• English
  • Hrvatski

Jože Možina je v nedavni televizijski oddaji Utrip namenil veliko prostora revizionistični interpretaciji dražgoške bitke in z njo dodobra razburkal slovensko javnost.

Njegovo oddajo lahko razumemo kot del širšega projekta novega ustvarjanja »velike zgodbe« slovenske zgodovine, kamor se umešča tudi ustanavljanje novega muzeja, prazniki, grajenje medijskega imperija itd. pod okriljem stranke SDS v službi širitve njene ideologije in napadov na nasprotnike. Slovensko dogajanje tako potrjuje tezo Dubravke Ugrešić, da je politični boj pravzaprav boj za ozemlja kolektivnega spomina. A ne smemo se pustiti zavesti skušnjavi postmodernega nihilizma in odpraviti boja za kolektivni spomin kot integralnega dela političnega boja ter reducirati dela zgodovinopisne stroke na produkcijo literarne zvrsti in interpretacijo tekstov oziroma virov. To bi pomenilo odpoved zmožnosti zgodovinskega spoznanja, »javna raba zgodovine« pa bi posledično postala povsem poljubna in pogojena s težnjami vsakokratne oblasti.

Kar bije v oči pri Možini in Utripu, ni samo izpraševanje določene zgodovinske naracije, temveč to, da je izpraševanje očitno v službi oblasti.

Preteklost ima za nas namreč dve ravni: na eni strani imamo ontološko, na drugi pa interpretativno raven.

Ontološka raven je raven dogodkov, ki so dejstva in kot taka nespremenljiva. Na drugi strani pa imamo vprašanje interpretacije teh dogodkov, razlogov zanje in njihovega pomena. Todor Kuljić je v svojem delu Kultura spominjanja uporabil primer Julija Cezarja za ponazoritev te razlike. Dejstvo je, da je Brut umoril Julija Cezarja. Naše videnje tega dogodka pa se razlikuje glede na to, ali vidimo Julija Cezarja kot velikega državnika ali kot tirana. Ta interpretativna raven preteklosti je tudi subjekt tega, kar v humanistiki imenujemo kultura spominjanja in ki je zbirni pojem vseh neznanstvenih in javnih rab preteklosti v človeških skupnostih. Kultura spominjanja namreč igra pomembno vlogo v vseh skupnostih, ker je tesno povezana z identiteto skupine. Navkljub obstoju kulture spominjanja kot univerzalne lastnosti človeških družb pa ima v različnih družbah vseeno različne vloge.

Poglavitno razlikovanje družb glede na rabo kulture spominjanja je v svojem delu Divja misel predstavil Claude Levi-Strauss, ki je družbe razdelil na hladne in vroče. Hladne družbe, med katere uvrščamo večino predmodernih družb, zaznamuje raba preteklosti v službi obnavljanja družbene strukture in preprečevanja sprememb, medtem ko v nasprotju z njimi vroče družbe, med katere sodijo sodobne nacionalne države in antični Izrael, uporabljajo preteklost kot referenco za prihodnost in kot pospeševalko sprememb.

Prvo dojemanje je tako povezano s cikličnim dojemanjem časa in implicira obnavljanje družbene ureditve kot del naravnega oz. božanskega reda, medtem ko drugo implicira bodisi popravo zgodovinskih krivic bodisi vlogo določene skupnosti v procesu napredka. Spomnimo se zgolj znamenite pripombe iz Marxovega Osemnajstega brumaira, da se novi boji odigrajo pod starimi zastavami. Zato ima preteklost v družbah, v katerih prevladuje vroče spominjanje, še toliko večji pomen, ki ga je najbolje povzel nemški filozof Frank Ruda v svojem delu Zagovor fatalizma, ko je zapisal, da je prihodnost resda determinirana, vendar pa je zato preteklost vedno znova odprta za interpretacije – in ravno interpretacije preteklosti so tiste, ki pogojujejo našo zmožnost mišljenja prihodnosti.

A vrnimo se k Možini in desničarski reinterpretaciji slovenske (pretežno polpretekle) zgodovine, ki predstavlja šolski primer tega, kar je Michel Foucault poimenoval »protispomin«. S tem izrazom pa je opisal pojav alternativne interpretacije zgodovine v času, ko je zgodovinopisje močno v službi krepitve oblasti – in Jugoslavija je bila nedvomno država, kjer je imela lastna zgodovinska mitologija poseben pomen. Od iskanja enotnosti južnih Slovanov preko interpretacije kmečkih uporov kot predhodnikov nacionalnega in razrednega boja, pa vse do pomena narodnoosvobodilnega boja in revolucije.

S tem ne želim povedati, da je karkoli od tega nekaj negativnega. Iskanje južnoslovanske identitete pred 18. stoletjem je sicer jalovo početje in tudi kmečki upori niso bili revolucionarni v modernem pomenu besede; a to ne pomeni, da je bila vsa jugoslovanska historiografija v zmoti. Kmečki upori so namreč vseeno vsebovali »revolucionarnega duha«, v primeru nekaterih verskih sekt celo zelo radikalnega, a njihov cilj je bila v glavnem revolucija v predmodernem smislu, vrnitev k izvirni pravičnosti, ki je bila nekoč vendarle prisotna znotraj »treh redov sveta«, a je bila tekom zgodovine izgubljena. Je pa tovrstna historiografija dovolj utrjevala oblast, da se je med disidenti, katoliki in nekdanjimi kolaboranti razvil močan »protispomin«, ki je izbruhnil v času razpada Jugoslavije.

