Tako se rojevajo diktatorji

»Sovražim medije. Še posebej sovražim vas,« je dejal pred dvema letoma umrli ameriški republikanski senator John McCain novinarju televizije NBC Chuck Toddu med intervjujem. Nato je dodal: »Dejstvo pa je, da vas potrebujemo. … Če želimo ohraniti – in sedaj mislim popolnoma resno – če želimo ohraniti demokracijo, kot jo poznamo, moramo imeti svobodne in mnogokrat kritične medije. Strah me je, da bomo brez njih čez čas izgubili mnoge od osebnih svoboščin. Tako se rojevajo diktatorji.« McCain je posredno odgovarjal na izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je medije označil za sovražnike Američanov. Pred smrtjo je zato večkrat javno izjavil, da je treba pogledati v zgodovino in videli bomo, da je prva stvar, ki jo diktatorji naredijo, utišanje medijev.

Na različnih koncih sveta se v času močnega vpliva interneta in družbenih omrežij srečujemo z oblastniki, ki si poskušajo podrediti medije. Pri tem gre na eni strani za nadzor nad javnim radiem in televizijo ter na drugi strani za ustanavljanje oblastem naklonjenih zasebnih medijev. Predlagana sprememba medijske zakonodaje, ki jo je oblikovala vlada Janeza Janše, izgleda kot že videna strategija oblikovanja nadzora nad mediji, ki se je v zadnjih letih zgodil na Madžarskem, pa tudi v nekaterih drugih postsocialističnih državah, na primer v Rusiji.

Če so družbeni mediji in internet kakofonija številnih neskladnih glasov, je javna televizija medij, ki najlažje posreduje enotna ideološka sporočila.

Strasti po nadzorovanju medijev pa ni opaziti le v postsocialističnih državah. Mnoge kapitalistične države na različnih koncih sveta, ki nikoli niso imele izkušnje socializma, se soočajo z oblastniki, ki izvajajo cenzuro nad medijskim prostorom, in s preprečevanjem kritičnega medijskega poročanja.

Posebno pod udarom je javna televizija. Čeprav se med ljudmi povečuje uporaba interneta in družbenih medijev, slednji še niso izpodrinili moči televizije. Oblast namreč najlažje preko televizije doseže čim večje število prebivalstva, hkrati pa lahko preko tega medija oblikuje tudi najbolj enotno pripoved o svoji uspehih in o navarnosti nasprotnikov. Če so družbeni mediji in internet kakofonija številnih neskladnih glasov, je javna televizija medij, ki najlažje posreduje enotna ideološka sporočila. V časih, ko so ljudje močno pod pritiskom biti čim bolj javno prepoznavni, televizija igra pomembno vlogo tudi v tem, da oblikuje podobe, ki si jih ljudje zlahka vizualno zapomnijo – od zvezdnikov do politikov. Zato za javne osebnosti velja, da jih šele pojavljanje na televiziji naredi prepoznavne.

Orbánov pavji ples

Tik pred koncem leta 2010 je na Madžarskem vlada Viktorja Orbána z dvotretjinsko večino potrdila novi medijski zakon, za katerega se je Orbán zavzemal vse od leta 2002, ko je doživel volilni poraz. Od takrat naprej je bíl boj za nadzor nad javnimi mediji in hkrati gradil njegovi stranki nakonjen zasebni medijski imperij s pomočjo prijateljskih oligarhov. Po sprejetju novega zakona je Orbánova vlada najprej združila tri javne televizijske hiše (M1, M2 in Duna-TV), tri nacionalne radijske postaje in tudi nacionalno javno tiskovno agencijo v velik medijski konglomerat pod nadzorom ljudi iz vladajoče stranke Fidesz. Kot v svoji analizi vzpona Viktorja Orbána piše novinar Financial Timesa Paul Lendvai, je ta konglomerat imel dvojno nalogo. Po eni strani se je lotil odpuščanja nelojalnih novinarjev, po drugi strani pa je vzpostavil enotno administracijo, ki je podeljevala velika državna finančna sredstva vladi prijateljskim medijem. Vpeljali so politični nadzor nad uredništvi, hkrati pa se je preko preoblikovane tiskovne agencije, ki je postala del novega medijskega konglomerata, brezplačno posredovalo novice vsem medijem. Vodstvo nove državne medijske kompanije je izbiralo generalne direktorje radia in televizije, podeljevalo frekvence, nadzorovalo »uravnoteženost novinarskega poročanja« ter izvajalo sankcije nad neposlušnimi novinarji in uredniki. Vsi člani medijskega svéta so bili izbrani iz vrst Fideszovih lojalistov, Orban osebno pa je za dobo devetih let na čelo tega novega medijskega konglomerata postavil svojega strankarskega kolega (Lendvai, 2018).

