Težava z identitetnimi politikami

Odlomek iz knjige Radikalne verige; Zakaj je razred pomemben, v kateri avtor in aktivist Chris Nineham razloži omejitve politične prakse, ki temelji na identiteti.

Ni res, da vse sodobne radikalne politike težijo k posploševanju. Stanje je protislovno, skrajna atomizacija in popredmetenje v letih neoliberalizma ter nizka stopnja prvenstveno na razredu osnovanega boja so pustili neizogiben pečat. Nagnjenje k posploševanju je v nasprotju tudi z močno sodobno težnjo po osredotočanju na partikularnost izkušnje, namesto da bi iskali stične točke in zatiranje dojemali kot strukturno.

Brez jasne zavesti do razmerij moči v širši družbi lahko identitetne politike skrenejo v smer lastnega onemogočenja.

Vsa samozavestna uveljavljanja identitete s strani zatiranih skupin ali posameznikov pomenijo obliko kljubovanja prevladujočemu sistemu. Toda čeprav so se identitetne politike začele kot poskus, da bi se marginalizirane izkušnje prebile v glavni tok, je to pogosto vodilo v prednostno obravnavo osebne izkušnje pred splošnim razumevanjem. Kot trdi Asad Haider v svoji oceni sodobnih identitetnih politik, z uveljavljanjem zgolj identitete tvegamo, da vir zatiranja ostane neanaliziran:

»Temelji na posameznikovi zahtevi po prepoznanju in posameznikovo identiteto jemlje kot izhodiščno točko. To identiteto jemlje za dano in potlači dejstvo, da so vse identitete družbeni konstrukt. In ker imamo vsi nujno identitete, ki se razlikujejo od identitet vseh ostalih, to spodkopava možnost kolektivne samoorganizacije. Okvir identitete skrči politiko na vprašanje, kdo si kot posameznik, in na pripoznanje tega posameznika, ne pa na pripadnost skupnosti in skupinski boj proti zatiralskemu družbenemu sistemu.«

Preberite tudi: Asad Haider: Rasizma ni mogoče rešiti z glasovanjem proti Trumpu (intervju)

Brez jasne zavesti do razmerij moči v širši družbi lahko identitetne politike skrenejo v smer lastnega onemogočenja. V šestdesetih letih 20. stoletja, kmalu po tem, ko so z ukinitvijo rasne segregacije nekaj prostora dobili črnski strokovnjaki, menedžerji in poslovneži, je črni panter Huey Newton opozoril, da lahko črnsko identiteto ali nacionalizem zapreže novonastala črnska elita, ki bi s tem prevzela nadzor nad radikalnim gibanjem in potlačila zahteve črnskih delavcev, katerih interesi so bili v resnici precej drugačni. Kakor poudarja Keeanga-Yamhatta Taylor v svoji razpravi o umoru Freddieja Graya in posledičnem uporu v Baltimoru leta 2015, je ta proces močno napredoval:

»Razredne razlike med temnopoltimi Američani obstajajo od nekdaj, toda zdaj se prvič v zgodovini te razredne razlike kažejo na način, da manjšina temnopoltih vihti znatno politično moč in oblast nad večinskim delom črnskih življenj. S tem se porajajo ključna vprašanja o vlogi črnske elite v nadaljnjem boju za svobodo – in o tem, na čigavi strani so. To ni pretiravanje. Ko črnska županja, ki vodi pretežno črnsko mesto, pomaga pri mobilizaciji vojaške enote pod vodstvom črnske ženske, da bi zatrla črnski upor, vstopamo v novo obdobje črnskega boja za svobodo.«

Izkušnje iz ZDA, Velike Britanije in od drugod kažejo, da več žensk, trans oseb ali temnopoltih na pozicijah moči in vpliva življenjem večine zatiranih skorajda ne koristi. Še zmeraj trpijo zaradi strukturnega rasizma, seksizma in diskriminacije.

Boj za državljanske pravice in multikulturalizem sta prinesla pomembne zmage in odprla številne možnosti. V kontekstu neoliberalizma in rasti premožne menedžerske elite, ki se rada ponaša s svojimi vrednotami vključevanja, tem zmagam grozi, da se jih bo skrčilo na »identitetne protokole«, kot to imenuje Catherine Liu: uvajanje usposabljanja o raznolikosti in kvot za vodilna delovna mesta. To je v redu za droben delež ljudi iz zatiranih skupin, ki se prebijejo na elitne položaje, in seveda je pomembno, da se te priložnosti razširijo. Vendar pa izkušnje iz ZDA, Velike Britanije in od drugod kažejo, da več žensk, trans oseb ali temnopoltih na pozicijah moči in vpliva življenjem večine zatiranih skorajda ne koristi. Še zmeraj trpijo zaradi strukturnega rasizma, seksizma in diskriminacije. Sistem, ki proizvaja to zatiranje, in izkoriščanje v njegovi srži ostajata nepreizprašana, če ne celo okrepljena, ker sta lahko na videz vključujoča. Znotraj novoobogatelega strokovno-menedžerskega razreda (PMC, »professional-managerial class«) je poudarjanje rasne in spolne diskriminacije postalo koristen mehanizem za moralistično nastopaštvo in odvračanje pozornosti od razredne neenakosti. Z besedami Catherine Liu:

