Talibani zavzamejo Evropo

Konec leta 2012, torej pred manj kot desetimi leti, je bila izdana sodba o kršenju človekovih pravic 14-letne deklice, žrtve posilstva s strani enako starega sošolca, ki je rezultiralo v njeni nosečnosti – ter o njenem prizadevanju za dejansko priznanje pravice do prekinitve te nezaželene nosečnosti. V opravljeni »proceduri« je bila zaradi spolnega odnosa z mlajšo mladoletno osebo kazensko preganjana ta 14-letna deklica in ne morda posiljevalec, ki kazensko ni bil niti procesiran ter še manj obsojen. Izjavo, da ne želi splava, je od te 14-letne deklice brez navzočnosti staršev ali odvetnika izsilil kar od zdravstvenih oblasti pooblaščeni oz. poslani duhovnik v tistem okolju prevladujoče religije. Zaradi prizadevanja za (legalno) prekinitev hčerine nosečnosti je družinsko sodišče dekličini materi odvzelo roditeljske pravice, hčeri pa prostost. Zdravnik, ki bi moral odobriti abortus, pa je odobritev odklonil in materi posiljene deklice svetoval, da »naj hčer poroči« (ni jasno ali s 14-letnim posiljevalcem ali s kom tretjim). Od vseh vpletenih v kalvarijo tega nesrečnega dekleta v končni fazi nihče ni kazensko odgovarjal. Navedene in še mnoge druge okoliščine te zadeve bi lahko kazale le na dogajanje nekje daleč na vzhodu ali jugovzhodu ter visoko v odročnih azijskih gorovjih, morda nekje, kjer v pogledu pravic žensk vlada mentaliteta in »pravo« talibanskih oblasti. Vendar ni tako. Opisana zadeva je namreč predmet sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi P. in S. proti Poljski, torej sodbe, izdane zoper Republiko Poljsko, članico Evropske unije.

Talibani že v mestu (Poljska)

Grozljiva zgodba posiljene 14-letne poljske deklice P. iz navedene sodbe ESČP nikakor ne predstavlja kakšnega osamljenega ali ekstremnega primera »talibanskega prava« v Republiki Poljski. Odločanje, pri katerem želi država (ter religija) oblastno upravljati s telesi žensk, je na Poljskem namreč v celoti in dokončno izničilo prav vse predpostavke za prekinitev nezaželene nosečnosti, tudi tiste, ki jih skrajno restriktivna poljska zakonodaja vendarle vsebuje. Slednja sicer ne predvideva nikakršnih socialnih razlogov za dopustitev prekinitve nosečnosti in v tem pogledu predstavlja najbolj restriktivno zakonodajo v Evropski uniji. Na podlagi 4(a) člena poljskega Zakona o načrtovanju družine iz leta 1993 je abortus namreč dopuščen le v primerih ko:

1) nosečnost ogroža življenje ali zdravje matere;

2) prenatalni testi ali druge medicinske ugotovitve kažejo na veliko tveganje, da bo plod hudo in nepovratno poškodovan ali bo trpel zaradi neozdravljive smrtno nevarne bolezni;

3) obstajajo trdni razlogi za prepričanje, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja.

Celo navedeni skrajno restriktivno uzakonjeni pogoji za prekinitev nosečnosti pa so, kot rečeno, v dejanski praksi izničeni. Na izničenje pogoja iz 3. točke glede nosečnosti kot posledice kaznivega dejanja kaže že cit. sodba v zadevi P&S. V njej je šlo za povsem jasen primer izpolnjenega pogoja o nosečnosti kot posledici kaznivega dejanja, torej za evidentno pravico do legalnega abortusa tudi po poljskem pravu – ki pa je bila 14-letni pritožnici P. vseeno grobo kršena ter je bila realizirana na skrivaj in v 500 km oddaljenem kraju šele po mnogokratnem kršenju njenih pravic iz EKČP. Primer izničenja 1. točke pa predstavlja situacija iz zadeve ESČP Tysiac proti Poljski. V njej je bila dne 20.3.2007 izdana sodba, ki ugotavlja kršenje človekovih pravic pritožnice Alicje Tysiac. Ta je ob svoji tretji nosečnosti uveljavljala pravico do splava iz 1. točke 4(a) člena ZND, ker je bila pri njej podana huda oblika kratkovidnosti z indikacijo poslabšanja za primer nosečnosti in poroda. Poljske oblasti so – očitno utemeljeno – zahtevo zavrnile, pritožnica pa je kljub obupanim poskusom doseči svojo pravico rodila. Po porodu se ji je vid poslabšal do stanja tako rekoč popolne slepote. Celo v taki situaciji je Republika Poljska imela obraz pritožiti se zoper sodbo na Veliki senat ESČP ter z izplačilom s strani ESČP priznane odškodnine 25.000 EUR slepi brezposelni materi treh otrok odlašati celi dve leti.

