoprijemanja ter so postajali čustveno vse bolj izžeti vse do točke kolapsa. Petersen citira psihoanalitika Josha Cohena, ki izgorelost opisuje kot stanje, »v katerem ste izčrpali vse svoje notranje vire, a se ne zmorete osvoboditi nervozne potrebe, da bi kljub temu nadaljevali.« Nek drugi poročevalec citira Irvina Schonfelda in izgorelost označi kot »vrsto depresije, ki se pojavi kot odziv na grozljive delovne pogoje.«

Koncept izgorelosti se je torej pojavil v istem času kot neoliberalizem, ko se je kapitalizem sesul in sestavil, preden je zavzel svojo sedanjo obliko. To, da so se diagnoze z delom povezanih duševnih in čustvenih obolenj spreminjale sočasno z oblikami mezdnega dela, nas sploh ne bi smelo presenečati. Konec koncev ima izgorelost predhodnike: citirajoč Cohena, Petersen opredeli »melanholično naveličanost«, ki jo najdemo »v knjigi Pridigarjev, ki jo diagnosticira Hipokrat in je značilna za renesanso, simptom zmedenosti vsled občutja ‘neusmiljenih sprememb’«. Nevrastenija, nervozno obolenje pacientov iz obdobja industrijske revolucije, je bila povezana s »tempom in obremenitvami« takratnega kapitalizma.

Pred letom 1940 so besedo »stres«, ki jo danes najpogosteje povezujemo z vrsto delovnega mesta in socialnimi obremenitvami, ki jih Petersen podrobno opisuje v svoji knjigi, večinoma uporabljali inženirji in fiziki; William Davies v The Happiness Industry (Industrija sreče) piše, da se je nanašala na kovine, ne na telesa. Obrat v rabi izraza za obrabo fizične strukture na obrabo človeških fizičnih ali psihičnih stanj se je zgodil v obdobju po drugi svetovni vojni, v času relativno stabilne kapitalistične ekspanzije na zahodu. Stres, piše Davies, »je nekaj, na kar naletimo brez izbire, a se mu ne moremo izogniti.« Med ekspanzijo povojne blaginje v šestdesetih se je kot novo področje pojavilo tudi zdravje pri delu. Raziskovalci so želeli doumeti, na kakšen način delo vpliva na človeško telo in um (in srce). Ugotovili so, da »slabo zasnovana delovna mesta in pomanjkanje pravega priznanja na delovnem mestu jasno prispevajo k fizičnim in duševnim obolenjem.« Odsotnost moči in avtonomije v službi je bil pomemben dejavnik za razvoj s stresom povezanih bolezni, ki so jih povezovali s hormonom kortizolom.

Kaj se zgodi, ko končate zdravstveno šolo in ste pripravljeni reševati življenja, potem pa ugotovite, da vas v bolnišnici vsak dan priganjajo, da naredite »več z manj«, brez ustrezne zaščitne opreme ali časa, da bi se posvetili vsakemu pacientu?

Seveda se šefi za preučevanje teh dognanj niso zanimali iz velikodušne želje po osrečevanju svojih zaposlenih, temveč zato, ker stres, kot je izpostavil Davies, povzroča več izostankov z dela. Tako so začeli nastajati programi dobrega počutja na delovnem mestu, ki so se postopoma prikradli v vse vidike življenja zaposlenih in postali mehanizem nadzora na delovnem mestu. Za učitelja iz Zahodne Virginie kot je Brandon Wolford, je bila »kaplja čez rob«, ki je pripeljala do masovne stavke leta 2018, prisila, da nosijo Fitbit za sledenje njihovemu gibanju. Tovrstne strategije so oblikovane zato, da znižujejo zavarovalne premije in ohranjajo produktivnost delavcev.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je leta 2019 izgorelost prepoznala kot »poklicni fenomen … ne kot zdravstveno stanje«; izgorelost opredeljuje kot stanje na delovnem mestu, čeprav so seveda sodobna delovna mesta – zlasti v času covid-19 – povsod in ne poznajo meja. Simptomi, ki jih navaja SZO, so »občutek izčrpanosti in izžetosti; povečana mentalna razdalja do svoje službe, občutja negativizma in cinizma, ki so povezana z opravljanjem službe, ter znižana strokovna učinkovitost.«

Prvi in tretji simptom se lahko nanašata na kogarkoli; drugi pa pravzaprav namiguje, da je obstajal čas, ko nismo imeli ciničnih ali negativnih občutkov do svojih služb. Nek drugi raziskovalec izgorelosti je poudaril, da je cinizem simptom zgolj, kadar je nov.

