Trešing: Temna stran sestrstva

Že dolgo je, odkar sem bila trešana. Bila sem ena od prvih v državi, morda prva v Chicagu, katere karakter, zavezanost in sebstvo so ženske iz Gibanja tako napadle, da so od mene ostali samo še razcefrani koščki, nezmožni delovanja. Potrebovala sem leta, da sem si opomogla, in še dandanes se mi rane niso popolnoma zacelile. Tako se zadržujem na robovih Gibanja in se hranim z njim, saj ga potrebujem, a me je preveč strah, da bi se spet potopila vanj. Ne vem zares, česa me je strah. Ponavljam si, da ni nobenega razloga, da bi se stvar ponovila – če bom previdna – ampak nekje v ozadju mojih misli je vseprežemajoče, neracionalno prepričanje: če se bom spet izpostavila, bom spet strelovod za sovražnost. Že leta tole pišem v glavi, ponavadi kot govor za različne namišljene verzije občinstev iz Gibanja. Nikoli se nisem javno izrazila, ker sem vedno trdno verjela, da se umazanega perila Gibanja ne bi smelo prati v javnosti. Počasi bom spremenila mnenje.

Prvič, toliko umazanega perila smo oprale v javnosti, da moja zaloga ne bo občutno povečala kupa. Za ženske, aktivne v Gibanju, niti ne bo presenetljiva. Drugič, že leta zgroženo opazujem, kako Gibanje uniči vsako, ki si drzne kakorkoli izstopati. Dolgo sem upala, da bo ta samouničevalna tendenca izzvenela z leti in izkušnjami. Zato sem podpirala in sočustvovala z ženskami, ki so svoje talente odnesle iz Gibanja po tem, ko so bila njihova prizadevanja poplačana s sovražnostjo. Pogovori s prijateljicami iz Bostona, Los Angelesa in Berkeleyja, ki so bile trešane v zadnjih letih in celo lani, so me prepričali, da se Gibanje ni ničesar naučilo iz svoje nereflektirane izkušnje. Namesto tega je trešing narasel na nivo epidemije. Morda bomo kaj razčistile, če ga preženemo iz omare.

Kaj je “trashing” oz. trešing, ta pogovorni izraz, ki toliko pove, pa tako malo razloži? Ne gre za nestrinjanje; ne gre za konflikt; ne gre za opozicijo. To so čisto navadni fenomeni, ki so nujni za ohranjanje zdravega in aktivnega organizma ali organizacije, pod pogojem, da so uporabljani vzajemno, odkrito in ne pretirano. Trešing pa je specifično strupena oblika karakternega atentata, ki je v svojem bistvu psihološko posilstvo. Je manipulativen, neiskren in ekscesen. Občasno se skriva za retoriko odkritega konflikta ali pa ga zakrivajo zatrjevanja, da neodobravanje sploh ne obstaja. Ne uporablja se za to, da bi se razkrila nestrinjanja ali razreševale razlike. Namenjen je poniževanju in uničevanju oseb. 

Obstajajo različni tipi trešinga. Trešing je lahko zaseben ali pa se dogaja v skupini; trešamo lahko naravnost v obraz ali pa za hrbtom; z izobčenjem ali pa z odkritim žigosanjem. Trešerka ti lahko posreduje lažne informacije o tem, kaj (groznega) si druge mislijo o tebi; lahko tvojim prijateljicam laže, kaj naj bi si ti mislila o njih; na najbolj negativen način interpretira vse, kar rečeš ali narediš; nate projicira nerealistična pričakovanja, da postaneš ‘legitimna’ tarča za jezo, ko jih ne izpolniš; zanika tvoja dojemanja resničnosti; se pretvarja, da sploh ne obstajaš. Trešing je lahko celo zavit v tančico najnovejših skupinskih tehnik kritike in samokritike, mediacije in terapije. Ne glede na uporabljene metode trešing vedno vključuje grob poseg v osebno integriteto, deklaracije o ničvrednosti žrtve in omalovaževanje njenih motivacij. V praksi to pomeni, da je napaden žrtvin jaz, ne pa njena dejanja ali ideje. 

