Študenti (še) ne obstajamo

»Igra je osnovni princip /…/ in edina pravila, ki jih lahko prizna, so življenje brez mrtvila in svobodno ter neovirano uživanje.«

O bedi študentskega življenja

O bedi študentskega življenja je francoski pamflet iz leta 1966, ki je v svojem času povzročil škandal zaradi (tedaj) kontroverzne vsebine. Kontroverznost pamfleta je z leti izhlapela, samo besedilo pa je pri nas postalo kultni tekst o nevšečnosti biti študent. Tako kot vse stvari, ki so bile nekoč škandalozne, v današnjem času pa jih lahko vidimo v parolah na H&M majicah, tako je imel tudi O bedi študentskega življenja za cilj razburjati razrede svojega časa. Zato je zanimivo, kako globoko so se floskule tega pamfleta, ki je sicer objavljen na Radiu Študent, zasidrale v zavest študentov-aktivistov; kako resno nekateri ljudje jemljejo sočnost pamfleta, mešanico manifestnega patosa in najstniške pretencioznosti, kot ju pokažejo zgoraj navedene zaključne besede. Težko je potem kritizirati kakršnokoli študentsko aktivistično organiziranje na Slovenskem, ne da bi omenili tega besedila, ki ga lahko tudi preimenujem:

O bedi študentskega aktivizma

Ezopova basen Pastirček in volk o fantku, ki se mu njegovo opravilo zdi dolgočasno in lažno zavpije »Volk!Volk!«, se zaključi z besedami, da lažnivcu ne moreš verjeti, tudi kadar govori resnico. Moderen konec takšne zgodbe bi lahko bil, da vaščani še tretjič pridejo na pomoč fantku, le da ga tokrat odpeljejo k psihoterapevtu in napišejo par objav na svojem zidu na družbenih omrežjih o tem, kako je klic na pomoč vedno klic na pomoč ‒ le da je oblika pomoči lahko različna.

Določeni pripadniki in pripadnice študentskih aktivističnih gibanj pri nas bi lahko rekli, na primer, da je že vprašanje »Kako si?« mikroaktivizem, saj se upira sebičnosti sodobnega individualizma. V tem primeru je spregledano, da je ravno vprašanje »Kako si?« oblika pasivne agresije, če tretjič zares pride volk in si privošči slastno kosilo. Mogoče sem se zmotila. Mogoče je konec moderne Ezopove basni ta, da fantka zares požre volk, vaščani pa so tisti, ki začnejo hoditi k psihoterapevtu in se medsebojno skrbno sprašujejo: »Kako si?«

Nobeno gibanje ne more ustvariti teorije svojega delovanja, ne da bi bilo pod vplivom lastnih ciljev in superstrukture družbe, znotraj katere ustvarja. Zato je samokritičnost nujna.

Pastirček je blizu vasi pasel čredo, vendar se mu je to opravilo zdelo dolgočasno in samotno. Pomislil je, da bo poskrbel za vznemirjenje, če se bo delal, da je volk napadel njegovo drobnico.

Čustvena navezanost na določen cilj ne zadostuje kot kriterij za aktivizem. »Kako si?« ne zadostuje. Če je seznanjenost »študenta boema«, kot mu pravijo v bizarnem protidelavskem pamfletu O bedi delavskega življenja, z ljudmi, ki se k njemu obračajo po pomoč, večja, potem je tudi njegov čustveni zagon večji. Recimo da določen študent kliče druge študente k aktivni podpori uresničitve še enega koronaleta oziroma k brezpogojnemu podaljšanju letnika in študentskega statusa, neodvisno od števila kreditnih točk. V tem primeru in v mnogih drugih znotraj raznih študentskih iniciativ ne obstaja razlika med interesom študenta, ki vidi sebe v luči aktivizma, ter študenti, ki se jih še najbolj dotika takšna sprememba sistema. V infrastrukturi takšnega »študenta boema«, pardon, aktivista, oziroma v sistemu, ki ga je vzpostavil kot način komunikacije med seboj in ljudmi, v interesu katerih deluje, je samo ozka skupina prijateljev, kolegov in (v najboljšem primeru) ohlapnih znancev.

