• English
  • Hrvatski

Ne glede na to, ali je covid-19 rezultat namernega posega ali stvar popolnega naključja, je virus potrdil nekaj intuitivnih spoznanj, ki so jih mnogi vztrajno ponavljali že pol stoletja, pa jih je redko kdo slišal.

Prvo tako spoznanje zadeva status in položaj človeške vrste v prostranosti vesolja. Na Zemlji namreč ne prebivamo sami, niti nismo nad drugimi bitji.

Prečijo nas bistvene horizontalne interakcije z mikrobi, virusi, z rastlinskimi, rudninskimi in organskimi silami. Še več: sami smo delno zgrajeni iz teh drugih bitij. In ona nas tudi razkrajajo in prestvarjajo. Zaradi njih obstajamo in nehamo obstajati, začenši z našimi telesi, našimi habitati in našimi načini življenja.

Ranljivo je vse, kar je živo, v vsej svoji anarhiji in svojih premnogih oblikah.

S tem pa se ne razkrije le to, kako močno se struktura in vsebina človeških civilizacij opirata na temelje, ki so po eni strani kompleksni, po drugi pa izjemno krhki. Ranljivo je tudi vse, kar je živo, v vsej svoji anarhiji in svojih premnogih oblikah: ranljiva so telesa, v katerih biva, dih, v katerem veje, in vse, od česar je odvisno in brez česar usahne.

Ta načelna ranljivost je lastna človeški vrsti. V takšni ali drugačni meri pa tudi vsemu drugemu, kar naseljuje ta planet, ki mu močne sile grozijo, da bo postal, če že ne neprimeren za bivanje, pa vsaj negostoljuben za veliko večino.

Planetarna veriga

Za vse, ki so na to sicer radi pozabljali, je epidemija razgalila tudi to, kako močno svet strukturirajo nered, nasilje in krivice.

Tisti »večni mir«, po katerem je klical nemški filozof Immanuel Kant, kljub tu in tam doseženemu napredku za mnoga ljudstva ostaja le fatamorgana.

V resnici še zdaleč nismo vzpostavili solidarnega mednarodnega reda z organizirano močjo, ki bi bila nadrejena suverenosti posameznih držav.

Kakor včeraj, tudi danes suverenost in neodvisnost mnogih držav v zadnji instanci ščiti in zagotavlja mehanizem vojne, se pravi vselej že prisotna možnost nesorazmernega prelivanja krvi. To je tisto, na kar diskretno meri izraz »ravnovesje moči«.

V resnici še zdaleč nismo vzpostavili solidarnega mednarodnega reda z organizirano močjo, ki bi bila nadrejena suverenosti posameznih držav. Hkrati pa je tudi vračanje k samozadostnim imperijem le utvara.

Nasprotno, tehnologija, mediji, finance, skratka cela konstelacija sil – fizikalnih, naravnih, organskih, pa tudi mehanskih – vse to družno tke vezne člene in prelome med vsemi regijami sveta.

Vpričo nas vznika in se utrjuje planetarna veriga, vse drugačna od uradnih kartografij, ki se zdaj požvižga na državne meje, zdaj se nanje, paradoksalno, opira. 

Ta veriga, stkana iz navzkrižnih prečenj in vzajemnih odvisnosti, ne ustreza »globalizaciji«, vsaj ne v smislu, v katerem uporabljamo to besedo od padca Sovjetske zveze dalje.

Prej gre za razbito Celoto, pletež mrež, struj in krogotokov, ki se nenehno znova vzpostavljajo z različnimi hitrostmi in na različnih ravneh.

Ta Celota je plod raznovrstnih prepletanj, najprej med človeškimi in divjimi ozemlji in njihovimi robovi. Izrisuje ogrodje sveta, ki ga sestavljajo mnogotere skrajnosti in moštvo velikih in majhnih jeder. Nobeno ni odrezano od drugih. Vsako v tem ali onem trenutku služi kot vezni člen v hitrem kroženju vsakovrstnih tokov.

Seveda, vse se ne giblje v istem ritmu. A planetarno bitje in žitje je v svojih mnogoterih pojavnostih (zemeljskih, morskih, zračnih, satelitnih ali kabelskih) zdaj v znamenju mobilnosti in hitrosti.

