To je vendar norost

Znan je citat indijskega veleduhija Jidduja Krishnamurtija, ki pravi, da merilo zdravja ni to, da se znaš dobro prilagoditi globoko bolestni družbi. Zdi pa se, da se v današnjem svetu neoliberalnega kapitalizma vse zvede natanko na to, na sposobnost prilagajanja. Ko sem pri enaindvajsetih prvič pristala na psihiatrični kliniki Moste-Polje in popolnoma nevedna prestajala tamkajšnjo proceduro, me je ob odpustu znanka razsvetlila s komentarjem: »Saj veš, zdaj imaš tri možnosti. Ena je, da greš živet nekam čisto na samo, v puščavo ali gozd, brez stika z družbo. Druga je, da vse življenje balansiraš in pridno ješ tablete z občasnimi ekskurzijami na psihiatrijo. Tretja pa je, da doktoriraš, posvetiš ves čas in energijo natančni analizi tega področja in naposled predavaš drugim. Takrat bi za tren oka optirala za točko tri, zdelo se mi je samoumevno. Šele pozneje je v meni narasel odpor do avtoritet, pa tudi nikakor se nisem počutila poklicane raziskovati lastnega kriptonita v smislu, da bi ga razlagala drugim, saj še sebe lovim za pete, tako da me je odneslo zelo daleč od doktorata – na nek način pa mi je uspelo uravnovesiti prvo in drugo možnost.

Terapija, ki jo psihiatrična klinika ponuja, se beleži v številkah. Jutranja doza – opoldanska doza – večerna doza. Te številke naj bi vplivale na zdravljenje. Psihoterapevta premorejo natančno enega, kar je dokaj strašljiv podatek, če upoštevamo, da je na povprečnem oddelku okoli 20 pacientov, oddelkov pa je za cel kompleks stavb in so različno specializirani. Skratka, enega imajo, imajo tudi nekaj kliničnih psihologov in precej dobrih delovnih terapevtov, priti do kakovostne individualne psihoterapije pa je vsled gneče misija nemogoče. Drži sicer, da so tudi psihiatri, če niso ravno zasuti, lahko dokaj dovzetni za pogovore, četudi psihoterapevtski termin pogovor zanje ne pomeni terapije. Zelo živo se spominjam, kako sem na skupini za paciente, namenjeni poizvedbam o zdravilih, pobarala oddelčnega psihiatra, kako naj vem, da mu lahko zaupam. Neka stažistka je ogorčeno skočila s stola, da kaj se grem, da to ni vprašanje o zdravilih. Zame pa se, nasprotno, vsi vzvodi, ki dajejo enemu samemu človeku moč, da mi za vse življenje predpiše tabletoterapijo, zvedejo na zaupanje. Kolikor bi moral biti njegov recept v idealnem svetu zgolj nasvet, toliko je v Polju njegova »terapija« čista prisila. Informirani pristanek je to, da lahko vprašaš, kaj se ti bo morda zgodilo, potem ko si že nafilan z jutranjo dozo. Psihiater je na mojo poizvedbo o zaupanju sicer mirno odgovoril, da je videl že sto in sto takšnih, kot sem jaz. Da mu ni treba govoriti z mano, da bi vedel, kaj mi je. Močno dvomim, bolj verjetno se mi zdi, da je treba ugibati in da je njegova rešitev natanko toliko uspešna, kolikor si vzame časa za spoznavanje posameznika.

