Vrnitev v Reims (drugi odlomek)

Objavljamo drugi odlomek iz knjige Vrnitev v Reims, v kateri Didier Eribon – po desetletjih obravnavanja predvsem svoje gejevske identitete – z vrnitvijo v kraj, iz katerega je zgodaj pobegnil (in ‘ni gledal nazaj’), prvič problematizira svoj delavski razred.

Vrnitev v Reims je prvo avtorjevo delo v slovenščini, izšlo pri Založbi /*cf. (v Rumeni zbirki) v prevodu Iztoka Ilca in s spremno besedo Bogdana Lešnika. To je tudi prva, a ne zadnja Disenzova objava Eribona.

Prvi odlomek si lahko preberete tukaj.

—

Na gimnaziji, pri trinajstih ali štirinajstih letih, sem navezal tesno prijateljstvo z nekim sošolcem, sinom profesorja na še čisto novi mestni univerzi. Brez pretiravanja lahko rečem, da sem bil zaljubljen vanj. Rad sem ga imel, kot imamo radi v teh letih. Toda ker sva bila fanta, je bilo očitno, da mu nisem mogel izpovedati, kaj sem do njega čutil. (To je ena najbolj travmatičnih težav homoseksualne privlačnosti v najstništvu – ali kadarkoli v življenju: do nekoga istega spola ne moremo izraziti, kaj čutimo, kar pojasni potrebo po krajih za zmenke, na katerih se razume, da so zakoni samoumevnosti obrnjeni, čim izvemo zanje in smo dovolj stari, da jih obiskujemo.) Napisal sem: »nisem mu mogel izpovedati«, kaj čutim do njega. Seveda. Toda še prej tega nisem mogel izpovedati niti samemu sebi. Še vedno sem bil premlad in vsa kultura je bila – in veliki meri še vedno je – organizirana tako, da v teh letih nimamo referenc, podob, diskurzov, da bi to tako močno čustveno navezanost razumeli in jo poimenovali drugače kakor s kategorijami »prijateljstva«. Nekega dne je profesor glasbe učencem velel, naj prepoznajo skladbo, ki nam jo bo predvajal. Presenetilo me je, da je ta fant po nekaj taktih dvignil roko in zmagoslavno povedal: »Noč na Golem brdu, od Musorgskega!« Meni je bil ta pouk preprosto smešen, ta vrsta glasbe neznosna, nikoli mi ni bilo treba dvakrat reči, da sem se ponorčeval iz nje, a ker sem si bolj kot vse želel, da me ta fant vzljubi, me je to odkritje zbegalo: poznal je in rad je imel tisto, kar se je meni zdelo, da je lahko zgolj predmet posmeha in zavračanja, kar smo doma imenovali »fina glasba«. Ko smo naleteli na radijsko postajo, ki jo je predvajala, smo jo čim hitreje zamenjali, rekoč: »Saj nismo pri maši.«

Nisem hotel, da izve, da stanujem v novem naselju na robu mesta, in ko me je o tem spraševal, sem se izmikal.

Imel je lepo ime. Jaz banalnega. To je v nekem smislu simboliziralo družbeni razkorak med nama. Z družino je živel veliki hiši, ki je stala v bogataški četrti blizu mestnega središča. Obisk pri njem me je impresioniral in plašil. Nisem hotel, da izve, da stanujem v novem naselju na robu mesta, in ko me je o tem spraševal, sem se izmikal. Vseeno je nekega dne, najbrž radoveden, kje in kako živim, brez vnaprejšnjega obvestila prišel pozvonit na moja vrata. Kljub prijaznosti njegove geste, s katero mi je najbrž hotel sporočiti, da nimam nobenega razloga za sram, sem otrpnil. Imel je starejše brate in sestre, ki so študirali v Parizu, in zaradi družinskega ozračja, s katerim je bil prežet, je bil pogovor z njim poln filmskih režiserjev ali pisateljev: govoril mi je o Godardovih filmih, Beckettovih romanih … Ob njem sem se počutil zelo nevednega. Ni me le naučil vsega tega, temveč me je predvsem naučil želje, da se vsega tega naučim. Navduševal me je in hotel sem mu biti podoben. In tudi jaz sem začel govoriti o Godardu, čeprav nisem videl nobenega njegovega filma, in o Beckettu, čeprav nisem prebral nobenega njegovega dela. Seveda je bil dober učenec in nikoli ni zamudil priložnosti pokazati diletantsko vzvišenost do šolskega sveta, in poskušal sem igrati isto igro, čeprav v rokah nisem imel istih adutov. Naučil sem se goljufati. Pripisoval sem si znanje, ki ga nisem imel. Zakaj bi bila resnica pomembna? Šteli so edino videz in podoba, ki sem ju z velikimi napori gradil o sebi. Šel sem celo tako daleč, da sem posnemal njegov način pisanja (hočem reči, njegovo pisavo), in še danes v pismih, ki jih pišem, opažam ostanke tega nekdanjega razmerja. Razmerja, ki je sicer zelo hitro minilo. Kmalu sem ga izgubil izpred oči. Bili smo na koncu šestdesetih let in to obdobje je na najinih mladostnih duhovih pustilo globok, toda radikalno različen odtis. Veliko pred maturo je pustil gimnazijo in odšel »po svetu«. Občudoval je Kerouaca, rad je igral na kitaro, našel se je v hipijevski kulturi … Mene pa je bolj označil maj ’68 in politični upor: leta 1969 sem postal – imel sem komaj šestnajst let – trockistični aktivist, kar je v naslednjih letih zapolnjevalo večji del mojega življenja. Aktivist sem bil približno do dvajsetega leta, kar me je privedlo k predanemu prebiranju Marxa, Lenina in Trockega. Ta intelektualna izkušnja je bila zame odločilna, saj me je usmerila proti filozofiji.

