Temačno odlašanje

Danes imam res namen in željo nekaj narediti. Roki se bližajo. Seznam zadolžitev je prepoln. Skenslam vse kavice in piva, športe in hrano. Danes bova samo jaz in računalnik. Danes bo produktiven dan.

Mogoče že preveč let proizvajam informacije. Ali pa je pretežko. Ali pa sem nasičena z nekakšno sluzasto paralizo, ker je vsega preveč ali pa vsega premalo. Kot začasen in skrajno razumen oddih se mi ponuja ta ali oni monitor, saj obljublja kratke vsebine, pobeg v pasivnost za tistih nekaj sekund, preden nadaljujem z delom na istem monitorju. Potem pa se vsebine začnejo seštevati. Še en klik. Še en kratek izsek iz nečesa, še en mem, še en mail, še ena epizoda. Samo še ena. Čedalje teže se je vrniti na začetek, ker me zdaj poleg nerazložljive sluzi imobilizira še krivda. Fak, stran vržen dan. In nove “za brezveze” skenslane kave.

Ujetje v cikel nečesa, kar imenujem temačno odlašanje, je osamljeno kroženje po “disfunkcionalnem” vzorcu, ki se ga nas najbrž večina prav tako osamljeno loti reševati. Je še ena individualizirana težava neprilagojene posameznice, ki naj jo sama rešuje v sklopu svojega biografskega projekta. 

Sproti kršim samozapovedane ukaze. Takrat je vsaka sekunda, minuta in ura tega časa doživeta kot ponovna odločitev za odlašanje, kot ponovno razočaranje sebe in svojih pričakovanj, kot ponoven val krivde in sramu.

Temačno odlašanje dojemam kot tisto odlašanje, ki se dogaja sproti v času, zaznamovanem z namero iz preteklosti. Drugače je namreč, če se odločim, da bom šla danes pač na tisto kosilo in kavo. In potem še pivo. In naredila nekaj za svoje zdravje ali pa svoje družabno življenje in se imela lepo. Tudi to je odlašanje, ampak ne temačno. Ker obstaja pritisk k konstantni “produktivnosti” in ker me računalnik vedno nekje čaka, mi bo vseeno zamorilo, da sem na pivu, čeprav bi “morala” delati. Ampak gre za drugačne vrste zamor.

Temačno odlašanje pa je neka druga zgodba. Zgodba, ki je za koga manj ohlapno označena z anglicizmom “prokrastinacija”, čeprav je uporaba tega termina pri nas zaenkrat nekonsistentna in zato to zgodbo raje imenujem temačno odlašanje. Zgodi se, ko vstopim v zaznamovan čas, v čas, ki sem ga v preteklosti dodelila opravljanju pomembne naloge. In ko ta čas sproti namenjam drugim aktivnostim, ki jih ne doživljam kot produktivne. Sproti kršim samozapovedane ukaze. Takrat je vsaka sekunda, minuta in ura tega časa doživeta kot ponovna odločitev za odlašanje, kot ponovno razočaranje sebe in svojih pričakovanj, kot ponoven val krivde in sramu.

Obstaja še nekaj pogojev, ki učinkovito prispevajo k ustvarjanju terena za tovrstno temačno odlašanje. Opravilo, s katerim odlašam, doživljam kot “pomembno” v razmerju do grajenja lastne biografije. Ponavadi opravilo spada v domeno poklicnega proizvajanja informacij ali študijskega dela. Proces opravila je načeloma preveč nepredvidljiv, da bi bila lahko vnaprej pomirjena glede časa, ki ga bo potrebno investirati vanj, glede utečenih metod in postopkov za uspešno izvedbo. Veliko manjšo stisko na primer povzroča odlašanje z rutinskim gospodinjskim opravilom in tudi čas, v katerem s tem opravilom odlašam, je preživet drugače kot sprotno zapravljani čas temačnega odlašanja. Zadnji nesrečni pogoj za “optimalno” temačno odlašanje pa je prepuščenost lastni časovni organizaciji. Najbrž obstaja od zunaj zapovedan rok za izpolnitev naloge, v nekaterih primerih pa si ga postavim sama. A organiziranje procesa izvajanja naloge je prepuščeno moji »svobodni« organizaciji časa.