Talibani, ki želijo oblastno in po njihovi (moški) volji upravljati ženska telesa, so na Poljskem že v glavnem mestu.

Tudi ko je formalno (še) veljala – torej dokler je v letu 2020 ni dokončno umorilo poljsko Ustavno sodišče – je bila v praksi poljskih oblasti bolj ali manj »mrtva« tudi cit. 2. točka 4(a) člena ZND. To sledi npr. iz sodbe ESČP v zadevi R.R. proti Poljski z dne 26. 5. 2011. V njej je sodišče ugotovilo številna kršenja človekovih pravic ter prisodilo odškodnino 60.000 EUR pritožnici R.R., ki ji je bila zavrnjena oz. predolgo odlašana pravica do splava v situaciji dokazano hudo malformiranega zarodka. Ta je bil nato rojen kot neozdravljivo bolan otrok z zelo hudim Turnerjevim sindromom. Ob takšni (dejanski) obravnavi pravice do abortusa s strani poljskih oblasti je Poljska s strani Evropske komisije celo uradno šteta za državo z de facto prepovedano prekinitvijo nosečnosti. Takšno oceno še bolj okrepi in zapečati najnovejša sodba poljskega Ustavnega sodišča opr. št. K1/20, izdana dne 22.10.2020, ki je za neustavno razglasila 2. točko 4(a) člena ZND (hudo in nepovratno poškodovan zarodek). Sodba izhaja zgolj iz določbe 38. člena poljske Ustave o zagotovljenem pravnem varstvu življenja, in prav šokantno ignorira vrsto drugih ustavnih pravic in vrednot, ter zelo enostavno zaključi da:

»visoka verjetnost hude in nepopravljive okvare ploda ali neozdravljiva bolezen, ki lahko ogroža njegovo življenje, ni zadosten razlog za omejevanje otrokove pravice do življenja.«

Ob takem odločanju poljskega Ustavnega sodišča je verjetno le še vprašanje časa ko bosta pravno izničeni tudi preostali dve predpostavki za prekinitev nosečnosti iz cit. 4(a) člena ZND. Ob takem stanju tudi že v osnovi ni nikakršnih možnosti za upoštevanje kakršnegakoli »socialnega razloga«. Le-tega je poljsko Ustavno sodišče za neustavnega sicer razglasilo že s sodbo št. K 26/96 z dne 28.5.1997. Tudi takrat je sodišče že izhajalo iz pravice do življenja, štete kot trajajoče že vse od spočetja dalje, čemur je nato lahko sledil dokaj enostaven (ali poenostavljen) zaključek:

»Socialni razlog ni zadostna predpostavka za legalizacijo umetne prekinitve nosečnosti, saj ne izhaja iz potrebe po zaščiti kakšne druge (večje) vrednote, ustavne pravice ali svoboščine kot je pravica do življenja.«

Ko je s sodbo opr. št. K1/20 za neustavnega štelo razlog iz 2. točko 4(a) člena ZND glede nepopravljive okvare zarodka, je poljsko Ustavno sodišče s tem preprečilo kar 98 % pred to sodbo legalno opravljenih abortusov v državi. Preostala 2 % pa učinkovito prepreči dosledno in učinkovito izvajan t.i. ugovor vesti poljskih zdravstvenih delavcev oz. vodstev bolnišnic. Celo tisto, kar je bilo pred dobrim desetletjem prvi pritožnici iz zadeve P&S vendarle omogočeno vsaj v obliki pred javnostjo skritega abortusa v 500 km oddaljenem (takrat še pred umorom župana Adamowicza) liberalnem Gdansku, bi bilo danes verjetno nemogoče. V obliki paralele z nedavnimi dogodki v Afganistanu ponazorjena situacija na Poljskem je torej v tem, da so talibani, ki želijo oblastno in po njihovi (moški) volji upravljati ženska telesa, tam že v glavnem mestu, in so že zasedli tudi letališče.

