Vrnitev v Reims (odlomek)

Objavljamo odlomek iz knjige Vrnitev v Reims, v kateri Didier Eribon – po desetletjih obravnavanja predvsem svoje gejevske identitete – z vrnitvijo v kraj, iz katerega je zgodaj pobegnil (in ‘ni gledal nazaj’), prvič problematizira svoj delavski razred.

Vrnitev v Reims je prvo avtorjevo delo v slovenščini, izšlo pri Založbi /*cf. (v Rumeni zbirki) v prevodu Iztoka Ilca in s spremno besedo Bogdana Lešnika. To je tudi prva, a ne zadnja Disenzova objava Eribona.

—

Povedal sem že, da je bila v mojem otroštvu vsa družina »komunistična« v pomenu, da je referiranje na Komunistično stranko predstavljalo nesporno obzorje njenega odnosa do politike, njegovo organizatorsko načelo. Kako je iz te družine nastala družina, v kateri se je zdelo mogoče in včasih celo samoumevno voliti skrajno desnico ali desnico?

Iz javnosti ni izginilo samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja.

Kaj se je zgodilo, da se je toliko ljudi, katerih spontani odzivi so izražali globok gnus do tistih, ki so jih imeli v delavskih okoljih za razredne sovražnike in ki so jih z užitkom zmerjali pred televizijskim zasloni – čuden, toda učinkovit način soočanja s tem, kar so, v kar verjamejo –, pozneje odločilo za Nacionalno fronto? Tak primer je bil, o tem sem prepričan, moj oče. In kaj se je potem zgodilo, da jih je nezanemarljivo mnogo v drugem krogu glasove oddalo za kandidata klasične, nekoč prezirane desnice (nazadnje so že v prvem krogu volili karikaturo predstavnika poslovne buržoazije), da je bil po njihovi zaslugi izvoljen za predsednika republike? Kako težka je v tem procesu odgovornost uradne levice? Kakšna je odgovornost tistih, ki so se, potem ko so svoje delovanje v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja izgnali med nekdanje mladostne objestnosti ter prišli na funkcije moči in pomembne položaje, na vso moč potrudili vsiliti ideje desnice s tem, da so na smetišče zgodovine poskusili poslati vse, kar je konstituiralo eno od bistvenih nalog levice (od srede 19. stoletja celo eno od njenih osnovnih lastnosti), se pravi, kar je usmerjalo pozornost na zatiranje in družbene antagonizme, oziroma čisto preprosto, kar je hotelo dati dominiranim mesto v političnem prostoru? Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti ni izginilo samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja …¹

Ko sem bil gimnazijec in levičar (trockist), je moj oče brez konca in kraja bentil proti »študentom«, ki »nam hočejo povedati, kaj je treba storiti« in »nas bodo prišli čez deset let komandirat«. Njegov odziv, tako nepopustljiv kot površen, se mi je zdel tedaj v nasprotju z »zgodovinskimi interesi delavskega razreda«, zdelo se mi je, da ga je povzročil vpliv Komunistične stranke na ta razred, Komunistične stranke, ki je bila slabo destalinizirana in predvsem polno zaposlena s tem, da prepreči neizogiben pohod revolucije. Kako bi lahko dandanes mislil, da se je oče motil, ko pa vidimo, kaj so postali tisti, ki so zagovarjali državljansko vojno in se opijanjali z mitologijo proletarske vstaje? Še vedno so enako prepričani sami vase in enako vehementni, toda danes, razen nekaj redkih izjem, s to vehementnostjo obsojajo najmanjše protestne vzgibe, ki prihajajo iz ljudskih okolij. Vrnili so se k tistemu, kar jim je bilo družbeno obljubljeno, postali so, kar so morali postati, in se natanko s tem preobrazili v sovražnike tistih, za katere so še včeraj trdili, da so njihova utelešena avantgarda, in o katerih so sodili, da so preveč previdni in preveč »pomeščanjeni«. Govori se, da je maja ’68 Marcel Jouhandeau študentom med njihovim mimohodom zabrusil: »Pojdite domov! Čez dvajset let boste vsi notarji.« Bolj ali manj je enako mislil in občutil tudi moj oče, čeravno iz diametralno nasprotnih razlogov. In natanko tako se je zgodilo. Mogoče ne notarji, toda pomembneži, o tem ni dvoma, ki so jih pogosto osupljive kariere nazadnje umestile, bodisi v političnem, intelektualnem ali pa osebnostnem smislu, v udobje družbenega reda in obrambo sveta, kakršen je, se pravi sveta, kakršen popolnoma ustreza tistemu, kar zdaj so.