Z novim medijskim zakonom se je na Madžarskem kmalu pričel pogrom nad zaposlenimi v medijskih hišah. Več kot 1000 jih je takoj izgubilo zaposlitev, odmevne in popularne medijske oddaje pa so bile ukinjene.

V EU se je vsul plaz kritik nove madžarske medijske zakonodaje, na katerega je Orbán odgovoril z diskurzom, ki ga sam imenuje pavji ples. Gre za strategijo, ko izgleda, da stopiš korak nazaj, da bi dejansko lahko skočil korak naprej. V mednarodnih pogajanjih to po Orbánu pomeni, da se s kakšno od kritik na videz strinjaš, morda celo kaj malega popraviš, najpomembnejše politične spremembe pa ohraniš. Zaradi kritike EU se je Orbán odločil narediti manjše kozmetične spremembe v novi medijski zakonodaji. Opustil je zahtevo, da se morajo tuji mediji na Madžarskem registrirati pri madžarski medijski avtoriteti in da so lahko kaznovani v primeru domnevnega kršenja madžarskega medijskega zakona. Tudi zahteva, da morajo madžarski mediji poročati »uravnoteženo«, je bila iz zakona izbrisana. Bistvo medijskega zakona pa je ostalo. Nobene spremembe ni bilo tudi pri tem, da vladajoča stranka popolnoma obvladuje vse organe novooblikovanega medijskega konglomerata.

Z novim medijskim zakonom se je na Madžarskem kmalu pričel pogrom nad zaposlenimi v medijskih hišah. Več kot 1000 jih je takoj izgubilo zaposlitev, odmevne in popularne medijske oddaje pa so bile ukinjene. Na javni televiziji se je izrazito povečalo pojavljanje politikov iz vladajoče stranke, tako da po nekaterih podatkih slednji zavzemajo že 70 % časa na javni TV. Dve tretjini poročil pa je namenjeno hvaljenju uspehov vlade in grajanju opozicije.

Po podobnih medijskih spremembah je za ohranitev svoje oblasti posegel tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Konec leta 2013 je z dekretom ukinil državno tiskovno agencijo RIA Novosti, ki je uživala ugled zaradi neodvisnega in analitičnega poročanja, ter na čelo nove agencije postavil sebi lojalno Margarito Simonjan, vodjo Russia Today, ki opravlja funkcijo širjenja ruske propagande po svetu. Uradno je Kremelj spremembo opisal kot način »zagotavljanja informacij o ruski državni politiki ter ruskem življenju in družbi za občinstvo v tujini.« Toda dejansko je šlo za povečanje nadzora nad domačimi množičnimi mediji.

Selektivna cenzura

Razen najbolj zaprtih totalitarnih držav po svetu večina vlad, ki imajo avtoritarne tendence, ne želi imeti popolne prevlade nad vsemi sredstvi množične komunikacije. Prizadevajo si predvsem za »učinkovit nadzor medijev«, ki jim omogoča razširjanje svojega vpliva in spodkopavanje opozicije. Prevlada nad javnimi mediji namreč oblasti omogoča, da postavi provladno poročanje v središče medijskega poročanja, hkrati pa uporabi moč uredništev, da omejijo kritike uradnih politik in ukrepov. Gre za selektivno cenzuro, ki ne vztraja pri tem, da se popolnoma omeji pretok informacij in na primer omejuje gospodarski razvoj. Danes namreč »noben pameten avtoritarec ne želi vladati naslednji Severni Koreji« (Walker in Orttung, 2014).

Vladimin Putin preko medijev oligarhom in silovikom po eni strani kaže svojo moč, po drugi strani pa tiste, ki se mu pričnejo upirati, javno izpostavlja in jim uničuje renome.

Zakaj je nadzor nad mediji za nove avtoritarne voditelje tako pomemben? V svoji študiji boja za nadzor nad mediji v današnjih avtoritarnih režimih Walker in Orttung (2014) razmišljata, da gre pravzaprav za željo po vplivu na štiri različna občinstva.

Najprej gre za režimsko elito. Avtoritarne vlade morajo vedno skrbeti za svojo elito, ker bi razpad te skupine lahko pripeljal do propada režima. Državni mediji morajo ohranjati prepričanje, da je vladar trdno v sedlu. Hkrati pa jasna medijska prevlada sporoča članom vladajoče elite tudi, da bodo nasprotovanja režimu kaznovana. Oporečnike znotraj elite avtoritarni režimi radi blatijo s pomočjo državnih medijev. Vladimin Putin na primer preko medijev oligarhom in silovikom po eni strani kaže svojo moč, po drugi strani pa tiste, ki se mu pričnejo upirati, javno izpostavlja in jim uničuje renome. Podobno dela tudi vodstvo komunistične partije na Kitajskem, ki s pomočjo medijev ustvarja zavezništva med politiki in gospodarstveniki.

