Tiranija brezstrukturnosti
Znova objavljamo Jo Freeman – Joreen, feministično aktivistko in avtorico iz Združenih držav Amerike, ki je s svojim feminističnim delovanjem začela že med študijem na univerzi Berkeley v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tekst je nastal leta 1970, še vedno pa je relevanten za vsa levičarska in emancipatorna gibanja. Vabimo tudi k branju že objavljenega, prav tako antologijskega teksta Trešing: Temna stran sestrstva.
—
Med večletnim oblikovanjem Ženskega osvobodilnega gibanja se je močno poudarjalo pomen skupin brez vodstva in brez strukture kot glavno – če že ne edino – organizacijsko obliko gibanja. Ta ideja je izšla iz naravnega odziva na pretirano strukturirano družbo, v kateri smo se znašle, na neizogiben nadzor nad našimi življenji; in na neprestani elitizem levičarjev ter podobnih skupin med tistimi, ki so se menda borili proti tej pretirani strukturiranosti.
Toda ideja »brezstrukturnosti« ni več zdrava opozicija, temveč nam je zavladala. Ideje ne prevprašujemo zares, a izraz pogosto uporabljamo, hkrati pa je postala neločljiv in samoumeven del ideologije ženskega osvobodilnega gibanja. V zgodnjih fazah razvoja gibanja to ni bilo tako pomembno. Že zgodaj smo določile, da bo osveščanje glavni cilj in glavna metoda gibanja, pri čemer je bila nestrukturirana pogovorna skupina odlična za to. Razpuščenost in neformalnost skupine sta spodbujali sodelovanje v diskusiji, solidarno vzdušje pa je vodilo k osebnim uvidom. Predvsem temu so bile pogovorne skupine tudi namenjene; če ni prišlo do konkretnejših rezultatov, ni bilo to nič hudega.
Osnovni problemi se niso pojavili, dokler niso posamezne pogovorne skupine izčrpale potenciala osveščanja in se odločile, da bi rade počele kaj bolj specifičnega. Na tej točki je navadno nastopila zmeda, ker večina skupin ni bila pripravljena s spremembo svojih ciljev spremeniti tudi svoje strukture. Ženske so popolnoma sprejele idejo »brezstrukturnosti«, ne da bi se zavedale njene omejene rabe. Poskušale so uporabljati »brezstrukturno« skupino in neformalne diskusije na neprimerne načine zaradi slepega prepričanja, da so vsi ostali načini združevanja in diskurza zatiralski. Če hočemo, da gibanje preraste to začetno razvojno fazo, se bo moralo znebiti svojih predsodkov glede organizacije in strukture. Ti nista sami po sebi slabi. Lahko – in pogosto – se ju zlorablja, a če ju že spočetka zavrnemo, s tem zavrnemo tudi nujno potrebna orodja za nadaljnji razvoj. Razumeti moramo, zakaj »brezstrukturnost« ne deluje.
Formalne in neformalne strukture
Ne glede na to, kaj bi si želele verjeti, nestrukturirana skupina ne obstaja. Kakršnakoli skupina kakršnihkoli ljudi, ki se nekaj časa srečuje iz kateregakoli razloga, se bo neizogibno strukturirala. Ta struktura je lahko fleksibilna; morda se sčasoma spremeni; naloge, moč in vire lahko enakopravno ali pa neenakopravno razdeljuje med člani skupine. A struktura se bo oblikovala ne glede na sposobnosti, osebnosti ali namene vpletenih oseb. To je neizogibno že zgolj zato, ker smo individualne osebe z različnimi talenti, nagnjenji in ozadji. Približek brezstrukturnosti bi lahko dosegli samo, če bi se namensko izogibali vsakršnim stikom ali interakcijam, kar pa ljudem ni v naravi in je zato nemogoče.
To pomeni, da so prizadevanja za nestrukturirano skupino približno tako brezplodna in zavajajoča, kot bi bila prizadevanja za »objektivno« novico, »nevtralno« družboslovje ali »svobodno« gospodarstvo. »Laissez-faire« skupina je približno tako nerealistična kot »laissez-faire« družba; ideja postane dimna zavesa za močne in privilegirane, da lahko vzpostavijo popolno hegemonijo. To hegemonijo je tako preprosto vzpostaviti, ker ideja »brezstrukturnosti« preprečuje zgolj nastanek formalnih struktur, ne pa tudi neformalnih. Podobno ideja prostega trga ni gospodarsko močnim akterjem preprečila, da bi vzpostavili nadzor nad plačami, cenami in razdelitvijo dobrin; to je zgolj preprečila državni oblasti. Tako »brezstrukturnost« postane metoda prikrivanja moči in znotraj ženskega gibanja jo ponavadi najbolj zagovarjajo prav tiste, ki premorejo največ moči (ne glede na to, ali se te moči zavedajo ali ne). Vse dokler je struktura skupine neformalna, so pravila odločanja znana zgolj nekaterim in moči se zavedajo zgolj tiste, ki poznajo pravila. Tiste, ki pravil ne poznajo in niso vpeljane v interno logiko skupine, ostanejo zmedene, v najhujšem primeru pa jih mučijo paranoični strahovi, da se dogaja nekaj, česar se ne zavedajo povsem.
Najbolj zahrbtne elite so ponavadi sestavljene iz ljudi, ki jih širša javnost sploh ne pozna. Inteligentni elitisti so navadno dovolj bistri, da poskrbijo za svojo neprepoznavnost.