Sčasoma se vse tvoje kolegice pridružijo zboru obsojanja, ki ga ni mogoče utišati, ti pa si zreducirana na golo parodijo svojega siceršnjega jaza.

Ta napad je izveden tako, da si se prisiljena počutiti, kot bi bil sam tvoj obstoj ovira za Gibanje, in tega ni mogoče spremeniti drugače kot tako, da prenehaš obstajati. Te občutke še poudari izoliranost od prijateljic, ki postanejo prepričane, da je njihovo prijateljstvo s teboj podobna ovira za Gibanje in zanje same. Vsaka podpora, ki ti jo izkažejo, jih bo omadeževala. Sčasoma se vse tvoje kolegice pridružijo zboru obsojanja, ki ga ni mogoče utišati, ti pa si zreducirana na golo parodijo svojega siceršnjega jaza.  

Trikrat sem morala iti skozi trešing, preden sem se predala. Ob koncu leta 1969 sem se končno tako psihološko sesula, da mi je postalo jasno, da tako ne morem nadaljevati. Do takrat sem svoje izkušnje interpretirala kot posledice osebnostnih konfliktov ali političnih nestrinjanj, ki bi bile lahko s trudom in časom popravljene. A bolj kot sem se trudila, huje je bilo, dokler se nisem bila končno prisiljena soočiti z nedoumljivo resničnostjo, da težava ni bila v mojih dejanjih, ampak v meni sami.

Vse to so mi dale vedeti tako subtilno, da nikoli nisem uspela nobene prepričati, da bi se z menoj o tem pogovorila. Nobenih velikih soočenj ni bilo, samo mnogo malih ponižanj. Vsako zase je bilo neopazno; ampak seštevek je bil enak tisočim udarcem biča. Korak za korakom sem bila izločena: če se je pisalo skupinski članek, so bila moja prizadevanja, da bi prispevala, ignorirana; če sem bila jaz tista, ki je napisala članek, ga nobena ni prebrala; ko sem spregovorila na sestankih, so me vse vljudno poslušale, potem pa nadaljevale z diskusijo, kot da ne bi ničesar rekla; datumi sestankov so se spreminjali brez moje vednosti; ko sem bila na vrsti za koordinacijo delovnega projekta, ni nobena želela pomagati; ko nisem več prejemala pošte in naročenih publikacij ter odkrila, da je moje ime izginilo s seznama naslovov, mi je bilo rečeno, da sem zgolj iskala po napačnem seznamu. Enkrat se je moja skupina odločila, da bomo skupaj zbirale sredstva, da bi lahko nekaj članic poslale na konferenco; a ko sem rekla, da bi tudi jaz rada šla, je z neba padla odločitev, da naj si vse same financiramo obisk. (Bodimo pošteni: ena članica me je kasneje poklicala in prispevala 5 dolarjev za moj strošek, a le pod pogojem, da tega nikomur ne povem. Nekaj let kasneje je trešing doletel tudi njo.)

Moj odziv je bil osuplost. Počutila sem se, kot bi z zavezanimi očmi tavala po polju ostrih predmetov in globokih lukenj, medtem pa so mi vse zatrjevale, da vendar dobro vidim in da smo na ravnem, travnatem pašniku. Kot bi nevede vstopila v novo družbo, ki je delovala po pravilih, ki se jih nisem zavedala in se jih tudi nisem mogla naučiti. Ko sem poskušala svojo skupino (oziroma skupine) pripraviti do pogovora o tem, kar se mi je dogajalo, so ali zanikale moje dojemanje realnosti in govorile, da se ne dogaja nič nenavadnega, ali pa incidente odpisale kot trivialne (kar so vsak zase tudi bili). Ena ženska je v privatnih telefonskih pogovorih priznala, da sem bila grdo obravnavana. A nikoli me ni javno podprla in odkrito je priznala, da se preveč boji, da bi izgubila odobravanje skupine. Tudi njo je kasneje druga skupina trešala. 

Nobena me ni poklicala, dobila nisem nobene pošte, za noben odziv nisem slišala. Polovica mojega življenja je bila izničena, in nihče ni tega vedel razen mene.

