Ustvarjanje kapitalizmu odpornih skupnosti

Ljudje moramo pripadati. Ustvarjanje skupnosti je nekaj, kar ves čas počnemo in bomo počeli še naprej, je temelj našega bivanja. Že ruski anarhist in revolucionar Peter Aleksejevič Kropotkin je v svojem nedokončanem delu o izvoru etike označil pripadanje skupnosti kot temeljno pravilo družbenega življenja. Filozofinja Brené Brown pa v svojem delu Braving the Wilderness (2017) označuje občutek, da ne sodiš v svojo lastno skupnost, kot enega izmed najbolj bolečih. Primerja ga celo z drugimi oblikami največjega trpljenja, kot so revščina, nasilje in kršitve človekovih pravic.

Glede na to, da doslej še noben dominantni družbeno-ekonomski sistem ni deloval v dobro večine ljudi, ljudje pa so si ves čas izboljševali svoje preživetvene zmožnosti tudi s povezovanjem v različne skupnosti, se je smiselno vprašati – kakšne skupnosti potrebujemo zdaj?

Kako znotraj kapitalizma vzpostavljati upornost in odpornost prototipne skupnosti, da bo čim bolj služila svojemu namenu – skupnemu dobremu?

Ali je mogoče sredi divjanja kapitalizma ustvariti utopično skupnost, ki živi povsem po svojih principih delovanja? Težko, morda nemogoče. Skupnost, ne glede na velikost, ne more biti izoliran otok, ki bi deloval povsem neodvisno od dominantnega sistema ali mimo njega. Vedno se sooča z zunanjimi dejavniki, ki vplivajo tako na njeno notranje delovanje kot tudi na njeno povezovanje z zunanjim svetom. Zato je morda treba zmanjšati pričakovanja glede utopične skupnosti, ki omogoča odmaknjeno rajsko življenje, in se omejiti na najmanjši skupni (oziroma skupnostni) imenovalec – in sicer, da skupnost deluje v skupno dobro vseh vključenih, kamor seveda sodijo tudi narava in ostala sobitja, ter v širše družbeno dobro. Takšna prototipna skupnost se je sposobna zoperstavljati uničujočim praksam kapitalizma in obenem omogočati drugačne načine sobivanja.

Zoperstavljanje kapitalizmu torej ne pomeni le upora, ampak predvsem avtonomno ustvarjanje in razvijanje lastnega načina življenja, pri čemer je v težkih razmerah pomembna prožnost oziroma odpornost. Iz rezistence ali upornosti je tako v nekem trenutku (oziroma se to dogaja sočasno) treba preiti na »rezilienco« ali odpornost, čemur pritrjujejo tudi sodobne psihološke raziskave. Organizmi naj bi namreč naravno težili k odpornosti. Sposobnost ostati trden in preživeti tudi v najhujših razmerah je človeku prirojena, kot v novejšem delu Designed for Success (2020) utemeljuje psiholog Noam Shpancer. Raziskave, opravljene v zadnjih nekaj desetletjih, so nesporno dokazale, da privzeti način delovanja v težkih življenjskih preizkušnjah ni ranljivost, temveč odpornost.

Če strnem, se vprašanje torej glasi: kako znotraj kapitalizma vzpostavljati upornost in odpornost prototipne skupnosti, da bo čim bolj služila svojemu namenu – skupnemu dobremu?

Fikcije kapitalizma

Poleg zaznavanja vseh možnih radoživih načinov upornosti in odpornosti skupnosti si je najprej smiselno podrobno ogledati, s čim se družba pri tem sooča.

Ljudje smo rojeni zgodbarji, pravijo. In tudi kapitalizem, kot vsak drug sistem, je zgodba, čeprav se trudi to na vse pretege skriti s svojimi racionalizacijami ekonomskega obnašanja in ideologijo v ozadju delovanja trga.