Ko je leta 1981 François Mitterrand končno prinesel upanje, da bo zmagala levica, mu je uspelo ujeti približno četrtino volilnega telesa Komunistične stranke, katere kandidat je dobil samo 15 odstotkov glasov v prvem krogu, čeprav je na parlamentarnih volitvah leta 1977 še vedno zbral 20 ali 21 odstotkov. Ta upad, uvod v kasnejše sesutje, lahko v veliki meri razložimo z nezmožnostjo »stranke delavskega razreda«, da bi se razvila in prekinila stike s sovjetskim režimom (ki jo je, kar drži, v veliki meri financiral). Tudi z njeno nezmožnostjo, da upošteva nova družbena gibanja, ki so se razvila na plodnih tleh maja ’68. Blago rečeno se ni kaj dosti odzivala na hotenja po družbeni preobrazbi in politični inovaciji, ki so zaznamovala šestdeseta in sedemdeseta leta in ki so se leta 1981 v nekem smislu realizirala. Toda zmaga levice z ustoličenjem vlade, v kateri so sodelovali komunisti, se je kmalu iztekla v globoko razočaranje ljudskih okolij in v izgubo naklonjenosti do politikov, ki so jim zaupali in jim torej dali svoje glasove, a so jih ti po njihovem zanemarili in izdali. Pogosto sem slišal te besede (mama jih je ponovila vsakič, ko je imela priložnost govoriti z mano): »Levica, desnica, med njima ni razlike, vsi so isti, in na koncu vedno plačajo isti ljudje.«

Levičarske stranke, strankarski in državni intelektualci so pričeli govoriti v jeziku vladajočih in ne več v jeziku vladanih.

Socialistična levica se je podala na pot globoke preobrazbe, ki je bila iz leta v leto bolj izrazita, in je s sumljivim navdušenjem začela lesti pod plašč neokonservativnih intelektualcev, ki so se s pretvezo o prenovi levičarske misli trudili izbrisati vse, kar je levico delalo levico. Dejansko je prišlo do splošne in globoke preobrazbe etosov kot tudi intelektualnih referenc. Ni bilo več govora o izkoriščanju in odporu, temveč o »potrebni modernizaciji« in »družbeni prenovi« (refondation sociale); nič več besed o razrednih razmerjih, temveč o »skupnem bivanju«; ne več o neenakih družbenih pogojih, temveč o »individualni odgovornosti«. Pojem dominacije in ideja o strukturni polarizaciji med dominantnimi in dominiranimi sta izginila iz politične krajine uradne levice v korist nevtralizirajoče ideje o »družbeni pogodbi«, »družbenem dogovoru«, v okviru katerih so bili posamezniki, definirani kot »enakopravni« (»Enakopravni«? Kakšna neokusna šala!), pozvani, naj pozabijo na svoje »partikularne interese« (se pravi, naj molčijo in pustijo vladajočim vladati, kot si oni predstavljajo). Kaj so bili ideološki cilji te »politične filozofije«, ki se je na široko razpasla in proslavila vsevprek na medijskih, političnih in intelektualnih področjih od desne do leve (njeni zagovorniki so se poleg tega na vso moč trudili izbrisati mejo med levico in desnico tako, da so levico z njenim privoljenjem pritegnili k desnici)? Kaj je bilo na kocki, je bilo komaj prikrito: povzdigovanje »avtonomnega subjekta« in sočasna pripravljenost, da se pomete z razmišljanji, ki so si prizadevala upoštevati historične in družbene determinizme, sta imela za glavno nalogo razgraditi idejo, da obstajajo družbene skupine – »razredi« –, ter tako upravičiti razgradnjo socialne države (welfare state) in socialnega varstva v imenu nujne individualizacije (oziroma dekolektivizacije, desocializacije) pravice do dela ter solidarnostnih in redistribucijskih sistemov. Ti stari diskurzi in stari načrti, ki so bili dotlej v domeni desnice, kjer so jih obsedeno prežvekovali, povzdigujoč individualno odgovornost nad »kolektivizem«, so postali tudi domena dobršnega dela levice. V osnovi bi situacijo lahko povzeli z besedami, da so levičarske stranke, strankarski in državni intelektualci odtlej govorili v jeziku vladajočih in ne več v jeziku vladanih, se izrekali v imenu vladajočih (in z njimi) in ne več v imenu vladanih (in z njimi), in da so torej posvojili vladajoči pogled na svet in s prezirom odrinili (z veliko diskurzivnega nasilja, tako so ga občutili tisti, proti katerim je bilo usmerjeno) pogled na svet s položaja vladanih. Največ, kar so blagovolili storiti, je bilo to, da so ‒ v krščanskih ali človekoljubnih različicah neokonservativnega diskurza ‒ zamenjali včerajšnje zatirane in dominirane – in njihove boje – z današnjimi »izločenimi« – dozdevno pasivnimi – ter se jim posvetili kot potencialnim, toda molčečim prejemnikom tehnokratskih ukrepov za pomoč »revnim«, »žrtvam prekarizacije« in »družbene izključenosti«. Kar pa je bila zgolj druga intelektualna strategija, hinavska in prebrisana, da se izniči vsaka obravnava teh problemov z vidika zatiranja in boja, reprodukcije in transformacije družbenih struktur, inercije in dinamike razrednih nasprotij.²

