Strokovnjaki za škrate
Prvi sogovornik trdi, da avtomobile poganjajo motorji, bodisi električni ali takšni z notranjim izgorevanjem.
Drugi zagotavlja, da avtomobile poganjajo škrati, ki vrtijo kolesa.
Kako naj torej mediji uravnoteženo predstavijo obe stališči?
***
Zgornji primer, ki sem ga nedavno objavil na Twitterju, se morda zdi pretiran. Avtomobil sodi med človeške iznajdbe, pri katerih si večina predstavlja vsaj osnove njegovega delovanja, čeprav ga ne bi znali sestaviti ali popraviti. Vozila ne poganjajo škrati ali kaka druga čarovnija, ampak motor. Tega je treba redno oskrbovati z gorivom ali mu polniti baterijo, voznik pa s krmilom obrača kolesa in ga usmerja v izbrano smer.
Velika večina uporabnikov ne pozna zakonov termodinamike, magnetizma in drugih fizikalnih pojavov, ki premikajo njihovo vozilo. Ne pomislijo, da v resnici niso še nikoli videli elektrike ali opazovali tega notranjega izgorevanja, ki menda poganja motor. Avtomobil zato velja za udomačeno tehnologijo, ki nam je postala tako samoumevna, da se o njej ne sprašujemo več.
Varnostni pas je postal udomačena tehnologija, ki se ji vozniki niso več upirali ali je videli kot prisilni poseg v osebne svoboščine. To je bilo mogoče šele takrat, ko se njihovim argumentom in protiargumentom ni bilo več treba enakovredno soočati s trditvami o škratih, pomanjšanih konjih in čarovnijah, ki da poganjajo avtomobile.
Strahovi, ki so jih nekoč vzbujale prve »kočije brez konjev«, so že zdavnaj pozabljeni. Prav tako zaklinjanja, da morajo avtomobil v resnici poganjati mali ljudje ali pomanjšani konji, ker se je zdela takšna razlaga bolj verjetna od znanstvene. Vsaka dovolj napredna tehnologija je namreč neločljiva od čarovnije, je človeško sprejemanje novosti opisal futurist in pisatelj Arthur C. Clarke. Zato so se ob začetku avtomobilistične dobe inženirske razlage enakovredno soočale z magičnimi – torej s strokovnjaki za male ljudi in pomanjšane konje. Toda strokovnjaki za avtomobilske škrate so sčasoma pridobili sedanji status in postali nekakšna nenavadna manjšina, ki je ni več nihče poslušal ali jo vabil v medije.
Šele takrat je bilo mogoče kritično razmišljati o dejanskih pridobitvah in posledicah avtomobilistične revolucije. Zdravniki so začeli opozarjati na čisto nove poškodbe, ki so jih med pešci in vozniki povzročali avtomobili. Arhitekti in urbanisti so postali pozorni na velike spremembe v okolju, ko so se mesta in krajine prilagodile novemu prevoznemu sredstvu. Razmah osebnega prevoza je povečal onesnaževanje ozračja in izpuste toplogrednih plinov. Zaradi vse večje odvisnosti od osebnega prevoza in fosilnih goriv se je začela spreminjati tudi geopolitična podoba sveta.
Velika avtomobilska podjetja so poskušala na vse načine ubraniti svoje finančne interese – z lobiranjem, zavajanjem in napadi na aktiviste, kar je med drugim opisal dolgoletni ameriški borec za pravice potrošnikov Ralph Nader v knjigi Unsafe at Any Speed. Več desetletij je trajalo, preden so začele države uvajati prometne predpise, kakršne poznamo danes. Proizvajalce avtomobilov je bilo treba prisiliti, da so začeli v vozila obvezno vgrajevati varnostne pasove, je opisal Nader. Uporabo osvinčenega bencina so morali prepovedati, postopoma so se zaostrovali pogoji za pridobitev vozniškega dovoljenja. Prepoved vožnje pod vplivom alkohola je sledila šele veliko pozneje, prav tako prepoved uporabe mobilnega telefona in druge omejitve »vozniške svobode«.
Vse omenjene spremembe, ki so postopoma izboljšale prometno varnost in zmanjšale onesnaževanje, so v svojem času sprožile veliko polemik in nasprotovanja. Med strokovnjaki ni bilo nikoli popolnega soglasja glede najbolj primerne prometne ureditve, najbolj optimalnega pogonskega goriva ali najbolj učinkovitega ukrepa za zmanjšanje onesnaževanja. Številni vozniki umrejo kljub uporabi varnostnega pasu. Zračne blazine se včasih aktivirajo v napačnem trenutku in poškodujejo voznika bolj kot (rahel) avtomobilski trk. A so se strokovnjaki in odločevalci postopoma strinjali vsaj glede osnovnih dejstev: da prehitra vožnja ubija, da avtomobili onesnažujejo okolje, in da varnostni pas rešuje življenja.
