Zdi se, da smo zašli v slepo ulico. Videti je, da kapitalizem, kot ga poznamo, razpada. A medtem ko se finančne institucije opotekajo in sesedajo, ni nikakršne očitne alternative. Organiziran upor je videti razpršen in nekoherenten, globalno gibanje za pravičnost pa le bleda senca lastne preteklosti. Obstaja tehten razlog za prepričanje, da bo kapitalizma v roku generacije ali dveh konec, in sicer zaradi preprostega dejstva, da je nemogoče v nedogled poganjati motor neskončne rasti na končnem planetu. Ob soočenju s to možnostjo je spontana reakcija – celo med »progresivci« – pogosto strah in oklepanje kapitalizma, saj si preprosto ni mogoče zamisliti alternative, ki ne bi bila še slabša.

Svoboda je postala pravica do udeležbe pri izkupičku svojega lastnega nenehnega zasužnjevanja.

Prvo vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je: kako je sploh prišlo do tega? Ali je za človeška bitja normalno, da si ne morejo niti zamisliti boljšega sveta?

Brezup ni nekaj naravnega. Treba ga je proizvajati. Če želimo zares razumeti to situacijo, je treba začeti z razumevanjem dejstva, da je v zadnjih tridesetih letih prišlo do vzpostavitve orjaškega birokratskega aparata za ustvarjanje in vzdrževanje brezupa, torej nekakšne obsežne mašinerije, ki je bila v prvi vrsti zasnovana za uničenje kakršnekoli pomisli na možnost alternativne prihodnosti. V osnovi gre za resnično obsesijo vladarjev sveta s preprečevanjem, da bi bila družbena gibanja videna kot uspešna in cvetoča ter da ne smejo predlagati alternativ; da tisti, ki dvomijo v obstoječo razporeditev moči, ne smejo nikoli, pod nobenim pogojem, biti percipirani kot zmagovalci. Za dosego tega je bilo treba ustvariti orjaški aparat vojsk, zaporov, policije, različnih oblik zasebnih varstvenih podjetij ter policijskih in vojaških obveščevalnih aparatov, propagandnih motorjev vseh možnih vrst, ki večinoma ne napadajo alternativ direktno, temveč se bolj osredotočajo na širitev vsesplošnega vzdušja strahu, šovinističnega konformizma ter običajnega obupa, ki vsako misel o spremembi sveta prevede v odvečno fantazijo. Videti je, da je zagovornikom »prostega trga« vzdrževanje tega aparata še celo bolj pomembno kot vzdrževanje kakršnekoli delujoče oblike tržnega gospodarstva. Kako naj si sicer pojasnimo, kaj se je denimo zgodilo v nekdanji Sovjetski zvezi, ko smo si ob koncu hladne vojne predstavljali, da bo prišlo do odprave vojske in KGB ter do obnove tovarn, zgodilo pa se je ravno obratno? To je zgolj eden izmed ekstremnejših primerov tega, kar se dogaja povsod. Gospodarsko gledano je ta aparat nepotrebno breme; vso orožje, nadzorne kamere in propagandni motorji ogromno stanejo, dejansko pa ničesar ne proizvajajo, kar posledično pomeni, da s seboj povlečejo celoten kapitalistični sistem in po možnosti še samo Zemljo.

Spirale financializacije in neskončna serija ekonomskih balonov so direktna posledica tega aparata. Nikakršno naključje ni, da so ZDA postale obenem največja svetovna vojaška (varnostna) sila in promotor lažnih vrednostnih papirjev. Ta aparat obstaja z namenom, da razcefra in raztrešči človeško domišljijo, da uniči kakršnokoli možnost vizije alternativne prihodnosti. Posledično nam preostane, da si lahko zamislimo zgolj še več in več denarja, dolgovi pa naraščajo brez vsakršnega nadzora. Navsezadnje ni dolg nič drugega kot namišljen denar, katerega vrednost bo realizirana šele v prihodnosti: v prihodnjih dobičkih, se pravi izkupičkih eksploatacije še nerojenih delavcev. Finančni kapital pa je kupovanje in prodajanje teh namišljenih prihodnjih dobičkov; ko torej enkrat sprejmemo domnevo, da bo kapitalizem tu za vse večne čase, je edina vrsta ekonomske demokracije, ki nam preostane, tista, kjer so vsi enako svobodni, da vlagajo na trgu – da si prigrabijo svoj košček v igri kupovanja in prodaje namišljenih prihodnjih dobičkov, pa čeprav bodo ti dobički izčrpani iz njih samih. Svoboda je postala pravica do udeležbe pri izkupičku svojega lastnega nenehnega zasužnjevanja.