Temelj kapitalistične utvare je v svojem delu Velika preobrazba (1944) razkrinkal že Karl Polanyi. Gre za fikcijo, da so zemlja, ljudje in denar blago. V resnici seveda niso blago, ki bi bilo proizvedeno za prodajo na trgu. Človeško življenje, jasno, ni ustvarjeno za prodajo. Zemlja je del narave in je nismo ustvarili sami, denar pa je simbol kupne moči, ustvarjen z mehanizmom bančništva in državnih financ. Ta fikcija je bila vzpostavljena z določenim namenom. Takoj ko se nekoga ali nekaj dojema kot blago, je mogoče z njim prosto in brez pomislekov manipulirati na trgu, ne meneč se za družbene posledice.

Sistem teži k temu, da bi vse čim bolj podredil in oblikoval po meri trga. Trg je potemtakem magična beseda, ki jo je treba odčarati. Besedo magija uporabljam z namenom. Četudi naj bi bile zahodne družbe racionalno usmerjene, njihovo delovanje pa naj bi temeljilo na znanstveni podlagi, pri čemer je človekova sposobnost razumskega mišljenja postavljena na piedestal, kapitalizem temelji na slepem verovanju v magijo. Na čarovniji. Pri verovanju v pravičnost nevidne roke trga, ki je v dominantni ekonomski misli še zmeraj prisotna, namreč ni popolnoma ničesar razumnega. Ali kakor se je nekaj let nazaj na predavanju v ljubljanskem Poligonu izrazil prodorni ekonomist mlajše generacije Tomáš Sedláček, je nevidna roka trga nekaj podobnega kot premikajoča se roka pri Addamsovih. Obe delujeta brez glave.

Poblagovljenje – »zavrgljivi« ljudje, zavrgljive stvari

Kapitalizem ima tendenco čim širšega poblagovljenja (komodifikacije) vsega bivajočega in nebivajočega, da lahko potem s tem prosto razpolaga na trgu. Ljudje so bili skozi različna obdobja zgodovine vedno znova poblagovljeni; najbolj očiten primer je seveda suženjstvo. Antropolog David Graeber se v svojem delu Dolg (2011) sprašuje, kakšne okoliščine je treba vzpostaviti za takšno družbeno ureditev, in kot temelj izpostavi nasilje družbenih odnosov. Z nasiljem se ljudi iztrga iz njihovih kompleksnih socialnih mrež (kot so prijateljske, družinske, delovne …), ki prispevajo k njihovi edinstvenosti in nepogrešljivosti, ter se jih na ta način zreducira na nekaj, s čimer je mogoče trgovati.

Ideologija trga ustvarja iluzijo, da se vse odvija na prostovoljni osnovi ponudbe in povpraševanja. Vendar smo vsi, ki ne posedujemo kapitala za preživetje, prisiljeni v vsakodnevno tekmo na trgu.

V sodobnem sistemu pa ne govorimo le o najbolj kruti obliki poblagovljenja ljudi, torej sužnjelastništvu, čeprav tudi to še vedno obstaja, ampak tudi o vse bolj intenzivnem poblagovljenju ljudi v kapitalističnem delovnem procesu. Tradicionalna meja med zasebnim in javnim, ki je na nek način predstavljala tudi varovalo tiste »substance« človeka, ki se ne prodaja na trgu, se vedno bolj rahlja, celo izginja. K temu pripomore tudi uporaba sodobne tehnologije, ki jo je še pospešila pandemija koronavirusa, saj lahko delodajalci oziroma v širšem smislu lastniki kapitala vse bolj povečujejo zahteve do zaposlenih ter nadzorujejo delo in delovni čas.

Mehanizmi poblagovljenja človeka so danes veliko bolj subtilni kot v preteklih sistemih. Ideologija trga ustvarja iluzijo, da se vse odvija na prostovoljni osnovi ponudbe in povpraševanja. Vendar smo vsi, ki ne posedujemo kapitala za preživetje, prisiljeni v vsakodnevno tekmo na trgu, v kateri se ves čas krhajo že dosežene pravice delavstva in slabšajo pogoji dela.