Za razliko od komunističnega volilnega glasu, ki je bil sprejet, priznan, oznanjen glas, je bil volilni glas za skrajno desnico zakrito, celo zanikano dejanje, zaradi strahu pred obsodbo od »zunaj«.

Ta premik političnih diskurzov je preobrazil percepcijo o družbenem svetu in tako na performativen način sam družbeni svet, saj ga v veliki meri proizvajajo miselne kategorije, s katerimi gledamo nanj. Toda povzročiti, da iz političnih diskurzov izginejo »razredi« in razredna razmerja, jih izbrisati iz teoretičnih in kognitivnih kategorij, v ničemer ne preprečuje tistim, ki živijo objektivno stanje, za označitev katerega je rabila beseda »razred«, da se ne bi počutili kolektivno zapuščeni od tistih, ki jim pridigajo o dobrobitih »družbene vezi« ter hkrati o dobrobitih »nujne« ekonomske deregulacije in prav tako »nujne« razgradnje socialne države.³ Celotna področja najbolj prikrajšanih slojev so se torej, kakor da je prišlo do skoraj avtomatičnega premešanja političnih kart, obrnila proti stranki, ki se je dozdevno edina ukvarjala z njimi, vsekakor pa edina ponujala diskurz, ki si je prizadeval njihovim izkušnjam iz vsakodnevnega življenja spet dati neki pomen. In to je počela, četudi njenih vodstvenih struktur še zdaleč niso sestavljali člani iz ljudskih razredov, v nasprotju s Komunistično stranko, v kateri so pazili, da so izbirali aktiviste, ki so prihajali iz delavskega sveta, v katerih so se volivci lahko prepoznali. Mama mi je nazadnje priznala, potem ko je dolgo trdila nasprotno, da je vendarle volila za Nacionalno fronto. (»Enkrat samkrat,« je dodala, vendar nisem prepričan, da ji lahko verjamem. »Zato, da bi dali opozorilni strel, zato, ker tako ni več šlo,« se je zagovarjala, ko je enkrat premagala nelagodje priznanja. In je glas za Le Pena v prvem krogu takole bizarno pojasnila: »Ljudje, ki so volili zanj, ga niso hoteli. V drugem krogu so volili normalno.«⁴)

