Umetnice proti mitu materinstva

Pred časom me je obisk neke razstave spodbudil k premisleku o pomenu prezentacije materinstva na neobičajen način, ki vzbuja tesnobo in strah.

Mati, ki vzbuja strah? Ob tem je nemogoče ostati ravnodušen.

Gigantska pajkovka, postavljena pred stavbo Muzeja moderne umetnosti v Stockholmu, je delovala zastrašujoče. Kakšnih deset metrov visoka kovinska skulptura živali z majhnim telesom, ki visi na dolgih, tankih nogah, je izstopala v prostoru ter silila obiskovalce razstave ameriško-francoske kiparke Louise Bourgeois, da osupli obstanejo. Ogromna črna pajkovka je delovala zlovešče in nemogoče je bilo, da ne bi občutili njene grozeče moči. Najhujše od vsega pa je, da je avtorica skulpturo poimenovala Maman. Mati, ki vzbuja strah? Že sama združitev besede »mati« in pogled na strašno pajkovko v gledalcu vzbuja tesnobo. Ob tem je nemogoče ostati ravnodušen. Nismo vajeni, da v materi vidimo grožnjo in nevarnost, ta beseda sproža drugačne asociacije, najmočnejša vizualna percepcija pa je Marija, z Jezuščkom v naročju ali brez njega. Na renesančnih slikah je izraz na njenem obrazu poln miline in ljubezni, drža pa zaščitniška. Vizualni upor proti takšni podobi matere pomeni tudi upor proti mitu matere-svetnice.

Zanimivo je, da Louise Bourgeois s svojo skulpturo pajkovke ni poskušala namerno »ubiti« tega tabuja. Ravno obratno, v nekem intervjuju je izjavila, da je za njo pajkovka pozitiven simbol: »Pajkovka je oda moji materi … Ravno tako kot pajkovka, je bila tudi moja mati tkalka, družina pa se je ukvarjala z restavriranjem tapiserij.« Umetnica pravi, da je mater na takšen način predstavila iz občudovanja. A obiskovalcem je za to vseeno, v prvi vrsti je tisto, kar doživljajo. Njim skulptura ne predstavlja ne občudovanja ne dobrote. To seveda ni prvič, da se avtorska ideja in doživljanje dela pri publiki razlikujeta.

Njena druga skulptura, tokrat iz skrpane tkanine, ne vzbuja takšne groze, temveč prej rahel občutek slabosti. Poimenovala jo je Ne zapusti me, ne tako velika skulptura pa upodablja žensko, ki rojeva. Blago, iz katerega je narejena, pušča vtis mehkobe in taktilnosti, zato deluje precej krotkejša od pajkovke. Čeprav v uprizoritvi dejanja poroda ni ničesar grozečega ali nenaravnega, pa deluje nenavadno, da popkovina prihaja iz ženskinega popka, otrok pa visi med njenimi nogami. Ravno tako kot plod je tu otrok »plod materinega telesa«. Obe skulpturi sta nenavadni – spomnimo se, da je po Viktorju Šklovskem začudenje umetniški postopek, ki prekine avtomatično prepoznavanje in omogoči nov pogled na stvari.

Soroden občutek nelagodja pri obiskovalcih, zlasti – bi rekla – pri obiskovalkah, vzbuja tudi slika najbolj znane sodobne švedske slikarke Lene Cronqvist. Gre za portret svetlolase ženske srednjih let iz leta 1975 v dimenzijah 570×768 cm. Ko se po dolgem hodniku približujete temu portretu, vidite žensko, ki sedi z mirnim, skoraj brezizraznim obrazom, oblečeno v kraljevsko razkošno temnomodro obleko z okraski v obliki lilij, ki zavzema celoten prostor slike. Bojda je imela slikarka v mislih madone renesančnih slikarjev. Čisto možno, da je to res, pa vendar ta sodobna švedska madona v naročju ne drži Jezuščka ali kateregakoli drugega otroka. Ko se dovolj približate, lahko opazite, da v njenem naročju sedi – velika lutka. Že samo po sebi vznemirja dejstvo, da odrasla ženska drži lutko, toda še hujše od tega je, da ima lutka sive lase in zguban obraz, da gre za lutko starke. Slika se imenuje Mati. Mati kot lutka iz krpic? To vzbuja zmedenost in odpor … Toda če so lutke za dekletca igrače, kdo se potemtakem tu s kom igra? Ta slika je poosebitev obrata v razmerju moči – zdaj je hči tista, ki nadzoruje situacijo, mati pa od nje odvisna.

