• English
  • Hrvatski

Pred približno sedmimi leti, nekaj mesecev po preselitvi v Berlin, mi je neki znanec na neki zasebni zabavi rekel, da se ne počuti dobro. Kaj ti je, sem vprašal, navajajoč se počasi na ritme small-talka, ki jih prej nisem poznal. Rekel mi je, da je v kurcu oziroma žalosten, kajti ta dan je moral sostanovalko, s katero si je delil stanovanje, prositi, naj se izseli. Zaradi tega ga je pekla vest. Vprašal sem ga, zakaj jo je moral prositi, naj se izseli. Pri small-talku sem bil previden, zato nisem hotel reči, zakaj jo je moral vreči ven. Odgovoril je, da njegova sostanovalka že nekaj časa ni kazala nikakršnih znakov socializacije. Svoje stanovanje si je delil z njo in še z enim dekletom in vajeni so bili skupaj kuhati, kositi, se družiti. Ona (nekdanja sostanovalka) pa se je v zadnjem času pogosto osamila, svoje obroke je pripravljala sama, jedla je sama v sobi in se ni pretirano družila z njima. Rekel sem, da to zveni, kot da je bila njegova sostanovalka depresivna. Je, je rekel, že nekaj časa je bila depresivna, oče ji je umrl.

To je bil kamen spotike najinega small-talka, zato nisem nadaljeval. Bil sem še svež na novem terenu, nisem poznal ljudi, niti samega sebe nisem poznal preveč dobro, zato sem se odločil, da svojega znanca prepustim nekemu drugemu, bolj virtuoznemu small-talkerju, nekomu, ki mu bo rekel, da ni treba, da se počuti slabo, da ga povsem razume, da si ni lahko deliti stanovanja (in večerov in hišnih zabav in prekrokanih noči) z nekom, ki je depresiven. Z nekom, ki mu je nedavno umrl oče.

Bilo je jasno (kakor je jasna samo paranoja), da je treba biti, če želiš ostati v pogovoru, dobro razpoložen. Na zasebnih zabavah se je treba smejati ob vsaki neumnosti, ki jo kdo naznani.

Od tedaj sem skoraj ob vsakem srečanju z ljudmi, v kavarni, na zabavi, celo s prijetnimi sosedi iz istega vhoda, čutil to nekaj težko opisljivega, vseprisotnega, kar sem sam pri sebi poimenoval »teror dobrega razpoloženja«. Dovolj je, da se vseliš v nov blok, greš nekajkrat po stopnicah in srečaš kakega soseda, da začutiš tisto, za kar idealna, neulovljiva beseda obstaja ravno v jeziku, v katerem se omenjeno občutje pojavlja – Das Unheimliche. Na moj dober dan je sosed odgovoril s pričetkom small-talka. Morda zaradi tujega jezika ali pa zaradi kake druge, manj jasne oviranosti povečini nisem nadaljeval. Oziroma sem nadaljeval toliko, kolikor mi je nalagala olika, najinemu kramljanju nisem dolival goriva, preprosto sem ga končal in šel dalje. To nekaj je obviselo za nama. Kot storjena napaka, ki jo bom neki dan plačal. Bilo je jasno (kakor je jasna samo paranoja), da je treba biti, če želiš ostati v pogovoru, dobro razpoložen. Na zasebnih zabavah se je treba smejati ob vsaki neumnosti, ki jo kdo naznani. O svoji državi je treba govoriti tako, da si jo poslušalec zaželi obiskati. Da bi obdržal sobo v stanovanju, je treba biti torej dobro razpoložen, kadarkoli je to možno.

Svojega znanca sem srečeval tu in tam, povečini na zasebnih zabavah skupnih prijateljev in zdelo se mi je, da ga vest več ne peče. Ko sem ga srečal nazadnje (sedel sem v lokalu, nisem ga povabil, naj mi prisede, ker so medtem minila leta in sem se nekaterih reči naučil), mi je rekel, da načrtuje pisanje epic fantasy romana v nadaljevanjih, nekaj kot »Igre prestolov«. Morda mu je to medtem tudi uspelo.

Na isti zasebni zabavi, kjer sem spoznal svojega znanca, sem prvič odgovoril na vprašanje, od kod prihajam in doživel navdušenje poslušalcev. Moj odgovor je sprožil vsaj nekaj enakih ali podobnih anekdot z balkanskih road-tripov.

V zadnjih sedmih letih sem pogosto mislil na njegovo sostanovalko. Na njenem primeru sem razvil majhno, osebno teorijo (prikladno za vzbujanje pozornosti na zasebnih zabavah) o terorju dobrega razpoloženja v družbi, ki ne pozna, ne doživlja in ne prenaša žalovanja. Po drugi strani, družba terorja dobrega razpoloženja odlično prenaša vse manifestacije dobrega in odličnega razpoloženja. Denimo, anekdote s potovanj. Četudi so v zadnjih desetih letih vse potniške anekdote, organizirane po logiki low-cost poletov, podobne druga drugi, so še vedno cenjene. Na isti zasebni zabavi, kjer sem spoznal svojega znanca, sem prvič odgovoril na vprašanje, od kod prihajam in doživel navdušenje poslušalcev. Moj odgovor je sprožil vsaj nekaj enakih ali podobnih anekdot z balkanskih road-tripov. Ob tem sem se na isti zabavi novim znancem predstavil kot pisatelj in navdušenju gostov ni bilo kraja. Sledilo je vprašanje, ali pišem v angleščini, kot da se razume, da tisti, ki hoče, da ga kdorkoli bere, vsekakor piše v angleščini, ne glede na to, od kod prihaja. Po prvi seriji small-talkov, na eni od prvih zasebnih zabav v velikem mestu, sem dojel, da se v družbi terorja dobrega razpoloženja najbolj ceni zgodbe o potovanjih, umetniških načrtih in uspehih vseh vrst ter da je bolj ali manj vse v redu, dokler kdo po smrti bližnjega ne konča v depresiji. Smrt je, to je očitno, največji sovražnik vseh načrtov.

Korota – tako se v Črni gori reče obdobju žalovanja za bližnjimi. V Črni gori je korota skoraj del folklore. V nedavni preteklosti so ženske za svojimi pokojnimi moškimi (možmi, brati, sinovi) do lastne smrti nosile črne obleke, s čimer so pristajale na model vedenja, ki povečini predstavlja konstantno konzumiranje žalosti. Ženska, ki se je posvetila koroti, je v skupnosti dobila določeno spoštovanje, deloma osnovano na pomilovanju, toda tudi na občudovanju zaradi odločenosti, da žaluje in objokuje neprestano, do konca življenja.

Sostanovalka mojega znanca vsekakor ni bila stara Črnogorka. Bila je mlada Danka. Domnevam, da zaradi očeta ni nameravala do smrti nositi črnine. Hotela je, prepričan sem, preprosto žalovati, nekaj časa, dokler se žalost ne preseli v spomin in od tam nadaljuje s svetenjem v mraku. Toda tudi to je bilo preveč. Celo zadržana, skandinavska verzija korote je bila za dobro razpoloženo družbo vznemirjajoča. Kajti – vprašanje visi v zraku kot samomorilec na močni vrvi – zakaj biti žalosten, če si lahko srečen? Odgovor pozna vsak dobro razpoložen sosed, le na stopnišču je treba pokramljati.

Prevedla: Dijana Matković

Prikazna fotografija: Ilija Đurović