Za razliko od komunističnega volilnega glasu, ki je bil sprejet, priznan, oznanjen glas, je bil volilni glas za skrajno desnico zakrito, celo zanikano dejanje, zaradi strahu pred obsodbo od »zunaj« (kamor sem v očeh svoje družine spadal tudi jaz) … a kljub vsemu dokaj zrelo premišljeno in trdno odločeno. V prvem primeru so ljudje ponosno potrjevali svojo razredno identiteto in jo s to politično gesto v podporo »stranki delavcev« kot tako konstituirali, v drugem pa so v tišini branili ostanke te identitete, ki so jo zanemarjale, če ne že kar prezirale hierarhije institucionalne levice, ki so vse prihajale iz Visoke nacionalne šole za administracijo (École National d’Administration) in drugih meščanskih šol tehnokratske moči, se pravi iz krajev, v katerih se proizvaja in poučuje »dominantna ideologija«, ki je postala v veliki meri transpolitična. (Nikoli ni dovolj poudarjati, v kolikšnem obsegu sodelujejo krogi »modernistične« – in pogosto krščanske – levice pri razvijanju te dominantne ideologije desnice. Tako da ni presenetljivo, da je neki bivši lider Socialistične stranke – seveda s severa Francije in tako drugega družbenega izvora in druge politične kulture – med predsedniško kampanjo leta 2002 goreče opomnil svoje prijatelje, da beseda »delavec« ni »grda beseda«.) Naj se zdi še tak paradoks, prepričan sem, da je treba glas za Nacionalno fronto vsaj deloma interpretirati kot zadnje pribežališče ljudskih okolij, da obranijo svojo kolektivno identiteto, vsekakor pa dostojanstvo, za katero so vedno čutili, da je poteptano, zdaj pa so ga teptali še tisti, ki so jih nekoč predstavljali in se zavzemali zanje. Dostojanstvo je krhko čustvo in negotovo vase: potrebuje potrjevanja in zagotovila. V prvi vrsti zahteva, da nimamo vtisa, da smo obravnavani kot zanemarljiva količina oziroma kot preproste postavke v statističnih tabelah ali računovodskih datotekah, se pravi, kot nemi predmet političnega odločanja. In če si torej tisti, ki smo jim zaupali, našega zaupanja ne zaslužijo več, zaupamo drugim. In obrnemo se, četudi korak za korakom, k novim predstavnikom.⁵

Lahko bi trdili, da je glas za komuniste pomenil pozitivno samoafirmacijo, glas za Nacionalno fronto pa negativno.

Kdo je torej kriv, če ima pribežališče tak obraz? Kdo je kriv, če se pomen tako vzdrževanega in rekonstituiranega »mi« spremeni tako zelo, da bolj pomeni »Francozi« v nasprotju do »tujcev« kakor pa »delavci« v nasprotju do »meščanov«, ali natančneje, kdo je kriv, če nasprotje med »delavci« in »meščani«, ki še naprej obstaja kot nasprotje med »ljudmi od spodaj« in »ljudmi od zgoraj« (vendar to nasprotje ni isto in ne potegne za sabo istih političnih posledic), zajame nacionalno in rasno dimenzijo, pri čemer ljudje od zgoraj veljajo za zagovornike imigracije, ljudje od spodaj pa za tiste, ki v svojem vsakdanjem življenju trpijo zaradi te imigracije, ki da je kriva za vse njihovo húdo?

Lahko bi trdili, da je glas za komuniste pomenil pozitivno samoafirmacijo, glas za Nacionalno fronto pa negativno (odnos do strankarskih struktur, do strankarskih govornikov, do koherentnosti političnega diskurza in njegovega ujemanja z razredno identiteto itd., je bil v prvem primeru zelo močan in odločilen, v drugem primeru pa skoraj neobstoječ ali zelo drugoten). Toda v obeh primerih je volilni izid deloval kot – ali pa je dejansko postal – javni protest skupine, ki se je, s tem ko je oddala glasove individualno, a tudi kolektivno, mobilizirala kot skupina, zato da bi se slišal njen glas. Okoli Komunistične stranke se je organiziral kolektivni glas skupine, samozavedajoče se in hkrati zasidrane v objektivnih okoliščinah življenja in politični tradiciji. Tej skupini so se pridružile druge kategorije, katerih pogled na svet ali zahteve so se lahko trajno ali pa začasno spojile s tistimi iz »delavskega razreda« v njegovi manifestaciji kot razred-subjekt. S tem, ko se je iz levičarskega političnega diskurza izbrisalo vsakršno idejo o družbenih skupinah v medsebojnem sporu (in šlo je tako daleč, da se je strukturno potrditev družbene konfliktnosti, v kateri smo dolžni podpreti zahteve delavcev, zamenjalo z obsodbo družbenih gibanj, dojetih kot ostalina preteklosti – označili so jih in seveda tudi njihove podpornike za »zastarele« – ali kot znamenje rahljanja družbenih vezi, ki naj bi si jih vladajoči potem prizadevali obnoviti), se je zdelo, da je uspel načrt, da se ljudem, ki so volili skupaj, odvzame sámo možnost, da se mislijo kot skupina, ki jo povezujejo skupni interesi in enake skrbi; njihovo mnenje je bilo individualizirano in ločeno od moči, ki jo je nekoč lahko imelo, s tem pa je bilo poslej obsojeno na nemoč. Vendar se je ta nemoč sprevrgla v bes. Rezultat je bil neizogiben: skupina se je predrugačila in družbeni razred, ki so ga razgradili levičarski neokonservativni diskurzi, je našel nov način, da se organizira in oznani svoje stališče.

