Uporaba znanosti za politično propagando

V oktobru 2022 je dr. Jer Clifton na spletnem portalu Psychology Today objavil prispevek z naslovom We Thought Conservatives Saw the World as More Dangerous, We Were Wrong. V njem orisuje izsledke raziskave, ki je pokazala, da naj bi – kljub ugotovitvam prejšnjih raziskav, ki so ugotavljale, da vidijo ljudje na desnem koncu političnega spektra svet kot nevarnejši – ljudje na levem in desnem koncu političnega spektra v resnici videli svet kot približno enako nevaren. Razlika ni (bila) v tem, v kolikšni meri doživljajo ljudje različnih političnih prepričanj nevarnost sveta, temveč na kakšen način ga doživljajo kot takega. Ljudje z desnega pola naj bi sodeč po dosedanjih študijah nevarnost v svetu konsistentno zaznavali v tekmovalnosti in v propadanju/razkrajanju (žal ni specificirano, česa natanko, predvidevamo morda lahko, da vrednot, tradicij ipd.), navaja Clifton. Svet doživljajo tudi kot bolj fizično nevaren.

Ljudje z levega dela političnega spektra nevarnost v svetu vidijo prvenstveno v nepravičnosti in neenakosti (ti se prevedeta v življenje ogrožajoče situacije, če govorimo npr. o policijskem nasilju nad temnopoltimi, ali pa v (vsaj) telesno ogroženost, če govorimo o spolnem nasilju nad ženskami; obe obliki nasilja bi levica razumela kot posledici nepravičnosti družbenega ustroja).

Desnica naj bi hierarhijo dojemala kot inherentni del ustroja sveta, ki ga ni mogoče zaobiti, medtem ko naj levica hierarhije ne bi dojemala kot inherentni del ustroja sveta oziroma naj bi jo dojemala kot nekaj, kar je nujno razgraditi.

Cliftonova raziskava se je pri preučevanju zaznavanja (ne)varnosti sveta sicer zadovoljila s kvantiteto in prišla do nekakšne poenostavljene poenotenosti; zanimalo jo je le, ali obstaja razlika v stopnji zaznave nevarnosti, ne pa tudi, kako razumevati različne vidike nevarnosti, ki jo politične družbene skupine doživljajo v raznolikih kontekstih.

Namesto tega se je študija posvetila vprašanju, kje (še) prihaja med levim in desnim polom političnega spektra do razhajanj, če ne v stopnji zaznane nevarnosti v svetu. Velik del priprav na študijo, ki je zajemal kar pet let raziskovanja, se je ukvarjal z ugotavljanjem, katera so primarna prepričanja o svetu, in izkazalo se je, da obstaja pri teh največji razkorak na premici dojemanja sveta kot hierarhičnega ali nehierarhičnega. V skladu s Cliftonovo raziskavo naj bi desnica hierarhijo tako dojemala kot inherentni del ustroja sveta, ki ga ni mogoče zaobiti, medtem ko naj levica hierarhije ne bi dojemala kot inherentni del ustroja sveta oziroma naj bi jo dojemala kot nekaj, kar je nujno razgraditi (vsaj v okviru človeških družb).

Tako začrtani poziciji leve in desne politične misli sta izključujoči, ker ljudje na levem koncu političnega spektra terjajo spremembo, ljudje na desnem koncu političnega spektra pa menijo, da sprememba ni mogoča. Ljudje na desnem koncu političnega spektra so tako pravzaprav potisnjeni v kot: so v neugodni situaciji (ki jo sami zaznavajo kot neugodno, saj tekmovalnost, ki je s hierarhizacijo vsebinsko povezana, v študijah povezujejo z nevarnostjo), ki pa je ni mogoče spremeniti (saj je hierarhičnost po njihovem mnenju nespremenljivi del sveta).

