Vsak dan Parada ali na kaj točno smo tako ponosne_i?
Pred enim tednom sem se lotila pisanja tega komentarja, pa ni šlo nikamor. Tisti občutek, ko se ti nekaj zatakne v grlu, ampak ne dovolj, da bi te zadušilo. Samo nikamor ne gre, ne naprej ne nazaj, ne glede na to, koliko se matraš požret ali izpljunit. No, nekaj takega. Terapevtka me je ta teden spraševala: »Kaj naredite s tem?« »Mi« smo v tem primeru torej jaz, moja zaročenka in frendica, ki smo se skupaj udeležile parade in se vrnile ozmerjane in s pljunki pred nogami. Tudi njej nisem znala odgovoriti. Res, kaj naredimo s tem?
Očitno pišemo nebroj komentarjev, zaradi katerih mi zdaj tudi ni več treba tega komentarja suhoparno otvoriti s spiskom takih in drugačnih izpljunkov sovraštva, ki smo jih bile_i deležne_i v letu Gospodovem 2023, dvaindvajset let po prvi slovenski Paradi. Citirala bi le svojega starega šefa in mentorja Mitjo Blažića, ki je po svoji navadi znal takoj povedati najpomembnejše: »[…] toliko nasilnih homofobnih in transfobnih prizorov na Ljubljana Pride in toliko policije nisem videl od 2001, ko smo prvič korakali. Zlovešč občutek me je spremljal ves večer in prvič sem si z obraza zbrisal mavrico, ko sem odhajal s Kongresnega. To se meni ne zdi naključje.« (Zapis na Facebooku, 18. 6. 2023) Ne, ni naključje.
Sovraštvo nas zasleduje vsepovsod. In ker je grožnja vedno prisotna, se je sčasoma navadiš. Ne vidiš je več zares. Naučiš se preživeti – tako ali drugače.
Dočakale_i smo tudi kar nekaj odzivov s strani vidnih političnih osebnosti, predsednice republike, predsednika vlade itd. Žal moram priznati, da sem bila tudi sama med tistimi, ki je zatežila, da morajo odločevalci taka dejanja javno obsoditi. »Žal« pravim zaradi tega, ker po celem tednu ostrih obsodb nimam prav nobenega občutka, da se je s tem karkoli naredilo, spremenilo ali doseglo. Vsaka nova ostra obsodba nasilja na Paradi, ki jo berem, izpade bolj puhlo od prejšnje. Argumenti v prid verbalnim obsodbam nasilja izpadejo podobno omledno. Seveda ni nujno, da imam glede puhlosti in omlednosti prav, velja pa tudi priznati, da me že več let daje hudo malodušje v povezavi z upanjem – oziroma bolje rečeno pomanjkanjem upanja – na kakršnekoli težjekategorne družbene spremembe. Psi lajajo, karavana gre dalje, bi rekli pri nas doma. Homofobija in transfobija sta lajali, Parada je šla dalje. In obratno – bolj ali manj prepričljivo v medijih lajajo razne avtoritete, nekatere same od sebe, druge šele po vsesplošnem teženju nevladniške srenje in civilne družbe, medtem ko gre karavana homofobnih in transfobnih izpadov dalje. Na policijo so bile podane nekatere prijave, ki bodo v najboljšem primeru vodile do skromnih sankcij v mnogo manjšem obsegu, kot pa je bilo vsakovrstnih napadov v dnevih okrog Parade. Inherentno neučinkovit – in ja, neučinkovit tudi v idealnem scenariju, ko dejansko deluje po svojih pravilih – pravni sistem, ki raje kaznuje, ker je to pač v vseh pogledih lažje, in ne rehabilitira, je pa itak zgodba zase, ki je tu niti ne bi načenjala.
Preberite tudi: Dali Regent: In živeli_a sta srečno do konca svojih dni?