Drugo ključno občinstvo je običajno prebivalstvo. Avtoritarni režim, ki želi ostati na oblasti, mora s pomočjo medijev ustvarjati spoštovanje in strah pred oblastjo. Enako pomembno pa je tudi spodbujanje apatije in nezainteresiranosti za politiko. V okoljih, kjer tri četrtine ali več prebivalstva informacije dobiva s televizije, je to, da ima vlada nadzor nad televizijo, ključno za ohranjanje avtoritarne oblasti.

Tretjo skupino občinstva predstavljata politična opozicija in neodvisna civilna družba. V demokracijah so odprti in kritični mediji ključni za demokratično razpravo, saj preko javnih medijev opozicija izraža svoje nestrinjanje z oblastjo, novinarji pa vladno politiko dnevno postavljajo pod drobnogled. V avtoritarnih režimih pa si mediji pod nadzorom države prizadevajo predvsem za to, da se opoziciji preprečuje njena stališča in nestrinjanje z oblastjo deliti s širšo javnostjo. V ta namen državni mediji poskušajo diskreditirati opozicijske politike in na različne načine preprečujejo, da bi se v javnosti razvila razprava o politični alternativi. Preko medijev se delegitimizira tudi civilna družba, kar utira pot drugim represivnim ukrepom. Predvsem pa se s pomočjo medijev ustvarja vtis, da želi opozicija v družbi povzročiti kaos in nevarno politično nestabilnost.

Orbánovi mediji nenehno ponavljajo zgodbe o nevarnosti migrantov, Trump govori o tem, da bo naredil ZDA spet velike, Johnson, da je treba speljati brexit. Formula političnega uspeha danes je čim bolj kratko sporočilo, čim večkrat omenjeno.

Četrto občinstvo so redni uporabniki interneta. Ko število ljudi na spletu raste, avtoritarne vlade spoznavajo, da je internet nekaj, kar morajo nekako nadzorovati, zavedajo pa se, da obstaja razlika med tem, kako se lotiti cenzure vsebin v javnih medijih in kako na internetu. Dandanes avtoritarni režimi kažejo veliko odločnost in inovativnost v tem, da na čim bolj sofisticiran način vplivajo na vsebine na internetu. V Azerbajdžanu provladna skupina mladih na primer uporablja razne internetne meme v svoji diskreditaciji opozicije. Tako kot pri tradicionalnih medijih tudi pri internetnih medijih ne gre za to, da bi oblast prepovedovala vse po vrsti, ampak gre predvsem za preprečevanje novic, ki bi lahko škodile vladajoči politiki.

Tudi če opoziciji uspe, da svojo kritiko oblasti uspešno širi po internetu, ji problem predstavlja decentraliziran značaj spletnega sveta. Avtoritarni voditelji namreč danes vedo, da morajo svoja sporočila lansirati z lasersko natančnostjo in da je ob kakofoniji različnih glasov najpomembnejše, da so ta preprosta in kratka. Orbánovi mediji tako nenehno ponavljajo zgodbe o nevarnosti migrantov, Trump govori o tem, da bo naredil ZDA spet velike, Johnson, da je treba speljati brexit. Formula političnega uspeha danes je čim bolj kratko sporočilo, čim večkrat omenjeno. Če ima voditelj nadzor nad javnimi mediji, lahko svojo sporočilo seveda kar naprej ponavlja.

Moč lažnih novic

Peter Pomerantsev citira Hannah Arendt, ko poskuša najti razlog, zakaj se je leta 2010 odločil zapustiti Rusijo. V tej državi ga je vse bolj utrujalo to, »da nič ni res in da je vse možno« (Pomerantsev, 2015). Megla dezinformacij je bila namreč vseprisotna. Preselitev v London je dajala občutek, da morda še kje obstaja kraj, kjer »imajo besede pomen« in kjer dejstva niso preprosto cinično zavržena, kot da so PR ali del informacijske vojne. Z brexitom pa je tudi v Veliki Britaniji prišlo do informacijske vojne, ko dejstva niso imela več nikakršnega pomena in ko je skupina konservativcev okoli Borisa Johnsona uporabila vsakovrstne laži ter jih s spretno medijsko kampanjo lansirala v javnost.