Zato je zavpil: »Volk!Volk!«

Lahko bi celo rekli, da je čustvena navezanost na cilj, v tem primeru koronaleto, ovira za doseganje tega cilja, saj k temu ne kliče terenska analiza učinkov, ki bi se lahko pojavili, če do koronaleta ne pride, temveč urgentnost situacije. »Kako si?« je tukaj odvečno vprašanje, ker je urgentnost postala samoumevna lastnost vsakdanjosti. »Kako si?« je pravzaprav idiotsko vprašanje, ne samo ker poveličuje vsiljivca, ki sebe vidi kot aktivista v luči tega vprašanja, temveč tudi zato, ker je vprašanje odvečno, kadarkoli je situacija že po naravi urgentna. Izgovor, da so mikrogeste zadovoljujoče orodje za aktivizem in odpravljanje odtujitve, ki se stopnjuje med ljudmi in sistemom, ki določa njihova življenja, je poceni kompenzacija za pomanjkanje terenskega dela in resnih raziskav, ki lahko pokažejo, kaj se zgodi, če x vpliva na y. »Kako sem? Slabo. Pandemija je v meni pustila travmo, ki se je ne bom zlahka znebil. Travma me ovira pri učenju, preživljanje iz dneva v dan me ovira pri učenju, prihodnost me ovira pri učenju. Upam, da tudi letos uveljavijo koronaleto, ker mi je lani prav prišlo. Sicer bom mogoče prisiljen plačati naslednji letnik«. Ali je takšna komunikacija med študentom A in študentom B, ki se med seboj ne poznata, vendar sta (samoorganizirani?) žrtvi tega, da koronaleta letos ne bo, realna? Ne, gre za vaščane iz Ezopove basni na psihoterapiji, ki že vnaprej načrtujejo lastne travme glede pastirčkove smrti.

Vaščani so pritekli na pomoč z vilami in lopatami, ko pa so prišli, ni bilo o volku ne duha ne sluha.

Vtis, ki ga lahko zunanji opazovalec (mogoče tisti ohlapni znanec?) hitro dobi, je globoko razočaranje nad pomanjkanjem teoretske samokritičnosti marsikaterega študentskega gibanja pri nas. Teorija je samokritičnost glede na prakso ‒ glede na sposobnost razlikovanja med cilji določene iniciative in načinom, na katerega so doseženi ali pa morda nedoseženi. Zato je zunanji opazovalec lahko le razočaran, ko ugotovi, da se teoretska sredstva pri skupini študentov-aktivistov najbolj pogosto uporabljajo skorajda kot nadaljevanje njihovih študentskih raziskav. Priznajmo, do določene mere je to neizogibno, saj smo študenti: beremo po cele dneve, pijemo kavo po cele dneve, izbiramo kemične svinčnike po cele dneve ‒ ne vem, kaj počne stereotipni študent, kajti takega še nisem spoznala. Ker študenti nimamo razvitih mišic, prekritih z umazanijo betonskega prahu na Tržaški cesti, temveč kulije in zvezke in očala in modrčke in pijače v Pritličju in slabe izkušnje z Novakom in dobre izkušnje z Novakom in mladost, ne moremo biti tako zelo napačni. Treba je zganjati paniko okrog študentov, čeprav smo najmanj ranljiva skupina. Ali ni presenetljivo, da je v zadnjem času zelo malo izobraževalnih vsebin, ki resnično presegajo okvirje univerzitetne učilnice? Poglavitna naloga študentov Filozofske fakultete je obvladati (za)ključni del seminarske naloge, kjer se poda kritika raziskovalnega poskusa in odpirajo vprašanja za naprej. Da, presenetljivo je, da skupina ljudi, v glavnem s Filozofske fakultete, tako hermetično razume teorijo. Pozabimo za trenutek na bizarni zapis O bedi študentskega življenja.

Dečku se je to zdelo zabavno, zato je čez nekaj dni spet poskusil isto igro. Ljudje so spet prihiteli na pomoč, ampak tudi tokrat niso našli ničesar.