Talibani še v predmestju obkoljenega mesta (Madžarska)

V zadevi P. in S. proti Poljski, v obeh ostalih zgoraj opisanih, ter najbrž v pretežnem delu preostalih preko 1.000 istovrstnih zadev proti Poljski na ESČP, je šokantna že zgolj ugotovitev, da je kaj takšnega v (domnevno) civilizirani Evropi v 20. stoletju sploh lahko mogoče. Za pravnika še bolj »talibanski« kot navedeno pa sta neznosna lahkotnost, s katero so bile v pristranske konservativne oblasti pripravljene »povoziti« jasna pravila o legalnem splavu, in prav tako neznosna lahkotnost skrajno poenostavljene argumentacije, s katero se je radikalna »pro life« stališča odločilo zagovarjati poljsko Ustavno sodišče. Oboje navedeno pa se v zadnjem času ne dogaja več (le) na Poljskem. Sodba ESČP, ki bi bila podobna zgoraj predstavljenim poljskim primerom, zoper Republiko Madžarska sicer še ni bila izdana. Vendar pa je odstopanje dejanskega dogajanja od veljavnega prava na Madžarskem tolikšno, da so takšne sodbe zoper Madžarsko le še vprašanje časa. Mavrica dostopnosti prekinitve nosečnosti v EU sicer pokaže 19 držav, kjer je splav dovoljen na zahtevo nosečnice, 2 državi, kjer je splav v bistvu prepovedan, ter 7 vmesnih držav, kjer je splav dovoljen (tudi) iz t.i. socialnih razlogov. V teh 7 državah je kot pogoj uzakonjena obrazložitev socialnih razlogov za abortus ter (obvezni) svetovalni razgovor z državno socialno službo. V primeru Madžarske sta obvezna dva takšna svetovalna razgovora, drugi ne prej kot tri dni po prvem. Takšna na videz še sprejemljiva ureditev pa se v zadnjem času drastično spreminja v stanje, v katerem socialne službe na svetovalnih razgovorih moralizirajo o »ubijanju otroka«, nosečnice pošiljajo domov v ponovni premislek in jim celo predvajajo zloglasni film Nemi krik. Raziskava o svetovalnih razgovorih na Madžarskem med sto intervjuvanimi ženskami ne pokaže nobene, ki bi si premislila, pokaže pa, da je vseh sto (tak) svetovalni razgovor doživelo kot hudo ponižanje. Poleg tega se na Madžarskem čas med prvim in drugim razgovorom ter čas do odločitve arbitrarno ali s Covid-19 kot pretvezo podaljšuje, pogosto do pretečene dopustne dobe za splav. Posledično se na tisoče Madžark odloča za splav v eni od ginekoloških klinik na Dunaju v sosednji Avstriji. Pot v tujino ali v mazaško ilegalno opravljanje splava izrazito kaže tudi statistika, saj se je v zadnjih 15 letih število (legalno) opravljenih splavov na Madžarskem prepolovilo.

Navedeno se zdi nujna posledica dogajanja na Madžarskem v zadnjem desetletju, po leta 2011 sprejeti novi Ustavi, ki v preambuli mnogokrat poudari krščanski značaj in korenine države ter, s čimer gre še dlje kot Poljska, v II. členu poglavja o svoboščinah in pravicah izrecno deklarira pravno zaščito življenja človeškega zarodka od trenutka spočetja naprej. Skladni s tem so npr. že skorajda mistični govori predsednika Orbana s sledečo vodilno tematiko:

»Srednjeevropske države bi morale stopiti skupaj, da ohranijo svoje krščanske korenine, medtem ko se je Zahodna Evropa odrekla k nebu usmerjenim silam in eksperimentira z istospolnimi porokami, nebrzdanim priseljevanjem ter ateizmom.«

Na bolj konkretnem nivoju pa se zadeve nadaljujejo z že desetletje trajajočo politiko čaščenja tradicionalne družine in zakonske zveze, v kateri vplivna ministrica za družino in podpredsednica vladajoče stranke Fidesz Katalin Novak npr. izjavi, da ni nič narobe z nižjimi plačami žensk kot moških za enako delo ter gibanje »za življenje« gladko označi za gibanje »za ubijanje«, kjer je financiranje javnih bolnic pogojeno z »no-abortion« zavezo bolnišnice, in kjer država odstopi od Istanbulske konvencije o zaščiti žensk ter podpiše t.i. »anti abortion« Ženevsko deklaracijo bivšega predsednika ZDA Trumpa. Vsaj izkušenim opazovalcem je nedvomni naslednji korak tudi pravna prepoved ali vsaj korenita omejitev pravice do prekinitve nosečnosti na Madžarskem, zelo verjetno na način, da si bo politična oblast po Pilatovsko umila roke in bo to delikatno odločitev prepustila vse prej kot (zares) neodvisnemu madžarskemu Ustavnemu sodišču. Temu izrecna ustavna določba o pravni zaščiti življenja človeškega zarodka od trenutka spočetja naprej na široko odpira pot do takšne odločitve.

S ponovno uporabo paralele z nedavnimi dogodki v Afganistanu je situacija na Madžarskem lahko ponazorjena s tem, da so talibani, ki želijo oblastno in po svoji (moški) volji upravljati ženska telesa, že v predmestju obkoljenega mesta, ki je brez resne obrambe pred dokončnim zavzetjem.