V upodabljanju materinstva je še eksplicitnejša Frida Kahlo. Na majhni sliki iz leta 1932, naslovljeni Moje rojstvo (30×35 cm), leži na postelji ženska in rojeva. Medtem, ko so glava in prsi pokrite, pa je spodnji del njenega telesa odkrit, pri čemer vidimo porodnico z razširjenimi nogami, med njimi pa glavo novorojenčka, ki vsa okrvavljena kuka ven. Identiteta matere ni pomembna (čeravno vemo, da gre za Fridino mater), temveč samo dejanje rojstva, motiv, ki se je zelo verjetno, na tako ekspliciten način, prvič znašel na slikarskem platnu. Ironično je, da je nad njo obešena ravno slika madone. Danes, ko smo navajeni na raznorazne podobe, saj živimo v kulturi podob, nas takšen prizor več ne more osupniti. Toda pred devetdesetimi leti to ni bil ravno običajen motiv – nihče ni objavljal posnetkov svojega rojstva na Facebooku, otrokom niso razlagali, kako so prišli na svet, pa tudi očetje niso bili navzoči ob rojstvih svojih otrok. Rojstvo, čeprav nekaj zelo običajnega, je bilo zavito v tančico skrivnostnosti. Slika Gustava Courbeta Izvor sveta iz leta 1866 z enako, a še bolj približano upodobitvijo ženskega mednožja, le brez otroka, je bila smatrana za obsceno. Na sliki Fride Kahlo ni ničesar seksualnega in še manj pornografskega, čeprav je vsebinsko gledano različica Courbetove. Prizor sam po sebi ni vznemirjujoč, čeprav mučen zaradi krvi. Poetika in idealizacija materinstva prepuščata prostor dejanskosti: vsak porod je boleč in krvav, samo ne vidimo ga na način Fride Kahlo, celo v filmih ne.

Nepredstavljivo je, da lahko mati škoduje svojemu otroku, tudi kadar gre za nezaželenega otroka. Tudi sama pomisel na to, da so otroci lahko nezaželeni, je nedopustna.

Vse te umetnice – rojene med leti 1907 (Kahlo), 1911 (Bourgeois) in 1938 (Cronqvist) – kažejo na drugo, nevidno stran materinstva, tisto srhljivo, celo grozečo. Vse te umetnice dekonstruirajo mit prikazujoč, da so matere lahko oblastne, odurne in zlobne. To vznemirja, saj tudi v današnjem času prevladuje idealizacija vloge matere. Primer iz črne kronike, ko je leta 2020 mati v Solingenu ubila svojih pet otrok, priča o tem, da tovrstni umori vzbujajo mnogo večje javno zgražanje kot pa drugi zločini. Nepredstavljivo je, da lahko mati škoduje svojemu otroku, tudi kadar gre za nezaželenega otroka. Tudi sama pomisel na to, da so otroci lahko nezaželeni, je nedopustna. To so pokazali tudi takratni odzivi na knjigo Konflikt: kako ideal sodobnega materinstva ogroža položaj ženske francoske feministke Elisabeth Badinter, ki piše o terorju t.i. »naravnega materinstva« ter navaja raziskave, ki kažejo na to, da številne ženske nimajo otrok, ker so ponotranjile podobo idealne matere – menijo, da bi jih celodnevna skrb za otroke dobesedno pogoltnila in ne bi bile zmožne doseči osebnega zadovoljstva. Del iste idealizacije materinstva je tudi dejstvo, da je matricid najmanj pogost zločin. A eno so opisi matere-nematere – čeprav morda literarni – drugo pa vizualne predstavitve. Včasih so vizualne predstavitve bolj dramatične, vsekakor pa neposrednejše. Občutki, ki jih v nas vzbuja vizualna (ali glasbena) umetnost so hipni in močni, saj med nami in umetniškim delom ni nikakršnih preprek. Med gledalko in skulpturo pajkovke z imenom »Mati«, skrpano lutko matere ali prizorom rojstva ni nikakršnega posrednika, ni torej nobene rešitve pred občutki in asociacijami, ki jih ta dela vzbujajo.

Dolga leta, pravzaprav desetletja po tem, ko so te umetnice ustvarile svoja revolucionarna dela, je razstava v Milanu (Palazzo Reale, 2015), poimenovana Velika mati, zbrala okoli dvesto imen z raznih področij in najrazličnejših pristopov, ki so to temo vzele za motiv, od Louise Bourgeois in Fride Kahlo do Dore Maar, Yoko Ono, Sigmunda Freuda in Rolanda Barthesa. V kontekstu tako velike razstave je še bolj očitno, da ni vseeno, kdo slika matere in kako jih slika. Dejstvo je, da je pomen poseben, kadar materinstvo dekonstruirajo ženske same, kar dokazujejo tudi primeri navedenih umetnic oziroma njihovih del.

—

Prevedel: Mišo Mićić