In kaj nam sploh preostane? Aplikacije, ki izboljšujejo produktivnost in nas spet vežejo na zaslončke. Pop-psihološke knjige, ki razkrivajo deset korakov do boljše samodiscipline. Osamljene rešitve za osamljene probleme.

Seveda je ta lastna organizacija večinoma tudi tarča, na katero se zvali krivda za spodletelo “funkcioniranje”. Kako slaba organizacija. Porazna disciplina. Leni milenijci, ki ne spravimo ničesar skupaj, čeprav imamo vse pogoje. Nekaj v tej smeri. Krivda nas potem pahne v to ali ono smer. Mogoče delamo tri dni in noči zapored in žrtvujemo še več duševnega in telesnega zdravja, da je naloga, s katero smo odlašali, pravočasno opravljena. Morda uberemo kakšno drugo pot in se nam tiste kratke seštevajoče se vsebine ponujajo tudi kot pobeg od občutka krivde in se dokončno prepustimo pasivnosti dokler ni situacija še težje rešljiva. V vsakem primeru v nas na koncu obvisi sram, krivda in občutek neuspeha v biografskem projektu.

In kaj nam sploh preostane? Aplikacije, ki izboljšujejo produktivnost in nas spet vežejo na zaslončke. Pop-psihološke knjige, ki razkrivajo deset korakov do boljše samodiscipline. Osamljene rešitve za osamljene probleme. Odlašanje je kompleksen problem, do katerega bi veljalo pristopiti interdisciplinarno. A zaenkrat se z njim ukvarja predvsem določena psihologija, osredotočena na posameznikovo disfunkcijo in posameznikovo reševanje le-te. Obstaja velik nabor literature in razmišljanj o psihologiji odlašanja in še večji nabor literature, ki naj bi bila uporabna za »samopomoč«, samodiscipliniranje in uspešno premagovanje vzorcev odlašanja. Takšni pogledi poskušajo pomagati individuu, da sam reši problem neuspešnega razporejanja časa, za katerega se predpostavlja, da je kriv sam, kot za vse ostale »disfunkcionalnosti« v svojem avtobiografskem projektu. Posameznica lahko z vlaganjem truda in napora torej premaga določeno »disfunkcionalnost« v zvezi z odlašanjem in se počuti manj krivo, doživlja manj stresa in posledično izboljša poleg svoje produktivnosti (ki je v teh scenarijih glavni ideal in opredeljena kot samo nasprotje odlašanja) tudi svoje zdravje in počutje.

Ali res lahko vzorce, ki namesto počitka prinašajo toliko dodatnega stresa, zreduciramo na »lenobo« in slabo disciplino?

Redko pa se razmišljanja v omenjeni pop-literaturi dotikajo preizpraševanja sistema in pogojev, v katerih je nastalo toliko »disfunkcionalnih« posameznikov. Ali res lahko vzorce, ki namesto počitka prinašajo toliko dodatnega stresa, zreduciramo na »lenobo« in slabo disciplino? Če opažamo, da se določena »disfunkcionalnost« pojavlja pri čedalje večjem deležu populacije, gre prej kot za disfunkcijo morda enostavno za funkcijo nekega družbenega mehanizma, ki je našla okoliščine, v katerih lahko najbolje prosperira. Namesto, da se sprašujem o posamezniku, ki disfunkcionalno odlaša, se želim spraševati o odlašanju, ki funkcionalno zasužnji posameznika.

Temačno odlašanje kot neplačano delo

Moja glavna teza v tem miselnem eksperimentu je, da odlašanje čedalje bolj opravlja funkcijo zagotavljanja neplačanega produktivnega dela, ki je posebej v interesu določenemu družbenemu razredu. Teza temelji na predpostavki, da je čedalje večji delež odlašanja, predvsem sprotnega temačnega odlašanja, namenjen interakciji z določenimi algoritmi, produkciji informacij znotraj socialnih omrežij ali pasivni potrošnji virtualnih vsebin. K tem, čedalje bolj monotonim aktivnostim (oz. pasivnostim) nas sili tudi dejstvo, da so dostopne preko istih vmesnikov, ki so ključni tudi za naše “delovne” zadolžitve, s katerimi odlašamo. “Bližina” delovnih aktivnosti (ki lahko potekajo na istem računalniku, na katerem bežimo pred njimi) nam daje lažen občutek, da se bomo k njim prav kmalu vrnili. Vsako hipno izgubo koncentracije, pomanjkanje volje, utrujenost ali težavo pri spopadanju z reševanjem izziva znotraj zadolžitve pa lahko takoj pograbi eden izmed pretirano dostopnih internetnih gigantov z lažno obljubo o kratki pavzi.

