V vsakem hecu je nekaj resnice

V Ameriki je spet završalo. Ne samo zaradi svežih enaindvajsetih žrtev apetitov orožarskega lobija, temveč skoraj bolj zaradi novega stendapa Rickyja Gervaisa, ki si ga lahko zaenkrat še ogledamo na Netflixu. Komedijant, znan po črnem humorju in neizprosni, provokativni politični nekorektnosti, si je tokrat privoščil LGBT skupnost. Za pokušino:

Joj, ženske! Ne vse ženske, mislim tiste, staromodne […], tiste z maternicami. Ti jebeni dinozavri. Obožujem nove ženske! Super so, niso? Te z bradami in kurci. […] Zdaj pa ta staromodne pravijo, ‘O, rade bi hodile na naše stranišče.’ ‘Ja, zakaj pa ne bi smele?’ ‘Ker je za dame!’ ‘Saj so dame – poglej njihove zaimke! Kaj na tej osebi ni dama?’ ‘No, penis. […] Kaj če me on posili?’ ‘Kaj če te ona posili, jebena terfovska kurba?’

GLAAD, ameriška nevladna ustanova, ki se bori proti sovražnemu govoru do LGBT skupnosti, je Gervaisov nastop opisala kot “nevaren napad na transspolne, zamaskiran v šale” in ga obtožila “protigejevske retorike”, Netflix pa pozvala k odgovornosti. Twitter so preplavile pritožbe, da šov “ni nič drugega kot anti-trans garbage fire”. Pricurljale so celo slike, kako ogorčeni uporabniki preklicujejo svojo naročnino na pretočnega ponudnika.

Zdi se, da se Gervais niti sam ne zna odločiti, ali šale izbira iz kakega posvečenega, kvaziintelektualnega vzgiba, torej da bi teme detabuiziral, odpiral razpravo, ali izključno, da bi ljudi nasmejal.

Gervais je tak odziv, kot pove, seveda pričakoval. Konec koncev je na to žogo igral. Kaj smo pa pričakovali gledalci? Kako naj bi se odzvali?

Komiki se že od pamtiveka norčujejo iz vseh vrst ljudi. Ne prizanašajo ne politikom ne državljanom, ne debelim ne suhim, ne policajem ne blondinkam, ne hetero- ne homoseksualnim, ne belim ne črnim. Od Aristofana, ki je Sokratove kolege, ki jim v antičnih Atenah sicer ni bilo treba skrivati istospolnih simpatij, označil za “ohlapnoritneže”; Dona Ricklesa, ki je kolega Sammyja Davisa cvrl na žaru, rekoč da je hvaležen, da imajo v Ameriki črnce, saj noben Jud ne bi sestavljal vlakov, ko ga je Davis poljubil, pa je Rickles občinstvo vprašal: “A imam kaj črnega na licu?”; do Jimmyja Carra, ki se je nedavno – in s podobno kontroverzo – pridušal, da je razlog, da poleg umorjenih Judov pri holokavstu tako redko omenjamo pobite Rome, to, da ljudje “nočejo pogledati pozitivne plati”.

Nenavadno moč burkačev obeležuje trdoživi mit dvornega norčka, ki naj bi ga srednjeveški plemiči pooblastili, da jih lahko celo žali. Triboulet, ki je zabaval Franca I. Francoskega, je kralja nekoč počil po riti. Kralj je pobesnel in mu zagrozil, da ga bo usmrtil, če se koj ne domisli šale, ki bo bolj smešna kot njegov zločin. Nakar mu je Triboulet odvrnil: “Tako mi je žal, vaše veličanstvo, nisem vas prepoznal! Zamenjal sem vas za kraljico!”

Kljubovalec oblasti, izzivalec tabujev in družbenih norm, karikaturist človeških značilnosti in kritik naših napak, junaški revolucionar. Komikov se je prijela kopica prilastkov, ki malodane zakrijejo njihovo osnovno poslanstvo, zabavljaštvo. In ravno tu je morda nevarnost za sodobno komedijo: svetohlinski oportunizem. Skupinam in posameznikom se posmehuje ne glede na status svojih tarč, se požvižga tako na njihovo dostojanstvo kot na vpliv svojih dejanj, potem pa se pred odgovornostjo skrije v krinko komedijanta, ki dela za javno dobro.

Žižek, znan po svojih etničnih šalah, ki na nastopih na univerzah v avditorij z vsakim letom zazvenijo bolj kočljivo, meni, da se šele z brezsramnim šaljenjem na račun drug drugega zares zbližamo.

Po eni strani se lahko strinjamo z mislijo, da se lahko z neko temo resno soočimo šele, če se lahko iz nje norčujemo, češ da, kot pravi Platon v Zakonih, “brez smešnih stvari namreč ni mogoče razumeti resnih”. Dokler je tema sveta, jo je težko analizirati.

Žižek, znan po svojih etničnih šalah, ki na nastopih na univerzah v avditorij z vsakim letom zazvenijo bolj kočljivo, meni, da se šele z brezsramnim šaljenjem na račun drug drugega zares zbližamo. Politična korektnost vzpostavlja lažno toleranco, ki nam preprečuje, da bi se soočili z resničnim Drugim namesto s papirnatim idealom. Kot pripoveduje, je tudi Indijancem ljubše, da jih namesto “ameriški staroselci” kličejo Indijanci, saj jih to ime vsaj spominja na belčevo neumnost.

Komedija družbene norme in tabuje izziva že od rojstva. Izvila se je bržkone iz razvratnih dionizičnih obredij, na katerih so Grki paradirali z velikanskimi falusi in se predajali nagonom, da bi jih sprostili. Po Aristotelu je najprej prikazovala predvsem “nizkotno in grdo” ter “manjvredne ljudi”, a že stara komedija Aristofana je kljub vsem opolzkostim in skatologiji neusmiljeno zbadala Atenčane, najsibo vidne politike, recimo Kleona, “lažnivega psa”, ali brezglavo rajo, ki je povsod videla tiranijo, ki je postala “bolj poceni od giric, do te mere, da se valja po tržnici!”