Študija Why are conservatives happier than liberals?, pod katero se podpisujeta Jamie L. Napier in John T. Jost, je pokazala, da je v tem smislu konservativna politična prepričanja mogoče razumeti kot svetovni nazor s paliativno funkcijo. (SSKJ nam paliativ definira kot sredstvo za začasno lajšanje bolečin ali za ublažitev bolezenskih znakov ali kot nepopolno, začasno rešitev.) Konservativna prepričanja namreč spodbujajo v smeri sprejemanja tistega, kar s perspektive desničark_jev ni mogoče spremeniti. S tem se tesno povezuje (z)možnost racionalizacije neenakosti in upravičevanja sistema, kakršen je, saj je oboje temeljno vezano na hierarhičnost. Skozi to prizmo slednja prav tako obstaja kot nespremenljiva danost stvarnosti. Kasneje bomo videle_i, da višja stopnja hierarhiziranja pomeni tudi zaostrovano stopnjo razlikovanja med »našimi« in »vašimi«.

Tovrsten pogled na svet torej (lahko) zmanjšuje tesnobnost in negotovost, kar pa se smiselno povezuje z ugotovitvami študije Political Orientations Are Correlated with Brain Structure in Young Adults Ryote Kanai, Toma Feildena, Colina Firtha in Gerainta Reesa, ki pri ljudeh z desnega pola političnega spektra ugotavlja povečan volumen sive možganovine v desni amigdali, ki je povezana s procesiranjem strahu. Ljudje s povečano amigdalo so tako bolj občutljivi na strah, na ogrožajoče situacije pa se odzivajo z več agresije.

Ista študija je pokazala, da imajo ljudje z levice povečan volumen sive možganovine v anteriornem cingulatnem korteksu, ki nadzira doživljanje negotovosti in konfliktov, povečanje volumna tega predela možganov pa pomeni večjo odpornost na negotovost in na konflikte, kar pomeni, da lahko ti ljudje sprejmejo bolj liberalne poglede.

Seveda je pomembno vsako tovrstno ugotovitev razumeti v kontekstu celotnega organizma in njegovih posebnosti. Povečana desna amigdala tako ne pomeni neobhodno (politične) konservativnosti, povečan anteriorni cingulatni korteks pa ne (političnih) liberalnih nazorov; eno in drugo nakazuje predvsem trend in povečano možnost za opisani izid.

Konservativna populacija dojema svet kot nevaren, kot »propadanje«, ki ga je v političnem smislu mogoče razumeti tudi kot odpravljanje tradicij in spreminjanje kulturnih izročil.

Družbene skupine, ki so nagnjene k povečani občutljivosti na negotovost, verjamejo pa, da je neenakost neobhoden del svetovnega ustroja, tako najdejo občutek olajšanja v političnih nazorih, ki se vsaj deklarativno obračajo k ohranjanju tradicij in statusa quo. Spomnimo – drugi način, na katerega konservativna populacija v skladu s prvo študijo dojema svet kot nevaren, je »propadanje«, ki ga je v političnem smislu mogoče razumeti tudi kot odpravljanje tradicij in spreminjanje kulturnih izročil – prav pred tem nas sodobne desne politične frakcije pogosto svarijo ali se temu upirajo.

Kapitalistični ekonomski model je idejno seveda močno naslonjen na socialni darvinizem in idejo tekmovalnosti kot enega od temeljnih načinov delovanja v svetu. Iz napisanega je razvidno, da se »levica« in »desnica« načeloma strinjata glede tega, da je hierarhičnost sveta problem – prvim zaradi neenakosti, ki jo prinaša, drugim zaradi tekmovalnosti, ki je z njo neločljivo povezana. A če se prva odziva s težnjo po spremembi, se druga spremembe boji. Sprememba je pogosto razumljena kot rušilna, rušenje pa kot brezprizivno negativno. Paliativna oskrba konservativnih politik je tako na neki način smiselna rešitev.