V svoji knjigi This Is Not Propaganda se je Pomerantsev zato odločil raziskati, kako avtoritarni voditelji danes vse bolj uporabljajo ustvarjanje lažnih novic s pomočjo interneta. Na Filipinih in v Rusiji je Pomerantsev intervjuval tako tiste, ki so plačani, da dnevno po internetu širijo lažne novice ali politično motivirane napade, kot tudi njihove šefe, tako imenovane »arhitekte dezinformacije«. Če so prvi nekakšni novi internetni proletarci, so drugi novodobni bogataši. Ljudje, ki delajo v vrhovih tovarn trolov, se vedejo kot poslovneži, ki delajo v posebni veji marketinga. Ponosni so na pridobivanje novih strank in popolnoma nič jih ne moti, da prodajajo lažne novice in da operirajo s politično motiviranimi internetnimi napadi. Tudi ljudje, ki delajo na najnižjih pozicijah v tovarnah trolov, npr. tisti, ki za denar pišejo negativne komentarje na internetne članke ali pa širijo lažne novice po družbenih medijih, se ne poglabljajo v to, kaj dejansko počnejo, ampak svojo dejavnost dojemajo kot katerokoli drugo mezdno delo. Mnoge zanima predvsem, koliko sledilcev so si pridobili glede na sodelavce in kako bi v čim krajšem času s svojimi lažnimi novicami čim več zaslužili.

Povečevanje neenakosti je močno vplivalo na to, da so mnogi ljudje na margini izgubili vero v demokracijo in tudi v to, da bi se lahko njihovo ekonomsko stanje izboljšalo.

Ameriško-danski raziskovalci Michael Bang Peterson, Mathias Osmundsen in Kevin Arceneaux so se lotili vprašanja, zakaj tudi običajni ljudje in ne le tisti, ki so za to plačani, po internetu širijo lažne novice in teorije zarote (Peterson et al., 2018). Na svoje veliko presenečenje so raziskovalci ugotovili, da ljudje, ki strastno širijo takšne teorije, vanje pravzaprav ne verjamejo. Teorije zarote in lažne novice širijo zato, ker jih takšno početje zabava ali pa ker jim to pomaga mobilizirati svoje sledilce proti skupini ljudi, ki jo prezirajo. Veliki večini vprašanih je bilo v užitek sprožati jezo ali sovraštvo pri ljudeh, ki jim gredo na živce, in še posebej pri tistih, ki jih dojemajo kot politične nasprotnike. Resničnost vsebine novic je bila zanje sekundarnega pomena. Ta užitek v sprožanju sovraštva je vezan na nekakšno potrebo po kaosu oz. željo, da gre vse k vragu. Povečevanje neenakosti je močno vplivalo na to, da so mnogi ljudje na margini izgubili vero v demokracijo in tudi v to, da bi se lahko njihovo ekonomsko stanje izboljšalo. Sociologi govorijo tudi o izgubi statusa in o krutem boju za družbeno prepoznanje. Pridobivanje sledilcev na družbenih medijih je ta boj še povečalo. V jezi nad izgubo lastnega statusa se pri nekaterih sproža želja poslati vse k vragu. Morda bodo s tem vsaj malo prizadete elite, ki obvadujejo svet, sami tako in tako nimajo veliko izgubiti.

V filmu Vitez teme Batmanov služabnik Alfred razloži Jokerjevo uživanje v uničenju, rekoč, da nekateri ljudje ne iščejo ničesar logičnega, kot je na primer denar. Teh ljudi se ne da kupiti, izsilili, ne da se jih prepričati ali se z njimi pogajati. »Nekateri ljudje želijo samo gledati, kako svet gori.«

Avtoritarni voditelji danes uporabljajo nadzor nad javnimi mediji, da bi se s pomočjo cenzure in propagande ohranili na oblasti, hkrati pa računajo na to, da so mnogi ljudje utrujeni od političnih iger, otopeli in da jih je nekaj tudi takih, ki jim je v užitek vse poslati k vragu. Ko ob tem avtoritarni režimi tudi sami širijo raznovrstne teorije zarote in lažne novice, k tovrstnim destrukcijskim tendencam prilivajo olje na ogenj. Iz kaosa, v katerem smo se znašli na medijskem področju, bo težko iziti. Prvi in najpomembnejši korak je zato ohranitev javne radiotelevizije in neodvisne tiskovne agencije. Če padejo te inštitucije, bodo vrata diktatorjem na široko odprta. Na oblasti pa lahko ostanejo desetletja.

—

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v zborniku Premisleki o prihodnosti javnih medijev.