Mesec za mesecem mi je bilo sporočilo vbito v glavo: ven, mi je govorilo Gibanje, ven, ven! Nekega dne sem priznala cimri, da se mi zdi, da ne obstajam; da sem plod lastne domišljije. Takrat sem vedela, da je čas, da grem. Moj odhod je bil zelo tih. Povedala sem dvema osebama in nehala hoditi v Ženski Center. Odziv me je prepričal, da sem sporočilo razumela pravilno. Nobena me ni poklicala, dobila nisem nobene pošte, za noben odziv nisem slišala. Polovica mojega življenja je bila izničena, in nihče ni tega vedel razen mene. Tri mesece kasneje sem slišala, da se je Čikaška Osvobodilna Ženska Zveza (Chicago Women’s Liberation Union), nastala po mojem odhodu iz Gibanja, distancirala od mene, ker sem dovolila, da me je neki časopis citiral brez njihovega dovoljenja. To je bilo vse.

Pri vsej stvari je bilo najhuje to, da res nisem razumela, zakaj me je to tako globoko prizadelo. Odraščala sem vendar v zelo konservativnem, konformističnem, seksističnem predmestju, kjer je bila moja pravica do moje lastne identitete nenehno pod napadom. Potreba po obrambi moje pravice, da sem jaz lahko jaz, me je naredila trpežnejšo, ne šibkejšo. Moja vedno debelejša koža je bila prekaljena z izkušnjami v drugih političnih organizacijah in gibanjih, kjer sem se naučila retoriko in argumente vihteti kot orožja v političnem boju, pa tudi, kako opaziti osebnostne konflikte, ki so bili zakrinkani kot politični. Taki konflikti so bili navadno izraženi neosebno, kot napadi na ideje, in čeprav morda niso bili produktivni, niso bili tako uničujoči kot tisti, ki sem jih kasneje videla v feminističnemu gibanju. Če napadejo tvoje ideje, jih lahko premisliš. Dosti težje je premisliti svojo osebnost. Klevetanje se je občasno uporabljalo, a ni veljalo za legitimno, zato je bilo le delno učinkovito in njegov obseg je bil omejen. Ker so dejanja štela več kot osebnosti ljudi, takšni napadi niso tako zlahka vodili v osamitev. Kadar jih je kdo uporabil, so ti le stežka zlezli pod kožo.

Prvič v življenju sem verjela vse grozne reči, ki so jih ljudje govorili o meni. Ko so z menoj ravnali kot z drekom, sem iz tega sklepala, da sem drek.

A feministično gibanje mi je zlezlo pod kožo. Prvič v življenju sem verjela vse grozne reči, ki so jih ljudje govorili o meni. Ko so z menoj ravnali kot z drekom, sem iz tega sklepala, da sem drek. Lasten odziv me je pretresel prav toliko kot sama izkušnja. Toliko sem preživela, zdaj pa podlegam? Leta sem potrebovala, da sem ugotovila, zakaj je tako. Odgovor je zame osebno boleč, ker priča o ranljivosti, za katero sem mislila, da sem ji ubežala. Mladost sem preživela zato, ker nisem nikoli nikomur dala pravice, da me presoja. To pravico sem zadržala zgolj zase. A Gibanje me je zapeljalo s svojo sladko obljubo sestrstva. Trdilo je, da nudi zavetje pred pustošenjem seksistične družbe; kraj, kjer se lahko počutiš razumljena. Moja potreba po feminizmu in feministkah je bila tisto, kar me je naredilo ranljivo. Gibanju sem dala pravico, da me presoja, ker sem mu zaupala. In ko je presodilo, da sem ničvredna, sem to sodbo sprejela. 