Struktura mora biti eksplicitna in ne implicitna, če naj imajo vsi možnost članstva v poljubni skupini in sodelovanja pri njenih aktivnostih. Pravila odločanja morajo biti odprta in dostopna vsem, za to pa je nujna njihova formalizacija. To ponavadi ne pomeni, da formalizacija strukture uniči neformalno strukturo skupine; vsekakor pa ovira neformalno strukturo pri pridobivanju prevelike moči in hkrati nudi možnost, da člani skupine medsebojno posredujejo, če se drugi člani ne vedejo odgovorno do potreb skupine. »Brezstrukturnost« je organizacijsko nemogoča. Ne moremo se odločati, ali bi hoteli strukturirano ali nestrukturirano skupino – lahko se zgolj odločamo, ali bi imeli formalno strukturirano skupino. Zato te besede ne bom več uporabljala, razen za idejo, ki jo predstavlja. Nestrukturirane imenujem skupine, ki niso bile namensko strukturirane na specifičen način. Strukturirane imenujem skupine, ki so bile namensko strukturirane. Strukturirana skupina ima vedno formalno strukturo, a hkrati ima lahko tudi neformalno ali skrito strukturo. Ta neformalna struktura je osnova za elite, še posebej v nestrukturiranih skupinah.
Bistvo elitizma
»Elitističen» je najbrž najbolj zlorabljena beseda v ženskem Gibanju. Uporablja se jo prav tako pogosto in z istimi razlogi, kot se je uporabljalo »pinko« (roza komunist) v petdesetih letih. Le redko je pravilno rabljena. Znotraj Gibanja se navadno nanaša na posameznice, četudi se osebne značilnosti in dejanja tistih, proti katerim je uperjena, zelo razlikujejo: vedno gre za posameznice, ki pa ne morejo biti elitistične, saj se izraz »elita« lahko nanaša samo na skupine. Katerakoli posameznica, ne glede na to, kako razpoznavna je, ne more biti elita.
Pravilen pomen »elite« je majhna skupina ljudi, ki ima moč nad večjo skupino, katere del so. Pri tem manjša skupina ne odgovarja neposredno večji skupini, ki se tudi ne zaveda njihove moči in nanjo ni pristala. Oseba postane elitistična, če je del take majhne skupine ali zagovarja njeno oblast, ne glede na prepoznavnost te osebe. Elitistična oseba ni razvpita po definiciji. Najbolj zahrbtne elite so ponavadi sestavljene iz ljudi, ki jih širša javnost sploh ne pozna. Inteligentni elitisti so navadno dovolj bistri, da poskrbijo za svojo neprepoznavnost; ko postanejo prepoznavni, bodo tudi opazovani in maska, s katero skrivajo svojo moč, ne bo več tako trdna.
Elite niso posledica zarot. Zelo redko se zgodi, da bi se majhna skupina ljudi zbrala z jasnim namenom, da bo prevzela nadzor nad večjo skupino za svojo lastno korist. Elite niso nič več in nič manj kot skupine prijateljev, ki slučajno delijo iste politične dejavnosti. Njihovo prijateljstvo bi se najbrž nadaljevalo ne glede na njihovo vpletenost v politično dejavnost; najbrž bi bili politično dejavni sami po sebi in ne zaradi prijateljskih vezi. Elite v različnih skupinah nastanejo zaradi sovpadanja teh dveh pojavov in zato jih je tudi tako težko razbiti.
Te prijateljske skupine delujejo kot komunikacijska omrežja izven navadnih komunikacijskih kanalov, ki jih je vzpostavila skupina. Če skupina ne vzpostavi svojih kanalov, potem ta omrežja prevzamejo vlogo edinega komunikacijskega omrežja. Prijatelji navadno delijo iste vrednote in usmeritve, v prostem času se družijo ter se medsebojno posvetujejo, ko so potrebne skupne odločitve – in zato imajo ljudje v takem komunikacijskem omrežju več moči kot preostali izven njega. In skupine, ki ne vzpostavijo nobenega neformalnega komunikacijskega omrežja preko prijateljstev, ki se spletejo med njihovim delovanjem, so zelo redke.
Nekatere skupine imajo lahko celo več kot eno neformalno komunikacijsko omrežje, pri čemer je to navadno stvar velikosti. Omrežja se lahko celo prekrivajo. Če obstaja samo eno omrežje te vrste v sicer nestrukturirani skupini, potem je to njena elita, četudi sodelujoči nočejo biti elitistični. Če obstaja samo eno omrežje te vrste v strukturirani skupini, potem je odvisno od njegove sestave in narave formalne strukture skupine, ali gre za elito ali ne. Če obstajata dve ali več prijateljskih omrežij, potem lahko sledi spopad znotraj skupine za prevlado, s čimer se oblikujejo frakcije; ali pa se ena namensko umakne, s čimer druga postane elita. V strukturirani skupini se dve omrežji (ali več) navadno potegujeta za formalno oblast. To je pogosto najbolj zdrava situacija, saj imajo ostali člani možnost presojanja med kandidati, od začasnega zmagovalca pa smejo tudi zahtevati, da primerno opravlja dolžnosti svojega položaja.
Samo zato, ker so elite neformalne, še ne pomeni, da so tudi nevidne. Na srečanju katerekoli majhne skupine lahko kdorkoli z ostrim očesom in pozornim ušesom ugotovi, kdo vpliva na koga.