O spremembah dela in individualizaciji sistemskih protislovij pišem že v eseju Življenje kot neskončen delovni dan. Preobrazba jasno opredeljenega delovnega časa in prostora v zamegljenost neskončnega delovnega dne, kjer bi vedno lahko delali, saj je računalnik (univerzalno delovno orodje) vedno blizu, znatno pripomore k porastu temačnega odlašanja. S fleksibilizacijo delovnega časa in prostora tudi “prosti čas” izgubi svoje temelje in je iz polja jasno opredeljenega odmika od (poklicnega) dela potisnjen v polje vsakič nove odločitve za začasno ne-delo: ne-delo na sebi, ne-delo na pridobivanju novih “kompetenc”, “ne-produktivnost” znotraj izobrazbe ali poklica. Prosti čas je tako za mnoge razvrednoten, definiran kot nasprotje nečesa, kar je že razpadlo, in v glavnem poln občutka krivde. Delo je v teh primerih omejeno le z individualnimi zapovedmi in psihofizičnimi zmožnostmi, odlašanje z njim pa je novi “prosti čas”. 

K porastu temačnega odlašanja pripomore tudi porast virtualnega dela. Ursula Huws ga opredeli kot plačano ali neplačano delo, ki se izvaja z uporabo kombinacije digitalnih in telekomunikacijskih tehnologij oziroma proizvaja vsebino za digitalne medije. Juliet Webster in Keith Randle dodata, da je virtualno delo tudi delo, posredovano prek spletnih tehnologij, ki ga organizirajo z dislokacijo in redistribucijo v nove delovne prostore. Vzpon virtualnega dela prepoznata kot posledico popolne integracije digitalnih tehnologij v vse plati življenja v kombinaciji z ostalimi spremembami v naravi dela, ki sta jih prinesla deindustrializacija in pozni globalizirani kapitalizem. Virtualno delo zajema predvsem ogromna področja »kreativne industrije« in vseh ostalih oblik plačanega ali neplačanega dela v povezavi z digitalnimi vsebinami: multimedijska produkcija, prevajanje, novinarstvo, pisanje, industrija računalniških iger, razvoj in programiranje, kreiranje digitalnih vsebin, računovodstvo in finance, mikronaloge klikdelavcev in tako naprej. 

Virtualne delavke so po McKenzie Wark del hekerskega razreda. Avtorica v delu Capital Is Dead predlaga tezo o koncu kapitalizma in nastopu nove stopnje razrednih odnosov, ki se vzpostavi zaradi komodifikacije informacij. Hekerski razred proizvaja informacije. Za to večinoma uporablja računalnike in tako tvega postopno razkrajanje delovnega časa in prostora, ki nas bo najbrž vse doletela v “post-pisarniški” dobi. V hekerski razred po Wark spadamo vsi, ki na tak ali drugačen način proizvajamo informacije: vsi že našteti virtualni delavci, pa tudi znanstvene raziskovalke, inženirji, pravnice in drugi. 

Temačno odlašanje se ponuja kot počitek, v čedalje večji meri pa se ponuja tudi kot droga, ko se možgani navadijo na neskončno število vznemirljivih stimulacij.