Vsaj šest mesecev sem preživela v nekakšnem omrtvičenem obupu in svoj poraz v celoti ponotranjila kot nekaj osebnega. Junija 1970 sem se znašla v New Yorku, po naključju v družbi nekaj feministk iz štirih različnih mest. Nekega večera smo se zbrale na splošni diskusiji o stanju Gibanja, a namesto tega smo pristale pri izmenjavanju izkušenj. Dve stvari sta nam bili skupni: vse smo bile dobro znane v Gibanju, in naša čast je bila trešana. Anselma Dell’Olio nam je prebrala govor o “Razklanosti in samouničevalnosti Ženskega gibanja”, ki ga je pred kratkim imela na Kongresu za združitev žensk – kot posledico lastnega trešinga.

“Že pred leti … sem se naučila, da so ženske vedno medsebojno razklane, samouničevalne in polne nemočnega besa. Mislila sem, da bo Gibanje vse to spremenilo. Še sanjalo se mi ni, da bom doživela čas, ko bo ta bes, zakrinkan v psevdo-egalitarističen radikalizem, uporabljen znotraj Gibanja proti izbranim sestram.”

“Govorim o … osebnih napadih, tako odkritih kot zahrbtnih, ki so jih doživele ženske v Gibanju, če so trudoma karkoli dosegle. Ti napadi privzemajo različne oblike. Najbolj pogosta in vseprisotna oblika je klevetanje: poskus onemogočenja in uničenja zaupanja v integriteto napadene posameznice. Druga oblika je ‘očiščenje’. Glavna taktika je osamitev posameznice.”

“In koga napadajo? Načeloma dve kategoriji … kakršnikoli dosežki ali zmage so očitno najhujši zločin: … karkoli že narediš … kar vsaka druga naskrivaj ali pa odkrito meni, da bi ona prav tako dobro naredila – in … pečena si. In potem … če se postaviš sama zase in imaš ‘nasilno osebnost’/ … če ne ustrezaš konvencionalnemu stereotipu ‘ženstvene’ ženske, … potem je konec.”

“Če si v prvi kategoriji (dosežkaric), si nemudoma označena za oportunistko, ki išče zabavo, neusmiljeno trgovko, ki namerava na poti do slave in bogastva iti preko trupel nesebičnih sester, ki so skrile svoje sposobnosti in žrtvovale svoje ambicije za večjo slavo Feminizma. Zdi se, da je produktivnost velik zločin – ampak, če imaš to smolo, da se jasno in glasno izražaš, te hkrati še obtožijo, da ti je moč zlezla v glavo, da si elitistična, fašistična, in nazadnje najhujše od vsega: ‘moškemu podobna’. Aaaarrrrggg!”

Ko sem jo poslušala, me je preplavilo veliko olajšanje. Opisovala je mojo izkušnjo. Če sem bila nora, nisem bila edina. Naš pogovor se je nadaljeval pozno v noč. Preden smo se razšle, smo si nadele sarkastično oznako ‘feminističnih begunk’ in se dogovorile, da se spet srečamo. A se nikoli nismo. Namesto tega je vsaka zdrsnila nazaj v svojo osamo in problem razrešila zgolj na osebni ravni. Posledično je večina žensk s tistega srečanja odšla iz Gibanja, tako kot jaz. Dve sta zaradi živčnih zlomov pristali v bolnici. Vse so ostale zaprisežene feministke in nobena ni uspela zares pomagati Gibanju s svojimi talenti. Nismo se več srečale, a naša številka je rastla, ko je bolezen samouničevalnosti počasi zaobjela Gibanje. 

Skozi leta sem govorila z mnogimi ženskami, ki so bile trešane. Kot rak so se napadi razširili preko znanih feministk na tiste, ki so bile zgolj močne; preko zelo aktivnih na tiste, ki so zgolj imele ideje; preko tistih, ki so izstopale, na tiste, ki se niso uspele dovolj hitro prilagajati zahtevam spreminjavih načel. Z vsako novo zgodbo sem bila bolj prepričana, da trešing ni individualen problem, ki ga povzročijo individualna dejanja; pa tudi rezultat političnih konfliktov med ženskami z različnimi idejami ni. Je družbena bolezen. 

Nedoločni standard sestrskega vedenja vzpostavijo anonimne sodnice, ki potem obsodijo vse, ki ne dosegajo njihovega standarda. In vse dokler je standard nedoločen in utopičen, ga ni možno dosegati.