Bil sem vročekrven, nepokoren, ne bi bilo treba veliko, da bi me nezaustavljive sile ponesle k popolni zavrnitvi. Pri njem je bilo nasprotno: kultura je bila njegov svet, od nekdaj.

Vpliv, ki ga je imelo to prijateljstvo name, in pomoč, ki mi jo je ta fant, ne da bi se on tega zavedal, nudil, sta bila vseeno odločilna: moj razredni habitus me je najprej prignal v upiranje šolski kulturi, tipu discipline, ki ga je zahtevala. Bil sem vročekrven, nepokoren, ne bi bilo treba veliko, da bi me nezaustavljive sile ponesle k popolni zavrnitvi. Pri njem je bilo nasprotno: kultura je bila njegov svet, od nekdaj. Pisal je zgodbe – v fantastičnem žanru. Hotel sem mu slediti po tej poti in se tudi sam lotil pisanja. Nadel si je psevdonim. Zanj sem se odločil tudi sam. Ko sem mu ga izdal, se je norčeval iz mene, kajti bil je brez repa in glave (prisiljen in smešen), njegov pa je bil sestavljen, me je kresnil, iz njegovega drugega imena in maminega dekliškega priimka. Z njim se nisem mogel kosati. Nenehno sem se zaletaval ob svojo manjvrednost. Bil je nehote in nevede krut in žaljiv.

V ljudskih razredih se iz roda v rod ne prenaša nič, nobenih vrednostih papirjev ne kapitala, nobenih hiš ne stanovanj, nobenega starinskega pohištva ne dragocenih predmetov.