Neizogibno elitistična in izključujoča narava neformalnih prijateljskih komunikacijskih omrežij ni v Gibanju nič novega, prav tako pa ni nepoznana ženskam nasploh. Takšna neformalna razmerja so stoletja izključevala ženske iz sodelovanja v skupinah, ki formalno dovoljujejo vstop tako moškim kot ženskam. Taka omrežja so v različnih poklicih in organizacijah ustvarila »gostilniško mentaliteto« in »stara poznanstva«, kar je efektivno preprečilo enakovreden dostop do virov moči ali socialnih nagrad tako ženskam kot skupini kot tudi posameznim moškim. Prejšnja ženska gibanja so večino svoje energije namenila ravno formalizaciji odločevalskih struktur in izbirnih procesov, da je bilo potem izključitev žensk sploh moč neposredno nasloviti. Dobro vemo, da ta prizadevanja niso preprečila neformalnim, izključno moškim omrežjem, da bi diskriminirala proti ženskam – so pa takšno diskriminacijo vsekakor otežila.
Samo zato, ker so elite neformalne, še ne pomeni, da so tudi nevidne. Na srečanju katerekoli majhne skupine lahko kdorkoli z ostrim očesom in pozornim ušesom ugotovi, kdo vpliva na koga. Člani prijateljske skupine se bodo bolje razumeli med seboj kot pa z drugimi. Pozorneje se bodo poslušali in se manj prekinjali; drug drugega bodo izpostavljali in si prijateljsko popuščali; pogosto pa bodo ignorirali ali se prerekali z »outsiderji«, saj njihovo mnenje ne šteje zares. A hkrati je nujno, da »outsiderji« ostanejo v dobrih odnosih z »insiderji«. Seveda meje niso tako ostre, kot sem jih začrtala. Gre za odtenke v interakciji, ne pa vnaprej zapisane scenarije. A te meje so opazne, tako kot je opazen njihov učinek. Ko enkrat veš, čigavo mnenje je potrebno preveriti pred odločitvijo in kdo že s svojim odobravanjem ožigosa predloge, potem veš tudi, kdo je resnični vodja.
Skupine Gibanja niso sprejele nobenih konkretnih odločitev glede tega, kdo ima moč v njih, zato se po državi uveljavljajo različni kriteriji. Večina kriterijev je povezana s tradicionalnimi ženskimi značilnostmi. V zgodnjih dneh Gibanja je bil na primer zakonski stan navadno predpogoj za sodelovanje v neformalni eliti. Poročene ženske se bolje razumejo med seboj, samske ženske pa dojemajo kot preveč nevarne, da bi bile njihove prijateljice – kot so bile tradicionalno naučene. V mnogih mestih se je ta kriterij še dodatno izpilil, dokler ni vključeval zgolj žensk, poročenih z moškimi nove levice. Ta standard sicer ni slonel zgolj na tradiciji; možje nove levice so pogosto imeli dostop do virov, ki jih je Gibanje potrebovalo – recimo do seznamov naslovov, tiskarn, kontaktov in informacij – ženske pa so bile navajene, da dobijo vse potrebno preko moških, ne pa samostojno. Sčasoma zakonski stan ni bil več tako univerzalen kriterij za učinkovito participacijo v Gibanju, a vse neformalne elite vzpostavijo standarde, ki sprejemajo zgolj ženske z določenimi materialnimi ali osebnimi značilnostmi. Te pogosto vključujejo: pripadnost srednjemu razredu (navkljub vsej retoriki o približevanju delavskemu razredu); zakonski stan; neporočenost je sprejemljiva, če ženska živi s partnerjem; lezbištvo (dejansko ali politično); starost med dvajset in trideset let; univerzitetna izobrazba ali vsaj nekaj let študija; »modernost«; ne preveč »modernosti«; specifična politična prepričanja ali identificiranje kot »radikalka«; materinstvo ali vsaj ljubezen do otrok; biti brez otrok; določene »ženstvene« značilnosti, kot je »ljubeznivost«; pravilen način oblačenja (tradicionalen ali pa »anti-tradicionalen«); itd. Potem pa je še nekaj značilnosti, ki bodo skoraj vedno žensko označile kot preveč »deviantno«, da bi se druge lahko razumele z njo. Te so sledeče: prestara je; zaposlena je s polnim delovnim časom in posvečena svoji »karieri«; ni »ljubezniva«; je zapriseženo samska (tj. ni dejavno heteroseksualna niti homoseksualna).
Vključila bi lahko še druge kriterije, a vsi so zgolj variacije na iste teme. Značilnosti, ki so predpogoj za sodelovanje v neformalnih elitah Gibanja in posledično za posedovanje moči, zadevajo osebno ozadje, značaj in čemu ženska namenja svoj čas. Ne vključujejo pa kompetentnosti, zavezanosti feminizmu, talentov ali potencialnega doprinosa h Gibanju. Relevantne značilnosti ponavadi uporabljamo, ko si izbiramo prijatelje. Gibanje pa kot irelevantne obravnava ravno tiste,, ki bi jih morala upoštevati vsaka organizacija ali gibanje, ki bi rada bila politično učinkovita.