To bolezen smo zato tako dolgo časa ignorirale, ker je pogosto zamaskirana z retoriko sestrstva. V mojem primeru je etika sestrstva preprečila prepoznanje moje izločitve. Nove vrednote Gibanja so narekovale, da je vsaka ženska sestra, vsaka ženska je sprejemljiva. Jaz očitno nisem bila. A nobena ni zmogla priznati, da nisem sprejemljiva, ker bi potem morala priznati, da se ne obnaša kot moja sestra. Lažje je bilo zanikati resničnost moje nesprejemljivosti. Pri drugih trešingih je bilo sestrstvo uporabljeno kot nož in ne kot krinka. Nedoločni standard sestrskega vedenja vzpostavijo anonimne sodnice, ki potem obsodijo vse, ki ne dosegajo njihovega standarda. In vse dokler je standard nedoločen in utopičen, ga ni možno dosegati. Z okoliščinami pa se ga da uporabljati za izločevanje tistih, ki niso zaželene kot sestre. Nepozabni izrek Ti-Grace Atkinson je vedno znova potrjen: “Sestrstvo je močno: ubija sestre.”

Trešing ni uničujoč zgolj za vpletene posameznice, ampak služi tudi kot zelo močno orodje družbenega nadzora. Značilnosti in stili, ki jih skupina napada, postanejo primeri, čemu ne gre slediti – razen, če želijo druge ženske tudi tvegati, da jih doleti ista usoda. To ni zgolj lastnost Ženskega gibanja ali žensk. Uporaba družbene prisile, da dosežemo konformizem, in netolerantnost do individualnosti je endemična v ameriški družbi. Vprašanje torej ni, zakaj Gibanje tako močno sili ženske, da se prilagodijo ozkemu standardu, ampak kakšen je ta standard. 

Glavni razlog, da je tako malo ‘velikih ženskih’, ni le v tem, da je bil njihov talent nerazvit ali nepriznan, ampak da tako druge ženske kot moški kaznujejo ženske s potencialom za veličino.

Ta standard nosi preobleko retorike revolucije in feminizma. A pod njo se nahaja nekaj zelo tradicionalnih idej o pravih ženskih vlogah. Opažam, da trešing doleti dva tipa žensk. Prvi tip je tisti, ki ga opisuje Anselma Dell’Olio – dosežkarica oziroma nepopustljiva ženska, ki se ji pogosto očita, da je ‘podobna moškemu’. Ta tip ženske naša družba sovraži in jo zmerja z vsem možnim od ‘nedamske” do “kastratorske prasice”. Glavni razlog, da je tako malo ‘velikih ženskih ______’, ni le v tem, da je bil njihov talent nerazvit ali nepriznan, ampak da tako druge ženske kot moški kaznujejo ženske s potencialom za veličino. ‘Strah pred uspehom’ je povsem racionalen, če veš, da bo uspeh spremljala sovražnost in ne pohvale.

Gibanje ni le pogrnilo pri preseganju te tradicionalne socializacije, temveč so nekatere ženske celo stvar prignale do novih skrajnosti. Narediti karkoli opaznega, biti prepoznana, uspeti – to je razumljeno kot profitiranje z zatiranjem drugih žensk, dosežkarica pa ima samo sebe za boljšo od drugih žensk, jasno. Morda le malo žensk tako razmišlja, a preveč jih je tiho, ko ostale iztegnejo svoje kremplje. Gibanje zelo ceni prizadevanje za ureditev, v kateri ni voditeljev, a vedno bolj pogosto to pomeni poskus uničenja tistih žensk, ki bi bile dobre voditeljice, ne pa razvoj voditeljskih sposobnosti v vseh ženskah. Mnoge ženske, ki so poskusile deliti svoje sposobnosti, so bile trešane, ker naj bi vedele nekaj, česar druge ne vedo. Čaščenje egalitarnosti v Gibanju je tako močno, da se je pomešalo z istostjo. Ženske, ki nas spominjajo, da nismo vse iste, so trešane, ker je njihova drugačnost interpretirana kot odstop od enakopravnosti.