Ko so se zakonom in predpisom pridružile še zavarovalnice, ki niso hotele več izplačevati odškodnine neprivezanim voznikom, so se prilagodili tudi proizvajalci avtomobilov in sami poudarjati večjo skrb za varnost pri novih modelih. Posledično je tudi varnostni pas postal udomačena tehnologija, ki se ji vozniki – razen redkih izjem – niso več upirali ali je videli kot prisilni poseg v osebne svoboščine. Vse to pa je bilo mogoče šele takrat, ko se njihovim argumentom in protiargumentom ni bilo več treba enakovredno soočati s trditvami o škratih, pomanjšanih konjih in čarovnijah, ki da poganjajo avtomobile.
Če si strokovnjakov za škrate danes skoraj ni več mogoče predstavljati v pogovorih o avtomobilih, pa so njihovi sodobniki še vedno zelo dejavni pri debatah o znanstveni inovaciji, ki je najmanj sto let starejša od prvega avtomobila: o cepljenju in cepivih.
Ti denimo ne verjamejo, da bolezni povzročajo nekakšni očesu nevidni mikroorganizmi, kot so bakterije in virusi. Ali trdijo, da nam poskušajo vsemogočne globalne elite pod kožo vbrizgati strupe, nadzorne mikročipe in gensko spremenjene molekule, s katerimi nam bodo reprogramirali DNK. V »škratološko« razlago sveta sodi tudi prepričanje, da nas hočejo farmacevtska podjetja narediti trajno odvisne od vedno novih odmerkov njihovih cepiv, zato nam namenoma uničujejo »naravno odpornost«. In da jim pri tem pomagajo politiki, uradna zdravstvena stroka in »mejnstrim« mediji, ki da namesto objektivnega obveščanja cenzurirajo vse drugače misleče ter umetno napihujejo grožnjo od covida-19, da bi nam omejili svobodo in vsilili nov (globalni) svetovni red.
V nasprotju z delovanjem avtomobila, ki ga intuitivno sprejemamo tudi brez poznavanja zakonov fizike, je cepljenje neintuitivno ali celo protiintuitivno. Ni lahko razumeti, kako nas lahko namerna okužba z boleznijo dejansko obvaruje pred resnejšim zbolevanjem ali smrtjo.
Zakaj v takšnih razlagah že takoj ne prepoznamo škratov, ki vrtijo kolesa, ampak jim prisluhnemo kot enakovredni »drugi strani« strokovne debate?
V nasprotju z delovanjem avtomobila, ki ga intuitivno sprejemamo tudi brez poznavanja zakonov fizike, je cepljenje neintuitivno ali celo protiintuitivno. Ni lahko razumeti, kako nas lahko namerna okužba z boleznijo dejansko obvaruje pred resnejšim zbolevanjem ali smrtjo. Zdravega človeka je težko prepričati, naj se preventivno odloči za zaužitje neznane snovi (jo pogoltne ali si jo vbrizga pod kožo) in potem vsaj na kratko zboli: potrpi vročino, bolečino in morebitne druge neprijetne posledice. Toda delovanje cepiv ima – enako kot gibanje avtomobila – trdno znanstveno razlago. Temelji na poznavanju fizioloških procesov, delovanju imunskega sistema, genetiki, proučevanju mikroorganizmov in na analizi širjenja nalezljivih bolezni (epidemiologiji). Zato so cepiva v nasprotju z nekdanjimi zdravilskimi uroki in amuleti tudi dejansko obvarovala človeštvo pred številnimi smrtonosnimi boleznimi.
To nikakor ne pomeni, da o cepljenju in cepivih ni treba razmišljati kritično. Cepiva niso vsemogočna in so le eno izmed orodij, s katerimi poskušamo zamejevati bolezni. Nekatere posameznike bo cepivo zaščitilo bolj, druge manj. Učinkovitost zaščite se lahko zmanjša zaradi hitre mutacije virusa, neželeni stranski učinki cepiva so v redkih primerih tudi usodni, zato je od konkretne bolezni zelo odvisna tudi ocena tveganj (marsikdo bi se brez pomisleka cepil proti črnim kozam, ne pa tudi proti gripi). Ob tem je bilo cepljenje vselej povezano z določeno prisilo (družbeno, moralno, ekonomsko ali zakonsko), saj so morali cepljeni posamezniki sprejeti določena tveganja in neželene posledice v dobro skupnosti. Presojo tveganj in koristi pa smo zaupali zunanjim avtoritetam: državi in zdravstveni stroki, saj sami ne moremo in ne znamo izvajati ustreznih analiz in kliničnih študij – podobno kot ne bomo analizirali vseh sestavnih delov avtomobila, izvedli »kreš testov« ali določali vsak svojih hitrostnih omejitev.
