Ukinimo družino: rdeča ljubezen za vse
Začnimo z odpravo naših kuhinj. Za trgovca s svilo in socialističnega filozofa iz 19. stoletja Charlesa Fourierja je utopijo predstavljala hiša brez kuhinje. Ženske in moški naj bi živeli v skupnosti, kuhali pa bi v odprtih, skupnih kuhinjah in brezplačnih kantinah, kjer naj bi stregli marmelade, peciva in limonade v izobilju. Fourieristične skupnosti, ki so nastale sredi 19. stoletja v ZDA, so gradile svoje domove prav po teh zamislih. Tovrstno skupnostno življenje naj bi – po besedah radikalne feministke in utopične arhitektke Alice Constance Austin – ženske razbremenilo »nehvaležnega in neskončnega garanja v okviru nepojmljivo neumnega in neučinkovitega sistema, ki izkorišča njihovo delo«. Po izračunih Austin naj bi to delo znašalo pripravo 1.095 obrokov na leto za njihove može in otroke.
Če odpravimo družino, odpravimo tudi najtemeljnejšo enoto privatizacije in pomanjkanja v naši družbi. Več pozornosti, več ljubezni za vse.
Če začnemo z odpravo lastnih kuhinj, kaj drugega bi nas še lahko zamikalo uničiti in kaj ustvariti? Z nekaj samoupravljanja in skupnostno organiziranega varstva otrok: če začnemo s kuhinjo, lahko na koncu koncev ustvarimo povsem novo družbo. To je predpostavka revolucionarne politike odprave družine. Ameriška pisateljica in akademičarka Sophie Lewis je naša najbolj artikulirana, besna in duhovita kritičarka tega, kako je družina obupna oblika za zadovoljevanje vseh naših želja po ljubezni, skrbi, prehrani. Njena nova knjiga Abolish the Family ponuja prodoren uvod v svet onkraj nuklearne družine. Lewis je ravno tako avtorica razvnemajoče Full Surrogacy Now (2019), v kateri raziskuje zlorabe industrije nadomestnega materinstva skozi prizmo radikalno razširjenih konceptov sorodstva.
Lewis ter druge abolicionistke in feministke zagovarjajo stališče, da družina privatizira skrb. Zakonska in ekonomska struktura nuklearnega gospodinjstva izkrivlja ljubezen in intimo v zlorabo, lastninjenje, pomanjkanje. Težaško skrbstveno delo – vzgoja otrok, kuhanje in čiščenje – je skrito in razvrednoteno, ženske ga opravljajo bodisi brezplačno bodisi za mizerno plačilo kot gospodinjske delavke. Po besedah pisateljice Ursule Le Guin celo najsrečnejše družine temeljijo na »celostni podstrukturi odrekanj, zatiranj, potlačitev, odpovedovanj, izbir, izkoriščenih in izgubljenih priložnosti, ravnovesij med večjimi in manjšimi zli«. Če odpravimo družino, odpravimo tudi najtemeljnejšo enoto privatizacije in pomanjkanja v naši družbi. Več pozornosti, več ljubezni za vse.
Lewis je domiselna in si ne dela utvar glede neizbežne refleksne reakcije na pozive k odpravi družine. (»Tako torej! Levica hoče odvzeti babico, zapleniti otroke in to naj bi bilo progresivno? Koji kurac?«) Res je tudi, da odprava družine, tako kot vsa druga abolicionistična gibanja, predstavlja določene nevšečnosti. Morda pa imate radi svojo družino! Ali pa morda le radi kuhate v svoji lastni kuhinji. Lewis se zaveda vseh teh nevšečnosti in nas prosi, da poskusimo misliti onkraj njih. Družina dejansko nič ne prispeva k porajanju intimnosti, pravi Lewis, družina pravzaprav ustvarja osiromašenje skrbi, s priborjenimi koščki in drobtinicami intimnosti med prezaposlenimi starši in povsem odvisnimi otroki, skritimi za zaklenjenimi vrati zasebne lastnine.
Odprava družine od nas zahteva, da začnemo resno jemati idejo o tem, da so otroci odgovornost slehernika – ne zgolj njihovih staršev.
Odprava družine od nas zahteva, da začnemo resno jemati idejo o tem, da so otroci odgovornost slehernika – ne zgolj njihovih staršev. To je ideja z dolgo zgodovino, ki jo Lewis zasleduje v razdejanih zgodovinah aktivistov, ki so poskušali živeti v skladu z bolj emancipatorno družinsko politiko. Spoznamo rusko revolucionarno mislico Aleksandro Kollontai, ki je zahtevala, da »družba hrani, vzgaja in izobražuje otroka«, ter da »se ozka in izključujoča ljubezen matere do svojih otrok razširi, dokler ne doseže vseh otrok velike, proletarske družine«. To je bila rdeča ljubezen, socialna ljubezen, ki je razdrla ozkosrčno buržoazno ljubezen biološkega starševstva.
