Turizem do plafona!
Živo se spomnim poletne sobote 1985, ko me je oče vzel s sabo v službo. Simpatična punca je več ur potrpežljivo privezovala lampijone na pletno, nato pa je po navodilih režiserja na hotelski terasi vsaj še toliko časa močnejši gostilničar pogrinjal in ravnal prt. Malo je bilo dolgočasno, saj sem morala biti ves čas snemanja tiho, malo pa tudi zanimivo, saj sem med odmori lahko kukala v kamero, pojedla vse prigrizke, ob zaključku dneva pa smo veslali po jezeru. Z opravljenim delom je bila ekipa videti precej zadovoljna.
Pred epidemijo je Slovenska turistična organizacija v letni publikaciji »Turizem v številkah 2019« izpostavila, da je to že šesto zaporedno rekordno leto za slovenski turizem. In ker so številne slovenske destinacije to poletje spet zabeležile rekordne obiske, se zdi, da so se epidemski oblaki nad panogo zgrnili le za trenutek. Vsakič, ko na Facebooku spet kdo navdušeno objavi, da je Slovenija na primer uvrščena med top 10 destinacij Lonely Planet 2022 ali, da je The Times Julijske Alpe označil za 12 najbolj trajnostnih svetovnih destinacij, me kar zaboli. Ali po letih rekordnih obiskov res še rabimo tovrstne izpostavitve? Mogoče pa lahko vsaj neki kotički ostanejo skriti in ne do kraja zinstagramizirani. Sanjam o času pred nizkocenovnimi letalskimi prevozniki, pa ne zgolj zaradi (boljših) prigrizkov, ampak zato, ker so družinske počitnice z letalom včasih predstavljale večletni varčevalni projekt, edinstveno doživetje, in ne nekaj samoumevnega, zgolj najugodnejšo »all-inclusive« odločitev v zadnji minuti kamorkoli že. Vzela bi gobico in na poti čez mesto na tablah pred lokali pobrisala vse hiper-optimistične misli. Ne, ne mislim varčevati z vodo in zato piti pivo ali pa, ker mi življenje da limone, delati gin & tonic. Dobra stvar pozne faze masovnega turizma je vsaj iznajdba selfie-stickov, da nas turisti ne gnjavijo za fotkanja pred znamenitostmi. In če še nekako toleriram individualne goste, družine, pare ali pet prijateljev, ker hipokritsko tudi sama še vedno kam odpotujem, pa se naježim ob agencijskih skupinah, ki ustvarjajo tamponske ulične zapore. Vsakič se namuznem, ko se celotna skupina na Zmajskem mostu slika samo pod enim zmajem, tam, kamor jih je med razlago postavil vodič, namesto, da bi vsaj toliko pogledali okrog sebe in se razpršili še pod ostale tri. Še nedolgo nazaj se mi je zdelo precej eksotično, ko sem brala, da v Barceloni lokalci siti turizma v znak upora s sekundnim lepilom lepijo zaklenjene omarice s turistično prtljago. Danes pa se čudim, da takšnih izvirnih turistično terorističnih akcij ne zaznavamo tudi pri nas.
Slovenci smo imeli leta 2019 2,3 turista na prebivalca, na kvadratni kilometer pa se jih je drenjalo 231.
Zelo preprost izračun dokaže, da se Slovenija utaplja v turistih. Ker za leto 2022 še ni dokončnih turističnih statistik, pretekli dve leti pa sta bili epidemski, sem kot izhodišče za izračun vzela državne statistike turističnega obiska mednarodnih gostov držav in krajev v letu 2019. To številko sem delila s številom prebivalcev posamezne države ali kraja ter površino območja ter tako dobila primerljivo mero števila turistov na prebivalca oziroma števila gostov na kvadratni kilometer. Francija, Španija, Grčija in Hrvaška so evropske države, ki beležijo absolutni najvišji turistični obisk. Vendar preračun na prebivalca pokaže, da imajo le Hrvati pomembno večjo gostoto turistov kot mi in sicer v letu 2019 kar 4,3 turista na prebivalca, medtem, ko smo imeli Slovenci 2,3 turista na prebivalca. Grki imajo podobno razmerje nam (2,4 turista na prebivalca), v povprečju pa je na Italijana, Španca in Francoza v letu 2019 prišel 1,1 turist. Tudi izračun povprečnega števila tujih gostov glede na površino med primerjanimi državami kaže podobno rangiranje. V letu 2019 je tako na kvadratni kilometer Hrvaške prišlo 306 turistov, pri nas se jih je drenjalo 231, v pregovorno nagužvani Italiji pa 215 na kvadratni kilometer. V Grčiji je na kvadratnem kilometru poležavalo 189 turistov, v Španiji 133 in v Franciji, v primerjavi z ostalimipa so imeli gosti precej prostora, saj jih je bilo na kvadratnem kilometru zgolj 98. Da je situacija izredno kritična kaže nadaljnja primerjava po krajih. Največ turistov na prebivalca je v letu 2019 zabeležila Kranjska Gora in sicer kar 224,5, sledi Piran s 166,2, Bled z 62,3 in Bohinj s 52,0 turista na prebivalca. Za primerjavo je v Benetkah v istem obdobju bilo razmerje med turisti in prebivalci »samo« 18,3, v Parizu 8,8, v Barceloni 5,3 in v Rimu 3,6.
Preveč, prenatrpano, obvladovanje in zamejevanje, kaj šele zmanjševanje obiska, so v turistični industriji skorajda prepovedani pojmi.
Preveč, prenatrpano, obvladovanje in zamejevanje, kaj šele zmanjševanje obiska, so v turistični industriji skorajda prepovedani pojmi. Absurdno je poslušanje slovenskih turističnih menedžerjev, ki zadnje desetletje neprestano v isti povedi kombinirajo dva povsem nezdružljiva koncepta – turistično rast in trajnostni razvoj. Zato ne preseneča, da ima strategija slovenskega turizma do leta 2028 kot usmeritev še vedno zapisano zmerno rast kapacitet in željo po ustvarjanju nekaj več kot v predhodnem obdobju, obenem pa pišejo, da iz strategije izločajo besedo destinacija, ker turizma nič več ne razumejo le kot panogo, ampak kot širši ekosistem. Medtem so naši sosedi končno začeli iskati načine, kako nekontrolirano turistično rast začeti zaustavljati. Hrvaška ministrica za turizem je ob koncu sezone napovedala, da se bo država usmerila v zmanjševanje množičnega turizma. Benetke z novim letom uvajajo vstopnino v mesto, že sedaj pa velja tudi prepoved vplutja križark. In to so šele začetki.
Verjetno tiste poletne sobote 1985 nihče od oglaševalske ekipe s snemanja reklame »Gostje prihajajo« ni niti približno slutil, da bo naša država v treh desetletjih dosegla plafon turističnega obiska in da se bo« Slovenija, moja dežela« spremenila v megalomansko turistično industrijsko cono, kjer se kljub očitnim kazalcem prenatrpanosti in dobičkom, ki se pogosto stekajo k globalnim posrednikom namesto lokalnim skupnostim, skuša iti še dlje, iztržiti še več in ob tem namerno zanemarjati dejstva, da nebrzdana turistična rast pospešeno gentrificira kraje in izjemno obtežuje naravo.Moja dežela, to je njena (s)lepota.
—
Foto: TL, MOL.
