Ustvarjalni proces

Tisto, po čemer se umetnik najbolj razlikuje od drugih ljudi, je menda to, da mora pri sebi dejavno gojiti nekaj, čemur se oni po nujnosti ogibajo: samoto. Da je, ko je treba poravnati račune, vsakdo sam, je kliše – kliše zato, ker to vseskozi ponavljamo, a hkrati, vsaj kolikor se kaže, le zelo redko verjamemo. Povečini se namreč neradi predolgo zadržujemo v zavedanju lastne samote, kajti to je zavedanje, ki lahko človeka ohromi in mu onemogoči vsakršno dejavnost v svetu. Vselej pač obstajajo močvirja, ki jih je treba izsušiti, mesta, ki jih je treba graditi, rudniki, ki jih je treba izkoriščati, in otroci, ki jih je treba nahraniti – in nobena od teh reči ni taka, da bi jo kdorkoli lahko uresničil sam. Toda premagovanje fizičnega sveta ni človekova edina dolžnost; poleg nje mu je namreč naložena tudi odgovornost, naj ukroti širno divjino samega sebe. In umetnikova naloga je tedaj točno v tem – da presvetli to temo, izkrči gozd in v njem napravi ceste, zato da v vsem svojem vsesplošnem udejstvovanju izpred oči ne izgubimo končnega cilja, ki je konec koncev ta, da bi svet spremenili v človeku bolj prijazno bivališče.

Šole se ne da zgraditi, otroka se ne da izobraziti in avta se ne da voziti, ne da bi tu in tam pač kaj sprejeli kot samoumevno. Umetnik pa ne more in ne sme kot samoumevno sprejeti ničesar, temveč se mora prebiti prav do srčike vsakega odgovora in v njem odkriti vprašanje, ki ga ta skriva.

Ko govorim o stanju samote, s tem nimam v mislih le preprostega premišljevanja ob kakem srebrnem jezeru. Pri samoti, ki jo imam v mislih, gre prej za tisto, ki je značilna za rojstvo ali smrt. Za samoto, podobno tisti preplašeni samotnosti, ki jo vidimo v očeh človeka, ki trpi, a mu ne moremo pomagati. Podobno samotnosti ljubezni, te silne skrivnosti, ki so ji tolikeri peli hvalo in jo tolikeri tudi preklinjali, a je še nikomur ni uspelo zares razumeti oziroma obvladati. Zadeve pa na tak način ne zastavljam zato, ker bi hotel, naj se umetnik komurkoli zasmili – Bog ne daj! –, temveč zato, da bi pokazal, kako blizu je ta njegova situacija v resnici situaciji slehernika, in da bi kar najbolj živo predstavil njegovo delo. Rojstvo, trpljenje, ljubezen in smrt – vse to so ekstremne situacije: ekstremne, univerzalne in neizogibne. Vsi to vemo, a bi raje ne vedeli. Umetnik je tu zato, da nas ozdravi blodenj, ki jim zapadamo, ko se skušamo izogniti temu zavedanju.

Prav to je razlog, zakaj se je še vsaka družba doslej tako vneto borila proti umetnikom, nepoboljšljivim motilcem miru, in menim tudi, da se ne bodo prihodnje družbe z njimi razumele nič bolje. Družba obstaja izključno zato, da deluje dobesedno kot branik pred notranjim in zunanjim kaosom ter tako skrbi, da je življenje znosno in da je človeštvo zmožno preživetja; za ljudi pa je na splošno značilno, da se jim zdi, da vsakršna postopoma razvita tradicija – pa naj bo takšna ali drugačna – obstaja že od predzgodovinskih časov, zato jih je skrajno težko pripraviti do tega, da bi jo spremenili, oziroma si njene spremembe sploh ne morejo predstavljati. Ne znajo si zamisliti, kako bi preživeli brez tradicij, v katerih temelji njihova identiteta, in če kdaj kdo nakaže, da bi to lahko storili oziroma bi morali storiti, jih zagrabi panika. Panika, kakršno lahko, tako vsaj menim, dandanes opazujemo po vsem svetu, vse od ulic našega New Orleansa do krvavih bojnih polj v Alžiriji. In edino, za kar lahko danes ali kdaj v prihodnje upamo, da bo zmanjšalo količino človeškega trpljenja, je dvig naše zavesti na višjo raven.