Po drugi strani je seveda ključno tudi dejstvo, da tiste_i, ki želijo sistem razrušiti, v njem ne bodo prosperirale_i – zaradi manka oziroma kar navzkrižja interesov ali preprosto zaradi okoliščin, v katerih se nahajajo. Zanimivo perspektivo zastran tega ponudi denimo študija The Ancestral Logic of Politics: Upper-Body Strength Regulates Men’s Assertion of Self-Interest Over Economic Redistribution Michaela Banga Petersena, Daniela Sznycerja, Aarona Sella idr., ki je sicer preučevala vpliv moči zgornjega dela telesa pri moških na večjo nagnjenost k zagovarjanju za posameznika koristne pozicije. Študija je ugotovila, da moški z večjo močjo zgornjega dela telesa tako zagovarjajo pozicijo, ki je zanje osebno koristnejša (v primerjavi z moškimi z manjšo močjo zgornjega dela telesa): močnejši moški iz socialno nižjih razredov so tako zagovarjali ekonomsko redistribucijo, medtem ko so močnejši moški iz višjih socialnih razredov ekonomski redistribuciji nasprotovali.

Lastni interes in položaj v sistemu sta tako – vsaj pri moških z močnejšim zgornjim delom telesa – v okviru študije bila dejavnika, ki vplivata na politične izbire. Seveda pa to ni nobeno presenečenje: gibanja za svoboščine in družbeno enakost so se vselej oblikovala ravno v tistih družbenih skupinah, ki so bile sistemsko zatirane (delavski, antikolonialistični, kvir, feministični … boj), podpora sistemu, kakršen je, oziroma podpora statusu quo, pa se je, po drugi strani, pokazala v družbenih skupinah, ki so s tako podporo zagovarjale svoj interes. Študija The right look: Conservative politicians look better and voters reward it(Niclas Berggren, Henrik Jordahl, Panu Poutvaara) je tako denimo opozorila na povezavo med privilegiranostjo privlačnejših ljudi v poslovnem okolju in političnimi nazori: ljudje, ki po liniji preferiranja konvencionalno privlačnih ljudi v poslovnih okoljih hitreje napredujejo, se prebijejo v ekonomsko višje razrede in je zato manj verjetno, da bi želeli – zaradi ohranjanja lastnih interesov in že doseženih privilegijev – podpirati ekonomsko redistribucijo. Po istem principu osebe, ki so privlačnejše, tudi na političnem parketu pridobijo večje število glasov. Bi bilo iz tega mogoče sklepati, da se kljub individualni uspešnosti ohranja družbena eksistencialna tesnoba, porojena iz diktata tekmovalnosti, zaradi katere se privilegirani ljudje ne počutijo varno in niso solidarno naravnani do drugih, temveč še naprej skrbijo za lastne interese, ker v njih ostaja s tekmovalnostjo povezan strah?

Družbene skupine, ki od sistema, kakršen je, nimajo koristi, temveč škodo, bodo, seveda, imele manjši interes do ohranjanja taistega sistema in večjo motivacijo, da ga spremenijo.

Družbene skupine, ki od sistema, kakršen je, nimajo koristi, temveč škodo, bodo, seveda, imele manjši interes do ohranjanja taistega sistema in večjo motivacijo, da ga spremenijo, posebej če k temu dodamo izsledke študij, ki kažejo, da ljudje na levem koncu političnega spektra bolje prenašajo negotovosti in so bolj odprti za novosti ter manj občutljivi na strah, torej bolj odprti za spremembe in z večjo nagnjenostjo k angažiranosti.

Skupaj s političnimi nazori in prepričanji pa se očitno smiselno povezujejo tudi moralna načela. Kot pokaže študija Ideological differences in the expanse of the moral circle(Adam Waytz, Ravi Iyer, Liane Young, Jonathan Haidt in Jesse Graham), imajo skupine ljudi, ki se umeščajo na desni konec političnega spektra, ožjo moralno skupnost – sočutje najtesneje čutijo do družine, v zmanjšani meri pa do prijateljev_ic. Večjo skrb izražajo do nacije kot do vseh bivajočih na planetu. Slednje se sklada tudi s študijami – v svojem delu Obnašaj se! jih v desetem poglavju drugega dela knjige navaja Robert Sapolsky – ki pokažejo, da hierarhizacija povečuje razliko med doživljanjem, kdo so »naši« in kdo »vaši«. Za zagovornice_ke konservativnih političnih nazorov je tako značilno, da zaznavajo večjo ločnico med tistimi, ki jih doživljajo kot »svoje«, in tistimi, ki jih doživljajo kot »druge«. Dobimo torej dva modela odnosa do sveta in posledično delovanja v njem – skupno jima je, da zaznavata (eksplicitno ali implicitno) neko stisko v hierarhičnih sistemih, ki temeljijo na tekmovalnosti in izpodrivanju, čeprav se stiska poraja iz različnih razlogov. Po enem modelu se ljudje pasivizirajo, racionalizirajo neenakosti in stiske ter skušajo zaščititi, kar je njihovega, ker čutijo ogroženost od širših skupnosti/Drugih. Na drugi strani imamo model, po katerem skušajo ljudje spremeniti sisteme zatiranj, doživljajo stiske, ker so soočeni z obsežnostjo in kompleksnostjo te naloge, obenem pa zaznavajo potrebo po večji solidarnosti in tako ustvarjajo širše moralne skupnosti.