Kriteriji sodelovanja za različne skupine se resda razlikujejo, a neformalne elite sprejemajo nove osebe, ki izpolnjujejo kriterije, na praktično isti način. Glavna razlika je v tem, ali je oseba del skupine od začetka ali pa se je pridružila po njenem nastanku. Če je bila prisotna od začetka, potem je pomembno, da prepriča čim več svojih osebnih prijateljic, da se prav tako pridružijo skupini. Če se članice še ne poznajo dobro med seboj, potem je potrebno načrtno sklepanje prijateljstev z izbranim naborom članic in vzpostavitev vzorcev neformalne interakcije, ki so nujni za nastanek neformalne strukture. Neformalni vzorci sami sebe vzdržujejo, ko so enkrat vzpostavljeni, in ena izmed najbolj uspešnih vzdrževalnih taktik je rekrutiranje novih oseb, ki »sodijo zraven«. Oseba se takšni eliti pridruži podobno kot univerzitetnemu sestrstvu. Članice neformalne strukture bodo »rekrutirale« potencialne novinke in jih sčasoma zavrgle ali pa iniciirale. Če sestrstvo ni dovolj politično osveščeno, da bi aktivno delovalo na tak način, potem lahko proces začne zainteresirana ženska, in sicer prav tako, kot bi se poskušala pridružiti kateremukoli zasebnemu klubu. Najti si mora mentorico, tj. si izbrati članico elite, ki uživa veliko spoštovanja, in se z njo namensko spoprijateljiti. Sčasoma jo bo ta zelo verjetno vpeljala med posvečene.
Ženska, ki je polno zaposlena ali pa je njen čas večinoma zaseden s čim drugim, preprosto nima dovolj prostega časa, da bi se udeležila vseh srečanj in negovala osebna razmerja s članicami.
Vse te procedure zahtevajo čas. Ženska, ki je polno zaposlena ali pa je njen čas večinoma zaseden s čim drugim, se bo domala nemogoče vključila, saj preprosto nima dovolj prostega časa, da bi se udeležila vseh srečanj in negovala osebna razmerja s članicami – oboje pa je nujno, da bi bila nekoč del odločevalskega procesa. Zato so formalne strukture odločanja tako pomembne za prezaposleno osebo. Ustaljen odločevalski proces zagotavlja, da lahko pri njem vsi sodelujejo.
Ta razčlemba procesa oblikovanja elit v majhnih skupinah resda zavzema kritično perspektivo, a ne zagovarjam stališča, da so neformalne strukture neizogibno slabe – zgolj neizogibne. Neformalne strukture nastajajo v vseh skupinah kot rezultat vzorcev interakcij med člani skupine. Neformalne strukture so lahko zelo uporabne, vodijo pa zgolj nestrukturirane skupine. Ko združimo neformalne elite z mitom o »brezstrukturnosti«, ni več mogoče omejiti njihove moči. In taka moč postane muhasta.
Morali bi se zavedati dveh potencialno negativnih posledic, ki ju to lahko ima. Prvič, neformalna struktura odločevalskega procesa bo podobna sestrstvu – ženske bodo poslušale druge zato, ker so jim všeč, in ne zato, ker bi govorile kaj posebnega. Dokler Gibanje ne dela ničesar posebnega, to ni zelo pomembno. A če se noče zatakniti v tej pripravljalni fazi, bo moralo spremeniti ta trend. Drugič, neformalne strukture se niso obvezale, da bodo odgovarjale celotni skupini. Njihova moč jim ni bila dodeljena, zato jim tudi ne more biti odvzeta. Njihov vpliv ne temelji na prispevku k skupini; posledično skupina tudi ne more neposredno vplivati nanje. To še ne pomeni, da so neformalne strukture nujno neodgovorne. Osebe, ki želijo obdržati svoj vpliv, navadno poskušajo biti odgovorne. Skupina pa enostavno ne more zahtevati odgovornega ravnanja; to je povsem odvisno od interesov elite.
Zvezdniški sistem
Ideja »brezstrukturnosti« je proizvedla sistem »zvezd«. Živimo v družbi, kjer politične skupine sprejemajo odločitve ter izbirajo ljudi, ki bodo te odločitve razložili širši javnosti. Mediji in javnost pa ne vedo zares, kako prisluhniti posameznim ženskam kot ženskam, temveč hočejo vedeti, kaj meni skupina. Za določanje mnenj velikih skupin pa poznamo zgolj tri tehnike: glasovanje ali volitve, vprašalnik javnomnenjske raziskave in izbor zastopnikov skupine na sestanku primernega števila članov. Gibanje ni uporabilo nobene izmed teh tehnik za komuniciranje z javnostjo. Ne Gibanje nasploh ne njegove mnoge skupine niso vzpostavile kanala za posredovanje svojih mnenj glede različnih problemov. Javnost pa je zdresirana, da prisluhne zastopnicam_kom.
Gibanje resda ni zavestno izbralo zastopnic, je pa potisnilo naprej mnogo žensk, ki so iz različnih razlogov pritegnile pozornost javnosti.
Gibanje resda ni zavestno izbralo zastopnic, je pa potisnilo naprej mnogo žensk, ki so iz različnih razlogov pritegnile pozornost javnosti. Te ženske ne reprezentirajo specifičnih skupin ali splošnih mnenj Gibanja, česar se zavedajo in ponavadi to tudi jasno povejo. A javnost jih vidi kot zastopnice, ker drugih uradnih zastopnic pač ni, prav tako pa tudi ne nobenega odločevalskega organa, ki bi ga mediji lahko povprašali po stališčih glede določene teme. Javno prepoznavne ženske so tako potisnjene v vloge zastopnic, če jim je to prav ali ne, če se Gibanje strinja ali ne.
To je glavni vir besa, ki ga čutimo zaradi žensk, ki so »zvezde«. Ženske v Gibanju jih niso izbrale, da bi predstavljale mnenja Gibanja, zato jih sovražijo, ko mediji sklepajo, da zastopajo Gibanje. A vse dokler Gibanje ne začne izbirati svojih lastnih zastopnic, bodo mediji in javnost v to vlogo postavljali vidne ženske – ne glede na njihove lastne želje.
