Vpis na fakultete: namesto kakovosti diskriminacija

Ob letošnjem razpisu za vpis v visokošolske študijske programe so nekateri maturanti in maturantke presenečeno ugotovili, da se ne bodo mogli vpisati na želene študijske programe, saj so ti tik pred zdajci spremenili vpisne pogoje. Ogorčenje je veliko in povsem upravičeno. A težava je v tem, da je bil zaplet predvidljiv in da bi se mu lahko povsem enostavno izognili. Pa se mu nekateri očitno niso želeli.

Pritiski na fakultete naj zaostrijo vpisne pogoje in omejijo predvsem vstop tistim, ki prihajajo iz negimnazijskih programov, se vrstijo že nekaj let. Državna komisija za splošno maturo je leta 2018 objavila javno pismo »Zbogom, splošna matura?«, v katerem so opozarjali, da je poklicna matura z dodatnim petim predmetom postala obvod mimo gimnazijskih programov in enostavna pot na fakultete. Dijaki in dijakinje s strokovnih srednjih šol naj bi tako po levi prehitevali gimnazijke in gimnazijce, saj naj bi na domnevno »lažjih programih« dobivali boljše ocene, pa tudi njihova poklicna matura je lažja od splošne mature. Gimnazijski ravnatelji in ravnateljice so takrat opozarjali, da se nekateri dijaki v zadnjih letnikih celo prepišejo iz gimnazijskih v strokovne programe, tam pridobijo višje ocene in s tem boljše možnosti za vpis na fakultete. Svoje trditve so podkrepili tudi s številkami: če je bilo leta 2008 v gimnazijske programe vpisanih skoraj 40 % dijaške populacije, je bil ta delež deset let pozneje 33 %. K temu naj bi prispevali fakultetni programi, ki omogočajo vpis tistim, ki so opravili splošno maturo ali poklicno maturo in dodatni peti predmet. Leto pozneje je na isti problem opozoril tedanji minister za šolstvo dr. Jernej Pikalo in zatrdil, da številni visokošolski zavodi kršijo 38. člen Zakona o visokem šolstvu (ZViS). Prav ta domnevna kršitev naj bi bila tista, ki naj bi razvrednotila splošno maturo.

Katero srednjo šolo pa mora obiskovati tisti, ki želi študirati sinologijo (kitajski jezik in kulturo)? Srednje sinološke šole ni. Kitajski jezik večinoma tudi ni predmet, ki bi ga poučevali v srednjih šolah.

38. člen ZViS določa, da se v visokošolske študijske programe lahko vpiše, kdor je opravil splošno maturo. Člen določa tudi, da se v posamezni študijski program lahko vpiše tudi tisti, ki je opravil poklicno maturo »z istega strokovnega področja ter izpit iz enega od predmetov mature«. Jabolko spora tiči v razumevanju zapisa »z istega strokovnega področja«. Kaj to pomeni? Če nekdo, na primer, obiskuje srednjo strojno šolo, potem se s poklicno maturo in petim predmetom lahko vpiše na strojno fakulteto. Ta z vpisnimi pogoji določi vsebino petega predmeta, ki je v tem konkretnem primeru matematika.

Katero srednjo šolo pa mora obiskovati tisti, ki želi študirati sinologijo (kitajski jezik in kulturo)? Srednje sinološke šole ni. Kitajski jezik večinoma tudi ni predmet, ki bi ga poučevali v srednjih šolah. Ne glede na srednješolsko znanje, bo fakultetni študij tega programa zahteval študij »od začetka«. To seveda ne pomeni, da srednješolsko znanje ni pomembno. Ta primer navajam zgolj za to, da lažje razumemo nejasnost zapisa »z istega strokovnega področja«. Enako velja tudi za filozofijo, sociologijo, zgodovino, angleščino, francoščino in še številne druge študijske programe. Vse to so vsebine, za katere ne obstaja vertikalna povezava s fakultetnimi programi. Te vsebine nimajo »posebne« srednje šole, a so hkrati lahko predmeti, ki jih poučujejo tako na gimnazijah kot v strokovnih srednjih šolah. Če bi torej 38. člen ZViS razumeli dobesedno, potem bi bil pomemben del fakultetnih študijskih programov nedostopen za dijake in dijakinje iz poklicnih in strokovnih srednjih šol oziroma bi ti morali namesto poklicne mature in petega predmeta opraviti maturitetni tečaj in splošno maturo. Pot do fakultete bi se tako bistveno podaljšala.