Talibani le še navidezno daleč v gorah (Slovenija)

Čeprav so bile odločitve ESČP takrat že intenzivno spremljane so bile sodbe v treh zgoraj omenjenih zadevah zoper Poljsko v Sloveniji neopažene in/ali ignorirane. Glede na njihovo šokantnost in na množico pravnih vprašanj, ki jih odpirajo, je to razložljivo le s percepcijo teh zadev kot nečesa povsem »nezemeljskega«, za Slovenijo in Slovence irelevantnega. V družbi in državi, v kateri pravica do prekinitve nosečnosti na zahtevo nosečnice neprekinjeno in povsem nesporno velja že vse od daljnega leta 1977, ter se poniževalnih svetovalnih razgovorov iz časa pred letom 1977 spomnijo le še zelo redki (redke), resneje realno omejene pravice do splava iz časov pred II. svetovno vojno in revolucijo pa sploh nihče, je bilo navedeno nekako razumljivo. Zadeve so bile očitno štete le za obskurno čudaštvo nekega nerazumljivega eksotičnega pravnega sistema – ki Slovenije niti ne zadeva.

Slovenija je že najavila najbolj skrajno restriktivno politiko napram beguncem iz Afganistana, vodilni ljudje novega režima se nenadoma kar strinjajo s predlogom Poljske, da naj (tudi) Slovenija odstopi od Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami.

Zdi pa se, da se stališča o obskurnem in o čudaškem lahko zelo hitro spreminjajo, tudi v popolno nasprotje nečesa prej povsem nedvomnega. V Sloveniji in pri Slovencih je za obskurno in čudaško še do pred kratkim veljalo npr. »pravo«, ki se na Poljskem in zlasti na Madžarskem izvaja s prav neverjetnim sadističnim izživljanjem nad migranti, s pretepanjem ljudi, odvzemi svobode, Trumpovskim zidanjem obrambnih zidov pred migranti, stradanjem ljudi, tudi žensk in otrok, celo z ginekološkimi pregledi žensk v prisotnosti moških stražarjev, itd., itd. Za obskurno in čudaško je bilo donedavna šteto tudi »pravo«, ki se npr. v obliki od te nesnage počiščenih con na Poljskem izvaja napram osebam in skupnostim LGBT, ali ki ga zoper pravice pripadnikov LGBT ter neko njihovo domnevno »ideologijo« s pred kratkim sprejeto zakonodajo izvaja Republika Madžarska. Takšnih primerov je še več, arzenal čudaškega se je v teh dveh državah v zadnjih letih hudo napolnil. Nakar je oblast, ter kmalu nato dobršen del mentalne krajine, v Sloveniji zavzela opcija s sloganom:

»Za evropsko Slovenijo in za Evropo krščanskih vrednot in korenin.«

In nenadoma čudaško in obskurno iz Madžarske in Poljske ni bilo več čudaško in obskurno, temveč predmet idolatrije. Še preden se je sploh kje kdo pojavil, je Slovenija že najavila najbolj skrajno restriktivno politiko napram beguncem iz Afganistana, vodilni ljudje novega režima se nenadoma kar strinjajo s predlogom Poljske, da naj (tudi) Slovenija odstopi od Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami, vrstijo se tirade zoper nekaj kar naj bi bilo »LGBT ideologija«. Slovenija je nenadoma prva (in edina) pri preprečevanju postopkov evropskih institucij zoper Madžarsko in Poljsko, aplavdira se vsemu, kar prihaja iz Budimpešte ali Varšave, tudi najbolj eklatantnem kršenju človekovih pravic ali principov vladavine prava, ter tudi idejam in ravnanjem, ki so z Marsa vidna kot z retoriko o krščanskih vrednotah in koreninah (slabo) zakrito izvajanje programa radikalne konservativno katoliške rekonkviste. Tudi glede slednje in njene potrebnosti so tri »države katoliških vrednot in korenin«, ki jih domnevno zatira brezbožna liberalna in pokvarjena celotna preostala Evropa, sedaj v zelo očitnem sozvočju.

Tudi v slovenskih gorah, figurativnih (afganistanskih, talibanskih) in dejanskih (npr. na Kredarici ali Triglavu), se morda dogaja in dogovarja marsikaj – tudi takšnega, da bi se na to veljalo pripraviti, za začetke morda s ponovnim branjem npr. sodbe ESČP v zadevi P. in S. proti Poljski …

—

Različica članka je bila prvotno objavljena v reviji Odvetnik št. 3/2021. Dopolnjen in predelan članek v angleškem jeziku je na voljo tukaj.

Foto: Grzegorz Żukowski, Flickr