To ima negativne posledice tako za Gibanje kot za ženske, ki so označene za »zvezde«. Prvič, ker jih Gibanje ni izbralo za zastopnice, jih tudi ne more odstraniti. Izbrali so jih mediji in zgolj mediji jim lahko odrečejo pozornost. Mediji bodo dojemali »zvezde« kot zastopnice vse dokler ne bodo dobili nobene uradne alternative, na katero bi se lahko zanesli za odločne izjave iz Gibanja. Gibanje pa ne bo imelo nobenega nadzora nad izborom svojih zastopnic vse dokler verjame, da zastopnic sploh ne bi smelo imeti. Drugič, ženske, ki so bile potisnjene v pozicijo zastopnic, pogosto postanejo žrtev strupenih napadov svojih sester. To Gibanju ničesar ne prinese in je za vpletene boleče destruktivno. Takšni napadi zgolj povzročijo, da ženska popolnoma zapusti Gibanje – pogosto grenko osamljena – ali pa da ne čuti več nobene odgovornosti do svojih »sester«. Morda bo ohranila malo nedoločne zvestobe Gibanju, ne bo pa več podvržena pritiskom drugih žensk iz njega. Nemogoče je odgovarjati ljudem, ki so ti prizadeli tolikšno bolečino, razen če si mazohistka, in te ženske so navadno preveč močne, da bi se uklonile takšnim osebnim pritiskom. Negativne reakcije na »zvezdniški« sistem tako v bistvu spodbujajo točno tisto vrsto individualistične ne-odgovornosti, ki jo Gibanje obsoja. Izločitev sestre kot »zvezde« pomeni le, da Gibanje izgubi vsakršen vpliv, ki ga je imelo preko nje, bivša sestra pa ima tako tudi proste roke, da resnično zagreši vse grehe individualizma, za katere je bila obsojena.
Politična nemoč
Nestrukturirane skupine so lahko zelo pripravne za ženske, ki bi govorile o svojih življenjih; niso pa tako zelo učinkovite, ko je treba kaj postoriti. Take skupine postanejo nestabilne, ko se njihove članice naveličajo, da vedno »zgolj govorijo«, in hočejo narediti kaj konkretnega, zato je potrebno spremeniti način delovanja. Občasno se razvita neformalna struktura skupine tako prikladno pokrije z neko potrebo, da je videti, kot da bi nestrukturirana skupina zares »delovala«. Skupina je torej po naključju razvila točno takšno neformalno strukturo, ki najbolj ustreza danemu projektu.
Izkušnja dela v takšni skupini je nedvomno omamna, a žal je tudi zelo redka in težko jo je poustvariti. Take skupine ponavadi izpolnjujejo štiri pogoje:
1) Usmerjene so k specifični nalogi, njihova funkcija pa je zelo omejena in zelo specifična, npr. organizacija konference ali izdajanje časopisa. Naloga je torej tista, ki daje skupini strukturo; naloga narekuje, kaj je potrebno postoriti in kdaj. Je vodilo, po katerem lahko članice presojajo svoja dejanja in načrtujejo bodoče aktivnosti.
2) Skupina je relativno majhna in homogena. Brez homogenosti članice ne bi imele »skupnega jezika« za interakcijo. Osebe iz zelo različnih okoliščin resda popestrijo skupino za osveščanje, kjer se članice medsebojno učijo iz deljenih izkušenj, prevelika raznolikost med članicami delovne skupine pa bo zgolj vodila v nenehne nesporazume. Zelo različne osebe različno interpretirajo besede in dejanja. Druga od druge pričakujejo zelo različno vedenje, rezultate pa presojajo po različnih kriterijih. Če se vse dovolj dobro poznajo med seboj, da razumejo tudi najmanjše razlike, potem se jim je moč prilagajati. A navadno to zgolj vodi v zmedo in neskončne ure razreševanja povsem nepredvidenih konfliktov.
3) Skupina nenehno komunicira. Vse članice dobijo vse informacije in preverijo vsa mnenja, delo je porazdeljeno, sodelovanje pri pomembnih odločitvah pa zagotovljeno. To je možno zgolj, če je skupina majhna, članice pa praktično živijo skupaj med ključnimi fazami naloge. Ni treba posebej poudarjati, da se število interakcij, potrebnih za vključitev vseh članic, geometrično povečuje s številom članic. Skupina je tako neizogibno omejena na približno pet članic, ali pa bodo nekatere izključene iz nekaterih odločitev. Uspešne skupine imajo lahko tudi deset ali petnajst članic, a le, če so v praksi sestavljene iz nekaj manjših podskupin, ki se ukvarjajo vsaka s svojim delom naloge, dovolj članic pa je v več kot eni podskupini – tako informacije o delu vseh podskupin prosto krožijo.
4) Članice niso posebej specializirane za določeno delo. Ni treba, da znajo vse delati vse, a vse delo mora biti tako, da ga zna opravljati več kot samo ena oseba. Tako ni nobena članica nepogrešljiva. V takšni skupini osebe do neke mere postanejo medsebojno nadomestljivi deli.
V majhnih skupinah lahko našteti pogoji naključno sovpadajo, kar pa ni mogoče v velikih skupinah. Širše Gibanje je v večini mest prav tako nestrukturirano kot so individualne pogovorne skupine, in posledično je približno enako učinkovito kot individualne skupine pri opravljanju specifičnih nalog. Neformalna struktura je redko dovolj tesno prepletena in premalo žensk je v stiku, da bi lahko Gibanje učinkovito delovalo. Tako proizvaja veliko zagona in malo rezultatov. Žal posledice vsega tega zagona niso tako nedolžne, kot so maloštevilni rezultati, in njihova žrtev je samo Gibanje.