Nasprotno je na neki spletni okrogli mizi psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček poudaril, kako stežka in dolgo se vzpostavlja zaupanje med pacientom in analitikom. Na psihoanalizi še nisem bila, sem pa si nekako uspela izboriti psihoterapijo. Ena od preteklih terapevtk mi je nekoč povedala, da sem ena od izjemno redkih z diagnozo bipolarne motnje, ki ji v javnem zdravstvu pripada tudi pogovor. To se mi zdi kar trapasto, če ne grozljivo. Pogovor – v psihiatrični stroki najbolj podcenjena supermoč in obenem za pacienta najbolj dobrodošla po-moč. Za večno si bom zapomnila nekatere od njih. Niti ne potrebujem terapevta, ki je zgledno profesionalen ali inovativen. Moj najbolj ljubeč spomin na dolgoletno zdravnico, ki mi je pomagala 15 let, od Polja do zasebnega zdravljenja, je bil, ko me je poslušala v grdi depresiji, nato pa odkritosrčno segla onkraj terapije in rekla: »Lahko bi vam povedala kaj učenega, kar ne bi pomenilo nič. Ampak pride čas, ko je treba samo zdržat. Samo zdržat in mine.« Ali pa pogovor s psihiatrom in psihoterapevtom Borutom Škodlarjem, ko sem mu zaupala, da postajam paranoično razpoložena ob homofobnih izjavah med kampanjo ob referendumu proti LGBT zakonskim zvezam. »To vam zelo verjamem in ni nič bolnega.« Takšni trenutki mi dajo slutiti, da bi takšen človek zame znal precizno predpisati tudi terapijo z zdravili, ki je same po sebi ne zavračam. Pa tudi če zaupanje v meni vzbudi placebo učinek, mi je vseeno. Nasvet in magari tableta od takšnega človeka zaležeta in nekam sežeta, v cilj, medtem ko tisti, ki jih vidijo sto takšnih, pač zdravijo prav tako kot govorijo – bolj na pošrek.

Mi kot produktno usmerjena družba ne zmoremo gledati, kako nekdo odklonsko blodi, trpi za paranojo ali se vleče kot cunja. Mi potrebujemo, da je ta človek takoj okej, ne da bi vedel, kaj ga trpinči, ne da bi se poglobili in raziskali.

Psihiatrična klinika v Ljubljani kot vsaka totalitarna ustanova deluje po načelih brezpogojne poslušnosti ali prisile, tega mi ni nerodno izreči, četudi so mi že večkrat pomagali. Ne krivim zaposlenih, toda takšen sistem je od znotraj gnil in ne omogoča spontane vzpostavitve zaupanja, onemogoča in povozi pa najmanjšo senco svobodnega (in za moje pojme najbolj nagonskega) nezaupanja. Če sem iskrena, mislim, da bodo naši zanamci nekoč zrli v preteklost, v to zdravljenje duševnih bolezni izključno z medikamenti, kot na bizarno suho vejo duševne terapije in se ji rogali kot primitivnemu poskusu nekakšnih kratkovidnih praljudi, ki so manevrirali z nekakšnimi iglami in pilulami, še hvala bogu, da se ni ohranilo.

Za to domnevo imam kar dobre razloge. Moja zdravila niso prijela, ko nisem hotela ubogljivo poslušati doktorja, čigar metode so se mi mrzko upirale. Niso, pa če me je še tako pikal, zbijal na tla in privezoval na trakove. Nisem jim dovolila prijeti, še tako zblojena, še tako omamljena sem ga, šefa, ki se me je odločil vzgojiti, na redni bazi nekam pošiljala in ostajala zunaj sebe. Vse v meni je kričalo, da iz principa ne bom prilagojena. Moja zdravila so, nasprotno, nemudoma prijela, ko sem imela besedo pri tem, kaj in kako bom jemala. Ko sem zaupala, da je zdravnikova odločitev prava. Ta možnost je bila v mojem primeru izborjena z leti, s poznanstvom in poskusi včasih že skoraj patetičnega upiranja, šele tedaj, ko ni zaleglo nič drugega in ko je lečeči zdravnik »poskusil še to«. In glej ga zlomka, pokorila sem se. Stranske učinke sem tedaj resda hudo občutila kot zaspanost, omotico, pa vendar je bilo v moji glavi vse kristalno jasno.