Kapitalizem je, tako kot družbeni sistemi pred njim, sistem, ki ga poganja strah. Hromeč strah pred izgubo vira preživljanja je namreč tisto, zaradi česar pristajamo na izkoriščevalske delovne razmere in nemalokrat tudi v delo, ki nam ne nudi nobenega smisla. Obenem pa se nam prodaja meritokratski mit o lastni odgovornosti, ki je izpiljena verzija etike industrijske družbe. Vsak, ki je dovolj vztrajen in trdo gara, lahko krmari svoje življenje v stilu hollywoodskih zgodb, ki se po obilici zapletov, a z vztrajanjem junaka, končajo s sanjskim uspehom. Gre za enormno ideološko laž v službi kapitala, ki služi predvsem za upravičevanje velike družbene brezbrižnosti do revnih in nepravične razporeditve dobrin.

Resnica je daleč od tega, saj so karte za partijo pokra življenja že ob rojstvu zelo neenakomerno razporejene. In ne le to: znanstvene raziskave zadnjih desetletjih kažejo, da se lahko občutek revščine in vse psihofizične posledice, ki jih ta prinaša, prenašajo skozi več generacij.

Christian H. Cooper, nekdanji vodja trgovanja pri Jefferies, avtor in komentator, v članku Zakaj je revščina kot bolezen? (Why poverty is like a disease?, 2017) piše, da ima stres, povezan z revščino, potencial spreminjanja našega biološkega ustroja na načine, ki si jih nismo nikoli predstavljali. Lahko zmanjša površino naših možganov, skrajša življenjsko dobo, poviša možnosti za debelost in spodbuja pretirano tveganje pri sprejemanju odločitev. Zdaj pa se pojavljajo še novi dokazi, na podlagi katerih gredo spremembe lahko še globlje – od tega, kako se sestavljajo celice v našem telesu, in morda celo do tega, kako se izraža naša genetska koda.

Če ta znanstvena dognanja držijo, potem je revščina veliko več kot le socialno-ekonomsko stanje. Je nabor povezanih simptomov, ki jih je mogoče preprečiti, ozdraviti, pa tudi podedovati. Spreobrnjena različica zgodbe o uspehu, torej da si tisti, ki jim ne uspe pobegniti pred revščino, takšne okoliščine tudi zaslužijo, je zaradi spoznanj o bioloških vplivih revščine še toliko manj smiselna.

Ko so ljudje, narava in stvari enkrat zreducirani na blago, je naslednji korak jasen. Po potrebi in brez zadržkov jih je mogoče zavreči, kar se v tem sistemu tudi v veliki meri počne.

Fikcija poblagovljenja ljudi pa se seveda vzdržuje tudi skozi določeno ideološko terminologijo. Državne (na primer zavodi za zaposlovanje) in druge institucije v službi trga povsem nereflektirano uporabljajo izraze kot so delovna sila, človeški kapital in človeški viri, ki služijo zgolj enemu namenu: zreducirati človeka na goli produkcijski potencial.

Ko so ljudje, narava in stvari enkrat zreducirani na blago, je naslednji korak jasen. Po potrebi in brez zadržkov jih je mogoče zavreči, kar se v tem sistemu tudi v veliki meri počne. Poleg tega, da z razraščanjem kapitalističnega trga postajajo stvari vse hitreje pokvarljive, manj odporne in torej hitreje zavrgljive, ima globalni trg vse manj varovalk človečnosti, ki bi preprečevale, da bi se enako dogajalo tudi z ljudmi.

Če je že Marx pisal o »rezervni armadi delavcev«, ki životari v takšni bedi, da so ljudje kadarkoli in pod kakršnimikoli pogoji pripravljeni poganjati motor kapitalizma, bi stanje danes lahko označili za uresničitev njegove najhujše nočne more. Avtomatično ustvarjanje izključenih in pogrešljivih ljudi, od nezaposlenih do brezdomnih, ki se jih popolnoma prepušča usodi, se je nedopustno razširilo. Ponekod, denimo v Latinski Ameriki, so bolezni, nasilju, revščini in smrti prepuščene celotne skupnosti (favele), za katere nihče ne skrbi. Filozof Étienne Balibar (Marxova filozofija, 2002), ki revščino tematizira z globalnega vidika, uporablja termin »zavrgljivi« človek, nad katerim se izvaja ultraobjektivna oblika nasilja ali »krutost brez obraza«.