V gibanju niso samo kapitalski tokovi. Gibljejo se ljudje, živali, patogeni organizmi in predmeti. In gibljivost zadeva tudi vsakovrstne prodajne dobrine, podatke ali informacije.

Katera življenja se lahko žrtvuje, da bi zagotovili kontinuiteto politične skupnosti? Kdo jih lahko žrtvuje, v katerem trenutku, zakaj in v kakšnih okoliščinah?

Tu pridobljene surovine tam doživijo začetno predelavo. Nekoliko dlje je na vrsti montaža sestavnih delov. A naj se zdijo te poti še tako nepovezane, je njihov potek pogosto enoten, od skrajno grobe konkretnosti do kar najbolj eterične abstrakcije. Skratka, postopoma se izrisujejo planetarni kompleksi, za katere je značilno, da nastopajo v različnih velikostnih redih in delujejo v prostorsko bolj ali manj prekinjenih mrežah.

Nekaj kaotičnega je v tem, kako se vzpostavljajo te verige. Če jih ne bomo obvladali, lahko njihov razvoj in širjenje dasta še dodaten pospešek surovosti in sprožita nepopravljivo krizo odnosov med človeštvom, njegovimi orodji in preostalim živečim.

Prepovedana kri

Covid-19 je menda jasno izpostavil enega od tragičnih temeljev vsakršnega političnega reda – nedvomno tisti temelj, na katerega najraje pozabljamo. Katera življenja se lahko žrtvuje, da bi zagotovili kontinuiteto politične skupnosti? Kdo jih lahko žrtvuje, v katerem trenutku, zakaj in v kakšnih okoliščinah?

Dejansko ne obstaja skupnost človeških bitij, ki ne bi nekje globoko temeljila na tem ali onem pojmovanju »prepovedane krvi«, tiste, ki se jo sme preliti le pod določenimi pogoji.

Skupnosti, naj so osnovane glede na izvor, religijo ali raso, v resnici niso nikdar sestavljene iz med seboj enakih, temveč iz neenakih. Prepoved prelitja krvi služi za blaženje notranje razklanosti. Pomaga, da se člani ene in iste skupnosti ne začnejo pobijati med sabo.

Razen tega pa so med človeškimi skupnostmi razlike v tem, kako se, kadar je na kocki njihov obstanek, odzivajo na to dilemo, se pravi na vprašanje, koga se smemo znebiti, da se življenje ne bi zaustavilo in da bi bilo kar največ posameznikom prizaneseno s smrtjo. Je takšno žrtvovanje sploh mogoče izpeljati tako, da ne sproži ne zaostritve notranjih sporov ne razpustitve družbene vezi in dokončnega razpada politične enotnosti?

Še ne tako davno je bila ta dilema spričo epidemij in obdobij lakote, ki so nastopali v bolj ali manj rednih presledkih, med najbolj perečimi odločitvami političnih odločevalcev.

Vojna je bila prototip takšnih zgodovinskih dogodkov, za katere je veljalo, da je spričo njih nujno žrtvovati nekatera življenja, da bi bila druga varna, da bi se lahko celo razcvetela.

Uničujoče katastrofe so terjale neusmiljeno uporabo sile. Sovražnike, ki naj bi ogrožali obstoj skupnosti in njeno kontinuiteto v času, je bilo treba pokončati.

Ker pa vojna je, kar pač je, se pravi splošna menjalnica smrti, se je ta, ki se je pognal za sovražnikom, s svojim dejanjem prav tako izpostavil orožju v rokah drugih.

Dandanašnji se življenj ne tehta po tem, kolikšen dolg, zahtevo po pravici in moralno obvezo predstavlja pripadnost slehernika družbi. Tehta se jih glede na celo vrsto preračunavanj.

Od devetnajstega stoletja dalje se preštevanje in popisovanje, nato pa pretehtavanje življenj in posledično prerazporejanje žrtvenega potenciala vrši pretežno prek ekonomije.