In ker se je balon napihoval predvsem z uničevanjem prihodnosti, je po njegovem poku – vsaj zaenkrat – zazevala le praznina.

Vendar pa je ta učinek očitno začasen. Tisto, kar nam zgodba o globalnem gibanju za pravičnost sporoča, je, da v trenutku pojavitve kakršnekoli vrzeli nemudoma vznikne domišljija. To se je dejansko zgodilo v poznih devetdesetih, ko se je za hip zazdelo, da se pomikamo proti svetovnemu miru. V zadnjih petdesetih letih se v ZDA ob vsaki priložnosti izbruha miru zgodi enaka stvar: nastane radikalno družbeno gibanje z načeli neposrednega delovanja in participativne demokracije s ciljem revolucionirati sam pomen političnega življenja. V poznih petdesetih je bilo to gibanje za državljanske pravice, v poznih sedemdesetih pa protijedrsko gibanje. Slednje se je razširilo po vsem svetu in se direktno zoperstavilo kapitalizmu. Tovrstna gibanja so ponavadi izjemno učinkovita. Zagotovo je takšno bilo antiglobalizacijsko gibanje. Le malo jih ve, da je eden glavnih razlogov za to, da se je tako hitro pojavilo in zamrlo, ta, da je svoje osnovne cilje doseglo zelo hitro. Nikomur izmed nas se med organiziranjem protestov v Seattlu leta 1999 ali pa na srečanju Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu leta 2000 ni niti sanjalo, da bo že čez samo tri ali štiri leta prišlo do sesutja procesov Svetovne trgovinske organizacije, da bodo ideologije »proste trgovine« skoraj popolnoma diskreditirane, da bo katerikoli trgovinski pakt, ki ga bodo vrgli pred nas – od Večstranskega sporazuma o naložbah do Akta o prosti trgovini med Amerikama – poražen, Svetovna banka ohromljena, moč Mednarodnega denarnega sklada nad večino svetovnega prebivalstva pa učinkovito uničena. Vendar se je zgodilo ravno to. Usoda MDS je še posebej presenetljiva. Ta nekdanji sejalec groze na globalnem jugu je danes le še ruševina, saj je osovražen, diskreditiran in zreduciran na razprodajo svojih zlatih rezerv ter obupano iskanje nove svetovne misije.

Medtem je preprosto izginila večina »dolga tretjega sveta«. Vse to je bil rezultat gibanja, ki mu je uspelo mobilizirati globalni odpor tako učinkovito, da so bile najprej diskreditirane vladajoče institucije, takratne vlade v Aziji in zlasti v Latinski Ameriki pa s strani svojih državljanov nazadnje prisiljene, da razkrinkajo blef mednarodnega finančnega sistema. Velik del razloga, da je gibanje zapadlo v zmedo, leži v tem, da nihče izmed nas takrat ni niti pomislil na to, da bi lahko zmagali.

Seveda obstaja še en razlog. Nič ne prestraši svetovnih vladarjev in še zlasti ZDA kot nevarnost neposredne demokracije od spodaj navzgor. Kadarkoli začne vznikati pristno demokratično gibanje – zlasti takšno, ki temelji na principih državljanske nepokorščine in neposrednega ukrepanja – je reakcija enaka; vlada takoj popusti (v redu, imate volilno pravico; ne bo bomb), nakar začne podpihovati vojaške napetosti v tujini. Gibanje se je potem prisiljeno transformirati v protivojno gibanje, ki je skoraj vsakokrat precej manj demokratično organizirano. Gibanju za državljanske pravice je sledil Vietnam, protijedrskemu gibanju posredne vojne v El Salvadorju in Nikaragvi, antiglobalizacijskemu gibanju pa »Vojna proti terorizmu«.

Pravzaprav komunizem označuje vsakršno situacijo, v kateri ljudje ravnajo v skladu z načelom »vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah« – v skladu s tem pa ravnajo, kadar sodelujejo z namenom, da bi nekaj dosegli.