»Vašinašinje« kot prevladujoč politični model tega trenutka

Članek, kakor je spisan do te točke, je nastal kot svojevrsten eksperiment. Je poskus politične analize, spete iz peščice znanstvenih člankov, ki jih kot svoje vire navaja prispevek The Leftist Personality: Left-Wing ideology as a biological phenomenon, po katerem je povzet članek Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen, dostopen na spletnem portalu Nova24TV, ki je v zadnjih dneh buril duhove slovenske »levičarske scene«.

Na takšen poskus me je napeljala po eni strani selektivna in tendenciozna uporaba znanstvenih virov v izvornem članku, po drugi pa struktura odzivov nanj, ki so se pojavili na socialnih omrežjih v okviru levosučnih komentatork_jev.

V enem in drugem je bilo zaslediti postopke, ki se v političnem diskurzu zadnjih let konstantno pojavljajo; za slovenski prostor se zdi z vidika uporabe znanstvenih in humanističnih virov kot desnosučnih propagandnih materialov zelo poveden primer iz kampanje za spremembo družinskega zakonika. Tekom kampanje je, spomnimo, slovenska desnica posvojila termin »teorija spola«, ki je seveda povsem realna sociološka teorija. Desnica si je v tistem primeru izposodila nekaj ključnih terminov, nato pa jih pomanjkljivo in netočno predstavila javnosti. Žal se levi del političnega spektra tedaj ni odzval vsebinsko – ni na primer kontekstualiziral teorije spola, tako znotraj sociologije, kot tudi znotraj lastnega političnega programa – temveč se je oprl na rokohitrsko odpravljanje popačenih izpeljav teorije spola brez ustreznih popravkov zmotnih navajanj, nekaj ustaljenih političnih fraz lastne kampanje, pojavili pa so se celo primeri, v katerih so aktivistke_i z levega političnega pola povedale_i, da za »teorijo spola« prvič slišijo.

Seveda najdemo na levem delu političnega spektra celo kopico kritik – tako znanosti, kot akademskega polja (kritika je pogosto tudi notranja!), po drugi strani pa vendarle znanost (zlasti naravoslovna) v raznoraznih primerih tudi na levici ostaja referenčno mesto; zadnji tak primer je denimo sklicevanje na znanost v primeru covid-19 politik.

Znanost lahko tako na celotnem političnem spektru pomeni na eni strani referenčno točko, na drugi nevralgično mesto nezaupnice. Da se znanstvena spoznanja netočno, pavšalno ali z jasno podtaknjeno agendo uporabi v politični namen, torej ni nekaj novega – niti na desnici, niti na levici.

Tudi v tem konkretnem primeru članka The Leftist Personality, ki ga je povzela Nova 24, nimamo na strukturni ravni nekega novega pojava, a to ne pomeni, da problematičnost v tem primeru ni bila pomaknjena dlje – tako na desnici, kot žal tudi v odzivih levice.