Karl Polanyi v zvezi s tem opominja, da ekonomija, še zlasti trgovina, ni bila vedno povezana z mirom. V preteklosti, pojasni, »je bila organizacija trgovine podobna vojaški ali bojni organizaciji; bila je privesek piratov, popotnikov, oboroženih karavan, lovcev in nastavljalcev pasti, trgovcev z meči za pasom, oboroženih meščanov, pustolovcev in raziskovalcev, lastnikov plantaž in konkvistadorjev, lovcev na ljudi in trgovcev s sužnji, kolonialnih armad privilegiranih gospodarskih družb«.*

Dandanašnji se življenj ne tehta po tem, kolikšen dolg, zahtevo po pravici in moralno obvezo predstavlja pripadnost slehernika družbi. Tehta se jih glede na celo vrsto preračunavanj.

Ta pa vsa izhajajo iz istega prepričanja, iste vere. Družba kot taka ni več avtonomna. Postala je zgolj privesek trga. Takšna je zdaj vodilna dogma in na to se igra.

Ta igra veleva, da izkupiček in dobiček, ki izhajata iz menjav (včasih pa tudi iz zavojevanja), v vseh okoliščinah prevladata nad vsem drugim, kar lahko vodi človeka. Izvor vsakega izkupička je prodaja tega ali onega. Tržne cene vladajo žitju in bitju.

Še več, vsako človeško življenje je stvar verjetnosti, in preračunavanje življenj ni tako daleč od verjetnostnega izračuna. V tem preračunavanju šteje zgolj nujni pogoj učinkovitosti. Sicer pa življenje obstaja zgolj, če ga je mogoče potrošiti, in življenje množice je moč zaščititi samo, če sprejmemo, da se nekaterih življenj odkrižamo.

Glede na to, da z antropocenom vstopamo v novo dobo virusov in patogenih organizmov, je kaj verjetno, da bo vprašanje, katera telesa predstavljajo nevarnost za prenos okužbe na skupnost in katerih življenj naj se odkrižamo, da bi zavarovali življenja množice, postalo osrednji predmet politike v lahko predvidljivi prihodnosti.

Neomaltuzianizem in pravica do prihodnosti

Glede na sedanje stanje Zemlje je dejansko zelo mogoče, da bomo v razmeroma bližnji prihodnosti spet doživeli kaj podobnega kot s covid-19.

Pravica do obstoja bo vse bolj neločljivo zvezana s svojo hrbtno platjo, odkrivanjem tega, kdo je nosilec kužnih klic, pa celo tega, koga lahko eliminiramo, da bi preživela množica.

Širjenje monokultur, industrializacija trgov z mesom, intenziviranje stikov med človeštvom in drugimi vrstami bodo poskrbeli, da bodo kmalu nastopile nove generacije pandemij, svoje pa bo primaknila še podnebna katastrofa.

Ker bo vsak od teh dogodkov v končni posledici kazal na možnost našega uničenja, bodo sprožali hude strahove in valove iracionalnosti. Še več, na nadvse pereč način bodo zastavljali vprašanje pravice do obstoja in pravice do prihodnosti.

Pravica do obstoja pa bo vse bolj neločljivo zvezana s svojo hrbtno platjo, odkrivanjem tega, kdo je nosilec kužnih klic, pa celo tega, koga lahko eliminiramo, da bi preživela množica.

Dozdevno javnozdravstvene odločitve, ki bi se sprevrgle v grožnjo preživetju nezaželenih: to je veliko tveganje trenutka, s katerim se soočamo. To tveganje tiči pod površjem sodobnih oblik ekonomije, pa tudi novih tehnik vladanja, ki jih je omogočila epidemija.

Naj bodo tehnološke rešitve še tako potrebne, tehnologije, ki se uporabljajo v trenutni krizi, same po sebi še ne odvračajo te nevarnosti. Nasprotno, v imenu javnozdravstvenih argumentov bi jih kaj zlahka uperili proti vsakemu človeškemu bitju, ki bi ga definirali kot biološko nevarnost.

Že zdaj se pozunanjajo mnoge funkcije suverenosti, ki jih načeloma izvršujejo državni aparati. Vse bolj prehajajo v roke zasebnih megafirm in tehnoloških podjetij, ki vodijo na področjih, kot so umetna inteligenca, kvantna znanost, hipersonika ter tehnike lokalizacije, prestrezanja in sledenja.