Ali tovarniški delavec, ki je pod stresom, izčrpan in ciničen do svojega dela, doživlja izgorelost? Ali pa je izgorelost, če se vrnemo k Freudenbergerju in »poklicem pomoči«, nekaj, kar predpostavlja, da nam služba mora nekaj pomeniti, da se nanjo v prvi vrsti vežejo naši ideali? Kaj se zgodi, ko končate zdravstveno šolo in ste pripravljeni reševati življenja, potem pa ugotovite, da vas v bolnišnici vsak dan priganjajo, da naredite »več z manj«, brez ustrezne zaščitne opreme ali časa, da bi se posvetili vsakemu pacientu? Izgorelost je v tem primeru tisto, kot pravi Petersen, kar se zgodi, »ko postane razdalja med idealom in možno živeto resničnostjo prevelika, da bi jo prenesli.«

Z drugimi besedami, izgorelost je simptom dobe dela iz ljubezni.

Delavci danes bolj verjetno delajo na področjih, kjer morajo biti njihova čustva do določene mere vključena v delovni proces. Če ukrademo Harrisovo nepozabno vrstico, »vsaka služba, ki jo je nemogoče opravljati med jokom, najverjetneje zahteva nekaj čustvenega dela«. Naj gre za poučevanje, strežbo kave nataknjenim vozačem, nego bolnikov s covid-19 ali intervjuvanje brezposelnih ljudi o njihovih težavah, predstavljajo dela, ki od delavca zahtevajo določeno čustveno stanje, da uživajo v tem, kar počnejo, ali pa da se vsaj pretvarjajo, trenutno v ZDA in ostalih zahodnih državah veliko večji delež delovne sile zdaj kot pa pred neoliberalno revolucijo. Ta premik je tako na nek način generacijski, toda njegovi učinki nikakor niso omejeni na milenijce.

Pričakovanje, da bomo svoje delo prepoznali kot »kul« in ga bomo posledično želeli opravljati (in ga opravljali ves prekleti čas), je prav tako naraslo. »Sodeč po Indeed.com,« piše Petersen, »je med 2006 in 2013 za 2505 % naraslo število del, ki so v svojem opisu vsebovala besedo ‘nindža’, za 810 % tistih z ‘rock zvezdnikom’ ter 67 % porast tistih z ‘Jedijem’.« Ti posebni prisrčni izrazi so bili morda zamišljeni tako, da ugajajo domnevni milenijski senzibilnosti, toda realnost je, da delo vse bolj čustveno izčrpava delavce vseh starosti.

Obenem pa delo – zlasti zato, ker je pandemija razdelila svet na tiste, ki delajo od doma, »bistvene delavce« in brezposelne – preprosto postaja vse bolj zanič. Socialne nagrade, ki smo jih prejeli skozi dnevno druženje s kolegi, so v najboljšem primeru zreducirane na pogovor preko Slacka ali nerodne poskuse fizičnega distanciranja; domači predah je zdaj zgolj še eno mesto za obremenjevanje s skrbmi. Predanost delu se znova in znova preverja, medtem ko delodajalci varčujejo pri dodatkih za varnost pri delu in osebni varovalni opremi, znižujejo stroške ali zahtevajo produktivnost iz domače pisarne. Ko ostane tako malo ljubezni do dela, lahko morda presekamo nekatere zablode, ki so nas sploh pripeljale do izgorelosti.

Zdi se, da izgorelost dosega (oprostite izrazu) pandemične razsežnosti. Študija iz leta 2018 poroča o 28-odstotni stopnji »splošne izgorelosti« med ameriško delovno silo. Gallupova anketa je ugotovila, da jo 23 % delavcev občuti »pogosto ali ves čas«.

Delo, izpostavlja Petersen, počasi prevzema naše čustveno življenje, se prikrade v naša najintimnejša razmerja in nas vse spreminja v majhne čustvene kapitaliste. Zato gre pri »bolezni izgorelosti za več kot zgolj za zasvojenost z delom. Gre za odtujitev od sebe in od želje.« Zgradi torej primer, da je izgorelost nekaj, kar na nek način naredimo sami sebi. Celo ob prostih dnevih, pravi Petersen, nas k sebi vlečejo iste strukture, ki delo spreminjajo v nočno moro.