Zdaj: ko sem omenila prilagajanje, je pri kliniki zame odločilnega pomena odvzem svobode. Prostor, kamor si zaprt, mene osebno naredi popolnoma zmešano. Četudi se zavedam, da mnogim ponuja varnost in vzbuja zaupanje, je bilo zame ob zadnjih hospitalizacijah bistveno, da sem smela vsak dan ven po lastni volji, zaupali so tudi oni meni, da se zavedam, da potrebujem pomoč in torej vsakič pridem nazaj. To pa vendarle ni čisto po pravilih, si je treba izboriti. Veliko ljudi prosi za to, da jih zaprejo, da tudi na primer zvečer dobijo uspavala. To je še ena bizarna scena. Uspavala, kot da ni dovolj, da si nafilan z vsem ostalim. Če te na primer trpinčijo glasovi v glavi (tukaj sem bosa, resnično ne poznam izkušnje, tako da lahko samo iz druge roke pričam o tem, kako to človeka izmuči), jih uspavaš z zdravili, okej, že že, ampak kako jih boš kdaj odpravil? Se ne da? Pa se res ne da ali je samo lažje razdeliti pilule in uspavati cel oddelek, zato da ga lahko čuva ena sama izžeta medicinska sestra? Kakopak ne vem niti jaz, mi je bilo pa fenomenalno vsakič pomisliti, da nas je 40 zblaznelo utrganih, nekaterih gotovo v določenih okoliščinah potencialno nasilnih, mirno spečih in omamljenih, ona pa ena sama.

Prilagoditi se je treba temu, ko si v. Se upogniti, sobivati, upoštevati, da morajo tudi oni nekako opravljati svoje delo. Naj se sliši absurdno, pa tudi je, ampak tablete sem dostikrat vzela iz vljudnosti. Nisem jih zmeraj vzela, ker nisem rada vljudna, ampak hecno je, kako hitro pride do tega, da te obtožijo neuvidevnosti, če hočeš zavrniti njihovo pomoč. Prevzgoja, mhm, tudi to je del kapitalistične logike, prevzgojiti človeka v uporabno orodje, da lahko postane res podporni steber in ni zgolj strošek. Če boste pridni, nam pomagali, da vam pomagamo, se bomo dobro razumeli. Če ne, no … potem se bomo na silo sporazumeli o tem, kdo tukaj šefuje. Delovna terapevtka mi je enkrat rekla, kako srečna sem lahko, da so v preteklosti v Deželni blaznici morali pacienti delati na polju. Jaz pa bi, majketi, v tistem hipu dala vse, da bi z mano naredili poskus in me za terapijo poslali okopavat njivo, to bi bilo manj mučno kot kaditi čik za čikom in čakati, da vrtoglavica mine.

Zdravimo simptome na humane načine, da človeka naredimo bolje prilagojenega, to je ta mantra. Točno to, kar si misli vsak skrbnik živali, ko nese svojo staro in od bolezni izmučeno mačko uspavat, humano, brez svinjarije, da se žival ne matra. Ampak ne dovoli pa ji, da pred njim trpi, da se zatopi v svojo bolečino, da pred njim hira in navsezadnje opravi s tem življenjem. Ko bo moja mačka obnemogla, bom verjetno storila enako, kar pa še ne pomeni, da ji bom življenje skrajšala zaradi nje, ne, zaradi sebe ji ga bom. Tudi na prvo žogo predpisane – sploh v institucijah – psihotropne substance, pomirjevala, antipsihotiki, antidepresivi, vse to služi predvsem pričam, niti ne bolnikom.

Mi kot produktno usmerjena družba ne zmoremo gledati, kako nekdo odklonsko blodi, trpi za paranojo ali se vleče kot cunja. Mi potrebujemo, da je ta človek takoj okej, ne da bi vedel, kaj ga trpinči, ne da bi se poglobili in raziskali. Saj je včasih treba, ne rečem, bolje kot samomor ali umor, ampak muči me nekaj drugega – tako se ne more nič spremeniti. In niti tistim, ki bi želeli raziskovati, iti skozi, pregristi, ne dovolimo, da bi to počeli. ČE bi bilo mogoče, bi sama stokrat raje norela, dokler se ne izpoje. Pa to drugim vzbuja nelagodje in tesnobo, ko me vidijo nezmožno za vsakdanjo pridnost in vključenost, in to vidim, zato mi je pretežko, preveč lahko izgubim. Se prilagodim, papcam pilule, skrbim za sina, delam, sem po svoje hvaležna, humano, pridno.