Dejstvo je, da je pred letošnjo spremembo, ki pa se ni zgodila na vseh univerzah v Sloveniji, del bolonjskih visokošolskih študijskih programov omogočal vpis vsem dijakom in dijakinjam srednjih strokovnih šol. Dejstvo je tudi, da so bili ti programi akreditirani, kar pomeni, da jih je Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) pregledala in ocenila kot skladne z vsemi predpisanimi pogoji za akreditacijo in s tem tudi z 38. členom ZViS. Ta člen se namreč v zadnjih dvajset letih ni spremenil, zato je bilo pismo ministra Pikala, h kateremu se je s svojim pozivom pridružila tudi Državna komisija za splošno maturo, nenavadno. Nenazadnje sta prav Ministrstvo za izobraževanje in vlada Republike Slovenije vsako leto potrdila veljavnost vseh študijskih programov z objavo razpisa za vpis. S temi argumenti se je poleti 2019 na pismo ministrstva odzvala Univerza v Ljubljani, ki ni pristala na to, da bi vpisne pogoje določal kdo drug kot fakultete, ki izvajajo študijske programe. Če bi namreč držalo, da so programi, ki so se izvajali v zadnjih letih, neskladni z zakonom, čeprav imajo veljavno akreditacijo, bi to odprlo nekaj neprijetnih vprašanj, vključno s tem, ali so fakultetne diplome, ki so jih pridobili maturantke in maturanti srednjih strokovnih šol, sploh veljavne.

Jeseni 2019 je vprašanje vpisnih pogojev za nekaj časa zamrlo. Za vrati se je že skrivala korona, ki je pozornost preusmerila na druga področja, dokler Univerza v Ljubljani leta 2020 ni bila na vrsti za ponovno akreditacijo. Tokrat je vlogo tistega, ki trdi, da so študijski programi neskladni z 38. členom ZViS, prevzel kar NAKVIS, torej tista agencija, ki je študijskim programom Univerze v Ljubljani v zadnjih petnajstih letih že potrdila skladnost z veljavno zakonodajo, nekaterim celo dvakrat. NAKVIS je tako prekoračil svoja pooblastila, prevzel vlogo zakonodajalca, ki interpretira zakon, in vzpostavil novo razumevanje 38. člena ZViS. Čeprav so se nekatere članice Univerze v Ljubljani temu uprle in poudarjale, da vrsta študijskih programov nima vertikalne povezave s srednješolskim strokovnim izobraževanjem in da so vpisni pogoji postavljeni na osnovi vsebinskih premislekov in natančnih preučitev srednješolskih kvalifikacij, ti argumenti niso naleteli na plodna tla. Namesto vsebinskih argumentov smo bili »neposlušni« dekani in dekanje in s tem celotna univerza deležni argumenta moči: če ne boste spremenili vpisnih pogojev, Univerza v Ljubljani ne bo dobila akreditacije oziroma jo bo dobila le za omejeni čas treh let (namesto sedmih). Skupaj s temi opozorili je NAKVIS predpisal, da naj za določitev »istega strokovnega področja« upoštevamo klasifikacijo Klasius P-16, čeprav, kot so priznali tudi sami, tega ZViS »ne določa natančno« (vir). Hkrati so dopustili možnost, da uporabimo tudi kakšno drugo klasifikacijo, ki opredeljuje raziskovalna področja. A tovrstni tehnicistični pristop, ki je bil na koncu uresničen, je povzročil kup novih nelogičnosti in krivic, z njim pa smo se samo še bolj oddaljili od vsebinskih razmislekov o tem, kdo lahko uspešno študira na posameznem študijskem programu, kar najbolje lahko presodijo prav izvajalci programov. Samo za primer naj navedem, da se po Klasiusu aranžerski tehnik lahko vpiše na študij angleščine, ekonomski tehnik pa ne, čeprav sta oba imela enako število ur pouka angleščine v srednješolskem strokovnem izobraževanju.

Javni univerzitetni prostor bi moral zavzeti enotno pozicijo in ta bi se morala upreti birokratsko-tehnicističnim rešitvam, ki vse bolj posegajo v vsebinska vprašanja študijskih programov.