Pozneje sem se pogosto srečeval s podobnimi situacijami: v katerih razredni etosi v principu odražajo vedênja in odzive, ki so zgolj udejanjenja družbenih struktur in hierarhij v trenutku takšne ali drugačne interakcije. Prijateljstvo ne uide zakonom zgodovinske težnosti: dva prijatelja sta samo dve utelešeni družbeni zgodovini, ki poskušata sobivati, in včasih, najsi bo prijateljstvo še tako tesno, po inerciji habitusa drug v drugega trčita dva razreda. Ni treba, da so odnosi ali izrazi agresivni v trdem pomenu besede, niti namenoma žaljivi, pa kljub vsemu so. Na primer, kadar se gibljemo v meščanskih okoljih ali preprosto v srednjem meščanstvu, smo pogosto soočeni s predpostavko, da smo eni od njih. Tako kot heteroseksualci vedno govorijo o homoseksualcih, ne da bi si predstavljali, da sogovorniki čisto mogoče lahko pripadajo stigmatizirani vrsti, iz katere se norčujejo in jo črnijo, vas člani meščanstva ogovarjajo, kakor da so vaše življenjske in kulturne izkušnje enake njihovim. Ne opazijo, da vas s temi predpostavkami napadajo (četudi vam to laska in v vas vzbuja ponos, da »izpademo« tisto, kar nismo – meščanski otrok – saj je bilo v uspeh potrebno vložiti veliko časa). To se lahko zgodi včasih z najbližjimi prijatelji, najstarejšimi, najbolj zvestimi: ko sem ob očetovi smrti nekemu prijatelju – dediču! – povedal, da ne bom šel na pogreb, a da moram vseeno v Reims k mami, mi je navrgel tole: »Ja, vsekakor moraš tja, da boš zraven, ko boste pri notarju odpirali oporoko.« Ta stavek, izrečen v tonu spokojne samoumevnosti, me je opomnil, da se vzporednice res nikoli ne srečajo, niti v prijateljskem razmerju ne. »Odpiranje oporoke«! Ljubi bog! Kakšne oporoke? Kot da bi bilo v naši družini v navadi sestavljati oporoke in jih overjati pri notarju. Da bi zapustili, kaj? V ljudskih razredih se iz roda v rod ne prenaša nič, nobenih vrednostih papirjev ne kapitala, nobenih hiš ne stanovanj, nobenega starinskega pohištva ne dragocenih predmetov …¹ Moja starša nista imela drugega kot nekaj bornih prihrankov, ki sta jih leto za letom stežka nalagala v hranilnico. In tako ali tako je mama menila, da ji ta denar pripada, saj sta ga z očetom skupaj »dajala na stran« in si od prihodkov trgala, kar bi nemara vendarle potrebovala že sproti. Misel, da bi ta denar, njun denar, lahko šel komu drugemu kot njej, četudi njenim otrokom, se ji je zdela nespodobna in neznosna. »Če je pa moj! Marsičemu sva se odpovedala, da sva dala to na stran za nujne primere …« je hudo ogorčeno vzkliknila, potem ko ji je banka povedala, da mora nekaj tisoč evrov z njunega skupnega računa razdeliti med sinove in da ji pripada samo skromen delež. Prositi nas je morala, da smo podpisali papir, s katerim smo se tej »zapuščini« v njeno korist odpovedali.

Vendarle pa mi je ta fant, ki sem ga za kratek čas srečeval v gimnaziji, dal okus za knjige, drugačen odnos do zapisanega, pripadnost verovanja v književnost in umetnost, kar je bilo na začetku samo zaigrano, a je bilo iz dneva v dan vse bolj resnično. V osnovi je štelo navdušenje in želja po odkrivanju vsega. Vsebina je prišla potem. Po zaslugi tega prijateljstva se moje spontano zavračanje – se pravi zavračanje, ki je bilo sad mojega družbenega izvora – šolske kulture ni izteklo v zavračanje kulture nasploh, temveč se je pretvorilo v strast do vsega, kar se je tikalo avantgarde, radikalnosti, intelektualnega. (Duras in Beckett sta me očarala, toda kmalu sta ju s prvega mesta v mojem srcu izrinila Sartre in Beauvoir, in ker sem te avtorje in njihova dela moral odkrivati sam, sem se k njim obračal pogostokrat le zato, ker sem njihova imena videl pod kako peticijo – zlasti maja ’68 in po njem: tako sem leta 1969 ob izidu kupil Uničiti, je rekla Marguerite Duras s platnicami založbe Éditions de Minuits, ki so se mi zdele čarobne, pozneje pa sem se navdušil nad Spomini Simone de Beauvoir). Brez prehoda sem prestopil iz otroške književnosti – pred vstopom v gimnazijo me je očaral vsak zvezek iz serije Pet prijateljev v »Bibliothèque rose« – v navdušeno odkrivanje sodobnega književnega in intelektualnega življenja. Svojo nekulturo, nepoznavanje klasikov, dejstvo, da nisem prebral skoraj nič tistega, kar so moji vrstniki – Vojno in mir, Nesrečnike … – sem preoblačil v vzvišenost in prezirljivost ter se norčeval iz njihovega konformizma: oni pa so me imeli za »snoba«, kar me je seveda veselilo. Izumljal sem kulturo zase, hkrati sem si oblikoval značaj in osebnost.

Kaj je postal tisti, ki mu toliko dolgujem? O njem nisem vedel čisto nič, dokler ga nisem pred nekaj meseci poiskal na spletu. Stanujeva v istem mestu, vendar na različnih planetih. Še naprej se je zanimal za glasbo in videti je, da je dosegel nekakšen sloves v svetu šansona kot »aranžer« več uspešnih albumov. Tako da ni kaj obžalovati: kaj bi si imela povedati, potem ko bi se čas najstniškega prijateljstva enkrat iztekel? To razmerje tako ali tako ni trajalo več kot tri ali štiri leta. In dozdeva se mi, da zanj ni bilo tako pomembno kot zame.