Naše razprave, tudi znanstvene, so potrebne detabuizacije, sicer bo preveč tem zavitih v celofan, mi pa prikrajšani za razumevanje.

V marsičem je komedija blizu filozofiji. Obe se kritično, s čustvene razdalje lotevata vsakdanjih situacij in se igrata z niansami jezika. Obe, kot je predlagal Simon Critchley, nas povabita, da “na stvari pogledamo, kot da smo pravkar pristali z drugega planeta”. Naše razprave, tudi znanstvene, so potrebne take detabuizacije, sicer bo preveč tem zavitih v celofan, mi pa prikrajšani za razumevanje.

A četudi drži, da nas komedija nasmeji in tako pomaga vzpostaviti bolj nevtralen zorni kot, se ne konča vedno s srečnim koncem. Aristofanov prikaz Sokrata kot bogoskrunskega sofista in zalezovalca mladine je najverjetneje precej prispeval k omadeževanju njegove javne podobe in naposled k smrtni obsodbi. Robert Curthouse, najstarejši sin Viljema Osvajalca, je po tem, ko sta mu brata na glavo zlila polno kahlo, začel kar vojaški spopad. Posledice šale je na lastni koži zelo dobesedno občutil tudi Chris Rock, ko se je ponorčeval iz alopecije Jade Smith – takrat je bistveno več pozornosti šlo nasilju njenega moža, ne pa tudi precej neslani šali. Vic lahko gre po zlu.

Zato ni samoumevno, da bi morali komiki biti zaščiteni kot kočevski medved. Naj sprejmejo posledice in kritike svojih izvajanj. Predvsem pa naj začnejo razmišljati, kaj sploh počnejo. So prepričani, da nam njihove šale pomagajo, da se o določenih temah laže pogovarjamo? Ali pa jih bomo s tem, ko se bomo prostodušno smejali posilstvu, holokavstu, pedofiliji in poniževanju manjšin, začeli jemati manj resno?

Tudi če komik v “resničnem življenju” zagovarja tisto, iz česar se norčuje, je njegov učinek lahko nasproten. Trump je na mrzel novoletni večer 2017 menda v šali tvitnil, “da bi nam prišlo prav malo dobrega starega globalnega segrevanja”. Ne verjamem, da pri svojih podpornikih ni vsaj malo podpihnil že tako endemičnega zanikovalstva. In da se tega ni dobro zavedal.

Gervais sicer pravi, da v resnici podpira pravice transspolnih, in da so šale “samo šale”, ki ne pomenijo, da je “proti čemu”. A zdi se, da se niti sam ne zna odločiti, ali jih izbira iz kakega posvečenega, kvaziintelektualnega vzgiba, torej da bi teme detabuiziral, odpiral razpravo, ali izključno, da bi ljudi nasmejal, “brez predsodkov”.

Verjetno nemajhno vlogo pri izbiri materiala namreč igra dejstvo, da so s povratkom tradicionalizma in odporom do woke aktivistov ti postali lahka tarča. Pomembnejši pomislek je, da njegova tarča tokrat niso samo aktivisti in njihova morebitna pretiravanja, temveč skupine, katerih pravice in dostojanstvo ti aktivisti zagovarjajo. Kritika, ki leti na Gervaisa, je, da je nekatere svoje šale zgradil na račun skupin, ki v družbi nimajo moči, ker so deprivilegirane.

Gre za temeljno razliko, ki jo nekateri skušajo uveljaviti v stendapu, med “punching down” in “punching up”, med udarjanjem navzdol ali navzgor, proti šibkim ali proti močnim. Zelo nazoren je ta problem v Indiji, kjer so neformalni ostanki kastnega sistema še izjemno močni. Ali je prav, da se komedijant, ki pripada višji kasti, norčuje iz nekoga iz nižje kaste, ki so mu zaradi objektivnih okoliščin odvzete pravice, še huje, odrečena mu je temeljna človeškost? Ali so šale o Židih res smešne, če jih izreka Eichmann?

Gervais se je na Zlatih globusih javnosti priljubil ravno z mrcvarjenjem ošabne holivudske elite, ki da je izgubila stik z realnostjo in moralno obubožala. A tokrat, pravijo kritiki, so mnogi njegovi udarci leteli navzdol. Drugače povedano: Gervais ni igral vloge upornika, temveč je ljudem pihal na dušo. Šibke si je privoščil, da bi prijal močnim. In od tega mastno zaslužil. Večjih posledic ne bo nosil. Netflix, ki se te dni bori, da bi obdržal občinstvo, je z njim že podpisal pogodbo za nov šov.

Naj nam bo Gervais smešen ali ne, naj nam bo konkretni primer pregrešen ali ne, šal ne bi bilo dobro povsem prepustiti računici subjektivnega okusa ali komercialnega uspeha, temveč bi veljalo o njih tudi premišljevati in jih po potrebi problematizirati. Ne s cenzuro in moralističnim linčem, temveč z argumentirano kritiko in javno razpravo. Na komikih samih pa je, ali bodo smehu, tej “anesteziji srca”, pustili, da v službi dobičkarstva postane lahkomiselno izkoriščanje šibkih, zamaskirano v šale, ali pa bodo za svoje puščice iskali tudi vrednejše tarče, ki jih v teh časih ne bi smelo biti težko najti. Hec ni samo hec; v vsakem je tudi nekaj resnice. Zato se mu smejmo. Potem pa ga vzemimo resno.

—