Kdo ve, morda bodo družbeno »neuporabni« ljudje rešili svet, morda njihove misli in sanje podpirajo vse, na čemer sloni naš občutek zaslužnosti in učinkovitosti.

Čisto možno je, da s tem podpiram sistem – kaj bi pravzaprav sistem institucionaliziranega zdravljenja sploh počel brez prilagojenih pacientov? Kot sem na svoji koži kristalno jasno in dodobra prešpikana dognala, ga je nemogoče spremeniti od znotraj. Ta del moje »bolezni« ni bil norost, bil je upor. Nekje na kazenskih trakovih sprejemnega oddelka, kjer sem bila veliko predolgo, da bi bilo še legalno ali humano, pa sem si vsa zadeta končno rekla, da me je škoda za zgled. Da jim ne dam tega. Da izberem svobodo, četudi prilagojenost, in da jim bom jebala mater drugače – ko bom doktorirala, kar sicer naposled nikoli nisem in najbrž ne bom. In čudo preveliko, tablete so prijele še isti dan, psihiater pa si je zadovoljno rekel, da me je ozdravil.

Pred mnogimi leti je v Sobotni prilogi izšel članek o tem, kako so britanski ornitologi opazili, da na neki obali, kjer ni bilo dosti drugega kot psihiatrična ustanova zaprtega tipa, galebi postrani in čudno letijo. So nazadnje preverili, s čim se hranijo in dognali, da jim psihiatrični pacienti na okenskih policah puščajo svoja zdravila. Sama ne vem kako to, ampak to me je obenem nasmejalo in tako logično je, da se vedno pomirim. Ni ga sistema brez lukenj. Zdi pa se nefer do izločenih, če ne celo izrecno debilno za vse vpletene, da ga vseeno ohranjamo. Saj sem že rekla, zapiranje neučinkovitih kot nekakšna suha veja znanosti.

Svet, kakršen postaja, je strašen in s tečajev snet in kdo neki, kdo mislite, ga bo vsaj poskusil kakor koli preusmeriti, če ne neprilagojeni, »neuporabni«, tisti, ki imajo jebene pomisleke, preden požrejo vse, kar jim predpiše naključni vrač? No, kdo?

Poskusi dezinstitucionalizacije so še vedno na robu uspeha, če jih merimo z vatlom posameznikove uporabnosti, pa ne zaradi tega, ker bi bili slabo zastavljeni, ampak ker enostavno niso deležni nikakršne resne finančne podpore. V stanovanjskih skupinah psihopacientov za katere vem, ljudje preganjajo dolgčas s čiki, kofetom in prepiri, za delo pa niso zmožni. Tako rekoč neuporabni so. Ampak ravno to neuporabnost iz srca podpiram, če je zavestna. Kdo ve, morda bodo družbeno »neuporabni« ljudje rešili svet, morda njihove misli in sanje podpirajo vse, na čemer sloni naš občutek zaslužnosti in učinkovitosti. Morda pa ravno tisti pes, ki ga niste dali uspavat, ker ga tako težko gledate, ko umira ob vaši tihi, trpeči navzočnosti, s svojo inventuro na neki nam nezaznavni ravni prede natanko tisto tkanino, na čemer stoji vsa naša velemogočna »zdrava« pamet?