Lepa Sartrova analiza glasovanja in volilnih obdobij kot procesa individualizacije in torej depolitizacije mnenja – situacija »serialnosti« – v nasprotju s kolektivnim in politiziranim oblikovanjem misli v okviru političnega gibanja ali mobilizacije – »skupine« – se tukaj zaleti ob svoje meje.⁶ Primer, ki ga analizira, je seveda presunljiv: delavci, ki so sodelovali pri velikih stavkah maja ’68, mesec dni pozneje pa rešili golistični režim, ko so volili za njegove kandidate. Vendar ob tem primeru ne smemo pozabiti, da se volilno dejanje, v osnovi na videz individualno, lahko doživlja tudi kot način kolektivne mobilizacije, način političnega dejanja, ki ga izvedemo skupaj z drugimi. V tem smislu nasprotuje samemu načelu sistema »splošnih volitev«, v katerem naj bi se nabiranje individualnih glasov izteklo v izraz »splošne volje«, ki mora presegati posamezne želje. V primeru, ki sem ga pravkar omenil (glasovanje za komuniste ali glasovanje za Nacionalno fronto), prihaja do nasprotnega: razredna vojna, ki se bije z glasovnicami, praksa spopada, ki se ponavlja od volitev do volitev in v kateri vidimo, kako si en družbeni razred – ali njegov del – prizadeva pred drugimi pokazati svojo navzočnost, vpeljati razmerje moči. Tudi Merleau-Ponty, ko poudarja, da »volitve sprašujejo za mnenje ljudi, kadar so ti na počitku, izven poklica, izven življenja,« se pravi skladno z abstraktno in individualizirajočo logiko, vztraja pri dejstvu, da »volimo kot nasilneži«: »Vsak zavrača volilni glas drugih.«⁷ Delavski razred ali njegov del (kot sicer vsak razred, kar vidimo pri odzivih meščanstva vsakič, ko levica pride na oblast) si še zdaleč ne prizadeva sodelovati pri skupni definiciji, kaj naj bi bila »splošna želja« ljudstva, še zdaleč ne prispeva k razvijanju konsenza ali k nastanku večine, pred željami katere bi manjšina vdano popustila, temveč, nasprotno, izpodbija zahtevo volilne večine, da ta predstavlja »splošno« stališče, in opomni, da stališče te »večine« dojema kot stališče nasprotne skupine, ki zagovarja svoje lastne interese, nasprotne njegovim. V primeru glasovanja za Nacionalno fronto je proces izgradnje političnega jaza potekal v zavezništvu – vsaj v času volilnih obdobij – z družbenimi sloji, ki bi nekoč veljali za »sovražne«. Osrednji učinek izginjanja »delavskega razreda« in delavcev – recimo ljudskih razredov na splošno – iz političnega diskurza je bil razpad starih zavezništev med delavskim svetom in nekaterimi drugimi družbenimi skupinami (uslužbenci iz javnega sektorja, učitelji …) pod pokroviteljstvom tega, kar je konstituiralo »levico«, in izgradnja novega »zgodovinskega bloka«, če uporabimo Gramscijevo besedje, ki združuje široke frakcije ranljivih, prekariziranih ljudskih razredov s trgovci ali premožnimi upokojenci na jugu Francije, celo s fašističnimi aktivisti in starimi katoliškimi tradicionalističnimi družinami, torej večinoma ukoreninjenimi v desnici in celo v skrajni desnici.⁸ Vendar je bilo v nekem trenutku to najbrž nedvomno potrebno, da se ustvari politični pritisk, še toliko bolj je bilo potrebno, ker je šlo za pritisk na levico na oblasti, oziroma natančneje na oblast, ki so jo levičarske stranke utelešale. In res: ta gesta je bila videna kot edino sredstvo, ki je še bilo na voljo. Toda z vstopom v nova zavezništva, v nove politične konfiguracije, je ta skupina – sestavljena zgolj iz enega dela nekdanje skupine, ki je glasovala za komuniste – očitno postala nekaj drugega, kot je nekoč bila. Tisti, ki so jo konstituirali, so o samih sebi, o svojih interesih in odnosih do družbenega in političnega življenja mislili na popolnoma drugačen način.