»Kot razred PMC rad govori o pristranskosti namesto o neenakosti, o rasizmu namesto kapitalizmu, o vidnosti namesto izkoriščanju. Zanje je strpnost najvišja posvetna vrlina – a strpnost nima skoraj nobenega političnega ali ekonomskega pomena.«

Tovrstna raznolikost elit je dobrodošla, toda brez kljubovanja temeljnim gospodarskim družbenim strukturam obenem odpre prostor tudi desnici, da prodre s svojo verzijo identitetnih politik. Med te spada protestiranje proti domnevnemu zanemarjanju belskih delavcev in branjenje nacionalne kulture in tradicij pred liberalnimi, multikulturnimi elitami. V teh okoliščinah mora levica razviti neodvisno politiko, ki se bori za zatirane skupine učinkoviteje in bolj celostno, obenem pa nadaljevanje bojev za delavski razred nasploh.

Preberite tudi: Édouard Louis: Tvoja identiteta ni zasebna lastnina.

Obravnavanje razredne pripadnosti kot še ene »presečne« identitete ne reši problema. Že sam obstoj razreda namreč vsebuje implicitno kritiko obstoječe družbe; ne le neenakosti, temveč tudi ropanja, ki jo ustvarja, in zatiranj, ki jih proizvaja. Prepoznavanje lastne pripadnosti delavskemu razredu vključuje začetek razumevanja načina delovanja sistema kot celote. Odpira torej možnost, da presežemo identitete, ki jih neizogibno oblikuje predvsem prevladujoči sistem. Eden od indicev te univerzalnosti je, da delavski razred vsebuje ogromno večino zatiranih in zatorej ponuja vsaj možnost borbene enotnosti v praksi.

Kot pa smo videli, ima potencial delavskega razreda za razvoj celostnega razumevanja sveta globlje vire. Za delavce je premagovanje delitev na podlagi rase, biološkega in družbenega spola strateška nujnost. Neizprosno izkoriščanje, ki ga doživljajo, daje delavcem tudi edinstveno izhodišče za razumevanje temeljnih gonilnih sil sistema, »da vidijo družbo iz središča kot koherentno celoto«. Prepoznavanje tega še ne pomeni, da se vsak vidik družbe skrči na razred. Pravzaprav pomeni ravno nasprotno. Medtem ko mora vladajoči razred storiti vse mogoče, da bi zakril, kako deluje družba, je za delavski razred popolno razumevanje vseh kompleksnosti kapitalizma bistveno za dosego temeljnih družbenih sprememb, za lastno osvoboditev.

Takšno celostno razumevanje ne vznikne samo od sebe. Delitev dela, popredmetena narava dela in dejstvo, da delavci proizvajajo celoten družbeni svet, ki ga ne nadzorujejo, večino časa postavljajo meje razumevanju. To pomeni, da imajo naši vladarji zmeraj možnosti, da v naših vrstah odprejo vrzeli. A kot smo videli, je delavska zavest – v nasprotju z vsemi stereotipi – pri številnih vprašanjih prehitela ostale družbene razrede celo v obdobjih relativnega družbenega miru. Kot primarne tarče vse bolj izkoriščevalskega sistema zagotavlja delavski razred osnovo nasprotovanja plenjenju turbokapitalizma, iz katere se lahko sproži učinkovit odpor. Če je socializem namenjen zasledovanju slutnje, da ljudje dejansko lahko upravljajo s svojo usodo, potem se morajo socialisti organizirati na delovnih mestih, v skupnostih, ob boku tistih, ki se upirajo. Ne smejo zgolj širiti glasu o krivicah sistema, temveč morajo sodelovati z drugimi, da premaknejo gibanje naprej, ne le govoriti o revoluciji, temveč »pospeševati zorenje … revolucionarnih teženj« in hkrati pomagati ljudem, da razumejo pomen svojih dejanj.

—

Prevedel: Miha Zemljič.

Besedilo je odlomek iz knjige Radical Chains; Why Class Matters. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.

Naslovna fotografija: Jason Thibault, Flickr.