Kako se zoperstavimo poblagovljenju

Z ozaveščanjem vsiljenih mehanizmov trga, fikcije poblagovljenja in njenih vplivov na naša življenja se odpre podlaga za premišljanje o načinih upornosti in odpornosti prototipne skupnosti. Kateri so torej načini, s katerimi bi se bilo mogoče učinkovito zoperstaviti poblagovljenju?

Skupnost je varovalo iztrganosti človeka iz socialnih vezi in predstavlja prostor, ki omogoča medčloveško povezovanje mimo tržnih pravil in omejitev.

Glede na to, da je človekova podrejenost trgu obratno sorazmerna s tem, koliko virov ima na razpolago – poleg kapitala so med drugim pomembni tudi socialna mreža (njena širina in raznolikost), znanje in dostop do informacij –, je treba krepiti in širiti njegove raznolike možnosti za preživetje. Če poblagovljenje poteka tako, da trga človeka iz njegovih družbenih mrež, potem je za ponovno vzpostavljanje edinstvenosti posameznika potrebno poskrbeti za njegovo čim boljšo in širšo vključenost, kar lahko nudi skupnost.

Skupnost se torej vzpostavlja kot varovalo iztrganosti človeka iz socialnih vezi in tako na simbolni kot fizični ravni predstavlja prostor, ki omogoča medčloveško povezovanje mimo tržnih pravil in omejitev. To pa ne pomeni nujno, da skupnost popolnoma negira trg in njegovo najbolj določajočo značilnost: monetarno menjavo.

Prevrednotenje tržnega delovanja

Tržno delovanje samo po sebi ne bi bilo uničujoče, če ne bi zaradi človeškega dejavnika nekaj, kar naj bi bilo zgolj sredstvo menjave – torej denar –, postalo njegov glavni smoter.

Odpornost skupnosti se ne gradi z zanikanjem tržnega delovanja, temveč s prevrednotenjem mehanizmov kapitalističnega trga na način, da bodo delovali v skupno dobro. Eden izmed glavnih problemov dominantnega sistema je, da se kapitalistični trg – in njegov glavni smoter, ustvarjanje dobička – razrašča na vsa področja človeškega življenja in naših odnosov ter deluje v njihovo škodo. Namesto da bi mehanizem trga uporabljali v svojo korist, mehanizem trga uporablja večino ljudi in tudi naravo za svoj obstoj, ki je sam sebi namen. In na ta način iz nas ter iz okolja srka življenje samo.

Vendar – vedno obstaja vendar – lahko skupnost trgu ponovno nameni položaj, ki mu pripada, in ga omeji. Tržna dejavnost mora biti močno vpeta v skupnost in njena ostala področja delovanja ter služiti njenemu primarnemu namenu – ustvarjanju skupnega dobrega. Obenem je pomembno, da se vzpostavijo varovala, ki preprečujejo, da bi tržno delovanje postalo samo sebi namen in si podredilo medčloveške odnose. Tovrstna varovala, o katerih bom pisala v nadaljevanju, je mogoče vzpostaviti na več načinov, vključno s temi, ki so bili skozi zgodovinska obdobja že preizkušeni v praksi. Včasih so zaživeli, drugič spet ne, kar pa ne pomeni, da se jim moramo za vse večne čase odpovedati. Skupnosti so živ, spreminjajoč se organizem, ki se gradi skozi odnose. Iz tega sledi, da lahko določena ideja znotraj ene skupine ljudi v določenem obdobju in okolju polnokrvno zaživi, znotraj druge skupine pa zamre.

Na razpolago imamo torej različne oblike medčloveških menjav, ki omogočajo preživetje, in znotraj skupnosti se ni nujno omejevati le na eno, na primer vzpostavljanje lokalnih valut, časovna banka, naturalna menjava, menjava dobrin za storitve … Pri vzpostavljanju mnogoterih trgov znotraj skupnosti pa je nadalje smiselno preverjati, na kakšen način dejansko vplivajo na dinamiko znotraj skupnosti, kakšne odnose spodbujajo med ljudmi, kako vplivajo na širšo okolico, naravo in tudi obravnavo neživega sveta. Skratka, ali dolgoročno spodbujajo delovanje za skupno dobro.