Prvi del pričujočega besedila je bolj ali manj dobesedno povzemanje prispevkov, ki jih je članek navajal v virih. Spoznanja, ki jih prispevek navaja – npr. spoznanje, da se politična prepričanja »vrisujejo v telo« in jih je mogoče zaznati npr. na nevrološki ravni ali da lahko umetna inteligenca s precejšnjo gotovostjo prepozna politično pripadnost ljudi (pri tem UI upošteva barvo polti, spol, starost, nagib glave, obrazno mimiko, usmeritev pogleda in druge sorodne parametre) – so spoznanja, ki jih poznamo že kar nekaj časa. Če jih poskušamo razumeti brez politične agende, lahko vidimo, da gre pogosto za biološke značilnosti, ki povečajo tendenco za nek način spopadanja z realnostjo, ki nas obdaja. Pri tem moramo seveda upoštevati, da je potrebno raziskati še, ali se najprej pojavijo tovrstne biološke značilnosti ali pa se najprej pojavi politično prepričanje, obenem pa ne smemo odmisliti, da so možgani nevroplastični, torej zmožni spreminjanja; nekatere strukture v možganih – vključno z omenjeno amigdalo – se lahko po svojem volumnu skozi življenje tudi spremenijo, če ustvarjamo s svojim mišljenjem in delovanjem drugačne nevronske povezave, kar pa pomeni, da tudi politična prepričanja najbrž zapadejo podobni logiki spremenljivosti.

Takšni podatki bi nam lahko bili v pomoč v poskusu razumevanja ljudi na celotnem političnem spektru in tudi kot dejavniki, ki jih je potrebno upoštevati, če želimo dejansko spreminjati ali ustvarjati družbene pogoje, ki bodo vodili k solidarnejši in mirnejši družbeni realnosti za maksimalno številno ljudi (in neljudi!).

Že omenjeni Robert Sapolsky, ki se vsaj v nekaterih svojih političnih prepričanjih znajdeva na skrajnem levem koncu političnega spektra – na podlagi nevroznanstvenih in endokrinoloških spoznanj se denimo zavzema za ukinitev zaporov kot institucij ali celo za ukinitev pravnega sistema, kot ga poznamo, zavzema pa se tudi za projekte, kot je zaščita pravic trans oseb – prav na podlagi znanstvenih študij, ki ugotavljajo sorodno kot zgoraj povzete raziskave, spodbuja k politiki, kakršno je vodil na primer Nelson Mandela, ki je izhodišče za politične premike videl v začetnem spoštovanju in približevanju političnemu nasprotniku. Podobno o nuji grajenja mostov pišejo tudi nekatere teoretičarke_ji, ki so obenem aktivistke_i, kot je denimo pattrice jones, kvir, kritično animalistična in feministična teoretičarka, ki zagovarja tezo, da moramo, če želimo s svojo politično idejo prodreti do Drugega, najprej najti z njim skupno točko, najbolje v nekem projektu, ki omogoča prizadevanje za skupni cilj. Prav manko slednjega se je v zadnjih letih na slovenskem političnem parketu očital Levici, ki ima skozi levo prizmo kljub »dobremu« programu in nadpovprečnemu ohranjanju politične integritete problem, da ne zmore nagovoriti širše množice ljudi, zlasti ne ljudi izven prestolnice.

Znanstveni izsledki, ki nam lahko spregovorijo o vzorcih v miselnih slogih in bioloških značilnostih ljudi vzdolž celotnega političnega spektra, so seveda obsežnejši kot tukaj upoštevani, a z vzpostavitvijo neke analize na podlagi virov, ki so bili uporabljeni v članku The Leftist Personality,sem hotela opozoriti na to, na kakšne načine lahko politični aparat – tako na desnici, kot tudi na levici – preprosto povozi spoznanja, popači vednost in je predvsem ne uporabi v namene vzpostavljanja dialoga, razumevanja lastnih in tujih značilnosti ali kot dejavnike, ki bi jih bilo morda smiselno upoštevati v izgrajevanju lastnih politik, temveč kot orožje v političnem agitiranju in za utrjevanje lastne pozicije, četudi to terja, da povozimo in popačimo dejansko vsebinsko raven znanstvenih spoznanj ali celo, da si nekatere stvari preprosto izmislimo.

S tem lahko – in tako se je zgodilo tudi v tem primeru – na eni strani dobimo nekakšno odmevanje historičnih poskusov utemeljevanja manjvrednosti oseb nekaterih etničnih skupin na podlagi psevdoznanstvenih poskusov, na drugi strani pa zanikanje, odpravljanje ali napačno politično umeščanje znanosti – in ne njene zlorabe v političnem kontekstu! – ki se porodi iz strahu in odpora do tovrstnih »historičnih odmevanj«, vključno z odmevi dejanske vloge, ki so jo nekatere znanstvene struje odigrale v taistih razvrednotenjih v historičnem kontekstu.