Vsekakor sem zelo hitro dojel, da sem na poti, po kateri so stopali tisti, ki so mi bili podobni družbeno, ne pa tisti, ki sem jim bil jaz podoben po šolskem uspehu.

Moja izbira šolskih predmetov je bila prav tako zaznamovana z revnim družbenim okoljem, iz katerega sem prihajal. Na voljo nismo imeli nobenih potrebnih podatkov o usmeritvah, za katere bi se bilo pametneje odločiti, obvladali nismo nobene strategije za vstop v prestižne šole: usmeril sem se v literarni program, medtem ko bi bila pametna izbira znanstveni (takrat razred za izbrance, vendar je res, da me od začetka višje gimnazije matematika ni več zanimala in me je privlačila »literatura«), malo prej sem opustil staro grščino, v kateri sem briljiral dve leti, saj sem se prepričal, da ni za nobeno rabo – vendar sem jo opustil predvsem zato, ker se je prej omenjeni fant odločil, da jo pusti, jaz pa sem samo povzel njegovo presojo, kaj je treba storiti in česa ne, saj mi je bil najpomembneje, da ostanem z njim v istem razredu –, in obdržal samo latinščino, katere koristnost se mi je prav tako zdela čedalje manj jasna. Za drugi tuji živi jezik sem izbral španščino namesto nemščine, ki so jo izbirali otroci meščanstva ali intelektualnih poklicev, a v tem primeru sem izbral nasprotno od svojega »vodnika«. Pri pouku španščine so se zbirali gimnazijci z najslabšimi ocenami, predvsem pa tisti, ki so prihajali iz gmotno najslabše situiranih okolij – ta dva registra sta statistično povezana – in ta izbira, ki to sploh ni bila, je v resnici nakazovala na bolj ali manj dolgoročno neposredno izločitev oziroma premestitev v eno od tistih šol-odlagališč, porojenih iz »demokratizacije«, ki so bila sijajen dokaz, da je bila ta demokratizacija v veliki meri le prevara. Seveda vsega tega nisem vedel. Prepuščal sem se temu, kar mi je bilo všeč in kar mi ni bilo všeč. Privlačila sta me jug, Španija, in hotel sem se naučiti špansko. (Mama se je pred kratkim spomnila, kako sem se norčeval iz njenih bioloških fantazem o Andaluziji: »Ampak tudi ti si govoril samo o Španiji, ko si bil majhen, pa tam nikoli nisi bil. Gotovo obstaja neki razlog.«) Nemčija in nemški jezik sta mi vzbujala globok odpor, celo stud. V tem pogledu sem bil ničejanec, še preden sem prebral Nietzscheja in se seznanil z Ecce homo in Primerom Wagner: Sredozemlje kot okvir, vročina proti hladu, lahkotnost proti težnosti, živahnost proti duhu resnosti. Radost opoldneva proti žalosti večera. Mislim sem, da sem izbral, a v resnici sem bil izbran, ali bolje, zgrabilo me je tisto, kar me je čakalo. Prihodnost, ki sem jo zaznal, ko mi je neki profesor književnosti v skrbeh za moj uspeh dal vedeti, da me izbira španščine vodi v drugorazredne programe in me sili k vegetiranju med najslabšimi učenci na gimnaziji. Vsekakor sem zelo hitro dojel, da sem na poti, po kateri so stopali tisti, ki so mi bili podobni družbeno, ne pa tisti, ki sem jim bil jaz podoben po šolskem uspehu (kar kaže na to, da ima otrok iz ljudskih razredov, tudi če je zelo dober učenec, vse možnosti, da se napačno odloči in se poda po slabih poteh, se pravi, da se bo vedno znašel ob robu poti odličnosti ali pod njimi, tako v družbenem kot šolskem smislu).