Radikalna feministka Shulamith Firestone je v šestdesetih letih 20. stoletja trdila, da sta osvoboditvi žensk in otrok neločljivo povezani, ter da je edini način za njuno udejanjenje »razpršitev vloge rojevanja in vzgoje otrok na celotno družbo«. Gibanje za osvoboditev istospolno usmerjenih je leta 1972 na zborovanju ameriških demokratov organiziralo kampanjo z zloženkami, v katerih so zahtevali zakonsko razveljavitev starševskih pravic nad otroki ter »ustanovitev brezplačnih 24-urnih centrov za varstvo otrok, v katerih bi pedri in lezbijke prevzeli svoj delež odgovornosti za vzgojo otrok«. Med letoma 1966 in 1975 je National Welfare Rights Organization (ki so jo sestavljale predvsem temnopolte delavske aktivistke) preoblikovala in razširila socialne programe izven strukture gospodinjstva moških hranilcev. Čeprav so vsi ti aktivisti izhajali iz različnih kritičnih izhodišč in nadaljevali z lastnimi agendami, je bila osvoboditev otrok – od patriarhalne družine, pravnega lastništva, ekonomske odvisnosti – v središču njihovih idej o družbeni preobrazbi.
Politični imaginarij odprave določa težko vprašanje o uničenju in ustvarjanju, na koncu koncev pa o naravi družbenih sprememb. Lewis si sposodi iztočnico aktivistke in teoretičarke za odpravo zaporne kazni Ruth Wilson Gilmore, ki pravi, da odprava zaporne kazni ni zgolj konec, temveč ustvarjanje nečesa novega: dejanske pravice. Družina se zdi, podobno kot zapor, neizpodbiten sestavni del našega družbenega tkiva; toda kljub temu ne želimo nujno vedeti, kaj se v njima dogaja. Abolicionistična politika pomeni temeljit premislek o realnosti institucij – policije, monarhije, ali pa politike priseljevanja, družine – ki jih jemljemo kot samoumevne, najbolj naravne in neizbežne v naših življenjih, ter delovanje v smeri izboljšav. Odprava poraja nov svet, ki si ga ne bi mogli niti zamisliti brez boja za odpravo starega; odprava, z besedami Gilmore, od nas zahteva »spremembo ene stvari: vsega«.
Kljub temu pa je vprašanje, kaj naposled želimo od odprave družine, težko. Ali želimo preoblikovati in preobraziti te ideje o sorodstvu/skupnosti in skrbi, ki danes nedvomno ponujajo vir užitka in zavetjaj? Je karkoli sorodstvenega/skupnostnega popravljivega? Ali pozitivna, afirmativna plan sorodstva/skupnosti pravzaprav »izvira iz družine«, se sprašuje Lewis, ali pa »preživi kljub njej«? Zavzame se za slednje. Toda zgodovina družine zakomplicira katerokoli preprosto obrazložitev družbene preobrazbe. Kot ugotavlja Lewis, temnopolte feministične pisateljice že dolgo razpoznavajo dvoumno umeščenosti skrbi znotraj družin, ki je bila podložna zgodovinskemu nasilju suženjstva in rasnega kapitalizma.
Ameriška učenjakinja Saidiya Hartman v svojem eseju The Belly of the World iz leta 2016 piše o naslednjem paradoksu: skrbstveno delo črnskih žensk je obenem posledica suženjstva in način preživetja; zavetje, kreativni vir preživljanja spričo tega istega nasilja. »To briljantno in neizmerno skrbstveno delo,« piše Hartman, »je bilo paradoksalno proizvod nasilnih struktur suženjstva, protičrnskega rasizma, toksičnega seksizma in razpoložljivosti«. Lewis vso to kompleksnost obravnava z občutljivostjo, vendar pa pride do surovega zaključka: tudi kadar je družina »ščit, ki ga ljudje uporabijo, da bi preživeli vojno«, moramo še vedno verjeti, da ni treba, da vojna traja večno. »Kaj bi pomenilo, da ne potrebujemo več črnske družine?« se sprašuje, s čimer po mojem mnenju misli: kako si lahko zamislimo svet, v katerem ne potrebujemo več zavetja drug pred drugim?
Reakcionarna propagandna kampanja, ki je v Reaganovih časih povezovala gejevsko življenje s pedofilijo, je po hitrem postopku ugasnila politiko osvoboditve istospolnih za skupnostno varstvo otrok in jo zamenjala z ozkogledno agendo, ki je temeljila na pravicah.