S tem seveda prihaja do ključnih netočnosti, tako v uporabi znanosti v članku, ki ima močno propagandno noto, kot tudi v odzivih, ki temu članku sledijo.

Jasno je, da je članek The Leftist Personality znanstvene študije zlorabil. Mestoma so tako spoznanja iz študij povzeta ravno obratno, kot viri dejansko navajajo: članek denimo trdi, da močnejši moški vedno nasprotujejo ekonomski redistribuciji, tudi če jim je to v škodo, medtem ko študija ugotavlja ravno nasprotno. Drugod se v analizo prikradejo podatki, ki nimajo tam kaj iskati: npr. neka študija raziskuje vpliv razmerja med širino in dolžino moškega obraza na pojavnost rasizma pri moških, kjer članek napravi sklep, ki ga ni najti niti v tej konkretni, niti v nobeni od ostalih citiranih študij, in sicer, da imajo moški na desnem koncu političnega spektra bolj možate obraze in so zato levičarski moški bolj rasistični, četudi je antirasizem del večine levičarskih politik in rasizem nastopa kot gradnik marsikatere desne politike. Marsikaj je speto skupaj po liniji sentimenta in projekcij; npr. v povzemanje študije, ki navaja, da ljudje, ki sami sebe oklicujejo za nedolžne žrtve, pogosteje izražajo makiavelistične lastnosti, a ne raziskuje, kako bi se to potencialno povezovalo s političnimi prepričanji, se prikrade ideja, da se ljudje z levega dela spektra pogosto predstavljajo kot nedolžne žrtve in so torej nosilke_ci makiavelističnih lastnosti. Drugod članek ne zaznava, da dejansko povsem nekritično uveljavlja marsikaj, kar študije v resnici pripisujejo desni politični misli: prvi citirani članek, s katerim se začenja tudi pričujoče besedilo, navaja, da desna politična misel inkorporira prepričanje, da je hierarhija inherentni del ustroja sveta. Študija seveda nikjer ne navaja, da je tako stališče pravilno ali bolj smiselno od nasprotnega prepričanja, samo poveže ga z desno mislijo, a prispevek na Novi 24 je pisan s pozicije, kot da je to edini sprejemljivi, »normalni« in pravilni pogled. To je ključno, ker se ta moment smiselno povezuje tudi z drugimi ugotovitvami, ki jih zgoraj povzemam po študijah. Pod črto vidimo, da je celota uporabljenih (predelanih, potvorjenih, izmišljenih …) informacij uporabljena na natančno enak način, kot se je uporabljalo pred leti termin »teorija spola«: za strašenje, zavajanje, poniževanje in razosebljanje.

Nikjer nisem zasledila, da bi se na levici v odzivih komentatorsko telo ukvarjalo z vsebino, ki je bila potvorjena; odziv je bil, podobno kot v primeru kampanje za družinski zakonik, odpravljanje znanosti ter posmehovanje.

Kar je pri tem dodatno strašljivo, je zavest o tem – ki mora biti prisotna bodisi zavestno ali vsaj nezavedno – da se niti bralstvo z desnega niti z levega političnega pola ne bo spraševalo o dejanski vsebini, ne bo ga zanimalo, kaj dejansko ugotavljajo citirane študije, zakaj, kako te podatke kontekstualizirati, kaj nam povedo v konkretni politični situaciji in kako jih lahko uporabimo, da bomo delovale_i v skupno dobro.

Dejansko nisem nikjer zasledila, da bi se na levici v odzivih komentatorsko telo ukvarjalo z vsebino, ki je bila potvorjena; odziv je bil, podobno kot v primeru kampanje za družinski zakonik, odpravljanje (in mestoma demoniziranje s sklicevanjem na historični kontekst) znanosti ter posmehovanje (npr. v neki objavi, nagrajeni s skorajda 200 všečki, smo lahko prebrale_i Želje vsakega mladega desničarja so, da bo, ko odraste, visok kot Hojs, zapeljiv kot Mahnič in inteligenten kot Pojbič. #nova24TVscience).