Skupine se ponavadi zreducirajo na neformalno skupino prijateljic, ki so že od začetka delale skupaj. Posledično je mnogo žensk izključenih.
Nekatere skupine so se oblikovale v konkretne lokalne projekte, če niso imele preveč članic in delajo v majhnem obsegu. A ta oblika omejuje aktivnosti Gibanja na lokalni nivo; isti pristop ne deluje na regionalnem ali nacionalnem nivoju. Skupine se ponavadi tudi zreducirajo na neformalno skupino prijateljic, ki so že od začetka delale skupaj, sicer niso zares učinkovite. Posledično je mnogo žensk izključenih. Dokler lahko ženske sodelujejo v Gibanju zgolj tako, da pripadajo majhni skupini, bodo vse nedružabne ženske odrinjene vstran. Dokler bodo prijateljske skupine glavni način organizacije, bo elitizem institucionaliziran.
Skupine, ki ne najdejo lokalnega projekta, ki bi se mu lahko posvetile, postanejo same sebi namen. V skupinah, ki nimajo specifične naloge (in osveščanje je naloga), se bodo članice posvetile nadzorovanju druga druge. Ne gre za to, da bi zlonamerno hotele manipulirati druge (a dogaja se tudi to), temveč zgolj nimajo boljšega dela. Sposobne osebe, ki imajo čas ter želijo upravičiti obstoj skupine, se bodo posvetile osebnemu nadzorovanju in preganjale čas s kritiziranjem karakterjev drugih oseb v skupini. Zavladajo interni prepiri in medosebne igrice moči. V skupini, ki ima jasno nalogo, se osebe naučijo shajati med seboj take, kakršne so, medosebna nestrinjanja pa dajo na stran zavoljo višjega cilja. Kompulzivna potreba, da bi vsako osebo predelali po naših idejah, je omejena.
Ob zaključku osveščanja ženske ne vedo, kaj bi same s sabo, zaradi pomanjkanja strukture pa tega tudi ne morejo ugotoviti. Tako ženske kot Gibanje se posledično obrnejo navznoter, napadejo same sebe in svoje sestre, ali pa iščejo alternativne dejavnosti. Žal jih je le malo na voljo. Nekatere ženske preprosto »gredo svojo pot«. To lahko pomeni veliko individualne ustvarjalnosti, ki je zelo uporabna za Gibanje, a za večino žensk to ni resnična alternativa, prav gotovo pa ne pripomore k duhu skupinskega prizadevanja. Druge ženske počasi odtavajo iz Gibanja prav zato, ker nočejo razvijati individualnega projekta, skupinskih projektov, ki bi jih zares zanimali, pa ne znajo odkriti, jih začeti ali se jim pridružiti.
Mnoge se obrnejo na druge politične organizacije v iskanju strukturirane, učinkovite dejavnosti, ki je niso našle v ženskem Gibanju. Gibanje je prostrano polje rekrutiranja za tiste politične skupine, ki osvoboditev žensk zgolj uvrščajo na seznam ciljev, ki naj bi se jim ženske posvečale. Te organizacije se včasih tudi infiltrirajo v Gibanje, a to sploh ni potrebno. Vključitev v Gibanje pri ženskah prebudi željo po vplivnem političnem delovanju, in ko v Gibanju ne najdejo ventilov za svoje nove ideje in energijo, se želijo pridružiti drugim organizacijam. Ženske, ki se pridružijo drugim političnim organizacijam, a ostanejo v Gibanju, in tiste iz drugih organizacij, ki se za povrh še pridružijo Gibanju, postanejo osnova za nove neformalne strukture. Ta prijateljska omrežja temeljijo na skupnih nefeminističnih političnih idejah – v nasprotju z značilnostmi, ki sem jih prej naštevala – delujejo pa zelo podobno. Te ženske si delijo vrednote, ideje in politično usmeritev in posledično postanejo neformalna, nenačrtovana, neizvoljena in ne-odgovorna elita – če je bil to njihov namen ali ne.
Stare elite si le redkokdaj želijo odprte debate o nasprotujočih si mnenjih, saj bi s tem razkrile neformalno strukturo skupine.
Stare neformalne elite različnih skupin Gibanja se bodo zaradi novih neformalnih elit počutile ogrožene. To je upravičen strah. Nova politično usmerjena omrežja nočejo biti zgolj »sestrstva«, temveč želijo širiti svoje politične ideje poleg feminističnih. To je povsem razumljivo, a implikacije, ki jih to ima za osvoboditev žensk, niso bile nikdar zares prediskutirane. Stare elite si le redkokdaj želijo odprte debate o nasprotujočih si mnenjih, saj bi s tem razkrile neformalno strukturo skupine.
Mnogo takšnih neformalnih elit se skriva pod praporom »anti-elitizma« in »brezstrukturnosti«. Ne morejo tekmovati z drugimi neformalnimi strukturami, ne da bi postale »javne«, to pa ima mnogo nevarnih implikacij. Preprosteje je ohranjati moč z racionaliziranjem izključevanja članic rivalske neformalne strukture, tako da se jih zmerja z rdečkami, reformistkami, lezbijkami ali heteroseksualkami. Edina druga alternativa bi bilo formalno strukturiranje skupine tako, da se institucionalizira originalna struktura moči. To pa ni vedno mogoče. Če so neformalne elite v preteklosti imele dobršno mero moči in bile dobro strukturirane, potem je to izvedljivo. Take skupine imajo zgodovino učinkovitega političnega delovanja, saj je bila njihova neformalna struktura dovolj trdna, da je nadomestila formalno strukturo. Formalno strukturiranje jih ne bo pretirano spremenilo, a institucionalizacija strukture moči pomeni, da jo je zdaj mogoče formalno izzvati. Medtem pa je strukturo najtežje ustvariti v skupinah, kjer bi bila tudi najbolj potrebna. Neformalne strukture takih skupin niso zares razvite in članice ne bodo hotele spremeniti taktike, ker čislajo ideologijo »brezstrukturnosti«. Bolj kot je skupina nestrukturirana, bolj ji primanjkuje tudi neformalnih struktur; in bolj kot zagovarja ideologijo »brezstrukturnosti«, bolj je odprta za invazijo političnih tovarišic.