Četudi se tisti, ki volijo Nacionalno fronto, ne podpišejo pod celoten program, tako dobljena moč stranki omogoča, da ustvari vtis, kot da se njeni volivci strinjajo z vsem njenim diskurzom.

Glasovanje za Nacionalno fronto za velik del njenih volivcev najbrž ni bilo identično glasovanju za Komunistično stranko nekoč: bolj je nihalo, bilo je manj zvesto, in izročitev sebe strankarskim govorcem, delegiranje besede tistim, ki jim bodo na političnem prizorišču vdahnili življenje, nista imela ne enake trdnosti ne intenzivnosti. Z glasovanjem za Komunistično stranko so posamezniki presegali, kar so bili ločeno, serialno, in kolektivno mnenje, nastalo s posredovanjem stranke, ki ga je v enaki meri oblikovala in izražala, ni bilo v ničemer odsev raznolikih mnenj vsakega od volivcev; v glasovanju za Nacionalno fronto pa posamezniki ostajajo, kar so, in mnenje, ki ga oblikujejo, je samo vsota njihovih spontanih predsodkov, ki jih diskurz stranke zajame in jim z vključitvijo v politično koherenten program da obliko. In četudi se tisti, ki volijo zanjo, ne podpišejo pod celoten program, tako dobljena moč stranki omogoča, da ustvari vtis, kot da se njeni volivci strinjajo z vsem njenim diskurzom.

Mikavno bi bilo reči, da gre za serialen kolektiv, globoko zaznamovan s serialnostjo – saj v njem prevladujejo prej nenadni vzgibi, skupna, toda privzeta mnenja, kot pa skupinsko premišljeni interesi in v praktičnem delovanju oblikovana mnenja, prej odtujena vizija (obsojati tujce) kot pa politiziran koncept (premagati dominacijo). Toda ta »kolektiv« se kljub vsemu konstituira kot »skupina« tako, da glasuje za stranko, ki nato s privolitvijo teh volivcev instrumentalizira sredstvo izražanja, ki ga izberejo in uporabljajo tisti, ki so to stranko instrumentalizirali, da so razširili svoj glas.⁹

V vsakem primeru moramo potrditi, da glasovanje v dobršni meri najpogosteje izraža – in to velja za vse – zgolj delno ali posredno strinjanje z diskurzom ali s programom stranke ali kandidata, ki mu je bil glas namenjen. Ko sem mami omenil, da je z glasovanjem za Le Pena podprla stranko, ki se je bojevala proti pravici do splava, ob tem ko sem vedel, da je tudi sama naredila splav, mi je odgovorila: »Oh! To nima nobene zveze, saj nisem zaradi tega volila zanj.« Če je tako, kako potem ločiti elemente, ki jih upoštevamo in ki usmerjajo volilno odločitev, od tistih, ki jih nalašč puščamo ob strani? Najbrž je bistven občutek, da vemo oziroma verjamemo, da smo individualno in kolektivno zastopani, četudi na necelosten, nepopoln način, se pravi, da nas podpirajo tisti, ki jih podpiramo, in da imamo vtis, da s to volilno gesto, se pravi s tem odločnim dejanjem, v političnem življenju obstajamo in nekaj štejemo.