Kaj je na koncu prevagalo v prid tehnicistični rešitvi, lahko samo ugibam, saj se je moj dekanski mandat zaključil kmalu po tem, ko smo s Filozofske fakultete UL Nakvisu poslali pismo s pojasnitvijo, da vpisnih pogojev ne bomo spreminjali, saj so jim prav oni že dvakrat potrdili veljavnost. Pritiski so se verjetno nadaljevali in na koncu je, kot tolikokrat doslej, zmagal argument moči. Jasno je, da si univerza zaradi vseh pogodbenih in drugih obveznosti težko privošči »začasno akreditacijo«, a javni univerzitetni prostor bi moral zavzeti enotno pozicijo in ta bi se morala upreti birokratsko-tehnicističnim rešitvam, ki vse bolj posegajo v vsebinska vprašanja študijskih programov. Medtem ko je Univerza v Ljubljani sledila navodilom Nakvisa, Univerza v Mariboru, na primer, ni spremenila vpisnih pogojev. To pomeni, da se bodo dijaki in dijakinje letos na iste študijske programe na različnih javnih univerzah vpisovali pod različnimi pogoji. Nacionalna agencija, ki bi morala skrbeti za kakovost, je namesto tega poskrbela za diskriminacijo. Žrtve opisanega birokratskega obračunavanja bodo namreč tisti dijaki in dijakinje, ki so se vpisali v določeno srednjo šolo z obljubo, da bodo z opravljenim srednješolskim programov izobraževanje lahko nadaljevali na izbranem študiju. In ravno v tem je največja nerazumljivost trenutne situacije: tudi če se strinjamo z novo interpretacijo 38. člena ZViS, pri čemer ima pristojnost za interpretacijo zgolj zakonodajalec in ne NAKVIS, bi spremembe morali vpeljati s prehodnim obdobjem. Pravica vseh dijakov in dijakinj je namreč, da vedo, kakšne možnosti izobraževanja jih čakajo po končanem srednješolskem programu. Šesti člen Pravilnika o vpisu v srednje šole je jasen in nalaga srednjim šolam, da na informativnih dnevih kandidatke in kandidate informirajo o možnostih za nadaljnje izobraževanje. Letošnja generacija maturantk in maturantov je dobila napačne informacije.

Ne moremo pričakovati, da bodo mladi ob koncu osnovne šole zapečatili svojo usodo, kolikor ta ni zapečatena že z vse manjšo socialno mobilnostjo naše družbe.

Zakaj so univerze tako hitele? Zakaj NAKVIS, ki bi moral skrbeti za kakovost, ni dopustil vsebinske razprave z izvajalci študijskih programov? Bi morda morali razmisliti o ponovni uvedbi sprejemnih izpitov? Zakaj ne upoštevamo podatkov raziskav na tem področju, kot je na primer primerjalna študija Education at a Glance (2020) o stanju in učinkih izobraževanja v 37 državah članicah in partnerskih državah OECD, ki kaže, da dijakinje in dijaki pogosteje zaključijo poklicni ali strokovni program, če ta omogoča neposreden dostop do terciarnega izobraževanja. Številne države so zato ustvarile neposredne poti od poklicnih in strokovnih programov do višjih ravni izobraževanja, da bi podprle prehod srednješolcev v višješolske in visokošolske programe in izboljšale njihove poklicne možnosti ter tako prispevale k pravičnosti in enakim možnostim v izobraževanju, kar je zapisano (in ostaja zgolj lepa misel) tudi v naši beli knjigi o šolstvu. O vseh teh vprašanjih bi lahko razpravljali ob tem, ko smo se zataknili ob 38. člen ZViS, ampak to bi bila bolj naporna pot. Bolj enostavno je bilo slediti računalniškim algoritmom spletnega prevajalnika, ki hitro pokaže, kdo sme kam (in hitro stre obljubljene sanje marsikaterega maturanta ali maturantke).

Zgodba seveda ni črno-bela. Čeprav lahko razumemo opozorila gimnazij, je hkrati dejstvo, da srednješolkam in srednješolcem iz poklicnih in strokovnih srednjih šol ne moremo zapirati fakultetnih vrat. Ne moremo pričakovati, da bodo mladi ob koncu osnovne šole zapečatili svojo usodo, kolikor ta ni zapečatena že z vse manjšo socialno mobilnostjo naše družbe. Analiza o zaključku študija na Filozofski fakulteti ne podpira pavšalnih ugotovitev, da so dijakinje in dijaki iz strokovnih srednjih šol slabši študentke in študenti. Njihov uspeh ob koncu študija tega ne kaže. Res je, da je študij, predvsem v prvem letniku, selektiven in da v tem procesu marsikdo odstopi od študija. Možno je, da je med njimi več dijakov in dijakinj iz strokovnih srednjih šol. A tisti, ki ostanejo, na koncu v povprečju ne zaostajajo za gimnazijci in gimnazijkami. Če odmislim pomembne socialne vidike možnosti študija, ki študentke in študente postavljajo v zelo različne izhodiščne položaje, je na koncu vendarle ključna pripravljenost za resen študij. In prav zato bi morale poti za vse te mlade ostati odprte.

—

Foto: Ivan Aleksic, Unsplash