Dobičkonosne vrste odlašanja čedalje bolj prevladujejo, saj se ponujajo čedalje bolj prevladujočemu družbenemu razredu, ki drugače opravlja in doživlja delo. Znotraj področja virtualnega dela orodja dela vsebujejo tudi nosilce vsebin, ki nas okupirajo v procesih temačnega odlašanja. Še en razlog, zakaj se temačno odlašanje loteva predvsem virtualne oziroma hekerske delovne sile, je ta, da lahko toliko bolj razpolaga z njihovim neskončno fleksibilnim časom. Krade čas, rezerviran za delo v sedanjosti, tako da prestavlja naloge v nerezervirane segmente časa v prihodnosti, ki bi sicer postali nekaj drugega (kvalitativno drugače preživet čas). Ponavadi poskrbi tudi za “nadoknadenje” nalog, s katerimi smo odlašali. Mehanizem si pomaga tudi z negotovostjo prihodnosti, zakamuflirano v »prihodnost tisočerih priložnosti«, ki hekerjem prinaša še več pritiska za »samoizpopolnjevanje« in »investiranje vase«. Preveliko število možnosti znotraj »investicij vase«, ki imajo navidezno hudo težo za naš prihodnji položaj v družbi, je namreč pogosto idealna past za marsikatere možgane. Namesto v »produktivnost« vlaganja vase pogosto zapademo v cikle preizpraševanja, nezmožnosti odločanja in ohromelosti, v katerih smo med drugim odlična tarča tudi za mehanizem temačnega odlašanja. V momentu zamrznjenja oziroma paralize se namreč v nasprotju z logiko kot najboljša rešitev za iskanje odgovora na vprašanje, v kaj je trenutni čas najbolje investirati, pojavlja odgovor: v nič od naštetega, temveč v najbližji pobeg v pasivnost. Ta pasivnost se ponuja tudi v momentu frustracije nad posebno zahtevnim kreiranjem novih informacij, ponuja se kot počitek, v čedalje večji meri pa se ponuja tudi kot droga, ko se možgani navadijo na neskončno število vznemirljivih stimulacij.

Mehanizem temačnega odlašanja nas napeljuje v smer pasivne potrošnje vsebin. V večini primerov od tega profitirajo platforme, preko katerih spremljamo vsebine, v nekaterih primerih tudi proizvajalci vsebin. Tovrstno napeljevanje v potrošnjo je primerljivo z ostalimi že znanimi načini, na katere se trg bori za iztiskanje profitov iz našega prostega časa, le da nas z novimi načini prenasičene vsebine čedalje bolj sili v pasivnost in desubjektivizira. A mehanizem nas programira tudi k nečemu bolj ključnemu – neplačani produkciji informacij. To velja posebej za temačno odlašanje na spletnih platformah, kot so Facebook, Instagram, Tiktok, Twitter, YouTube in veliko ostalih delov spleta, ki so v lasti vektorialnih gigantov. Hekerski razred je po Wark v dialektičnem odnosu z izkoriščevalskim vektorialnim razredom: lastniki informacijskih vektorjev. Vektorialni razred si pogosto lasti intelektualno lastnino, ki jo zanj proizvede hekerski razred, ali pa od nje na drugačen način profitira. Vektorialni razred ima namreč v lasti sredstva za realizacijo vrednosti informacij, kar je ključno za razumevanje odlašanja kot neplačanega dela.

Informacij samih nimamo v lasti njihovi proizvajalci, niti nimamo v lasti sredstev, s katerimi je te informacije moč pretvoriti v kapital, moč, nadzor, stvarjenje, uničenje.

Neplačana produkcija informacij poteka na več nivojih. Prva je “pasivna” produkcija informacij, ki jih proizvajamo vsako sekundo svoje interakcije z omenjenimi deli mreže. Ob vsakem kliku, dotiku, mežiku ustvarimo morje informacij o naši “porabniški” interakciji z določenimi vsebinami. Ustvarjanje informacij zamenjamo za porabljanje drugih informacij in tako ključno pripomoremo k nadaljevanju cikla. Kaj se zgodi z našimi informacijami? Takoj, ko jih proizvedemo, se že izmuznejo v privatno last vektorialnega razreda (v tem primeru določenih spletnih gigantov) in tam postanejo najmočnejše orožje za napovedovanje (in s tem zapovedovanje) prihodnosti. Informacij samih nimamo v lasti njihovi proizvajalci, niti nimamo v lasti sredstev, s katerimi je te informacije moč pretvoriti v kapital, moč, nadzor, stvarjenje, uničenje. 