Gibanje nasploh je prav tako nestrukturirano kot večina njegovih podskupin, zato je tudi dovzetno za posredne vplive. A v takem obsegu se fenomen drugače manifestira. Večina skupin lahko avtonomno deluje na lokalnem nivoju, nacionalno delovanje pa lahko organizirajo zgolj skupine, ki so nacionalno organizirane. Tako so strukturirane feministične organizacije tiste, ki po svojih prioritetah oblikujejo nacionalno usmeritev za feministično dejavnost. Skupine, kot so NOW, WEAL in nekatere poslanske skupine levičark, so preprosto edine organizacije, ki zmorejo organizirati nacionalno kampanjo. Mnoštvo nestrukturiranih skupin Gibanja lahko podpira nacionalne kampanje ali pa tudi ne, vsekakor pa ni sposobno organizirati svoje lastne. Članice tako postanejo odredi pod vodstvom strukturiranih organizacij. Zapriseženo nestrukturirane skupine enostavno ne morejo vpreči premnogih virov Gibanja, saj nimajo niti metode, s katero bi določile, kaj njihovi cilji sploh so.
Bolj kot je neko gibanje nestrukturirano, manj nadzora ima nad svojimi razvojnimi usmeritvami in političnimi dejavnostmi. To še ne pomeni, da se njegove ideje ne razširjajo. Ob primernih družbenih razmerah in z določeno mero medijske pozornosti se bodo ideje kljub vsemu razpršile. A širjenje idej ni isto kot implementacija; pomeni le, da ljudje govorijo o njih. Če jih lahko vpelje posamezna oseba, potem jih morda tudi bo; če vpeljava zahteva koordinirano politično silo, potem se ne bo zgodilo nič.
Dokler Gibanje za žensko osvoboditev ostaja organizacija, ki poudarja majhne pogovorne skupine prijateljic, ne bo čutilo najhujših posledic Brezstrukturnosti. A ta stil organiziranja je omejen; je politično neučinkovit, izključujoč in diskriminatoren do žensk, ki niso ali ne morejo biti del prijateljskih omrežij. Tiste, ki nimajo svojega mesta v obstoječih strukturah zaradi svoje razredne ali rasne pripadnosti, poklica, izobrazbe, starševskega ali zakonskega stanu, osebnosti itd., se bodo odvrnile od sodelovanja. Tistim, ki bodo svoje mesto zlahka našle, bo vedno bolj v interesu, da ohranijo status quo.
Neformalne strukture bodo ohranjale interese neformalnih skupin, Gibanje pa ne bo nikakor zmoglo določiti, komu pripada oblast v njem. Če se bo Gibanje še naprej namensko izogibalo volitvam za pozicije moči, s tem ne bo eliminiralo teh pozicij. Zgolj odreklo se bo pravici, da zahteva odgovorno opravljanje funkcij od oseb na pozicijah moči in vpliva. Če bo Gibanje vzdrževalo razpršenost moči, ker ve, da trenutno ne zna zahtevati odgovornega delovanja na pozicijah moči, bo sicer preprečilo, da bi katerakoli skupina ali oseba popolnoma zavladala. Hkrati pa bo tudi zagotovilo največjo možno neučinkovitost Gibanja. Kompromis med neučinkovitostjo in avtoritarnostjo obstaja in moramo ga doseči.
Nrav Gibanja se nujno spreminja, zato ti problemi postajajo vse bolj pereči. Osveščanje kot glavna funkcija Gibanja je preživeto. Intenzivna medijska pozornost zadnjih dveh let ter številne knjige in članki v obtoku so izraz »ženska emancipacija« prinesli v vsak dom. Težave ženske emancipacije so predmet splošne debate in ženske, ki nimajo nobene povezave z Gibanjem, same od sebe ustanavljajo neformalne pogovorne skupine. Gibanje mora tako napredovati k novim nalogam. Določiti mora svoje prioritete in cilje ter se koordinirano podati za njimi. Zato pa se bo moralo organizirati – lokalno, regionalno in nacionalno.
Principi demokratičnega strukturiranja
Ko se bo Gibanje enkrat znebilo ideologije »brezstrukturnosti«, ki se je tako trmasto oklepa, bo lahko razvilo oblike organiziranja, potrebne za zdravo funkcioniranje. To ne pomeni, da moramo iti v drugo skrajnost in slepo posnemati tradicionalne oblike organiziranja, a prav tako ne moremo vseh slepo zavrniti. Nekatere tradicionalne tehnike se bodo izkazale za nepopolne, a uporabne; druge nam bodo pokazale, kaj naj naredimo in kaj ne, da bi dosegle določene cilje z minimalno škodo za individualne članice Gibanja. Predvsem pa bomo morale eksperimentirati z različnimi vrstami strukturiranja in razviti nabor tehnik za različne situacije. Izbor z žrebom je ideja, ki izvira iz Gibanja, in resda ni primerna za vse situacije, za nekatere pa. Potrebujemo še druge ideje za strukturiranje. A preden lahko začnemo pametno eksperimentirati, moramo sprejeti idejo, da struktura ni inherentno slaba stvar – slabo je le, če je je preveč.
