Trenutek, ko je zame nastopil mir
Ne vem, kdaj se je zame začel mir – a ne gre za to.
Ok, vse manj je stvari, ki se jih lahko spomnim. Ok, vse več je tega, kar si moram izmisliti, da bi sploh imel spomine. Ok, to fikcijo imenujem rekonstrukcija, saj zveni bolj resno in zanesljivo. Ko ljudem rečete, da ste si izmislili, kar ste si izmislili, so sumničavi. Če pa jim rečete, da je izmišljeno pravzaprav rekonstruirano – so pripravljeni verjeti. A ne gre niti za to.
Konec je bil proces, tako kot je bil tudi začetek. Torej brez dogodka in datuma. Nič takega, o čemer bi lahko rekel: takrat in tam. Vojne se ne začnejo in ne končajo s streljanjem in podpisi mirovnih sporazumov.
Vojne se začnejo veliko pred začetkom. Začnejo se z dolgimi, obsežnimi pripravami. Začnejo se z odločitvijo, kruto in nepovratno. Začnejo se dejansko še pred odločitvijo o lastnem začetku. Začnejo se takoj po koncu prejšnje vojne, ki ni rešila ničesar, tako kot vojna nikoli ničesar ne reši. Ne samo, da vojna nikoli ni rešila ničesar, tudi mir ni nikoli ničesar rešil. Zgodovina je nerazrešljiva, ni zasnovana tako, da bi bila razrešena. Sama ideja o razrešitvi ni inherentna zgodovini, ni inherentna času. Smisel in razrešitev, to je to tisto, ko filozofija posiljuje zgodovino in nadleguje čas.
Vojne se končajo dolgo po svojem koncu. Ubijanje traja tudi v miru. In potem na zelenem konju pridejo bolezni, ki odnesejo tiste, ki so mislili, da so vojno preživeli. Ali ta kosi življenja, kosi jih. Ker ljudi ni nihče obvestil o koncu. Ljudje naj bi vojno preživeli, vendar so vsa njihova vrata še vedno na stežaj odprta. Vrat, dobesedno, ni več. Uničena so bila v vojni. Tako skozi ta odprta vrata v hišo vstopa bolezen za boleznijo. Dokler ena od njih ne postane zadnja, dokler ena od njih ne zravna ruševin z zemljo.
Ljudje niso dobri. Gnoji so. Sosedje niso bili in niso dobrosrčni, še manj iskreni. Gnoji so. Zato je vojna vedno mogoča. Zato mir traja samo toliko časa, kolikor je treba, da se vzpostavijo okoliščine za vojno.
V Sarajevu, kjer sem živel, se je vojna začela pozneje kot v Bosni. Napad JLA na vas Ravno. To je bil začetek, recimo. To se je zgodilo mesece, preden so granate padle na Sarajevo. Banja Luka je že bila etnično očiščena, Sarajevo pa je še vedno sanjalo o miru. Prijatelj mi je pripovedoval, da je kot begunec iz Banja Luke prišel v Sarajevo in ljudem, ki so bili prepričani, da bosta razum in mir prevladala, razlagal, da vojna že dolgo traja. Niso mu verjeli. Pokazalo se je, da mora včasih resnično prevladati razum, da bi ljudje dojeli, da je miru konec.
V trenutku, ko je JLA napadla in Ravno zravnala z zemljo, je bila ta vas še del Jugoslavije. Bosna in Hercegovina še ni bila neodvisna država. Jugoslovanska vojska je torej v Ravnu pobila svoje državljane. To je storila le zato, ker so bili ti ljudje Hrvati.
Kljub temu, da je JLA napadla Hrvaško, kljub vsem zločinom, ki so jih tam storili, kljub Ravnu, je moja mama verjela, da bo JLA preprečila vojno v Bosni. Hči oficirja Jugoslovanske ljudske armade, čigar srce je odpovedalo, še preden je dopolnil petdeset let, je v svoji neskončni veri v človeško dobroto menila, da je vojna med iskrenimi, dobrosrčnimi sosedi nemogoča. V njeni računici je bilo vse narobe. Ljudje niso dobri. Gnoji so. Sosedje niso bili in niso dobrosrčni, še manj iskreni. Gnoji so. Zato je vojna vedno mogoča. Zato mir traja samo toliko časa, kolikor je treba, da se vzpostavijo okoliščine za vojno. Vera v človeško dobrotljivost, iskrenost in dobronamernost, ki je bila v predvojni Bosni brezumno razširjena, je le še skrajšala pot do vojne in pospešila katastrofo.