Naši neskončni, nezanesljivi delovni urniki spreminjajo družbena omrežja, sms sporočila in Tinder v nadomestke za dejanski prosti čas, v katerem bi se lahko obsežno in morda radikalno povezali z drugimi ljudmi.

Te strukture so najpogosteje oddaljene le nekaj potegov po telefonu. Tam so družbena omrežja, ki naše možgane ob vsakem kliku polnijo z dopaminom, kar je za številne del opisa njihovih delovnih nalog. (Petersen rezervira še zlasti hudo kritiko za Instagram, kraj, na katerega projiciramo vnaprej zamišljeno, filtrirano in skrbno obrezano fotografijo svojega sanjskega jaza, ki živi življenje, ki si ga želimo, na način, da sami sebe prepričamo, da je vse to v redu.) Potem je tu pošiljanje sms sporočil, ki preide z drugega načina, da bi v ljudeh vzbudil občutek »prepoznanja in posebnosti«, k dodatnemu garanju, ki prijateljstva spreminja v še več dela. Potem je tu še Tinder, ki srečna naključja pri spoznavanju novih romantičnih interesov spreminja v kombinacijo najslabših delov Facebooka in intervjujev za službo.

Naši neskončni, nezanesljivi delovni urniki spreminjajo družbena omrežja, sms sporočila in Tinder v nadomestke za dejanski prosti čas, v katerem bi se lahko obsežno in morda radikalno povezali z drugimi ljudmi. Navsezadnje je čas, ki ga preživimo drug z drugim tisti, ki ima revolucionarni potencial: v trenutkih, ko so ljudje naši prijatelji in tovariši, ne pa tisti, s katerimi tekmujemo v vsakem tvitu ali Instagram posnetku za status srednjega razreda, lahko najdemo potencial, da zavrnemo konstrukcijo sebe za kalup poznega kapitalizma.

Izgorelost ni težava, ki jo lahko individualno rešujemo. Je simptom sveta, ki je narejen, da nas izčrpa do točke, ko se ne zmoremo več upreti. »Nobene alternative ni« se je iz zmagoslavnega krika spremenilo v mračno obljubo. Pogosto smo preveč zaposleni za boj. Toda na ulicah se je prejšnje poletje, ko so protesti zopet preplavili meje, ki so jih postavili delo in pravila in celo pandemija, da bi nas združili v ogorčenju, smo našli nekaj boljšega in bolj smiselnega od nenehnega »doomscrollanja« po Twitterju ob naraščajočem številu slabih novic.

Leta 2013 je Sydette Harry zapisala, da so milenijci, čeprav niso edini na ulicah, zgradili gibanje Black Lives Matter. Do leta 2020 je morda postalo »največje gibanje v zgodovini ZDA« sodeč po New York Timesu. Milenijci, piše Harry, so svoje izzive našli »v protestih, pohodih in, ja, medgeneracijskem povezovanju.« Milenijci se prav tako sindikalno povezujejo – kar je, seveda, eden izmed najboljših načinov za premagovanje izgorelosti na delu. Sindikat je v osnovi skupina ljudi, ki se zberejo zaradi skupnih prizadevanj – prizadevanj, ki so morda izčrpavajoča, a ustvarjajo takšno solidarnost, ki je lahko branik pred izgorelostjo.

Prvič sem za izgorelost slišala v aktivističnih krogih, kjer lahko idealizem in predanost vodita v rinjenje z glavo skozi zid, kar pa na koncu pripelje do spoznanja, da se zidov na tak način ne da porušiti. Kot organizatorka invalidnih je Leah Lakshmi Piepzna-Samarasinha za Organizing Upgrade leta 2012 zapisala, da so delavski razred in še zlasti revni ljudje, med katerimi je največ temnopoltih, tisti, ki nimajo druge izbire, kot da se borijo za svoja življenja. »Nekateri med nami trdo delamo. Zelo veliko delamo. Ne spimo. Ne ustavljamo se,« je zapisala. »Imamo nekakšno somatiko, način bivanja v lastnih telesih, včasih žilavost in potrpežljivost za uresničevanje. To počnemo, ker moramo, ker to ljubimo, ker je to način, da vsem tistim, ki so nas kadarkoli označili za lenuhe in nas okrivili za lastno revščino, sporočimo, da se lahko jebejo. To je lahko darilo. Lahko nas pa tudi ubije.«