Prevrednotenje pomena denarja

Denar kot temeljni mehanizem menjave kapitalističnega trga pregovorno vrti svet. Okrog njega se ves čas odpirajo tudi mnoge razprave: od trditev, da družba brez denarja ne bi mogla obstajati, in utemeljitev, da nam kot menjalna tehnologija omogoča neomejeno širitev trga, do tistih, ki ga obravnavajo kot vir vsega zla in zagovarjajo njegovo popolno ukinitev. Sama menim, da pri vzpostavljanju trgov znotraj skupnosti lahko monetarno menjavo delno izključimo, ni pa se ji treba povsem odpovedati. Nasprotno, pomemben del doseganja odpornosti skupnosti je v prevrednotenju pomena tega glavnega mehanizma kapitalističnega trga.

Težo pomena, ki ga v tej družbi pripisujemo denarju, dobro razkrinka začetek pesmi Edwarda Leara, Mačka in sova.

Mačka in sova sta odšli na morje

v krasnem grahovo zelenem čolnu,

vzeli sta s sabo nekaj medu in veliko denarja,

ki sta ga zavili v bankovec za pet funtov.

Pesem nas preseneti. Ko pomislimo, kaj je razlog našega čudenja, pa vendarle ugotovimo, da se največje presenečenje ne skriva v dejstvu, da sta v grahovo zelenem čolnu skupaj potovali mačka in sova. Ne, tisto kar težko prenese celo poetična resničnost, je dejstvo zavijanja denarja v denar. Spomni nas na to, da je denar, če odmislimo vse družbene dogovore okrog njega, le navaden papir; in vendarle papir z enormnim vplivom na naša življenja ter odnose.

Različno opomenjanje denarja spodbuja različne vrednote in vedenja. Tip denarja, način njegovega ustvarjanja in administriranja korenito oblikuje vrednote in razmerja znotraj družbe. Med drugim, kot je razpravljal Lietaer, spodbuja ali zavira specifične kolektivne emocije in vedenjske vzorce. Sodobni sistem je označil kot patriarhalen monetarni sistem, ki je obenem krivec za gospodarske krize. Skozi značaj denarja se nam vsiljujejo patriarhalne vrednote; skozi zgodovino zahoda smo lahko spremljali, kako so se vzpostavljali monopoli valut, ki so sočasno igrali vlogo sredstva menjave in hranitelja vrednosti.

Te valute so najprej predstavljale redke in dragocene dobrine, kasneje so se razvile v zlate in srebrne kovance in končno v centralno vodene nacionalne valute. Skupna značilnost teh sistemov pa je aktivno spodbujanje varčevanja v obliki akumuliranja denarja z omogočanjem prihodka od obresti. Posledično je denar skoncentriran v rokah relativno maloštevilnih elit, ogromen del družbe pa se sooča s pomanjkanjem.

Denar je mogoče prevrednotiti tudi na načine, da bo deloval kot skupnostno povezovalni in ne rušilni element, takšna uporaba denarja pa že obstaja.

Naš konvencionalni denar je ustvarjen pod taktirko globalne hierarhije, kjer države v razvoju nimajo možnosti vplivati na pravila. S pomočjo hierarhije je vsiljen na nacionalne nivoje pod avtoriteto centralne banke. Obrestne mere spodbujajo akumulacijo in koncentracijo bogastva, pomanjkanje denarja pa spodbuja tekmovalnost med uporabniki. Takšen denar spodbuja gospodarske bume in padce, koncentracijo bogastva in okoljsko nevzdržnost ter uničuje skupnosti.

Denar pa je mogoče prevrednotiti tudi na načine, da bo deloval kot skupnostno povezovalni in ne rušilni element. Pravzaprav takšna uporaba denarja že obstaja, kot je izpostavil Lietaer, in se tudi širi po svetu. Dve najbolj znani obliki takih sistemov sta LETS (Local Exchange Trading System) in pa časovna banka, kjer si udeleženci izmenjujejo storitve, pri katerih menjalno sredstvo ni denar, temveč čas – ena ura. Pomembno je, da se takšen denar oziroma menjalno sredstvo vzpostavlja na egalitarni osnovi znotraj skupnosti skozi necentraliziran, enakopraven proces in kot tak spodbuja sodelovanje. Ne more se akumulirati in shranjevati kot konvencionalni denar in je zagotovljen v zadostni količini. Se pravi, deluje samo kot sredstvo menjave, ne kot shranjevalec vrednosti.