Gibanje posledično od svojih dosežkaric zahteva napačne reči. Zahteva krivdo in pokoro namesto pripoznanja in odgovornosti. Ženske, ki so imele osebno korist zaradi Gibanja, mu dolgujejo več kot zgolj hvaležnost. A tega dolga ne more zahtevati s trešingom. Trešing zgolj odvrača druge ženske, da bi odvrgle svoje tradicionalne okove. 

Drugi tip ženske, ki ga pogosto doleti trešing, je bil zame veliko presenečenje. Vrednote Gibanja dajejo prednost ženskam, ki so zelo podporniške in skromne; tistim, ki se nenehno ukvarjajo s problemi drugih; ženskam, ki zelo dobro igrajo materinsko vlogo. A presenetljivo veliko teh žensk je bilo trešanih. Ironično je ravno njihova sposobnost za igranje te vloge osovražena, saj ustvari podobo moči, ki jo njihove znanke doživljajo kot grozečo. Od nekaterih starejših žensk se pričakuje, da igrajo vlogo mame, ker ‘so videti prave za to vlogo’ – potem pa jih trešajo, ko jo zavrnejo. Druge ženske, ki to vlogo igrajo prostovoljno, sčasoma ugotovijo, da ne zmorejo izpolnjevati vseh pričakovanj, ki pridejo zraven. Nobena ne more biti ‘vse za vsako’, in ko začnejo te ženske posledično odklanjati nekatere zahteve, da bi prihranile nekaj časa in energije zase ali pa za politične posle skupine, jih dojamejo kot nekoga, ki se izmika, za kar požanjejo jezo. Dejanske matere si lahko privoščijo, da so njihovi otroci kdaj jezni nanje, saj matere ohranjajo visoko stopnjo fizične in finančne kontrole. Celo ženske v ‘pomožnih’ poklicih, ki zasedajo vloge nadomestnih mater, imajo sredstva, s katerimi lahko nadzorujejo jezo svojih klientov. A ko je nekdo ‘mama’ svojim vrstnicam, to ni možno. Če zahteve postanejo nerealistične, se umakneš ali pa si trešan.

Trešanje obeh tipov ima skupne korenine v tradicionalnih vlogah. Med ženskami sta dovoljeni dve vlogi: ‘tista, ki pomaga’ in ‘potrebna pomoči’. Večina žensk je zdresiranih, da igrajo eno ali drugo vlogo ob različnih priložnostih. Navkljub osveščanju in intenzivnemu prevpraševanju naše lastne socializacije se nas mnogo še ni osvobodilo teh vlog – in prav tako še kar pričakujemo, da jih bodo druge ženske igrale. Tiste, ki odstopajo od teh vlog – dosežkarice – so za to kaznovane, prav tako kot tiste, ki ne izpolnjujejo pričakovanj skupine. 

Četudi pri trešingu sodelujejo zgolj nekatere, leži krivda na vseh ženskah, ki dovoljujejo, da se trešing nadaljuje. Ko je ženska enkrat napadena, se že po definiciji vedno moti, zato ima zelo malo možnosti samoobrambe. Ampak tiste, ki opazujejo, imajo možnost preprečiti, da bi se žrtev izoliralo in v končni fazi uničilo. Trešing dobro deluje samo takrat, ko so njegove žrtve same, kajti njegovo bistvo je posameznico izolirati ter ji pripisati krivdo za probleme skupine. Podpora drugih uniči to fasado, trešerkam pa zmanjka občinstva. Umik žrtve s podporo spremenimo v boj. Ko se nevpleteni ne pustijo zastrašiti, da bodo naslednji na vrsti, to zaustavi marsikateri napad. Druge napadalke so bile prisiljene ubesediti svoje pritožbe, s katerimi se je potem dalo racionalno obračunati. 