V Gramscijevem besedilu Intelektualci, ki ga je spisal v zaporu, je poved, ki jo je treba izpostaviti našim študentskim iniciativam, preden se napotijo k zdolgočasenemu pastirčku. »Ena izmed najpomembnejših lastnosti katerekoli skupine, ki stremi k dominanci, je njena borba /…/ vendar je njena [ideološka] asimilacija in zmaga olajšana, bolj kot uspe določeni skupini obenem ustvariti lastne organske intelektualce«. Izbrala sem ravno te Gramscijeve besede, ker so dejansko kritika intelektualizma kot avtonomne instance, ki je nepristranska in ohlapno definirana mreža sivih celic. Z drugimi besedami: nobeno gibanje, študentsko ali drugo, ne more ustvariti teorije svojega delovanja, ne da bi bilo pod vplivom lastnih ciljev in superstrukture družbe, znotraj katere ustvarja. Zato je samokritičnost nujna. Neizogibno je zavedanje, da smo si jaz ali ti ali nekdo povsem tretji že prizadevali doseči splošni cilj večje pravičnosti. V popolnem nasprotju z družbeno integriteto je pri nas namesto tega prisotna reciklaža slabo podkrepljene vsebine iz Facebook skupine v novo Facebook skupino, brez resničnega stika s širšo bazo študentov.

Potem je nekega dne zares prišel volk iz gozda in deček je na ves glas zavpil: »Volk! Volk!«

Kaj pa, če deček ne zavpije »Volk! Volk!«? Predstavljajmo si, da namesto tega zavpije »Volk! Volk je v gozdu!« Potem je ta basen metafora za metode, ki jih določena študentska gibanja uporabljajo pri svojem aktivizmu. Volkovi živijo v gozdovih. Vaščani to že vedo. Zakaj naj bi se potem odpravili pomagati pastirčku, če je grožnja njegovemu življenju ravno tam, kjer mora biti? Merim, seveda, na orodje spletnega aktivizma.

Toda vaščani so mislili, da jih deček spet vleče za nos, in se niso zmenili zanj. Tako si je volk privoščil slastno kosilo.

Ugotovili smo že, da pri marsikaterem gibanju ni stika z anonimno bazo študentov in da ni teoretske samokritičnosti z ozirom na pretekle študentske iniciative. Odmisliti je seveda treba vprašanje, zakaj se kdorkoli sploh ukvarja z aktivizmom, če ni v stiku z lastno bazo izven svojih prijateljskih krogov in ga niti pikantnejše šolsko gradivo ni pripravilo do tega, da si poišče teoretsko podkovanost izven učilnice. Odmisliti je treba to vprašanje, zato ker dejansko obstaja medij, ki omogoča še eno različico aktivizma, ki zaradi narave samega medija spodbuja k pretirani (čeprav plehki) čustveni navezanosti na cilj in ne potrebuje terenskih raziskav.

Škoda je, da slovenska študentska gibanja nimajo več občutka za razredno delitev družbe.

Spletni aktivizem je lahko odlično orodje za mobilizacijo večje skupine ljudi, kar je na primer neizogibno pri organizaciji protestov na Trgu republike. Tudi zgodovinsko se je spletni aktivizem pokazal kot zelo učinkovito orodje. Omogoča doseganje različnih ljudi, ki se lahko odzovejo na idejo, cilj, gibanje, mišljenje tako, da jih sam odziv ne stane več kot nekaj klikov na tipkovnici; hkrati pa ima lahko teh nekaj maloštevilnih klikov večji vpliv na drugo skupino ljudi, ki jo doseže tovrstni aktivizem. Vendar bistvo takšne oblike aktivizma je pripraviti čim večje število ljudi, da se aktivirajo izven spleta, oziroma jih čim prej postaviti v pozicijo, da spletnega aktivizma več ne potrebujejo več.

