Tvoja identiteta ni zasebna lastnina

Ali lahko režiser, ki sam ni homoseksualec, režira predstavo s homoseksualno vsebino? Édouard Louis se je odločil javno objaviti odgovor na vprašanje režiserja, ki dela predstavo po njegovem delu. Kdo je, znotraj kulture strpnosti, upravičen do izrekanja?

Včeraj mi je pisal gledališki režiser, ki bi rad na oder postavil adaptacijo ene od mojih knjig. Napisal je, da ni prepričan, ali je upravičen do tega, da pove mojo zgodbo, saj da je heteroseksualec, medtem ko sem jaz gej, ki piše o homoseksualnosti. Tu je moj odgovor – zdelo se mi je, da bi ga bilo dobro objaviti javno, da tako enkrat za vselej povem, kar si mislim o tovrstnih dilemah.

1. Človek je vselej upravičen do tega, da počne, kar hoče, in nihče mu ne sme narekovati, kaj sme in česa ne sme. Tisti, ki se imajo za levičarje, a zarisujejo kakršnokoli mejo med tistimi, ki smejo govoriti, in tistimi, ki naj bodo tiho, so v resnici desničarji.

2. Izkustvo ni resnica. Lahko je vir navdiha, lahko je v pomoč, nikoli pa ne more biti jamstvo. Vse svoje življenje že gledam homofobne geje, srečal sem že kar nekaj nebelih rasistov in nekaj mizoginih žensk.

Izkustvo ni ščit, ki bi človeka branil pred ideologijo. Vprašanje torej nikoli ni v tem, kdo govori, temveč v tem, kaj govori. Pomembna je vsebina tvojega diskurza. Vprašanje je: Ali bo to, kar govoriš, gejem koristilo ali jih bo užalilo? Ali bo to, kar govoriš, pripadnikom delavskega razreda koristilo ali jih bo napravilo še bolj nevidne? Ali jim bo to, kar govoriš, v roke dalo orožje ali bo zgolj reproduciralo okoliščine njihove marginalizacije?

Ljudje, ki identiteto dojemajo kot nekaj, kar naj bi pripadalo zgolj eni družbeni skupini, so kapitalisti. So pripadniki razreda kapitalističnih zatiralcev. Identiteto dojemajo kot neko malo zasebno lastnino – moja hiša, moj avto, moja torbica, moja identiteta, moje kvirovstvo. Ampak to je napaka. Moja identiteta ni nekaj, kar bi mi pripadalo.

3. Ljudje, ki identiteto dojemajo kot nekaj, kar naj bi pripadalo zgolj eni družbeni skupini, so kapitalisti. So pripadniki razreda kapitalističnih zatiralcev. Identiteto dojemajo kot neko malo zasebno lastnino – moja hiša, moj avto, moja torbica, moja identiteta, moje kvirovstvo. Ampak to je napaka. Moja identiteta ni nekaj, kar bi mi pripadalo. Prav toliko kot meni pripada tudi tebi. Moja homoseksualnost ni nekaj, kar bi imel v lasti, zato lahko o njej govori vsakdo – spet: edino vprašanje tu je, kaj se govori o njej, ne to, kdo govori.

4. V idejo prilaščanja oziroma apropriacije ne verjamem, zato ker ne verjamem v lastnino. V vsakem primeru pa raje kot v družbi najemodajalcev oziroma lastnikov živim v družbi tatov. Jeana Geneta imam raje od Steva Jobsa. (Seveda vem, da so lastniki, zgodovinsko gledano, to postali zato, ker so kradli. Tako da imamo tu neko povezavo, in to prav kompleksno. Toda simbolne dobrine, kot je jezik, ne funkcionirajo na enak način kot denar ali zemlja. Če ti vzamem petdeset evrov ali če ti vzamem zemljo, ti tega nimaš več. Če pa po drugi strani vzamem tvojo zgodbo, je ti s tem nisi izgubil. Jezik ni stvar, ki bi jo bilo mogoče deliti, temveč se, v nasprotju z materialnimi rečmi, pomnožuje. Prav zato so na polju umetnosti in literature zgodovinski poraženci v resnici vsakokrat zmagovalci. Tisti, ki jim je bilo odvzeto vse, so na koncu koncev tisti, ki pridejo do besede. Oni so tisti, ki ustvarjajo lepoto, kajti jezik ni stvar, ki bi jo bilo mogoče ukrasti, vsaj ne za vselej. Vsakokrat vznikne kot nov. In prav zato največji pisatelji – ali vsaj velika večina njih – prihajajo iz zatiranih segmentov prebivalstva. Prav zato so največji pisatelji in pisateljice Toni Morrison, Annie Ernaux, James Baldwin, Svetlana Aleksijevič, Jamaica Kincaid, Yiyun Li, Tash Aw.)

5. Ampak na tem mestu govorimo o gledališču. Pri gledališču gre za lepoto razlaščenosti. Ko adaptirate komad o mojem življenju, s tem vzamete moje življenje, in jaz sem s tem razlaščen, in to je v redu. Ker jaz nisem izbral svojega življenja. Nisem izbral tega, da sem gej, in ne tega, da sem iz delavskega razreda, kot tudi ne tega, da sem se rodil v to in to okolje. Ker si vsega tega nisem izbral, je tudi pomembno, da na zgodbo v mojem imenu in zame pazi nekdo drug. Ljudje, ki se imajo za progresivne, a nas hkrati silijo v pripovedovanje o naših izkustvih – in zgolj o naših izkustvih –, s tem izvajajo nasilje. Hočejo, naj izrečemo to, kar smo že izrekli s svojimi telesi, in to proti svoji volji. Nočejo, da iz česarkoli izstopimo. Vprašajte ženske, ki so bile žrtve spolnega nasilja: mnoge o njem nočejo govoriti, nočejo ga prek spregovarjanja o njem podoživljati, nočejo imeti niti v svojih rokah. Če lahko kdo spregovori v njihovem imenu, je to zanje osvoboditev. Kot je bila tudi zame. Napisal sem knjigo o posilstvu. Thomas Ostermeier jo je adaptiral za gledališče. Zadnje čase se nisem nikoli čutil dovolj močnega, da bi o tem govoril – to je zame boleče –, ampak vsakokrat, ko o tem govori Thomas, meni ni treba. Tu gre za pozitivno apropriacijo. Apropriacijo, ki je v korist tistih, ki so dovolj privilegirani, da lahko molčijo.