Imajo pa jih določena podjetja. Naše informacije uporabijo predvsem za izdelavo algoritmov; takšnih, ki služijo personaliziranemu oglaševanju, s katerim ogromno zaslužijo; takšnih, ki pripomorejo k strojnemu učenju in s tem k razvoju umetne inteligence ter »pametnih tehnologij« na mnogih področjih. Tudi tistih, ki pripomorejo k tistemu strojnemu učenju, ki se uči o nas, uporabnikih, in nam poleg personaliziranih oglasov personalizira tudi predloge vsebin, ki nas najbolj zasvojijo in nam ustvarijo lasten mehurček v virtualnem prostoru. Iz njega potem črpamo čedalje več informacij, ki nam oblikujejo življenjsko izkušnjo in pogled na svet okoli nas. Naše aktivnosti prinašajo dodaten profit tudi zaradi oglasov, ki jih odlašajoči vidimo v času uporabe digitalnih medijev. To niso edine aktivnosti, ki se jih posamezniki poslužujejo med temačnim odlašanjem, niti ni odlašanje edina okoliščina, ki posameznika vabi k tem aktivnostim – a obstaja pomembna korelacija med temačnim odlašanjem in aktivnostmi, s katerimi zastonj produciramo informacije, ki ne končajo v naši lasti. V tem smislu je torej velik delež odlašanja vrsta neplačanega produktivnega dela – neplačane produkcije informacij.

Še večja ironija nastopi, ko se zavemo, da tudi kreativne vsebine, v zameno za katere podarjamo svoje informacije spletnim gigantom, pogosto zastonj ustvarjajo hekerji, ki se počutijo “neproduktivno”. Za primer vzemimo meme o odlašanju. V stiski občutkov krivde in sramu, ki jih prinaša temačno odlašanje, nekdo »odlaša« od »produktivnega dela« na način, da deli svojo izkušnjo o odlašanju, tako da ustvari mem o odlašanju. Določeno mero časa in dela vloži v mem in ga preko izbranega kanala deli v oblak. Drugi odlašalci, ki morda pravkar doživljajo temačno odlašanje, se z njim poistovetijo in se mu nasmejijo. Delijo ga z odlašajočimi prijatelji in mem se razširi preko različnih kanalov, kjer tekmuje za pozornost z ostalimi. Kmalu mem kroži po Instagramu, Facebooku, Twitterju, Redditu, TikToku in drugje. Informacijsko usmerjena megapodjetja, ki vladajo nad internetnim prostorom, zbirajo informacije, ki se generirajo z vsakim klikom na ta mem, z vsakim posnetkom zaslona, prepošiljanjem, všečkanjem in deljenjem. Poleg tega se jim ustvarja neposreden dobiček zaradi vseh oglasov, ki so jih videli uporabniki, ko so prepošiljali zabavni mem o odlašanju. Nobene vsebine pa jim ni bilo potrebno ustvariti, da so množice ostale zamotene in zabavane. Prvotni mem je zastonj izdelal eden od uporabnikov, ki je imel ob produkciji toliko potencialnega profita celo občutek, da čas preživlja »neproduktivno«. Tako torej posamezniki, ki se doživljajo kot »neproduktivne« in odlašajoče, sproducirajo ogromne količine informacij za velika podjetja, s tem ko ustvarjajo in delijo vsebino, ki je med njimi popularna ravno zato, ker se sklicuje na (in s tem potrjuje) njihovo »neproduktivnost« in odlašanje. 