A zdaj lahko vidimo to »vojno« takšno, kakršna je zares bila: kot naporno in očitno neuspešno prizadevanje sile v zatonu, da svojevrstno kombinacijo birokratskih vojnih strojev in špekulativnega finančnega kapitalizma vzpostavi kot permanentno globalno stanje. To, da se je gnil ustroj konec leta 2008 nenadoma sesul, lahko vsaj delno pripišemo temu, da je že pred tem veliko dela opravilo gibanje, ki je pod naraščajočo represijo po enajstem septembru in z nejasnostjo, kako naj nadaljuje s svojimi začetnimi uspehi, na videz izginilo s prizorišča.

V resnici seveda ni izginilo.

Jasno je, da smo spet na pragu masovne oživitve ljudske domišljije. Ne bi smelo biti pretežko. Večino elementov že imamo. Težava je v tem, da je naša percepcija zaradi desetletij neusmiljene propagande popolnoma izkrivljena, zato jih nismo zmožni videti. Pomislimo na »komunizem«. Le redko se zgodi, da kak izraz postane tako osovražen. Standardna floskula, ki jo sprejemamo bolj ali manj brez pomislekov, je, da komunizem pomeni državno kontrolo gospodarstva in da gre pri tem za neuresničljivo utopično fantazijo, ki – kot pravi zgodovina – enostavno »ne deluje«. Kapitalizem, kakorkoli neprijeten, je tako edina preostala možnost. Pravzaprav pa komunizem označuje vsakršno situacijo, v kateri ljudje ravnajo v skladu z načelom »vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah« – v skladu s tem pa ravnajo, kadar sodelujejo z namenom, da bi nekaj dosegli. Če dva skupaj popravljata cev in eden zavpije »Podaj mi ključ!«, drugi ne odgovori z »In kaj bom imel jaz od tega?« (če si seveda oba želita, da bo cev popravljena). To velja tudi v primeru, če sta zaposlena v podjetjih Bechtel ali Citigroup. Oba sledita načelom komunizma, saj to edino deluje. To je tudi razlog, zakaj se celotna mesta ali vasi po naravnih katastrofah ali gospodarskih zlomih zatekajo k nekakšni grobi obliki komunizma (lahko bi tudi rekli, da si v takšnih okoliščinah pač ne morejo privoščiti luksuza, kot so trgi in hierarhične verige poveljevanja). Večja kot je potreba po ustvarjalnosti in več kot morajo ljudje pri zahtevani nalogi improvizirati, bolj egalitarna je posledično oblika komunizma: zato celo republikanski računalniški inženirji oblikujejo manjše demokratične kolektive, kadar želijo inovirati nove ideje za programsko opremo. Zgolj takrat, ko delo postane standardizirano in dolgočasno – kot denimo na proizvodni liniji – je mogoče vsiliti avtoritarne, celo fašistične oblike komunizma. Dejstvo pa je, da so celo zasebna podjetja interno komunistično organizirana.

Komunizem torej že obstaja. Vprašanje je le, kako ga še bolj demokratizirati. Kapitalizem je zgolj eden izmed načinov za upravljanje s komunizmom, in vse bolj jasno je, da gre za precej katastrofalen način. Očitno moramo razmišljati o boljši možnosti, in sicer takšni, ki nas ne bo sistematično ščuvala enega proti drugemu.

V luči povedanega je veliko lažje razumeti, zakaj so kapitalisti pripravljeni vložiti toliko resursov v mašinerijo brezupa. Kapitalizem ni le slab način upravljanja s komunizmom, temveč ima tudi notorično tendenco, da se vedno znova raztrešči. Vsakokrat, ko se to zgodi, morajo tisti, ki od tega profitirajo, vse ostale prepričati – predvsem pa tehnične poklice, zdravnike, učitelje, izvedence in inšpektorje zavarovalniških zahtevkov – da ni druge možnosti, kot da se ga pridno zlepi nazaj v vsaj približno enako obliko. Vse to se zgodi kljub dejstvu, da večina tistih, ki na koncu koncev ponovno obnovijo sistem, tega istega sistema niti ne mara preveč. Pri tem jih navdaja meglena slutnja, ki izvira iz njihovih lastnih številnih izkušenj z vsakdanjim komunizmom, da je nekoliko manj neumen in nepravičen sistem dejansko možen.

Kot se je izkazalo med veliko gospodarsko krizo, lahko ravno zato obstoj kakršnekoli navidezno prepričljive alternative – celo tako vprašljive kot je bila Sovjetska zveza v tridesetih letih dvajsetega stoletja – spremeni poslabšanje v očitno nerešljivo politično krizo.

