Svet je le ozadje za selfi

Do tega trenutka obupni Carpenterjev film Escape from L.A. (Pobeg iz Los Angelesa) se konča z izvrstnim, heideggerjanskim prizorom. Snake Plissken – potem ko ga opozorijo, da bo tako izbrisal zadnjih petsto let človeške zgodovine, vse naše dosežke in način življenja – celemu planetu nepovratno izklopi elektriko. S tem uniči vso moderno tehnologijo in vse, kar na njej sloni: od nadzornih sistemov do digitalnih arhivov.

Konec filma ni nihilističen. Plisskena ne vodi načelo: »Naj vse propade, saj tako ali tako ni nič vredno.« Ne maščuje se ostudnemu svetu. Človeštvo osvobaja: vrača mu svet. Po zatemnitvi Carpenter ponovno zapade v bolj kot ne trash register, v katerem se (razen omenjenega prizora) odvije ves Escape from L.A. – Plissken izjavi: »Welcome to the human race.«

Svet je vse manjši

Svet je prav res vse manjši: v bistvu ga ni več. V nobenem primeru ne obstaja kot kraj, kjer se lahko skrijete. Ni pobega, ni izginotja, ni novega začetka.

Carpenter naš svet vidi kot velikansko taborišče. Ko izgine elektrika, izgine tudi taborišče. Režiser pokaže izklopljene satelite in vojake, ki se v nenadnem mraku zbegano ozirajo. Reflektorji so ugasnjeni, opazovalnice porušene, ograja je podrta, stražarji taborišča so slepi: beg je ponovno mogoč. Namesto, da zaman poskuša pobegniti svetu, Carpenter ponudi beg v svet. Plissken svet znova pretvori v zatočišče.

Izginiti … Ne kot Pynchon, temveč kot Rimbaud.

Prvi se je skril: razen starih, črno-belih fotografij veselega fanta z zobmi, ki se jih ne bi branil Zajček Dolgoušček, narejenih še v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ne obstaja noben posnetek Pynchona. Nihče razen njegove družine in morda njegovega agenta ne ve, kako je ta človek videti, še posebej ker nihče ne more biti prepričan, da so omenjene stare fotografije avtentične, da niso le avtorjeva šala, izkaz njegove samoironije. Zato je Pynchon na podelitve nagrad pošiljal prijatelje, znance in naključne mimoidoče na cesti, s čimer jim je dal priložnost za dolge psevdoliterarne govore; pravzaprav so se z govornice usuvali plazovi nepovezanih stavkov, ki jim je občinstvo v veri, da pozdravlja veliki govor velikega Pychona, burno ploskalo.

Nešteto raziskovalcev je iskalo sledi poezije v vsakem pismu, ki ga je Rimbaud napisal, na vsakem potrdilu in računu z njegovim podpisom. Upali so, da bodo našli dokaz, da se genialnost ne more skriti.

Drugi je preprosto odšel. Lepega dne nihče ni vedel, kje je.
Enaindvajset jih je imel, ko je leta 1876 podpisal šestletno pogodbo z nizozemsko vojsko, ki ga je poslala v Indonezijo. Tam je kratek čas igral vojaka, nato pa neke noči odkorakal v džunglo. Iz nje se je vrnil šele čez mesece. Kaj je tam počel, kako je sploh preživel? Če je to kdo kdaj vedel, tega ni zapisal.

Tako je Rimbaud brez sledu izginil iz poezije. Svoje mojstrovine je napisal do devetnajstega leta. Potem se je potepal po svetu, vse dokler ni zaradi raka, ki se mu je razširil iz kolena, pri sedemintridesetih umrl v rojstni hiši. Nešteto raziskovalcev je iskalo sledi poezije v vsakem pismu, ki ga je napisal, na vsakem potrdilu in računu z njegovim podpisom. Upali so, da bodo v neki sprotni opombi, vsaj na hrbtni strani odpremnice za kavo, s katero je trgoval v zadnjih letih življenja, našli izgubljeno pesniško podobo, dokaz, da je pesnik na svet kot pesnik poklican in mora tak tudi oditi, dokaz, da se genialnost ne more skriti. Niso našli: ne dokaza, ne genialnosti, ne poezije. Rimbaud je bil genij, ki je na poezijo kakor na obešalnik obesil genialnost in odkorakal stran, naravnost v javansko džunglo.

Tako je bilo nekoč … Dokler jih kak Snake Plissken ne sklati z neba, snemajo sateliti vsak kotiček zemlje, vključno z vsakim pragozdom, v katerega bi lahko danes zakorakal Rimbaud. Če bi se pobegli vojak še tako vešče pritajil, bi prej ali slej neki domačin škljocnil selfi in ga objavil na enem od družabnih omrežij. Nekdo na drugem koncu sveta bi v ozadju, med sencami velikanskih dreves globoko za nasmejanim avtorjem selfija, prepoznal pobeglega genija.

Tik preden sonce izgine v morju, mladina odloži svoje vodke, piva in smutije ter se kot vojska androidov, ki jih je sprožil pritisk na gumb, približa morju in slika svoje mišice in joške.

Ozadje za selfi

Ni bega, ni skrivanja. Svet je le wallpaper, ozadje za selfi. Pridite v Ulcinj na Veliko plažo, zvesto kopijo kalifornijske obale, po kateri v Pynchonovem besedilu špancirajo čudaki z bizarnimi usodami. Počakajte na konec poletnega dne v enem od plažnih barov, v katerih se zbirajo surferji in ostali kul mestni fantje in dekleta. Tik preden sonce izgine v morju, mladina odloži svoje vodke, piva in smutije ter se kot vojska androidov, ki jih je sprožil pritisk na gumb, približa morju in slika svoje mišice in joške, razstavljene pred najbolj znanim kičastim ozadjem v vesolju. Nato se, zagledani v svoje telefone, s katerimi na medmrežje nalagajo sliko svojega ega, ki zakriva zahajajoče sonce, lahkotnih korakov po še toplem pesku vrnejo za svoje mize in nadaljujejo svoje pogovore, točno tam, kjer so jih prekinili, ko je nastopil trenutek za popoln selfi.

Takrat, samo takrat, v kavarni, ki so jo za hip zapustila bitja, ki se anonimnosti bojijo bolj kot smrti, imaš občutek, da si kljub vsemu končno sam in neviden.

—

Prevedel: Miha Zemljič

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Žurnal info.