Prišel sem v »literarni« zaključni razred. Znanje filozofije, ki naj bi ga tam dobil, je bilo, jojmene, do absurdna žalostno: pust profesor, čeprav mlad, saj je pravkar opravil strokovni izpit za učitelja, se je loteval pojmov po programu in nam snov narekoval po skrbno razdeljenih paragrafih: »Mali a, Bergsonova teza, mali b, teza tega in tega …«. Vsako temo je odpredaval po svojih zapiskih in dolgočasno povzemal doktrine in dela, ki jih je gotovo tudi sam poznal zgolj iz učbenikov. Nobenega problematiziranja. Izginil je vsak ocvirek. Pouk ni bil zanimiv in tako je bilo nemogoče, da bi se zanj zanimal. Profesor je imel rad prismuknjene knjige in jih priporočal učencem. (Le Matin des magiciens [Jutro magov] Louisa Pauwelsa in druge traparije te vrste!) Goreče sem si želel iniciacije v misel in refleksijo. Pripravljen sem bil, da se pustim navdušiti, a je kar najbolj ploska profesorska rutina mojo gorečnost ohladila. Filozofijo je naravnost priskutila. Nisem imel te sreče, da bi imel enega tistih profesorjev, čigar razlaga razvnema razred in ki se ga spominjamo vse življenje; ki vas vpelje v avtorje, tako da začnemo požirati njihova dela. Ne, ničesar razen dolgčasa, sivine. Tako da sem pouk »šprical«, kolikor sem ga lahko. Zame je bila filozofija marksizem in avtorji, ki jih je Marx citiral. Z Marxom sem se navdušil za zgodovino filozofske misli. Veliko sem bral, zaradi česar sem dobil na maturi iz filozofije odlično oceno. Enako je bilo pri drugih predmetih (pri zgodovini sem bil vprašan o Stalinu: bil sem trockist, vedel sem vse!) in izpit sem opravil brez vsakršnega problema, celo z veliko lahkoto. Za moja starša je bil to komaj predstavljiv dogodek. Spodneslo ju je.

Prikrajšani razredi res verjamejo, da so dosegli tisto, iz česar so bili prej izločeni, a ko to dosežejo, ti položaji izgubijo mesto in vrednost, ki so ju imeli v prejšnjem stanju sistema.

Vpisal sem se na filozofsko fakulteto. Treba je bilo izbrati smer in omahoval sem med angleščino in filozofijo. Izbral sem filozofijo, ki se je bolje ujemala z mojo podobo o samem sebi in ki je odtlej obvladovala moje življenje in me oblikovala. Vsekakor mi je bila ta izbira v veliko zadovoljstvo. Postati »študent filozofije« me je naredilo naivno srečnega. Ničesar nisem vedel o prestižnih vélikih šolah, ne o Visokih normalnih šolah (Écoles normales supérieures) ali o pripravljalnih razredih hypokhâgne in khâgne, ki omogočata pristop k sprejemnim izpitom zanje. Ko sem bil v zadnjem letniku gimnazije, nisem vedel, da take šole in priprave nanje sploh obstajajo. Ne le, da je bil (in je še vedno, mogoče vedno bolj) dostop do teh institucij rezerviran za učence, ki ne prihajajo iz ljudskih razredov, temveč imajo ljudski razredi omejen že dostop do informacij, da te možnosti sploh obstajajo. Vprašanje, ali se zanje odločiti, tako zame sploh ni obstajalo. A ko sem zanje izvedel, bil sem že na univerzi, sem se počutil – kakšna naivnost! – večvrednega od tistih, ki so po maturi še naprej ostali na gimnaziji in hodili v pripravljalne razrede – v mojih očeh čudna odločitev, saj se mi je zdelo, da je »iti na faks« nekaj, k čemur bi moral stremeti vsak dijak. Tudi tukaj vidimo, kako nepoznavanje hierarhije med šolami in neobvladovanje izbirnih mehanizmov pripeljeta do najbolj kontraproduktivnih izbir, do odločitev za jalove poti, hkrati pa smo blaženi od navdušenja, da nam je dostopno tisto, česar se dobro obveščeni skrbno izogibajo. Prikrajšani razredi res verjamejo, da so dosegli tisto, iz česar so bili prej izločeni, a ko to dosežejo, ti položaji izgubijo mesto in vrednost, ki so ju imeli v prejšnjem stanju sistema. Izrinjanje se dogaja počasneje, do izločitve pride pozneje, toda delitev na dominantne in dominirane ostane nedotaknjena: reproducira se s premikanjem. Bourdieu temu pravi prestavitev strukture (translation de la structure)². Kar smo označili z imenom »demokratizacija«, je prestavitev, v kateri se struktura onkraj navideznega spreminjanja nadaljuje in ohranja skoraj enako togo kot nekoč.

—

Pripis ob ponovni objavi: objavljena verzija ni docela enaka tisti v knjigi, ki je izšla mesece kasneje.

1 Richard Hoggart to poudari v 33 Newport Street (A Local Habitation).

2 Pierre Bourdieu, La Distinction, str. 145 in naprej.