Tiste, ki si želimo strmoglaviti sistem, so grenke izkušnje naučile, da ne smemo več polagati upov na državo. Namesto tega se je v zadnjem desetletju razvilo na tisoče različnih združenj za medsebojno pomoč, ki jih globalni mediji večinoma še niso zaznali. Med njimi najdemo vse – tako manjše zadruge in združenja kot obsežne protikapitalistične eksperimente, arhipelage zasedenih tovarn v Paragvaju in Argentini, samoorganizirane plantaže čaja in ribogojnice v Indiji, avtonomne institute v Koreji, celotne uporniške skupnosti v Chiapasu in Boliviji, združenja kmetov brez zemlje, urbane skvoterje ter sosedska zavezništva, ki vzniknejo povsod, kjer moč države in globalnega kapitalističnega sistema začasno usmeri pogled drugam. Morda res niso ideološko enotni ali pa sploh ne vedo drug za drugega, a vse druži skupna želja, da bi prekinili logiko kapitala. Marsikje se začenjajo združevati. »Ekonomije solidarnosti« obstajajo na vsaki celini, v vsaj osemdesetih različnih državah. Smo na točki, ko začenjamo opazovati orise, kako se ta gibanja prepletajo na globalni ravni, s čimer ustvarjajo nove oblike planetarnega skupnega za udejanjanje pristne uporniške civilizacije.

Vidne alternative razbijajo občutek neizogibnosti, da mora biti sistem nujno sestavljen na enak način, in ravno zato je za vladajoče izjemno pomembno, da jih izločijo ali zagotovijo, da za njih nihče ne sliši. Ko se tega zavemo, sprevidimo vse, kar že počnemo, v povsem novi luči. Spoznamo, da smo vsi že komunisti, kadar delamo na skupnih projektih; vsi že anarhisti, ko rešujemo probleme, ne da bi se zatekli k odvetnikom ali policiji; vsi že revolucionarji, ko ustvarimo nekaj pristno novega.

Možen ugovor bi lahko bil, da se revolucija ne sme omejiti zgolj na to. Kar je res. V tem smislu se velike strateške debate šele pričenjajo. Vseeno bom ponudil en predlog. Že vsaj petsto let se vsa ljudska gibanja vrtijo okoli dolžniškega boja – to velja že za čase dolgo pred pojavom kapitalizma. Za to obstaja razlog. Zadolževanje je v dosedanji zgodovini najbolj učinkovit način, kako odnose, ki temeljijo na nasilju in nasilni neenakosti, upravičiti z moralo. Ko trik ne deluje več, vse eksplodira. Tako je zdaj. Dolg se je že jasno izkazal kot najbolj šibka točka sistema, na kateri uide izpod vsakršnega nadzora. Ravno tako ponuja neskončne možnosti za organiziranje. Nekateri govorijo o dolžniških stavkah ali dolžniških kartelih.

Morda res – a pričnemo lahko vsaj z zavezo proti deložacijam, tako da se v vsaki soseski zavežemo k temu, da si bomo pomagali, če bo kdo izmed nas izgnan iz svojega doma. Moč ni zgolj v tem, da se zoperstavimo dolžniškemu režimu, temveč da posežemo v samo tkivo kapitalizma, v njegove moralne temelje, ki se nam zdaj razkrivajo kot skupek prelomljenih obljub, ter na tak način ustvarimo nove. Dolg ni konec koncev nič drugega kot obljuba, današnji svet pa je prepoln prelomljenih obljub. Lahko bi rekli, da gre v tem primeru za obljubo države, da bomo deležni vsaj osnovne življenjske varnosti, če se odpovemo skupnemu upravljanju naših lastnih zadev. Ali pa za obljubo, ki jo ponuja kapitalizem – da bomo živeli kot kralji, če bomo kupili delnice naše kolektivne podreditve. Vse to se je sesulo. Ostalo je le tisto, kar si lahko obljubimo. Neposredno. Brez posredovanja ekonomske in politične birokracije. Revolucija se začne z vprašanjem: Kakšne obljube si med seboj dajemo svobodni moški in ženske ter kako lahko z njimi pričnemo ustvarjati nov svet?

Prevedel: Mišo Mićić

Avtor je besedilo napisal leta 2008. Prvotno je bilo objavljeno na Autonomedia.org, kasneje pa še v številnih drugih medijih in na spletnih portalih.