Posledica? Poglobitev prepada med »vašimi« in »našimi«, kar pa je bil tudi eden izmed povsem jasno izraženih ciljev članka na Nova 24.

Pri tem ostaja spregledano ne le to, kaj v resnici ugotavljajo navajane študije, temveč tudi ves širši kontekst. Na primer kontekst tega, na kakšen način se izvajajo te študije in ali obstaja moment polarizacije že v njih – in če ja, posledica česa je taka polarizacija. Ni nepomembno, da je velik del uporabljenih študij iz ZDA, tako da imamo pogosto delitev na »demokrate« in »republikance« ali »konservativce« in »liberalce«, medtem ko je seveda a) politični spekter v ZDA bolj raznolik in b) politični kontekst ZDA ni prenosljiv na cel svet, vključno z Evropo (ali Slovenijo). Če upoštevamo eno in drugo, moramo ugotoviti, da tako nekatere ekstremne leve, kot tudi ekstremne desne politične opcije enakovredno zagovarjajo hierarhijo in jo vidijo kot nujni del »ustroja sveta«, da imamo na »levem delu političnega spektra« politične frakcije, ki zagovarjajo različne politične, pa tudi ekonomske sisteme, da imajo le-te različen odnos do številnih vprašanj in področij družbenega delovanja in da obstaja v okviru tega, kar je pogojno mogoče razumeti kot »levico«, celo stopnja nestrinjanja glede tega, kaj sploh lahko razumemo kot »politična vprašanja« (in kaj naj ne bi bilo predmet javnega diskurza). Seveda obstajajo take raznolikosti tudi na desni strani političnega spektra in na nekaterih mestih prihaja do nepredvidljivih stikanj med političnimi prepričanji; podpora večji vlogi religije v javnem življenju je pogosto razumljena kot »desničarska«, a obenem imamo tako teoretsko kot politično na levem delu političnega spektra postsekularizem, ki rehabilitira religije, a to počne po liniji protikolonializma, feminizma, protiimperializma, kritike prisvajanja tujih vednosti in notranje kritike razsvetljenstva. Seveda politična desnica/levica, kaj ju konstituira in kaj vse najdemo v spektru enega in drugega, zavisi, kot rečeno, tudi od konkretnega geografskega območja.

S pripoznavanjem tega ozadja je »vašinašinje« in ustvarjanje prepada med dvema pozicijama neprimerljivo težja naloga, obenem pa je tudi propagandni stroj težje peljati dalje, če imamo v mislih, da delitve nikoli niso tako binarne in tako preproste, kot propaganda poskuša … no, propagirati.

Toda vsi ti odtenki in vse te kompleksnosti so se tako v članku na Novi 24 kot v odzivih nanj zabrisale. To ni nov problem – še več, ta članek sam je produkt taistega problema radikalizirane polarizacije, ki delitev na »vaše« in »naše« poglobi do te mere, da na drugi strani ne vidimo več kompleksnih bitij, temveč zgolj njihove popačene sence. Želela bi si, da bi lahko rekla, da se je »globalna levica« slovenskih socialnih omrežij v tem primeru odrezala bolje od »desnice«, ki je vrgla kost, pa se ni. Ni se odzvala bolje niti v tem primeru niti v drugih, sorodnih ne. Vedno znova umanjka metazavest, enako kot v članku na Nova 24, o lastnih taktikah in vlogi v ustvarjanju črno-bele, netočne reprezentacije sveta ter soljudi in neljudi v njem.

Nekje vmes postane nek temeljni politični cilj, ki si ga deli velik del celotnega političnega spektra, vse desnih in levih opcij, in o katerem posredno govori študija Jera Cliftona, povsem neviden; ustvariti družbo, ki se bo občutila varneje za vse. Namesto tega iz strahu in gneva udejanjamo ravno tiste politike, ki ustvarjajo obratno – vse več nevarnosti (takšnih in drugačnih), ravno tako za vse.

—