Skupnostna upornost proti tekmovalni in rušilni kapitalistični naravnanosti se lahko torej vzpostavlja s prevrednotenjem enakega mehanizma menjave, ki je zdaj ključen za vzdrževanje dominantnega sistema. Z novimi družbenimi dogovori glede denarja in drugačnim upravljanjem je znotraj skupnosti mogoče vzpostaviti sistem bolj uravnoteženega in pravičnega kroženja dobrin in storitev, na ta način pa izboljšati preživetvene zmožnosti tudi najbolj odrinjenih skupin ljudi.

Sile poblagovljenja delujejo v smeri optimizacije. Ideja menjave, tako je razmišljal antropolog Igor Kopytoff v zborniku Družbeno življenje stvari (The Social Life of Things, 1986), naj bi se uveljavila do takšnih razsežnosti in pri toliko stvareh, kot dovoljuje obstoječa menjalna tehnologija. Ta vidik dobro pojasni kapitalistično monetizirano družbo in njene tendence po vsesplošnem poblagovljenju. Če torej prevrednotimo pomen denarja, lahko s tem omejimo tudi silnice pretiranega poblagovljenja.

Odpornost skozi notranjo organizacijo

Pomemben vidik doseganja upornosti in odpornosti skupnosti je tudi njena notranja organizacija in delovanje. David Graeber je izpostavil tri glavna moralna načela, na katerih temeljijo ekonomska razmerja in ki se pojavljajo v vseh človeških družbah: komunizem, menjava, hierarhija.

S komunizmom, ki ga je razlikoval od avtoritarnih komunističnih režimov, je označil vsa človeška razmerja, ki temeljijo na načelu: »Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.« Pri razmerjih menjave gre za enakovrednost, ne toliko za merjenje natančne enakovrednosti, temveč bolj za konstanten proces usmerjen proti enakovrednosti.

Poveden primer je tudi hierarhična ureditev, ki je sicer še najbolj oddaljena od mojih načel o sobivanju z drugimi. Problem pa je tudi to, kot je izpostavil Graeber, da so dejanja tistih, ki delujejo s pozicije moči, označena kot moralna, četudi delujejo v nasprotju s splošnim blagrom. Ko so linije podrejenosti in nadrejenosti začrtane in sprejete kot okvir razmerja, se razmerje učinkovito nadaljuje, navidezno brez prisile, zdi se, da ga regulirajo navade in običaji. To pa pomeni, da se bo hierarhično razmerje ohranjalo tudi, ko ne bo delovalo v dobro vseh.

Vendar – vedno obstaja vendar – hierarhična ureditev sama po sebi še ni slaba. Družbe, ki so jih raziskovali antropologi, dokazujejo, da lahko tudi hierarhično organiziran sistem deluje v skupno dobro. Graeber ga je opredelil kot fenomen hierarhične distribucije, prepoznali in izpostavljali pa so ga že prej, v delih, ki raziskujejo ekonomijo daru. Nanj sta opozarjala oba klasika antropologije Bronislaw Malinowski in Marcel Mauss. Gre za delovanje poglavarjev v staroselskih skupnostih, ki so sicer v funkciji avtoritete in v hierarhičnem vrhu, a je njihova vloga zbiranje in nato razdajanje lastnine, od česar je odvisen njihov ugled.