Ta dva antagonistična politična pogleda (ta, ki se uteleša v volilnem glasu za komuniste, in ta, ki se uteleša v volilnem glasu za Nacionalno fronto), ti dve modalnosti konstituiranja sebe kot političnega subjekta, se opirata na različne kategorije percepcije in razdelitve družbenega sveta (ki sicer v istem posamezniku lahko sobivata, seveda v različnih časovnostih, a tudi na različnih krajih glede na različne strukture vsakdanjega življenja, v katere smo vpeti: odvisno od tega, ali prevlada praktična solidarnost v tovarni ali občutek tekmovalnosti za ohranitev lastne službe, odvisno od tega, ali čutimo pripadnost neformalni mreži staršev učencev, ki hodijo po svoje otroke v šolo, ali če smo razdraženi zaradi težav v soseski …). To sta nasprotna ali vsaj različna načina, kako razrezati družbeno realnost in poskusiti izvesti pritisk na politično usmeritev vladajočih, a prvi ne izključuje vedno drugega. Zato, naj so zavezništva, ki so se spletla v konstituiranju volilnega telesa Nacionalne fronte, še tako trajna in skrb zbujajoča, ni popolnoma nemogoče in še manj nepojmljivo, da se del – samo en del – tistih, ki so volili za njene kandidate, v bolj ali manj bližnji prihodnosti odloči voliti skrajno levico. To seveda ne pomeni, da bi skrajno levico umestili na isto raven kot skrajno desnico, kakor brez oklevanja izjavijo tisti, ki hočejo zavarovati svoj monopol nad definicijo legitimne politike, ko s »populizmom« sistematično označujejo vsako stališče in vsako afirmacijo jaza, ki uhaja tej definiciji legitimne politike, čeprav taka obtožba zgolj razkriva njihovo – razredno – nerazumevanje tistega, kar imajo za »iracionalnost« ljudstva, kadar se ta ne namerava ukloniti njihovemu »razumu« in njihovi »modrosti«. Pomeni pa, da se z volilnim glasovanjem mobilizacija skupine – delavskega sveta in ljudskih razredov –lahko na politični šahovnici radikalno prestavi in se izkristalizira v okviru nekega drugega »zgodovinskega bloka«, z drugimi sektorji družbe vred, čim se spremeni globalna (nacionalna in mednarodna) situacija. A najbrž bo potrebnih kar nekaj velikih dogodkov – stavk, protestov –, da bo do takega reorganiziranja prišlo: kajti ne odpovemo se zlahka pripadnosti politiki, v katero smo že dolgo miselno umeščeni – četudi nestabilno in negotovo –, druge pripadnosti, se pravi, drugega odnosa do sebe in drugih, drugega pogleda na svet, drugega diskurza o življenjskih vprašanjih pa si ne ustvarimo od danes do jutri.

—

Iz francoščine prevedel: Iztok Ilc. Objavljena verzija ni docela enaka tisti v knjigi, ki je izšla mesece kasneje.

1 Cf.: Stéphane Beaud in Michel Pialoux, Retour sur la condition ouvrière.Enquête aux usines Peugeot de Sochaux-Montbéliard [Vrnitev k delavskemu položaju. Raziskava v tovarnah Peugeot v Sochaux-Montbéliardu], Fayard, Pariz, 1999.

2 Dejstvo, da je lahko cvetel tako neumen in reakcionaren koncept »individualizma množice«, s katerim bi analizirali »prekarizacijo« dela, veliko več pove o žalostni poti sociologov, ki ga uporabljajo, od kritične levice do tehnokratskih krogov in neokonservativne misli, kakor pa o resničnosti »preobrazb družbenega vprašanja«.

3 O preobrazbi ekonomskih diskurzov in politik glej: Frédéric Lebaron, Le Savant, la politique et la mondialisation [Modrec, politika in globalizacija], Le Croquant, Bellecombe-en-Bauge, 2003.

4 S tem čudnim pojasnilom mi je povedala, da je volila za Le Pena v prvem krogu predsedniških volitev leta 2002 in za Chiraca proti Le Penu v drugem krogu. Leta 2007 je v obeh krogih volila za Sarkozyja.

5 O vsem, kar se zgodi pred tem, napotujem k svoji knjigi D’une révolution conservatrice et de ses effets sur la gauche française [O konservativni revoluciji in njenih učinkih na francoski levico], Léo Scheer, Pariz, 2007.

6 Jean- Paul Sartre, »Élections, piège à cons« [Volitve, past za bedake], v: Situations, X, Gallimard, Pariz, 1976, str. 75–87.

7 Maurice Merleau-Ponty, »Sur l’abstention« [O abstinenci], v: Signes, Gallimard, Pariz, 1960, str. 397–401.

8 O družbenih, političnih in ideoloških procesih, ki so se v Veliki Britaniji na podoben način končali v izgradnji zgodovinski blokov, ki so združevali meščanstvo in široke frakcije ljudskih razredov v glasovanju za stranke desnice, cf.: Stuart Hall, The Hard Road to Renewal. Thatcherism and the Crisis of the Left [Težka pot k obnovi. Thatcherizem in kriza levice], Verso, London, 1988.

9 O glasovanju v korist Nacionalne fronte glej članek Patricka Lehingua: »L’objectivation statistique des électorats: que savons-nous des électeurs du Front national?« [Statistično objektiviranje volivnih baz: kaj vemo o volivcih Nacionalne fronte?], v: Jacques Lagroye, La Politisation, Belin, Pariz, 2003, str. 247–278.