»Pri izgorelosti ne gre samo za dovolj poglobljeno analizo,« je zapisala Piepzna-Samarasinha. »Gre za gibanja, ki so globoko abilistična in nedostopna.« Gibanja pogosto privzamejo obliko tistega, proti čemur se borijo: lahko so patriarhalna in rasistična in hierarhična in globoko sovražna do invalidov, do tistih, ki morajo opravljati po tri službe, do tistih, ki skrbijo za otroke ali ostarele. In če je čustvena izčrpanost ključna komponenta izgorelosti, potem je zgolj to, da obstajaš kot temnopolt, ko so vaše vsakodnevne novice polne rasističnih napadov, pomemben dejavnik tveganja. Gibanja morajo upoštevati realnosti naših življenj danes namesto reproduciranja morilskih struktur delovnih mest, sicer tvegajo neuspeh. Aktivistična izgorelost prepogosto pripelje ljudi do tega, da popolnoma opustijo gibanja.

»Samopomoč« se je v popularni zavesti spremenila v še eno izmed nalog s seznama opravil – »pripravi si kopel z mehurčki« ali »izvajaj jogo« med še večjimi količinami dela.

Izbruh energije aktivističnih gibanj spomladi in poleti 2020 je prišel takoj po obdobju, ko so mnogi med nami dobili nepoznani občutek prostega časa. Naj smo bili na prisilnem dopustu, odpuščeni ali pa zgolj zataknjeni doma brez običajnih socialnih odvodov, je pri nekaterih med nami pandemija povzročila občutek ekspanzivnega dolgočasja – dolgočasja, med katerim lahko najdemo čas, da zares začutimo in si zamislimo druge svetove. V teh trenutkih smo morda najmočneje začutili odbijajoče-privlačni učinek družbenih omrežij. Šlo je za način, da se spet počutimo skupaj, a je hkrati poudarilo razdalje med nami. Med nekim video klicem sem se zalotila, kako se ekrana dotikam enako, kot sem se ležerno dotikala prijateljičine roke ali noge, ko sva se pogovarjali. Hrepenela sem po povezanosti – luksuzni, zamudni, neproduktivni povezanosti. Ko smo zavzeli ulice, se je občutek dolgočasja spremenil v nekaj drugega.

Aktivistična izgorelost je resnična. A pogosto je tudi, se mi zdi, simptom načina, kako nekateri ljudje opravijo večino organizacijskega dela in za to ne samo ne požanjejo nikakršnih zaslug, pač pa tudi oskrbe ne. »Samopomoč« se je v popularni zavesti spremenila iz »dejanja političnega vojskovanja«, v slavnem citatu Audre Lorde, v še eno izmed nalog s seznama opravil – »pripravi si kopel z mehurčki« ali »izvajaj jogo« med še večjimi količinami dela – a aktivisti v mestih kot je Ferguson so mi povedali o izgradnji struktur za skupnostno oskrbo, za prostore, kjer bi se dobili za medsebojno oskrbo in nego. Izvajali so podporo zapornikom, a prav tako zagovorništvo krajšega delovnega tedna, pa tudi skupnostne obroke, medicinsko in psihiatrično oskrbo, prostor za diskusije in celo masaže. Ta občutek oskrbe je bil vseprisoten na ulicah prejšnje poletje, od transparentov z napisi »Oskrba, ne policija« do ljudi, ki so delili tople obroke protestnikom, ki so nosili vreče z maskami, razkužili, ustekleničeno vodo in prigrizki. Poleg pripravljenosti, da nase prevzamejo tveganje za okužbo, za nasilje policije oziroma nasilje belih supremacistov, so bili povsod prisotni tudi poskusi, da bi to nasilje kar najbolj ublažili z medsebojno oskrbo, čeprav smo si bili in smo ostali tujci.

Bili smo utrujeni od tega, kako nas svet počasi ubija in včasih nekatere med nami vse naenkrat. Utrujeni smo bili od tega, da ekonomska tesnobnost pronica v čustveno tesnobnost, da nam vlada pomanjkanje, da nas vse boli in da se je nemogoče osvoboditi. V prostoru med nami, ki ga je še vedno terjala socialna distanca, smo našli nekaj, kar je lahko izgorelost vsaj začasno držalo nazaj.

—

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani Dissent magazina. Prevedeno z dovoljenjem University of Pennsylvania Press.

Prikazna fotografija: Micro Biz Mag

Prevedel: Mišo Mićić