Sporno je samo, ko spletni aktivizem postane način širjenja družbenega kapitala študentov. Sporno je predstavljati pravilno mnenje, v svoji pretirani emocionalni obliki, brez izobraževalne vsebine ali neposrednih pozivov k akciji, samo zato, ker je pravilno mnenje v kombinaciji z razčustvovanostjo smetana na torti za Zuckerbergov algoritem. Sporno je in domala histerično, da pastirček kliče na pomoč vaščane zaradi dejstva, ki jim je že znano. Vse skupaj ustvarja tesnobno situacijo. Skratka, ni pozivov k akciji ali vsaj k samoiniciativnosti. Brez tega se vprašanje aktivizma na Slovenskem izgublja v energijskem vakuumu in demotiviranosti »skurjenih« študentov, ki ne naredijo več kot grafično podlago za volka v gozdu. Ljudje vemo, kako izgleda volk v gozdu, vemo, zakaj predstavlja nevarnost za nas. Tisto, česar ne vemo, je kako ukrepati v energijskem vakuumu, ki pogoltne vsako idejo, ki bi se s situacijo aktivno spoprijela, ne da bi se pretirano zanašala na naslovne in profilne slike Facebook profilov. Zato ker se o volku radi pogovarjamo in zato ker računamo, da ga bo ustrelil kak drug vaščan, je volk še vedno v gozdu in kroži okrog naše skromne vasice.

Lažnivcu ne moreš verjeti, tudi kadar govori resnico.

Doslej sem izpostavila samo pomanjkljivosti določenih pristopov študentskih iniciativ na Slovenskem, a sem se izognila tarči. Tarča je namreč bistvo študentskih gibanj, ki je lažno. Ideja, da smo študenti ena sama homogena skupina, je lažna. Homogenost družbene skupine je enotnost glede na interes. Težko je trditi, da imajo hčerke in sinovi višjega razreda, ki se jim ni treba preživljati preko študentskega servisa, isti interes kot študentski delavci, ki študentski servis potrebujejo kot glavni vir dohodka za preživetje, navkljub njegovim neumnim posebnostim. Slovenski študent, ki ga čaka status mladega raziskovalca in proučevanje novodobnih tehnologij na Inštitutu Jožefa Štefana ter ima stanovanje na Viču, nima veliko skupnega s slovenskim študentom s Fakultete za družbene vede, ki je odvisen od študentskega doma, kjer živi že leta, in se sicer spogleduje s politologijo, a se obenem zaveda, da ga morda čaka dolgoletna služba v tovarni. Z drugimi besedami, nekatere čakajo direktorske kravate, večino ostalih pa delovne obleke. Zaradi svoje zlaganosti ideja, da smo vsi študenti isti, ogroža samoiniciativnost podskupin študentov, katerih ambicije bi hipotetično lahko delovale aktivistično za druge skupine ljudi in ne za tisto eno, mnogoštevilno skupino, ki že po svoji naravi ne more biti homogena. Študentski delavec, ki tvori aktivizem na podlagi neobstoječe homogenosti študentov in namesto študentov delavcev organizira študente v splošnem, je enak vaščanu, ki se je ustrelil v nogo, namesto da bi ciljal volka.

Ne, študenti kot homogena skupina še ne obstajamo, ker nikoli nismo obstajali kot ena sama skupnost z združenimi interesi. Do tega tudi ne sme priti. Študenti nismo v vrtcu življenja, o katerem lahko govorimo kot o tovarni iz komada »We Don’t Need No Education«. Smo odrasli ljudje, ki imamo začasni status študenta in čakamo na trenutek v prihodnosti, ko bomo hočemo nočemo docela pripadali delavstvu v različnih sektorjih. To je bistvo interesa katerekoli družbene skupine in ravno to je interes, ki ga študenti ne moremo prepoznati v slovenskim študentskih gibanjih. Organizacija izredno heterogene skupine ljudi, ki ima celo nasprotujoče si interese, lahko pripelje samo do plehkega aktivizma pod splošnimi gesli, ki v praksi pomenijo slepo ulico za slepo ulico novih Facebook skupin. Ni dolgoročnega delovnega načrta, ker ni skupnih interesov.

Škoda je, da slovenska študentska gibanja nimajo več občutka za razredno delitev družbe. Študenti si zlahka privoščimo medijski prostor, ki bi po pravici moral pripadati resnično enotnim skupinam, kot je delavstvo. To je volk v zgodbi o pastirčku, ki je iz dolgočasja na Facebooku objavljal, da je bolj ogrožen, kot je resnično bil. Tragedija tega fanta je v tem, da ni dojel ‒ Janša, Janković, MIZŠ te ogrožajo manj, kot ogrožaš sam sebe, ker ne vidiš dlje od svoje diplome.

—

Foto: Nenad Stojkovic, Flickr