Te zunanje avtoritete velikokrat niso upravičile našega zaupanja. Pretekle slabe prakse farmacevtskih podjetij so dobro dokumentirane (prikrivanje podatkov, vplivanje na rezultate kliničnih študij, podkupovanje zdravnikov …).Vlade so se na epidemijo covida-19 povsod po svetu odzvale z ukrepi, ki pogosto niso bili logični, dosledni ali utemeljeni na strokovnih argumentih. Politiki (tudi slovenski) so si v imenu izrednih epidemioloških razmer prisvajali izredna pooblastila, manipulirali s podatki o zbolevanju in širjenju bolezni, brez javne razprave sprejemali problematične zakone ter z njimi omejevali državljanske svoboščine. K sedanji proticepilski »infodemiji« pa je veliko prispevala tudi pasivnost zdravniške skupnosti, ki je ves čas podcenjevala vse močnejše gibanje posameznikov in skupin, ki so svoje ali otrokove zdravstvene težave pripisovali cepivom. Včasih upravičeno.
Nezaupanje v politike, epidemiološke ukrepe in razvijalce cepiv je zato razumljivo, prav tako zahteve po jasnih odgovorih. Kako nevaren je dejansko covid-19 in katere skupine prebivalstva najbolj ogroža (prve ocene so bile pretirane)? Čigava strategija za preprečevanje širjenja bolezni je bila najbolj učinkovita? Kateri ukrepi so delovali in kateri so (ali bodo) povzročili več škode kot virus? Je ob konkretni bolezni smiselno uvesti obvezno cepljenje za celotno populacijo, preden zberemo dovolj podatkov o posledicah bolezni in neželenih učinkih cepiv? Na kakšen način bi bilo mogoče predvideti in preprečiti najhujše zaplete po cepljenju, če vemo, da so možne tudi smrti? Pa tudi, kako v izrednih epidemičnih razmerah preprečiti zlorabe oblasti, saj so takrat možnosti za aktivno družbeno delovanje močno omejene in pogosto sankcionirane?
Pred četrtim valom epidemije covida-19 je jasno, da za omenjena vprašanja še nimamo in ne moremo imeti optimalnih rešitev ali dokončnih odgovorov. Najbolj učinkovitih strategij za obvladovanje epidemije pa ne bo mogoče poiskati, dokler bomo po zgledu strankarske politike še naprej podpihovali vse bolj skrajno delitev na domnevne »cepilce« in »proticepilce«, ki je krivična do obojih. Tako do tistih, ki s(m)o se kljub dvomom in strahovom cepili proti covidu-19, kot tudi do številnih, ki z odločitvijo zaradi različnih razlogov še odlašajo, čeprav cepljenju kot takemu ne nasprotujejo. In če bomo – prav tako po zgledu politike – še naprej enakovredno obravnavali imunologe in strokovnjake za cepilne škrate, ki da imajo enako pravico do svojih dejstev in razlag.
Pred covidom-19 in drugimi prihodnjimi epidemijami se bo mogoče učinkoviteje braniti šele takrat, ko se bomo poenotili glede osnovnih dejstev o vzrokih in posledicah bolezni.
Avtomobilska doba je pokazala, da takšni »škratologi« zelo učinkovito odvračajo pozornost od resničnih problemov in s tem še najbolj koristijo tistim, proti katerim se domnevno borijo, torej korporacijam, političnim in gospodarskim elitam ter slabi znanosti. Dokler so ljudje za prometne in druge avtomobilske nesreče krivili zlobne škrate, proizvajalcem in regulatorjem ni bilo treba prevzeti odgovornosti za premalo premišljene ali nevarne rešitve pri zasnovi in uporabi avtomobilov. Enako tudi ljudje po cepljenju ne umirajo zaradi strupov, globalnih zarot in zlih duhov, ampak zaradi človeških odločitev in napak, ki jih je mogoče spremeniti in popraviti.
Pred covidom-19 in drugimi prihodnjimi epidemijami se bo zato mogoče učinkoviteje braniti šele takrat, ko se bomo poenotili glede osnovnih dejstev o vzrokih in posledicah bolezni. Takrat bo tudi cepljenje postalo samo še ena izmed udomačenih tehnologij, o kateri bomo lahko razmišljali kritično in je ne bo več mogoče tako enostavno zlorabljati za doseganje osebnih koristi. Političnih ali finančnih.
—