Iz tega sledijo številna vprašanja, na katera za zdaj še ni prepričljivih odgovorov. Če naj se resničnost odslej opisuje in predstavlja samo še v številkah in abstraktnih kodih in če kodi in številke vse bolj zadobivajo razsežnosti kozmogonije, kako doseči, da se logika, ki vodi preštevanje in tehtanje življenj, ne sprevrže v logiko eliminiranja in izbrisovanja? Imamo torej v dobi brezmejnih računov in v primeru teh številk opraviti s togimi gotovostmi ali z verjetnostmi in torej s stavami? Kaj pomeni imunska odpornost, če je ocena ogroženosti eno in isto kot kvantitativen izraz tveganja? Po čem prepoznamo državo, ki se, namesto da bi »branila družbo«, obrne proti svojemu prebivalstvu?

Dejansko je bila v več državah odločitev za izolacijo prebivalstva sprejeta v imenu zaščite in skrbi, da bi se izognili okužbi. Na prvi pogled je šlo za reševanje življenj in za to, da ne bi nikogar po nepotrebnem žrtvovali.

Naznanja se recesija. Države so vzele mednarodna posojila in zastavile del prihodnosti generacij, ki bodo prišle za nami.

V resnici pa jo je bilo vsekakor treba plačati, na debelo in na drobno. Večji del ekonomskih dejavnosti se je morda res upočasnil, čeprav so številne »potilnice« obratovale dalje. Skladišča, podatkovni centri, industrijske farme, mesnopredelovalni obrati in mašinerija digitalnega kapitalizma so ostali odprti. Ni se torej zaustavilo vse.

Marsikdo je bil ob delo, ob zaslužek za preživetje, pa celo kratko malo ob življenje. Javna blagajna je izčrpana. Naznanja se recesija. Države so vzele mednarodna posojila in zastavile del prihodnosti generacij, ki bodo prišle za nami.

Vemo, da je v najrevnejših predelih planeta odsotnost zdravstvenega zavarovanja ter podpore v primeru začasnega ali dlje časa trajajočega pomanjkanja in revščine strukturna danost vsakodnevnega boja za preživetje.

Tu je že v običajnih časih enakost pred smrtjo mit. Pravica do življenja je brez vsebine, če je ne spremlja in dopolnjuje pravica do preživetja.

Za to, kar je potrebno za preživetje, je treba od doma, dostikrat daleč od doma, cena za to pa je vedno visoka (negotovi prevozi, neskončno pešačenje skozi ves dan, vsakovrstna dovoljenja in prepustnice). Treba je biti nenehno na nogah, prodajati, se pogajati in barantati, včasih migrirati in se do preživetja dokopati, če je treba, tudi po nezakonitih poteh.

Preskrba z živili in drugimi potrebščinami, dostop do vsega nujno potrebnega za preživetje sta odvisna od možnosti za gibanje, premikanje, prehajanje. Odvisna sta tudi od možnosti za vključevanje v družbene mreže solidarnosti, za sklepanje mnogoterih zavezništev in pripadnosti, za pretvarjanje tega, kar je začasno, v vir, ki je nujen za trajnost.

Brez srečevanja teles, njihovega zbiranja, bližine, neposrednega stika z drugimi ljudmi, pa celo stiskanj v gneči, je vsakodnevni boj za preživetje vnaprej izgubljen.

V režimu omejitve gibanja so se najranljivejše kategorije prebivalstva soočile s še bolj dramatično alternativo: naj spoštujejo zaukazano zaustavitev, se ravnajo po zakonu in umrejo od lakote, ali pa naj se na zakon požvižgajo, se odpravijo od doma in tvegajo okužbo.

V tem boju se ne zmaguje v fizični osami, temveč iz oči v oči. V teh okoliščinah prisilna zaustavitev družbe ni videti le kot obsodba. Je tudi nekaj, kar velik del prebivalstva izpostavi ogromnim tveganjem. Njegove najrevnejše plasti se tako brez varnostne mreže znajdejo v položaju, ko zanje ne poskrbi nihče, hkrati pa ne morejo več same poskrbeti zase.

V režimu omejitve gibanja so se najranljivejše kategorije prebivalstva soočile s še bolj dramatično alternativo: naj spoštujejo zaukazano zaustavitev, se ravnajo po zakonu in umrejo od lakote, ali pa naj se na zakon požvižgajo, se odpravijo od doma in tvegajo okužbo.

V trenutku ponovnega odpiranja ne gre več za izbiro med alternativama virusa in lakote, vendar niso dileme zato nič manj pereče.