Prijatelj, Srb iz Črne Gore, mi je govoril o svoji teti, katere družina je več generacij ohranjala botrstvo z albansko družino. Obe družini sta se zbrali na nekem praznovanju. V nekem trenutku je poglavar albanske družine presodil, da je čas za zdravico, in nagovoril pravoslavne botre. »Naj še sto let skupaj praznujemo in naj se nam zgodi vse, kar želimo vam, in vam tisto, kar želite nam,« je rekel. »O, ne,« je rekla prijateljeva teta, »ne daj, dobri Bog, da bi mi dočakali to, kar želimo vam.« Ko jo je mož po večerji vprašal, zakaj je to rekla, je odvrnila: »Ker ga nisem mogla poslušati, kako laže. Botri smo, ni prav, da se pretvarjamo,« je dodala.
Bosanska izkušnja je tej ženski dala prav. Družbene konvencije so institucionalizirana hinavščina. Te konvencije predpostavljajo cinično distanco. Nevarno je verjeti vanje. Pogubno je verjeti vanje.
Nagibam se k temu, da tako imenovani mir razumem kot eno od konvencij vojskovanja. Kot obsežno premirje. Konvencije olajšujejo življenje med ljudmi. To je razlog, zakaj jih večinoma spoštujem. Vendar … Zahtevo, po kateri bi moral verjeti, da so konvencije nekakšne nosilke družbene resnice, zavračam kot nesprejemljivo nasilje.
V enem trenutku sem bil v Sarajevu, v naslednjem v Ulcinju. Nič več ni bilo isto in ne bo isto.
Formalni mir v Bosni sem dočakal kot begunec v Ulcinju, v dedovi hiši nad plažo, med lavorji, v katere je s stropa kapljala, pravzaprav curljala voda. Dočakal sem ga v revščini, ki je bila resnična in temeljita.
Odločitev, da zapustimo Sarajevo in odidemo v Ulcinj, so sprejeli starši. Nisem se upiral. Ne zato, ker sem bil mladoleten in sem mislil, da moram v pomembnih stvareh poslušati očeta. Ampak zato, ker se je občutek zmede, v katerem sem preživljal najstniška leta, na začetku vojne spremenil v kaotični vrtinec, sredi katerega sem se znašel. V enem trenutku sem bil v Sarajevu, v naslednjem v Ulcinju. Nič več ni bilo isto in ne bo isto. V Ulcinj sem prišel maja 1992. Svojo prisotnost v Črni gori sem oblastem prijavil šele konec leta 1994. Do takrat sem bil Homo Sacer, človek zunaj pravnega sistema. Tisti, katerega obstoj je tako nepomemben, da ni niti pravno registriran. Seveda nisem mogel zakonito delati. Nisem potoval, hišo sem komaj zapuščal. To je bila nepotrebna previdnost. Vsi v mestu so vedeli, da sem tukaj. V tako majhnih mestih ne moreš skriti ničesar in nikogar.
Ko je bil razglašen mir, nisem imel iluzije, da se bo moje življenje nadaljevalo tam, kjer je bil njegov tok prekinjen in preusmerjen. Vojna je sila spremembe. Do danes, to jer skoraj tri desetletja po koncu vojne, nisem resno premišljeval o vrnitvi. Ker menim, da je povratek nemogoč.
Ne gre za to, da se ne bi imel kam vrniti. Mesto je tam, kjer je bilo. Ni pa nikogar, ki bi se lahko vrnil. Ni tebe, takšnega, kot si bil.
Ko je bil razglašen mir, sem se preživljal s pisanjem osmrtnic. Kadar je kdo umrl, so njegovi, njeni sorodniki sredi noči potrkali na moja dotrajana vrata, ker je bilo treba obvestilo o smrti pred zoro obesiti na drevesa, drogove in prometne znake. Nikoli nisem sprejel nobenega gosta tako prisrčno, kot sem sprejemal te ljudi, katerih prisotnost je zagotavljala, da bom zjutraj imel za burek. Toda tudi zato, ker v Črni gori v tistem času ni bilo vojne, epidemije kuge pa so bile daljna preteklost, ljudje niso umirali tako pogosto, kot bi bilo nujno za moje preživetje. Živel sem iz rok v usta, tako rekoč. Ni nujno, da so pogrebne storitve ekonomska eksploatacija mizantropije – to bo šele pozneje postalo moje tako imenovano pisanje – ampak pomagajo razumeti, da vse, kar živi, živi od tuje smrti. Hranimo se s smrtjo, grejemo se s smrtjo in smrt nas poganja. To, kar se imenuje naravno ravnovesje, je nenehen pokol. Vojna je splošno načelo, življenje je samo nepretrgan niz zločinov proti drugim bitjem.
Jasno vam je, kam merim. Mir ni, kot je vedel Leonard Cohen, nastopil nikoli in nikjer.
—
Prevedla: Suzana Tratnik