Protispomin pa seveda ni vezan zgolj na desničarski odpor proti socialističnim režimom, temveč ga je moč najti tudi pri progresivnih gibanjih, kot so denimo feministična, delavska in proti kolonialna, ki so postavljala pod vprašaj zgodovino, napisano s strani vladajočih razredov. Takšen boj za zgodovino ni nič posebnega in ni nujno v službi politično motiviranega revizionizma, temveč gre za pojav, ki se vleče vse od antičnih Aten, kot je v svojem delu The Divided City: Memory and Forgetting in Ancient Athens pokazala zgodovinarka Nicole Loraux. Razhajanja glede vrednotenj dogodkov so potem običajen pojav, hkrati pa ni vsaka »revizija« posledica političnih manipulacij.

Nismo priča resni zgodovinopisni ali politični debati o pomenu določenega zgodovinskega dogodka ali fenomena, temveč zgolj odkritemu poskusu reinterpretacije zgodovine v službi političnih ciljev.

Zgodovinarsko delo namreč vključuje konstantno vračanje k starim tematikam. Nova ovrednotenja preteklosti in interpretacije zgodovinskih fenomenov lahko tako temeljijo na večji časovni distanci, novih teoretskih in raziskovalnih pristopih, opustitvi idej o superiornosti politične zgodovine, lahko pa so posledica izginotja predsodkov, ki je sledilo družbenim gibanjem dvajsetega stoletja. Ta so nam prinesla zgodovino žensk, zgodovino vsakdanjega življenja, zgodovino delavstva in še marsikaj. Kljub temu pa bi bilo narobe misliti, da so edine prispevke k nepolitični reviziji opravili progresivni oziroma levo usmerjeni zgodovinarji, saj le malokdo dvomi o pomenu avtorjev, kot sta na primer Timothy Snyder in Francois Furet. Poglavitna razlika torej ni v idejni opredelitvi, temveč v tem, ali je zgodovinska revizija v službi spoznanja ali oblasti.

To, kar bije v oči pri Možini in Utripu, torej ni samo izpraševanje določene zgodovinske naracije, temveč to, da je izpraševanje očitno v službi oblasti (v našem primeru trenutne vlade), in njegova nekritična raba ustnih virov. Več avtorjev, ki so se ukvarjali z ustno zgodovino, kot sta denimo Luisa Acatti in Pierre Bourdieu, je namreč opazilo pojav, ko same priče dogodkov le-te interpretirajo v luči splošne kulture, medijev in občega javnega diskurza. Pierre Bourdieu je celo opazil, kako se pričevanja določenega delavskega upora vedno bolj ujemajo s sindikalnimi stališči. Vloga zgodovinarja, ki posega po ustnih virih, torej ni zgolj golo ponavljanje, temveč tudi interpretacija in primerjava pričevanj z namenom konstrukcije koherentne interpretacije zgodovinskega dogodka, tega pa v sedanjih janšističnih in alt desničarskih poskusih revizionizma ni. Niti nismo priča resni zgodovinopisni ali politični debati o pomenu določenega zgodovinskega dogodka ali fenomena, temveč zgolj odkritemu poskusu reinterpretacije zgodovine v službi političnih ciljev.

Na tej točki bi lahko sicer zavzeli malodane nihilistično stališče radikalnih postmodernistov in reducirali boj za interpretacijo zgodovine na zgolj enega od elementov političnega boja ter se s tem popolnoma odpovedali vsaki možnosti zgodovinskega spoznanja; a kot je opozorilo več prodornih in teoretsko podkovanih zgodovinarjev, kot sta na primer Carlo Ginzburg in Roger Chartier, nam tega ni treba, saj lahko ravno s pomočjo novejših teoretskih pristopov vire vedno natančneje beremo in interpretiramo. Zatorej zoperstavljanje cenenemu političnemu revizionizmu ni zgolj boj za drugačno videnje preteklosti (in prihodnosti), temveč je tudi obramba možnosti zgodovinskega spoznanja.

Slovenska polpretekla zgodovina je namreč z raziskovalnega vidika še vedno odprta knjiga in pušča odprtih še precej vprašanj. Od umeščenosti v širši kontekst srednje Evrope po koncu starega reda, do popularnosti socialističnih idej med množico in celo vprašanj glede različnih ideologij, ki so bile prisotne znotraj slovenske desnice. Eric Hobsbawm je v svojem delu Čas skrajnosti ločeval med »običajnimi« reakcionarnimi režimi, kot je bil npr. Francov, integralističnimi gibanji, ki sta jih predstavljala Salazar in Dolfuss, ter fašizmom v polnem pomenu besede. Razprave o tem so brez dvoma na mestu, nekaj popolnoma drugega pa je predstavljati domobrance kot zgolj in samo antikomunistično in malodane demokratično reakcijo na domnevni revolucionarni teror, pri čemer spregledamo pronicljivo opazko zgodovinarja Tonyja Judta, ki ga nikakor ne moremo opisati kot komunista ali marksista, da je, čeprav je bil morda komunizem napačen odgovor, odgovarjal na realna in legitimna vprašanja.

Vse to je vedno znova spregledano pri političnem revizionizmu, ki ima za svoj cilj zgolj apologijo radikalne desnice.

Foto: Lenart J. Kučić