Konec koncev so posamezniki, ki jih najgloblje spoštujemo – in se jih včasih tudi najbolj bojimo –, prav tisti, ki so najbolj potopljeni v ta kočljivi in izčrpavajoči boj: tisti, ki nosijo neizbrisljivo avtoriteto, ki jo človeku podeli le to, da je videl in vzdržal in preživel najhujše.

Umetnik se od vseh drugih odgovornih akterjev družbe – politikov, pravnikov, učiteljev, znanstvenikov in tako dalje – razlikuje po tem, da je sam svoja epruveta, sam svoj laboratorij; da se pri svojem delu drži skrajno strogih pravil, četudi so ta morda povsem neizrečena, in da ostaja kljub morebitnim pomislekom vselej zvest svoji dolžnosti: kazanju vsega, kar zmore tako ali drugače odkriti v zvezi z misterijem človeške biti. Družba je nekatere reči pač prisiljena sprejeti kot resnične, umetnik pa se mora vseskozi zavedati, da se pod zaznavno resničnostjo skriva druga, globlja, in da vsa naša dejanja in vsi naši dosežki stojijo na temeljih, ki so očem nevidni. Družba mora o sami sebi predpostavljati, da je trdna, umetnik pa mora vedeti – in mora to dati vedeti tudi nam –, da ni pod soncem prav ničesar trdnega. Šole se ne da zgraditi, otroka se ne da izobraziti in avta se ne da voziti, ne da bi tu in tam pač kaj sprejeli kot samoumevno. Umetnik pa ne more in ne sme kot samoumevno sprejeti ničesar, temveč se mora prebiti prav do srčike vsakega odgovora in v njem odkriti vprašanje, ki ga ta skriva.

Morda se bo zdelo, da o teh posebnih moških in ženskah, ki so že od začetka zgodovine predmet prezira, dokler so živi, in slavljenja, ko so varno pokopani, govorim malce preveč pompozno – toda v nekem smislu mojo idejo potrjuje prav ta prepozna čast, ki jim jo izkazujejo družbe. Prav v tem se skriva srž umetnikove odgovornosti do lastne skupnosti, ki bi jo rad osvetlil. Gre namreč za posebno odgovornost: posebno v tem, da mora biti umetnik s svojo družbo nenehno v vojni, to pa tako v lastno kot v njeno dobro. Kajti ne glede na vse videze in vse naše upe je resnica ta, da se vse nenehno spreminja, in merilo tako narodove kot posameznikove zrelosti je prav v tem, kako dobro je pripravljen na vse te spremembe in kako uspešno jih zna izkoristiti za lastno dobrobit.

Preberite tudi: James Baldwin: Zakaj sem nehal sovražiti Shakespearja.

Vsakdo, ki je bil o tem že kdaj prisiljen premišljati – na primer vsakdo, ki je bil kdaj zaljubljen –, ve, da je edini obraz, ki ga človek nikoli ne more uzreti, njegov lastni obraz. Obraz, ki ga nosi, lahko po drugi strani vidi njegova ljubezen – ali njegov brat ali njegov sovražnik –, in v njem ali njej lahko vzbudi kar najbolj ekstremne odzive. Vse, kar počnemo, in vse, kar čutimo, v resnici počnemo oziroma čutimo zato, ker moramo – za svoja dejanja smo odgovorni, a jih po drugi strani redkokdaj razumemo. Najbrž torej ni treba posebej poudarjati, da bi samim sebi, če bi se bolje razumeli, tudi manj škodovali; toda prepad med človekom in njegovo vednostjo o samem sebi je resnično širok. Koliko reči je, ki jih raje ne bi vedeli! Družbena bitja postanemo zato, ker ne zmoremo preživeti drugače, a da lahko postanemo družbena bitja, ne smemo postati premnogo drugih reči, in vsi po vrsti se bojimo tistih sil v nas samih, ki vselej ogrožajo to našo negotovo varnost. Ampak zadevne sile brez dvoma obstajajo, in zgolj zato, ker si želimo, da ne bi, še ne bodo izginile. Vse, kar lahko storimo, je, da se z njimi naučimo živeti. Tega pa se ne moremo naučiti, če nismo pripravljeni govoriti resnice o samih sebi, ampak nadalje je resnica o nas samih vedno v neskladju s tem, kar želimo biti. Teža, ki jo vsakdo nosi zato, ker je človek, je prav posledica truda, kako ti dve realnosti vsaj nekoliko zbližati. Konec koncev so posamezniki, ki jih najgloblje spoštujemo – in se jih včasih tudi najbolj bojimo –, prav tisti, ki so najbolj potopljeni v ta kočljivi in izčrpavajoči boj: tisti, ki nosijo neizbrisljivo avtoriteto, ki jo človeku podeli le to, da je videl in vzdržal in preživel najhujše. Najbolj zdrav med vsemi narodi je tisti, ki je do takšnih posameznikov – tistih, ki jim, kot sem rekel, izkazujemo čast, ko jih ni več, saj se nekje globoko v srcu vendarle zavedamo, da brez njih ne moremo živeti – najmanj nezaupljiv, ki jih najbolj poredko izobčuje ali se nad njimi najmanj znaša.