Temačno odlašanje kot mehanizem nadzora

Odlašajoči si očitamo slab nadzor nad svojim časom, z drugega vidika pa gre za zelo dober nadzor temačnega odlašanja nad našim časom. Distinkcija temačnega odlašanja od drugih vrst odlašanja, ki se dogajajo v nezaznamovanem času, je v poenotenju aktivnosti (oz. pasivnosti). Znotraj temačnega odlašanja posvečamo čas in energijo predvsem produkciji informacij za vektorialni razred, medtem ko pri drugih vrstah odlašanja (»načrtovanimi odlašanji«) »neproduktivni« čas posvečamo bolj raznovrstnim prostočasnim dejavnostim, med katerimi so tudi spanec, rekreacija, druženje, kreativno sproščanje, branje, potovanje in zabava. Tudi zaradi teh in ostalih »prostočasnih« aktivnosti seveda po navadi nekdo nekje profitira. Ključna razlika pa ni le v spremembi tistih, ki profitirajo od naših aktivnosti. Ključna sprememba je tudi v prehodu iz aktivnosti, v katerih smo subjekti (včasih tudi izkoriščanja), v pasivnosti, pri katerih smo samo še zametki subjektov. Temačno odlašanje torej preusmerja raznovrstne aktivnosti razpršenega »mnoštva« v enotne aktivnosti produkcije informacij, disciplinira telesa, populacije namešča v takšne ali drugačne sedeče in ležeče položaje, ki jim kar najbolje omogočajo gledanje v določene monitorje in interakcijo z njimi. Aktivnosti, dobičkonosne za lastnike informacij, se torej skozi kanal temačnega odlašanja ponujajo posameznicam in na tak način zagotavljajo čedalje več njihovega časa, energije in pozornosti, ki se na koncu seštejejo v profit. Zaradi porasta informacij, ki jih posamezniki na račun temačnega odlašanja generirajo, pa lahko zaključimo, da igra temačno odlašanje pomembno vlogo tudi pri mehanizmih disciplinske oblasti in družbe nadzora.

Mehanizem pomaga predvsem pri grajenju vidnosti subjekta, ki je v sodobnem času popolnoma razkrit: ne le z disciplinskimi institucijami, ki s preizkusi določajo njegove značilnosti, ampak predvsem z mediji in stroji, v katere subjekt sam nalaga podatke o sebi. Podjetja, ki si skoraj v celoti lastijo legalni del interneta, ne vedo le, kdo smo, kje smo, kakšen je naš EMŠO, davčna številka in bančni račun, kje smo zaposleni in kakšna je naša politična usmerjenost. V času, ko so te podatke o ljudeh zbirale skrivne obveščevalne službe, smo hrepeneli po osvoboditvi. Sedaj pa svobodni individui poleg vseh naštetih podatkov prostovoljno nalagamo v sistem tudi podatke o svojem gibanju in o svojem okusu za literaturo, glasbo, produkte »kulturne industrije«, hrano, humor. Podatki o naših skritih željah, bizarnih zdravstvenih težavah, o naših ožjih in širših socialnih krogih, pogledih na svet, seksualnih preferencah, strahovih in sanjah so nekje zabeleženi in najverjetneje tudi slikovno in zvočno opremljeni. Znotraj digitalnega sveta preko neštetih izbir udejanjamo svojo individualnost in unikatnost in se razporejamo pod Normo, ki še nikoli ni bila tako bogata s kategorijami za diferenciacijo. 

Današnji svobodni individui leta svojega življenja preležimo ali presedimo s pogledom, usmerjenim v napravo, iz katere seva modra svetloba.

Kot je Beck ugotavljal že na primeru televizije, se z uporabo istega medija podvržemo standardizaciji in vsi podležemo enakim eksistenčnim formam. Današnji svobodni individui leta svojega življenja preležimo ali presedimo s pogledom, usmerjenim v napravo, iz katere seva modra svetloba, drseč s prsti po njenem zaslonu ali tipkajoč oziroma klikajoč na njena orodja. Profit pa ustvarjamo, ko to delamo službeno, prostočasno ali odlašajoče. Odprti smo za programiranje v vseh pogledih. Oblast se izvaja s stroji, ki neposredno organizirajo možgane in telesa »v smeri avtonomne odtujitve od občutka življenja in želje po kreativnosti«, že na prelomu tisočletja zapišeta Hardt in Negri. 

Mehanizem temačnega odlašanja nas tako servira oblasti z grajenjem vidnosti, s pomočjo katere nas tudi prodaja oglaševalcem in nas zadržuje v začaranih krogih diferenciranemu posamezniku na kožo pisanih vsebin. Zombijevska “odtujitev od občutka življenja”, ki jo ob tem občutimo, pa je na svoj način lahko spet razlog, da pred njo iščemo vrnitev k znanemu zavetju pasivnosti. 

—

Esej je publicistična predelava in poobjava članka iz zbornika Paradigma Liste demokratičnega študentstva.

Prikazna fotografija: HannaPritchett, Flickr