Meja med trešingom in političnim bojem, klevetami in legitimnimi pritožbami na nezaželjeno obnašanje je seveda zelo tenka. Treba se je potruditi, da bi opazile razliko. Tu je nekaj namigov. Trešing pogosto uporablja glagol ‘biti’, zelo malo pa glagol ‘narediti’. Ker skupina napada tisto, kar nekdo je, in ne tistega, kar nekdo dela, svojih napad in pritožb ne more zlahka ubesediti kot usmerjenih proti specifično nezaželenim dejanjem in vedenjem. Trešerke svoje ugovore zoper posameznico pogosto oblikujejo z nedoločnimi, splošnimi samostalniki in glagoli. Ti izrazi imajo negativne konotacije, a ti ne povedo zares, kaj naj bi bilo narobe. To je prepuščeno tvoji domišljiji. Žrtve trešinga ne morejo ničesar narediti pravilno. Ker so slabe, so njihove motivacije slabe, in posledično so tudi njihova dejanja vedno slaba. Starih napak ni mogoče popraviti, ker se te dojemajo kot simptomi in ne kot napake. 

Pravi pokazatelj pa je, če poskušaš braniti napadeno posameznico, ko nje ni zraven. Če te napadalke vzamejo resno  in je moč začeti pogovor o zbiranju vseh dokazov in pričevanjih vseh akterjev, potem se najverjetneje ne dogaja trešanje. A napadalke si velja ogledati pobližje, če tvojo obrambo brezbrižno potisnejo vstran s “Kako jo lahko braniš?”; če postaneš sumljiva, ker si jo poskusila braniti; skratka, če žrtev velja za scela neubranljivo. Tu se dogaja mnogo več kot preprosto nestrinjanje.

S porastom trešinga me vedno bolj zaposluje vprašanje Zakaj? Kaj se nahaja v srži Ženskega gibanja, kar podpira in celo spodbuja samouničevalnost? Kako lahko danes govorimo o podpiranju žensk pri razvoju njihovega individualnega potenciala, jutri pa uničujemo tiste, ki storijo prav to? Zakaj obsojamo našo seksistično družbo zaradi škode, ki jo dela ženskam, potem pa obsodimo ženske, ki niso podlegle poškodbam? Zakaj naša osveščenost ne pomeni tudi zavesti o trešingu?

Očiten odgovor bi bil, da to počnemo, ker smo zatirane, kot skupina pa smo samouničevalno naravnane, ker smo bile vzgojene v prepričanju, da ženske nismo kaj dosti vredne. A ta odgovor je preveč preprost; izogne se dejstvu, da trešing ni naključen, žrtve pa ne slepo izbrane. Vse ženske ne trešajo, in prav tako ne vse ženske organizacije, ali pa vsaj ne tako hudo. Trešing je mnogo pogostejši med tistimi, ki se označujejo za radikalne, kot pa med tistimi, ki se ne; med tistimi, ki poudarjajo osebne spremembe, kot pa med tistimi, ki poudarjajo institucionalne; med tistimi, ki ne vidijo drugih zmag razen revolucije, kot pa med tistimi, ki so lahko zadovoljne z manjšimi uspehi; in v skupinah z nejasnimi cilji je trešing pogostejši kot pa v skupinah s konkretnimi. 

Namesto alternativne kulture z alternativnimi vrednotami smo ustvarile alternativne načine uveljavljanja tradicionalne kulture in vrednot.

Dvomim, da obstaja zgolj ena razlaga za trešing; bolj verjetno je, da gre za rezultat različnih kombinacij okoliščin, ki niso vedno očitne niti za tiste, ki jih doživljajo. A name je največji vtis naredila tradicionalnost trešinga – kot sem ga videla v različnih skupinah, posredno in neposredno. Uporaba psihološke manipulacije, da bi ženske odvrnili od odstopanja od norm, ni nič novega. To že leta in leta tlači ženske; tega naj bi se osvobodile s feminizmom. Pa smo nekako – namesto alternativne kulture z alternativnimi vrednotami – ustvarile alternativne načine uveljavljanja tradicionalne kulture in vrednot. Spremenilo se je zgolj ime; rezultati so enaki.