Tu je nekaj načel, ki so ključnega pomena za demokratično strukturiranje, hkrati pa so politično učinkovita, in ki jih imamo lahko v mislih med eksperimentiranjem:
1) Demokratična delegacija specifične avtoritete specifičnim posameznicam za specifične naloge. Delo in naloge ne bodo zanesljivo opravljeni, če jih bodo osebe prevzemale brez jasnih določitev. Ko osebe izrazijo interes ali voljo do nekega dela in jim je to posledično tudi dodeljeno, bodo čutile dolžnost, da to tudi zares naredijo.
2) Osebe, ki jim je bila dodeljena avtoriteta, morajo odgovarjati osebam, ki so jih izbrale. Samo tako lahko skupina nadzoruje osebe na pozicijah avtoritete. Posameznice lahko vihtijo oblast, a skupina ima glavno besedo pri tem, kako naj bo oblast uporabljena.
3) Avtoriteta naj bo razdeljena med toliko osebami, kolikor je še smiselno. To prepreči monopol nad oblastjo, osebe z avtoriteto pa so prisiljene, da se posvetujejo z drugimi tekom izvajanja svojih dolžnosti. To tudi daje priložnost mnogim osebam, da prevzemajo specifične naloge in se s tem učijo različnih veščin.
4) Naloge naj rotirajo med posameznicami. Ena sama oseba, ki bo predolgo (formalno ali neformalno) odgovorna za določeno delo, ga bo začela dojemati kot svojo last in ga ne bo zlahka prepustila skupini, skupina pa ga tako ne bo mogla nadzorovati. Hkrati pa naloge ne smejo rotirati prehitro, saj posameznice tako ne bodo imele časa, da bi se dobro naučile opravljanja svojega dela, posledično pa tudi ne bodo deležne zadovoljstva ob dobro opravljenem delu.
5) Naloge naj bodo razdeljene po racionalnih kriterijih. Nikakršne koristi ni od dodeljevanja pozicij glede na priljubljenost oz. dodeljevanja težjega dela glede na nepriljubljenost – ne za skupino in ne za posameznice. Glavni kriteriji selekcije morajo biti sposobnost, interes in odgovornost. Osebe naj dobijo priložnost, da se naučijo novih veščin – preko vajeništva in mentoriranja, ne pa, ker bi jih v to prisilile pretežke naloge. Odgovornosti, ki jih osebe ne zmorejo dobro opraviti, so demoralizirajoče. Hkrati ne smemo posameznici prepovedati, da opravlja določeno nalogo, ker jo opravlja dobro, torej ne potrebuje več priložnosti za učenje te veščine. Tekom večine človeške zgodovine so bile ženske kaznovane, če so bile preveč kompetentne. Gibanje naj ne ponavlja te napake.
6) Obveščanje vseh oseb naj bo čim bolj pogosto. Informacije so moč, dostop do informacij pa povečuje moč posameznice. Če se nove ideje in informacije širijo po neformalnem omrežju znotraj skupine, se že ustvarja neko mnenje, a brez sodelovanja skupine. Več kot posameznica ve o delovanju stvari in aktualnem dogajanju, tem bolj bo lahko politično učinkovita.
7) Članice skupine naj enakopravno dostopajo do potrebnih virov. To ni vedno mogoče, bi si pa morale prizadevati za to. Članica, ki vzdržuje monopol nad potrebnim virom (npr. nad tiskarno svojega moža ali svojo fotografsko delavnico), bo lahko neupravičeno vplivala na njegovo uporabo. Tudi veščine in informacije so viri. Veščine članic so enakopravno dostopne le, če so članice pripravljene deliti svoje znanje.
Upoštevanje teh načel bo zagotavljalo, da različne skupine Gibanja nadzorujejo svoje novorazvite strukture. Skupina oseb, ki bodo zavzemale pozicije avtoritete, bo razpršena, fleksibilna, odprta in začasna. Te osebe ne bodo mogle zlahka institucionalizirati svoje avtoritete, saj bodo dokončne odločitve stvar skupine. Skupina bo imela moč internega dodeljevanja avtoritete.
—
Komentar avtorice: Najzgodnejša verzija tega članka je nastala kot predavanje na konferenci Southern Female Rights Union, ki je bila v Beulahu v Misisipiju maja 1970. Predavanje je bilo zapisano za Notes from the Third Year (1972), a ga urednice niso uporabile. Po tem je bil tekst predložen publikacijam različnih gibanj, vendar je zgolj eno prosilo za dovoljenje za objavo; večinoma je bil objavljen brez dovoljenj. Prvič je bil uradno objavljen v The Second Wave (letnik 2, št. 1, 1972). To zgodnjo verzijo v gibanjskih publikacijah je napisala Joreen. Različni verziji sta bili objavljeni v Berkeley Journal of Sociology (letnik 17, 1972-73, str. 151-165), in reviji Ms. (julij 1973, str. 76-78, 86-96), pod imenom Jo Freeman. Tekst se je razširil vsepovsod po svetu. Mnogo ljudi je preuredilo, ponatisnilo, obrezalo in prevajalo »Tiranijo« za revije, knjige in spletne strani, ponavadi brez dovoljenja ali vednosti avtorice. Zgornja verzija je spojena iz navedenih treh verzij.
Prevedla: Dali Regent