Da ne strašim z bizarnimi psihodomislicami, bi želela zaključiti s tem, da me v dno duše jezi, ko med zaprtjem in ukinitvijo družbenega življenja za vse (vsi smo v) vidim v osnovi totalitarne neoliberalne floskule, zapakirane v skrb zase, delo na sebi, ukvarjanje s seboj, in če se izognem besedi čuječnost, zapakirane tudi v postavite sebe na prvo mesto in začnite se spreminjati, pa se bo svet spremenil pred vašimi očmi. Želela bi se ostro distancirati. To vse skupaj so zame smeti, pa ne navadne, temveč nevarne – smeti, ki perpetuirajo stanje v svetu, ki dajejo krila totalitarcem, ker kje pa sploh ostane še kaj energije za spremembe, če se vsi zatopimo v trans poslušnega pripisovanja krivde sebi in svojim nerazrešenim strahovom. Naj ne bo dvoma: svet, kakršen postaja, je strašen in s tečajev snet in kdo neki, kdo mislite, ga bo vsaj poskusil kakor koli preusmeriti, če ne neprilagojeni, »neuporabni«, tisti, ki imajo jebene pomisleke, preden požrejo vse, kar jim predpiše naključni vrač? No, kdo? Uspavani čuječneži, neme priče, ki se postavljajo na prvo mesto in spreminjajo sebe, že ne.

Gotovo sem prepričana, da je konec hegemonije prilagojenosti nemogoče uzreti, če človek ne halucinira čez rob možnega in te svobode se ne da privezati na trakove ali je udušiti z zdravili.

Niti psihiatrični hospitaliziranci in kronični bolniki z bipolarno motnjo, ki pridejo in se izbljuvajo na plano, kadar je dražljajev preveč (jaz), po drugi strani najbrž ne, naj bi si to še tako krvavo želeli. Začne pa se lahko pri tem, da ne molčimo. Tako preprosto in vsakdanje je in tako je vsepovsod, da je odločitev o nemolku velikobolj izjemna, kot bi nemara rekel naključni opazovalec. Skoraj ne poznam posameznika, ki ne bi imel med bližnjimi izkušnje jemanja psihozdravil ali »živčnega zloma«. In pomislite, na enem samem oddelku na psihiatriji, med usnulo množico – legalno – omamljenih, v ambulanti ždi ena sama sestra, ki bo mogoče enkrat samkrat razumela, da tisti, ki se je ponoči zbudil, ni nevljuden, ni motnja. Potrebuje edinole njene besede in pozornost, ne potrebuje injekcije ali tablete, potrebuje samo navzočnost nje kot človeka, usposobljenost gor ali dol.

Podobno včasih tudi celota pacientov v psihiatrični bolnici,ali pa – recimo ji kar – družba tega sveta ne potrebuje uspaval, temveč budnico. Pa dobro jutro, »neuporabni« tega planeta. Gotovo sem prepričana, da je konec hegemonije prilagojenosti nemogoče uzreti, če človek ne halucinira čez rob možnega in te svobode se ne da privezati na trakove ali je udušiti z zdravili. Videnja onkraj zaznavnega, ki so jih nekdaj tako opevali pri svetnikih in šamanih, zaradi katerih so se spočenjale vojne, ki so jih pozneje zdravili v bolnišnicah in naposled nad njimi odmahnili z roko, se ne rišejo pred očmi pridnega duha. In glede na to, da se v greznici kapitalizma utapljamo vse bolj do grla, bi bilo smiselno, če bi vsi skupaj namesto dušenja odklonskosti raje delali zapiske, mapirali zasilne izhode in se učili poimenovati nove krajine, kamor se je moč zateči pred tem, da človek postane sredstvo. Predvsem potrebujemo zemljevid zaradi tega, ker se lahko kolektivno pripeti, da bo treba bežati. Ustvarili smo monstruma, zapomnimo si pot pobega. Nikakor nismo vsi zmešani, dobro pa bi bilo, če bi vsi vedeli, kje smo.

Če je današnji toksični sistem skrajnega kapitalizma, ki se odraža tudi v totalitarnem dušebrižništvu, hkrati krmar, kapitan in mornar na Platonovi ladji norcev, potem bodimo mi ocean. Ladja pride, ladja gre. Ostane nekaj smeti, a morje bo preživelo.

—