Bes je logičen rezultat zatiranja. Zahteva svoje ventile. Večina žensk je obkrožena z moškimi, za katere dobro vedo, da jih ni pametno napadati. Tako se njihov bes pogosto obrne navznoter. Gibanje ženske uči, kako zaustaviti ta proces, a pogosto ne predloži alternativnih tarč. Medtem ko so moški daleč stran, ‘sistem’ pa prevelik in nedoločen, so tvoje ‘sestre’ pri roki. Lažje je napadati druge feministke, rezultate pa vidiš hitreje kot pa pri napadu na brezoblične družbene institucije. Ljudje so oškodovani; odidejo. Občutek moči, ki ga dobiš s tem, da si ‘nekaj naredila’, je jasen. Spreminjanje celotne družbe je zelo počasen, frustrirajoč proces, ki napreduje le počasi, zmage so razpršene, nazadovanje pa pogosto. Ni naključno, da najpogosteje in najbolj strupeno trešajo ravno tiste feministke, ki ne vidijo smisla v malih, neosebnih spremembah in so posledično tudi nezmožne delovati proti specifičnim institucijam.

Poudarek Gibanja na vodilu “Osebno je politično!” je olajšal razcvet trešinga. Začele smo z destilacijo nekaterih naših političnih idej iz analize svojih osebnih življenj. To je za mnoge pomenilo legitimacijo ideje, da ima Gibanje pravico, da nam diktira, kakšne vrste ljudje naj bi bile, in posledično kakšne osebnosti bi morale imeti. Dosegu takšnih zahtev nismo postavile nobenih meja, zato je bilo nemogoče preprečiti zlorabe vnaprej. Mnoge skupine so poskusile preoblikovati življenja in ume svojih članic, in nekatere so trešale tiste, ki so se uprle. Trešing je hkrati tudi metoda za izživljanje tekmovalnosti, ki prežema našo družbo, a na način, ki odseva občutke nekompetentnosti samih trešerk. To lahko nudi isti občutek večvrednosti, ki ga daje tradicionalno tekmovanje, a brez kakršnihkoli tveganj. V najboljšem primeru je objekt tvojega besa javno osramočen, v najslabšem pa je tvoja lastna pozicija varna v tančicah pravičniškega ogorčenja. Če bomo tekmovalne v Gibanju, bi iskreno raje imela starinsko tekmovalnost. Ta ima svojo ceno, a tudi kolektivno korist od dosežkov, s katerimi tekmovalke poskušajo premagati druga drugo. S trešingom nobena ne pridobi. Naposled vse izgubimo.

Gibanje, ki je nekoč pokalo po šivih od energije, zanosa in ustvarjalnosti, se zdaj bori za golo preživetje – preživeti poskušamo druga drugo.

Če podpremo ženske, obtožene prevračanja Gibanja ali onemogočanja svojih skupin, s tem nosimo lastne glave naprodaj, zato je za kaj takega potreben pogum. Toda kolektivna cena, ki jo bomo plačale, ker smo dovolile, da se trešing že tako dolgo vsepovsod dogaja, je ogromna. Izgubile smo že nekaj najbolj kreativnih umov in zapriseženih aktivistk Gibanja. Mnogo feministk smo tudi odvrnile, da bi javno spregovorile, ker so se bale, da bi tudi njih doletel trešing. Nismo zagotovile podpore za razvoj individualnega potenciala vseh, kot tudi ne primernega okolja, kjer bi si po vsakodnevnih bitkah s seksističnimi institucijami lahko ženske nabrale novih moči. Gibanje, ki je nekoč pokalo po šivih od energije, zanosa in ustvarjalnosti, se zdaj bori za golo preživetje – preživeti poskušamo druga drugo. Mar ni čas, da nehamo iskati sovražnike znotraj in začnemo napadati resničnega sovražnika zunaj?

—

Ta članek je bil napisan za revijo Ms. in objavljen aprila leta 1976, v št. 49-51. Spodbudil je več pisem bralk kot katerikoli poprej objavljen članek v Ms. in skoraj vsi odzivi so opisovali izkušnje bralk, ki so bile tudi same trešane. Več besedil Joreen si lahko preberete tukaj.

Prevedla: Dali Regent

Foto: J. Stimp, Flickr