6. To me spomni na tiste, ki pravijo, da so geji vse manj politično angažirani. Pred nekaj meseci je nekdo dejal: »Ko greš dandanes na Parado ponosa, je tam vse manj gejev; danes bi radi vsi zgolj kupili hišo in imeli psa.« Ampak zakaj bi bila vloga gejev nujno ta, da se borimo? Zakaj se ne bi mogel namesto nas boriti kdo drug? Večina nas je v življenju že mnogo pretrpela. Zakaj bi morali spet trpeti v boju? Boj je naporna stvar. Boj poraja bolečino, človeka napravi ranljivega, spet ga napravi za tarčo. Politika proizvaja izčrpanost, napetost, tesnobo, in kot geji smo izčrpani že zaradi lastnih življenj, zaradi žaljivk, ki smo jih bili deležni v otroštvu, zaradi zavrnitev, ki smo jih utrpeli pozneje. Temeljno smo upravičeni do počitka in zatorej tudi do tega, da v našem imenu govori nekdo drug. Seveda si želim, da bi se kdo boril. Sam se borim – oziroma se skušam boriti. Pišem – ker drugega ne znam. Toda to je stvar, o kateri bi se rad odločal sam, ne pa da mi to zaradi moje identitete nalagajo drugi. Na tem mestu imam v mislih predvsem svojo homoseksualnost – toda zdi se mi, da to, kar pravim, velja tudi za druge. Moja mama je pripadnica delavskega razreda, ki pa se noče pogovarjati o revščini, noče se politično pogovarjati o tem, ker je preveč izčrpana od petdesetih let revščine. V okoliščinah, v katerih živi delavski razred in v katerih sem odraščal, so ljudje pogosto govorili o tem, kako jih leve stranke ignorirajo – »Nihče ne govori o nas«. Niso rekli: »Radi bi spregovorili.« Rekli so: »Nihče ne govori o nas.« Mnogi, ki so veliko pretrpeli, bi radi, da namesto njih spregovori kdo drug. Da vsakdo sanja, da bi govoril o samem sebi – da bi to bolečino pridal ostalim bolečinam, ki so jih že pretrpeli –, je malomeščanska fantazija. Problem dandanašnjega političnega polja je v tem, da ga vse bolj obvladuje to meščanstvo, ki misli, da je njihov fantazijski svet pravzaprav resnični svet.

7. Če hočejo o sebi govoriti geji ali trans osebe, jim mora biti to omogočeno. Če hočejo o sebi govoriti pripadniki delavskega razreda, jim mora biti to omogočeno. Res je, da smo bili dolgo utišani, da so nas številni karikirali. Ampak stvar ni v tem. To ne bi smelo drugim preprečevati govorjenja. Če damo nekomu nove pravice, na primer pravico govora, to ne pomeni, da takšne pravice odrekamo komurkoli drugemu. Slednje je, znova, konservativen impulz. Desničarski politiki se radi poigravajo s to idejo: pravijo, da moramo, če hočemo, da se življenje teh ali onih ljudi izboljša, nekaterim drugim pravice odvzeti. Ampak to je laž.

8. Jasno – če imate kakršnakoli vprašanja ali če se vam porajajo kakršnikoli dvomi, se lahko pogovorite z geji okoli sebe. Saj to med delom vedno počnemo. Za to gre pri umetnosti. Umetnost je kolektivni proces. Pri njej gre za izmenjavo, za prizadevanje, kako se približati resnici. Tudi sam se, ko pišem o gejevskem liku ali kateremkoli drugem liku, ali ko pišem o svoji mami, bojim, da sem pri tem nepošten, nepravičen, da poenostavljam oziroma karikiram oziroma ne razumem, za kaj v resnici gre. Zato se posvetujem s prijatelji, oni preberejo, kar sem napisal, in mi svetujejo. In tu in tam se zgodi, da kljub temu, da sem gej, naredim kakšno napako, ko pišem o homoseksualnosti. Ker osebno izkustvo vendarle ni vse. Za vas bo torej postavitev predstave z gejevskim likom, četudi ste sami heteroseksualni, nekaj podobnega. Delali boste. To je pač umetnost. Pogovarjali se boste. Delali boste napake. Skušali jih boste popraviti. Ne glede na to, od kod ste, kaj piše na vašem osebnem dokumentu, ne glede na to, s kom spite ponoči. Kajti še enkrat: edino, kar je važno, je to, kar hočete povedati – in prepričan sem, da hočete povedati nekaj emancipatornega. Kajti še enkrat: nihče vam ne more ukazovati, o čem naj govorite oziroma o čem ne. Kajti živimo v skupnem svetu, in vse pripada vsem.

Upam, da vam bo teh nekaj besed vlilo moči.

Kar najlepši dan želim,

Édouard

—

Iz angleškega izvirnika prevedel: Jernej Županič.

Édouardu Louisu se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.