Vojna, ki jo umetnik bije s svojo skupnostjo, je vojna zaljubljenca, in umetnik, kadar je najbolj umetniški, dela natanko to, kar počnejo zaljubljenci – ljubljenemu postavljajo ogledalo in s tem v bivanje privajajo svobodo.

Nevarnosti, ki prežijo na umetnika v Ameriki, niso nič večje od tistih, ki prežijo nanj kjerkoli drugje, so pa precej drugačne in so v vsakem primeru posledica naše zgodovine. Temeljijo na dejstvu, da je bila v času, ko je bilo treba osvojiti kontinent (in da je bilo to sploh mogoče), posebna samota, o kateri govorim – samota, v kateri človek ugotovi, da je življenje tragično in prav zato neizrekljivo lepo –, nedopustna. Menim, da je takšna nedopustnost sicer tipična za vse novonastale narode in da se bo to v naslednjih petdesetih letih pokazalo na številne načine. Naš kontinent je zdaj osvojen, toda naši strahovi in navade niso izginili. In kakor mora človek, da bi postal družbeno bitje, spremeniti in potlačiti svojo notranjost ter o njej, če ni ravno izjemno pogumen, samemu sebi lagati, tako smo Američani kot narod spremenili in potlačili vse temne sile, ki so delovale v naši zgodovini, ter si o njih še danes lažemo. Če govorimo o posameznikih, vemo, da je tisti, ki samemu sebi ni zmožen povedati resnice o lastni preteklosti, njen ujetnik, da je zapornik v ječi lastnega neodkritega jaza. Isto velja tudi za narode. Nadalje vemo, da posameznik, ki je na tak način ohromljen, ne zmore presojati lastnih slabih in dobrih plati ter da se mu prve pogosto kažejo kot druge in obratno. In menim, da to počnemo tudi kot narod. Amerika je resnično najmočnejša država zahodnega sveta, toda razlogi za to so drugi, kot navadno mislimo. Najmočnejša je zato, ker se pred njo odpira možnost, ki je nima nobena druga – možnost, da gremo onkraj starosvetnih pojmov rase in razreda in kaste ter naposled ustvarimo to, kar smo morali imeti v mislih, ko smo se prvič oklicali za Novi svet. Cena za to pa je dolg pogled nazaj, tja, od koder smo prišli, in brutalno iskren premislek naše zgodovine. Umetniku se zgodovina najjasneje kaže v osebnostih ljudi, ki jih je ustvarila. Družbe se tega na splošno ne zavedajo, toda vojna, ki jo umetnik bije s svojo skupnostjo, je vojna zaljubljenca, in umetnik, kadar je najbolj umetniški, dela natanko to, kar počnejo zaljubljenci – ljubljenemu postavljajo ogledalo in s tem v bivanje privajajo svobodo.

—

Prevedel: Jernej Županič.

Besedilo je iz zbirke Collected Essays, ki jo je uredila Toni Morrison (Library of America, 1998).