Tudi tu se sicer razvija določen odnos do lastnine in bogastva, vendar ni kopičenje tisto, kar bi ustvarjalo ugled. Ravno nasprotno. Bogastvo je sicer, kot beremo v klasiki Malinowskega Argonavtih zahodnega Pacifika (1922), pomemben pokazatelj družbenega statusa in osebnih vrlin, vendar posedovati pomeni dajati. Od človeka, ki poseduje stvari, se naravno pričakuje, da jih deli z drugimi in jih distribuira. Višji kot je status, večja je ta obveznost. Bolj pomemben kot je človek, večjo potrebo ima po izkazovanju radodarnosti. Tudi njegova čast je odvisna od tega. Na ta način pa, kot je razmišljal Graeber, nikoli ne more nastati platforma za nastajanje stalne neenakosti v bogastvu. Vsaka oblika samopoveličevanja namreč pripelje do tekmovanja, kdo lahko razda največ imetja. Tako funkcija poglavarjev ni ravno lahka in v materialnem smislu ni prav nič nagrajujoča, saj so zaradi velikega pritiska po razdajanju pogosto ravno oni sami najrevnejši v vasi.

Na ta način lahko skupnost krepi svojo odpornost, saj je kopičenje bogastva, ki je sicer tudi značilnost kapitalizma, spreobrnjeno v skupnostno dobro. Seveda si je težko predstavljati, da bi se bili tisti, ki posedujejo, pripravljeni odpovedati bogastvu. Fenomen hierarhične distribucije prav tako ni primerljiv z nekaterimi novodobni bogataši, ki z eno roko uničujejo ljudi in okolje, z drugo pa se udejstvujejo v dobrodelni dejavnosti, zato da bi si popravili javni ugled ali pridobili davčne olajšave. Gre za ustvarjanje drugačnega družbenega konteksta, prevrednotenja skupnostnega odnosa do lastnine, bogastva in s tem povezanega družbenega ugleda, kjer je človekova čast odvisna predvsem od njegove radodarnosti.

Lahko, da bo šlo kaj narobe …

Skupnost smo ljudje, zato vzpostavljanje, vzdrževanje ter rast skupnosti, kjer se srečujemo v vsej svoji ranljivosti, ni lahek zalogaj. Ker pa imamo močno potrebo po pripadnosti, željo po boljših razmerah za preživetje, ki ni samo preživetje, temveč tudi dostojno, ustvarjalno življenje, bomo najbrž vedno preizkušali nove načine sobivanja. Odporne in avtonomne skupnosti pa bomo vzpostavljali le, če bomo znotraj njih tako delovali tudi kot posamezniki in posameznice.

Pripadnost je praksa, ki zahteva od nas ranljivost, soočanje z občasnim neugodjem in učenje, kako biti ob ljudeh, ne da bi morali zaradi tega žrtvovati lastna prepričanja.

Prava pripadnost ni pasivna, kot poudarja Brené Brown. Ni pripadnost, ki nastane, ko se pridružimo neki skupini. Ni ustrezanje ali prodajanje lastnih prepričanj samo zato, ker je to bolj varno. To je praksa, ki zahteva od nas ranljivost, soočanje z občasnim neugodjem in učenje, kako biti ob ljudeh, ne da bi morali zaradi tega žrtvovati lastna prepričanja.

Ustvarjanje manjših skupnosti ob vnaprejšnjem upoštevanju ovir, ki se utegnejo pojaviti s strani kapitalizma, in sočasna krepitev njihove upornosti in odpornosti, se zdi v primerjavi z vzpostavljanjem nekega novega globalnega sistema hitreje in lažje uresničljivo ter bolj obvladljivo. Odporne in uspešne skupnosti so nagnjene k množenju in povezovanju. Lahko, da bo šlo kaj narobe, najbrž bo šlo, a vendar – vedno obstaja vendar – lahko njihov vpliv in delovanje ves čas preverjamo in sproti usmerjamo, kar je pri široko razširjenih in utrjenih sistemih težje. Predvsem pa je pri vzpostavljanju skupnosti pomembno razmišljati in delovati onkraj meja, ki nam jih postavlja kapitalizem.

Mimogrede, naj vam za konec povem še, kaj se zgodi z mačko in sovo iz zgoraj navedene pesmi Edwarda Leara. Poročita se. Še prej pa morata za en šiling odkupiti rinko iz pujsovega rilca, da jo uporabita namesto prstana. Ampak zdaj sem razkrila že preveč.

—

Foto: Ray Weitzenberg, Flickr