V svoji zgodovini abolicionizma Lewis piše o tridesetletnem obdobju med 1985 in 2015, ko je bila odprava družine kot politični cilj večinoma prezrta. Kolegi milenijci bodo najbrž v tem 30-letnem okvirju prepoznali lastno življenjsko dobo in se upravičeno vprašali, zakaj je generacija naših staršev opustila tovrstno politiko. Lewis nakaže nekaj možnih razlag. Ko so radikalne zahteve šestdesetih propadle, so se feministke umaknile v nostalgijo in reafirmacijo družine (pokojna aktivistka Barbara Ehrenreich je oporekala: »Mislile smo, da je družina dovolj dobra ideja, da bodo tudi moški želeli sodelovati v njej.«) Reakcionarna propagandna kampanja, ki je v Reaganovih časih povezovala gejevsko življenje s pedofilijo, je po hitrem postopku ugasnila politiko osvoboditve istospolnih za skupnostno varstvo otrok in jo zamenjala z ozkogledno agendo, ki je temeljila na pravicah. Zagotovo je v mojem lastnem srednjerazrednem otroštvu vodenje družine kot skupine zelo uspešnih, visoko vlagajočih manjših podjetnikov (»s pomočjo igranja violine in drugih oblik tako imenovanega vlaganja v človeški kapital« kot bi rekla Lewis) predstavljalo antitezo kakršnikoli obliki skupnostne politike ali emancipatorni preobrazbi otroštva.
Lewis ravno tako pripoznava, da odprava družine predstavlja nekakšen psihičen izziv. Ravno tako kot vse abolicionistične politike, tudi odprava družine pod vprašaj postavlja nekatere naše najgloblje predstave o sebi: o sorodstvu, pripadanju, identiteti; o tistem, kar dojemamo kot naravno, o tistem, kar lahko živimo drugače. A sprašujem se, ali Lewis precenjuje, kako zelo grozljiva se bo njenemu bralstvu zdela ideja o tem, da je družina »travmatičen stroj, ki temelji na pomanjkanju«; to se pravi oblika družbene ureditve, ki skrb ograjuje v gospodinjstva in zapira vse vrste zlorab, zapostavljanja in brezljubljenosti za zaklenjena vrata. Ženske zapuščajo delovno silo v rekordnih številkah, saj so izčrpane od pandemičnega starševstva, se soočajo s pomanjkanjem in visokimi cenami oskrbe otrok, v ZDA pa je prisilno rojevanje in pomanjkanje hrane za dojenčke spremenilo krizno starševstvo v pravilo, ne izjemo. Poziv k revolucionarnemu preoblikovanju načina, kako skrbimo drug za drugega, postaja nujnejši, kot je bil kadarkoli in manifest, ki ga je spisala Lewis, predstavlja neukrotljivo iskro za našo utrujeno domišljijo.
Toda Lewis ima prav tudi v tem, da kritika družine ostaja v svojem bistvu nezamisljiva v trenutni politični klimi. Seznam nekdanjih družinskih abolicionističnih gibanj – brezplačno skupnostno 24-urno varstvo otrok, klubi za predšolske in pošolske dejavnosti, skupnostne kuhinje, razširjeni programi prehranskih bonov, svoboda od dela – vse to so bile nekoč zmerne zahteve, ki pa se danes nahajajo na najbolj skrajnem koncu progresivnih feminističnih politik. Konec koncev tudi laburistična stranka svojo kampanjo utemeljuje na platformi za »prihodnost, ko bodo družine na prvem mestu«, ki se začne in konča s sanjami o naši lastni zakreditirani kuhinji, v kateri se lahko degradiramo.
Denise Riley v svoji zbirki poezije z naslovom Marksizem za dojenčke iz leta 1977 piše: »danes so zares vse domače vizije grandiozne/ v St. Peterburgu, zdaj Leningradu imamo skupnostne kuhinje/hrana je obupna, a srečujemo se s prijatelji«.
Tako feminizem kot abolicionistične politike od nas zahtevajo, da si zamislimo nezamisljivo: »Da preoblikujemo svet«, kot je napisala filozofinja Amia Srinivasan, »do neprepoznavnosti«. Zastrašujoča naloga. Morda je lažje začeti na domačem terenu; lažje je začeti s tem, da zamenjamo samoto lastnih kuhinj za kuhanje s prijatelji, potem pa vidimo, kaj se bo iz tega izcimilo.
—
Prevod: Mišo Mićić
Foto: Andrea Castelli, Flickr.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Newstatesman.
