• English
  • Hrvatski

Čudna so – ravno tako kot tista Gospodova – pota napredka.

Dva meseca, kolikor je trajala moja rezidenca v dunajskem MuseumsQuartieru, sem obiskoval lokalni Spar, v katerem sem se oskrboval z rečmi, ki me v nasprotju s sodobno vizualno umetnostjo zanimajo.

Spar pravzaprav bdi nad dunajsko Muzejsko četrtjo: dve njegovi prodajalni kot častna straža z dvignjenimi kopji (poglejte Sparov logo: to ni smreka, temveč pripravno orožje za obrambo umetnosti) stražita vhode v poslopja, v katerih so shranjene številne mojstrovine človeškega duha. Poslopja, ki so ob izgradnji služila kot hlevi, saj so prvotno po središču Dunaja neusmiljeno srali konji. Če vas je pot kadarkoli zanesla na Dunaj, že veste, da konjsko govno pred stolnico sv. Štefana še danes velja za turistično atrakcijo.

Slovenci ste v smislu tehnološkega napredka prehiteli Dunajčane. Bravo.

Levi Spar-stražar bdi nad svojo stranjo Muzejske četrti in nadzoruje dobršen del Mariahilfer Straße, po kateri sem hodil v »Kafko«, kjer se je takrat še dalo kaditi, drugi market te družbeno odgovorne in do umetnosti prijateljsko naravnane korporacije pa oskrbuje desne vhode.

Zakaj vam vse to pripovedujem? Zato, ker sta mi Sparova marketa v Muzejski četrti razkrila, da ste Slovenci v smislu tehnološkega napredka prehiteli Dunajčane. Bravo.

V dunajskih marketih še vedno lahko srečate zaposlene: nekakšne tetke delajo za pultom s pecivi in za blagajno, nekakšni moški srednjih let nosijo škatle in steklenice.

Ko sem se nedolgo po potovanju na Dunaj znašel v Mariboru, sem ugotovil, da v tamkajšnjem Sparu ni ljudi. Samo vzameš, kar potrebuješ, plačaš sam na blagajni – človek je morda edinole v kontrolni sobi in prek povsod nastavljenih kamer nadzoruje tvoj obisk njihove prodajalne.

Prodajalna je bila neurejena (na policah so bili razmetani artikli, ki jih ni nihče vrnil na svoje mesto), vzdušje v njej pa izjemno neprijetno. Nisem več prepričan – v nič več nisem prepričan – toda mislim, da me je vse to odvrnilo od nakupa.

V Mariboru sem razumel prihodnost lastne države. Ni mi bilo težko, zato sem poiskal uradne podatke o strukturi zaposlenih v Črni gori. Četrtina zaposlenih v Montenegru dela v trgovini. Od tega 26.100 žensk in 20.100 moških. Torej 46.200 ljudi: v majhni Črni gori je to resnična vojska.

Berem o pogojih, v katerih ti ljudje delajo: »Javna skrivnost je, da imajo zaposleni v trgovini zgolj dva prosta dneva mesečno, da pogosto delajo nadure, da imajo zgolj sedem do deset dni dopusta na leto. Prodajalke delajo za od 250 do 330 evrov, pogosto podpisujejo tako imenovane bianco odpovedi, zato jih delodajalec lahko odpusti, kadarkoli hoče.«

Ko potujemo na zahod, ne potujemo zgolj po prostoru, temveč tudi skozi čas: odhajamo v lastno prihodnost.

Nisem zlovešči prerok, a vidim, kar očitno prihaja: čez nekaj let bodo prodajalke in prodajalci brez dela. Prihodnost ne bo blagohotna do blagajničark: njihovo delo bodo opravljali (že opravljajo) stroji. Ko potujemo na zahod, ne potujemo zgolj po prostoru, temveč tudi skozi čas: odhajamo v lastno prihodnost.

Končno smo pri vzroku mojega pisanja o Sparu. Google pravi, da je to velika in ugledna evropska trgovska veriga, ki je leta 2017 ustvarila 34,5 milijarde evrov prihodkov. V njihovi prodajalni v Mariboru, kot pravim, ni zaposlenih. Vzameš, kar potrebuješ, stopiš do naprave, plačaš in greš.

Enako seveda velja za McDonald’s. Ljudje, ki na blagajni sprejemajo vaša naročila v tem podjetju nimajo prihodnosti: naprave, v katere vtipkaš svoje naročilo, so že postavljene.

Do tega pride, ko se »vizionarsko« odločiš, da bo prihodnost tvojega gospodarstva slonela na »turizmu in storitvah«: četrtini tvojih zaposlenih konkurirajo stroji, ki so od njih cenejši, se ne združujejo v sindikate in nimajo delavskih pravic, še teh dveh prostih dni mesečno ne.

Če bi se ljudje, o katerih govorimo, poenotili glede lastnih ekonomskih koristi, bi imela ta ali kakšna prihodnja oblast resen problem.

Pa vendar … kljub skoraj pol stoletja jugoslovanskega socializma (ali pa morda prav zato) je materialistično razumevanje zgodovine in političnih procesov tukaj praktično pregnano iz javnega prostora, v katerem se pojavlja zgolj občasno, pa še takrat le kot del desničarskih populističnih manipulativnih strategij, na katere oblast odgovarja z lastnimi manipulativnimi strategijami.

Marsikaj je odvisno od izida navzkrižij med temi manipulacijami, le eno ne: na blagajnah vas bodo tako ali drugače pričakale naprave.

Muči me enostavno vprašanje. V imenu obljubljene demokracije in kapitalizma smo se zlahka odrekli produkcijskim sredstvom, ki so bila v naših rokah. Kaj pa je bila tranzicija, če ne razlastitev, uničenje naših produkcijskih sredstev in sindikalnih pravic – naša tranzicija iz proletariata v prekariat?

Zakaj smo mislili, če smo sploh karkoli mislili, da nam bodo po tem, ko nam bodo odvzeli vse, pustili politične pravice?

V skušnjavi sem, da na obljubo o resnični demokraciji in »neskorumpiranem« kapitalizmu – prepozno, resnično prepozno – odgovorim: veste kaj, dajte vi meni redno službo, brezplačno zdravstvo, šolstvo in sindikalne pravice, vi pa izvolite vso to demokracijo z vsemi pripadajočimi političnimi svoboščinami.

Toda to je lažna dilema. Zakaj smo mislili, če smo sploh karkoli mislili, da nam bodo po tem, ko nam bodo odvzeli vse, pustili politične pravice?

Zakaj naj bi na svetu, v katerem ni prostora za blagajničarke in pisatelje (prozo danes pišejo algoritmi), obstajal prostor za svobodne volivce? Zakaj, če pa je logika procesa, da se spremenijo v volilne stroje?

Prevedel: Mišo Mićić