Če za izhodišče vzamemo perspektivo sil trga, izračun pokaže naslednje. Ekonomijo je treba znova zagnati za vsako ceno, po potrebi tudi za ceno nekaterih življenj.

V končni bilanci bo zaradi epidemije pomrl le neznaten odstotek celotnega prebivalstva. Slej ko prej bi ta delček prebivalstva, ki je sploh nedejaven ali nezaposljiv, neizogibno kaj prizadelo in bi v kratkem podlegli bodisi virusu bodisi pridruženim obolenjem.

Prizadevanje, da bi ga za vsako ceno obdržali pri življenju, ni le drago za družbo. Preživetje tega delčka prebivalstva, tako gre argument, bi poplačali z mnogo višjim številom človeških življenj. Ker bi propad ekonomije povzročil razpad družbe, takšne cene ni mogoče sprejeti. Zato je bolje, da se jih pusti umreti kar takoj.

Konkretno pravico do življenja imajo zgolj tisti, ki jim to uspeva zahvaljujoč plači, službi oziroma delu. Dejstvo pa je, da dandanes mnogi ne morejo najti redne zaposlitve, naj si jo še tako želijo.

Dejansko sta s stališča prostega trga pravica do življenja in pravica do preživetja zgolj in samo stvar špekulacij in posledično stvar nihanj na trgu.

Tako kot sredstva za preživetje je tudi življenje treba zaslužiti in nihče ga ne zasluži kar tako. Eden od načinov, da ga zaslužiš, je delo za plačo. Konkretno pravico do življenja imajo zgolj tisti, ki jim to uspeva zahvaljujoč plači, službi oziroma delu. Dejstvo pa je, da dandanes mnogi ne morejo najti redne zaposlitve, naj si jo še tako želijo. Svoj kruh morajo iskati v igri naključij in negotovosti.

Čas odločitve

Covid-19 je torej osvetlila različne tipe degradacije človeka in družbe in različne tipe ekonomske podjarmljenosti. V dobi digitalnega kapitalizma ne zadošča več, da svojo delovno silo daš na razpolago na trgu, pa jo bo kdo kupil. Delo še premore tržno vrednost. A za vse je dela v rednih zaposlitvah vedno manj.

To še posebej drži v tistih predelih sveta, kjer je virus prizadel že tako ranljive družbe, ki so v razpadanju ali ki jih teži jarem tiranije. Tu je vladanje prek zanemarjanja in zapuščanja pravilo. Prav tu na sečišču živega in neživega potekajo najsurovejši eksperimenti (vključno z medicinskimi). In tukaj tudi tržna ekonomija pretežno funkcionira v načinu trošenja, razsipavanja in odstranjevanja ovir.

V tem kontekstu žrtvovanje ne pomeni nujno umora brez povoda. A v osnovi ni v njem tako rekoč nič svetega več. Ne meri na to, da bi nam pridobilo milost kakšnega božanstva.

Danes se te politike odstranjevanja ovir domnevno vpisujejo v normalni red stvari, o katerih ne zastavljamo več vprašanj, tako zelo samoumevne so.

Terja, da se damo prešteti, da izštevamo, da merimo, da tehtamo življenja in da se znebimo tistih, ki, kot kaže, ne štejejo.

Danes se te politike odstranjevanja ovir domnevno vpisujejo v normalni red stvari, o katerih ne zastavljamo več vprašanj, tako zelo samoumevne so. Danes je vprašanje naslednje: kdaj bo napočil trenutek odločitve?

Kdaj bomo končno presodili, da je takšna žrtev družbeno nedopustna? Kdaj se bomo vrnili k ideji, po kateri to, kar je živo, preprosto nima cene. In ker nima cene, je v temelju nekaj, kar je onkraj vsake mere. Zato pa ga ni mogoče ne prešteti ne pretehtati. Kratko in malo ni izračunljivo.

*Karl Polanyi: Velika preobrazba: politični in ekonomski viri našega časa, prev. Zdenka Erbežnik, Založba /*cf., Ljubljana, 2008, str. 66.

Članek je prvotno izšel 1. 6. 2020 v seriji »Coronavirus: une conversation mondiale«; France Culture.

Iz francoščine prevedla Katja Zakrajšek