Kaj pa naj z nešteto takšnimi in drugačnimi napadi, ki so se in se še bodo dogajali vseh preostalih 364 dni v letu, leto za letom in desetletje za desetletjem, pa so mnogo manj publicirani? Ali pa sploh niso? Turobno dejstvo je namreč, da so Parade tisti najodmevnejši LGBT+ dogodek v letu, ki splošni javnosti obelodani tisto, s čimer me_i živimo vsak dan, dan za dnem, leto za letom. LGBT+ osebe smo pomembne za tistih nekaj dni okrog Parad, morda za kak mesec, pa še to žal bolj za profite mavričnega kapitalizma in socialni kapital raznoraznih političnih osebkov. Neprikladno tedaj postane vidna tudi naša vsakdanja realnost soočanja s širokim naborom izpljunkov. Dejanskih in metaforičnih. Sledi plaz naših komentarjev, ostrih obsodb vsakršnega nasilja s strani politikov, odločevalcev itd. in že se pozornost medijev in javnosti premakne naprej. Kaj pa me_i? Hja, nimamo tega razkošja, da bi pustile_i vse to za sabo in nadaljevale_i s svojimi življenji. Sovraštvo nas zasleduje vsepovsod. In ker je grožnja vedno prisotna, se je sčasoma navadiš. Ne vidiš je več zares. Naučiš se preživeti – tako ali drugače. Grožnja pa ostane in vsake toliko te nesramno opomni, da očitno nimaš pravice do svobodnega življenja. Kot stara kost, ki se ni nikoli čisto zacelila. Za nas je vsak dan Parada. Vprašanje je le, koliko rumenih jopičev, SDS podmladka in oportunističnih pljunkov srečamo in koliko policistov, da nam razložijo, da gre pač za občutljive teme in da temu primerno lahko pričakujemo nestrinjanje. In drugo vprašanje je, če bomo prišle_i domov cele_i. Ker vedno obstaja možnost, da ne bomo.
Naš obstoj ni občutljiva tema. Občutljiva tema je sovraštvo, za katerega se nekateri na vse kriplje trudijo, da bi ga legitimizirali kot »nestrinjanje«, »drugačno mnenje« in kar je še take podobne solate. Pa ujčkanje homofobov in transfobov, ki so iz drugega časa, iz ruralnega okolja, nepoučeni, niso hodili na faks, bla bla bla. Želim si, da bi takozvana ničelna toleranca do nasilja – kakršnegakoli – delovala bolj konstruktivno, ker moram na tej točki večino časa gledati dve skrajnosti: na eni strani sprenevedanje, da nekaj ni nasilje; na drugi strani moralistično rohnenje, kako je treba vse nasilje ostro obsojati in ga primerno sankcionirati (beri: ga kaznovati in pozapreti v zapore ali nekako drugače izločiti iz družbe, ker z njim ne znamo narediti nič bolj dolgotrajno in globinsko učinkovitega). Z ljudmi, ki nas sovražijo, ne moremo preprosto opraviti. V osebnem življenju včasih ni druge, kot da nekoga odmaknemo od sebe. Ni pa to rešitev. Je – kot večina emancipatornih bojev danes – zgolj flikanje lukenj v zidu, ki se bo vsak čas zdrobil in nas vse pokopal pod seboj. Pa ne me narobe razumeti. Tudi krpanje lukenj je pomembno in potrebno. Ne more pa to biti vse, na kar se osredotočamo.
Po tisočletju naporov, da bi se nas iztrebilo, prevzgojilo, ozdravilo in izničilo, smo še vedno tu. Še vedno se rojevamo, še vedno vsak dan nekdo odkrije nekaj novega o sebi.
Homofobi in transfobi niso neka omejena skupina, s katero lahko obračunamo in potem bo mir. Vsak dan nastajajo novi in s tem niti ne mislim nujno na načrtno pranje možganov in zastraševanje pred t.i. LGBT lobiji, ampak na majhne, zlovešče reči. Na vsakega dečka, ki ga ob lepem nedeljskem popoldnevu oče pelje brcat žogo in ko se tamali spotakne in začne jokati, mu reče: »No no, nič hudga ti ni, nehi cmerat, a si baba?« Na vsako deklico, ki ji je ob vsakodnevnem kosilu servirana ideja, da si vsaka normalna ženska izbere moškega in se z njim razmnožuje. Na tisto, kar se nam zdi neškodljivo, se pa tekom življenja akumulira kot arzenik in nazadnje koagulira v idejo, da če nisi na pravi način pravega spola, torej enega od samo dveh, in če nimaš rad samo nasprotnega spola, potem je s tabo nekaj narobe. V najboljšem primeru si mentalno bolan, v najslabšem si sprevržena, seksualno deviantna pokveka, ki jo je treba iztrebiti. Vso srečo s tem projektom, ker smo še vedno tu. Po tisočletju naporov, da bi se nas iztrebilo, prevzgojilo, ozdravilo in izničilo, smo še vedno tu. Še vedno se rojevamo, še vedno vsak dan nekdo odkrije nekaj novega o sebi. Še kar stojimo, včasih malo sklonjeni in pobiti, še vedno pa ostajamo preveč glasen opomin družbi, da nima prav. Še kar hodimo – včasih šepamo – na Parade, ki grejo nekaterim neznansko v nos, medtem ko se drugi sprašujejo, zakaj so potrebne. In še kar nas tlačijo sovražni škornji, ki nas še vedno ne morejo steptati v nič. Še vedno smo tu, vedno bomo tu in še kar si ne pustimo dopovedati, da smo nevarni za spodobno družbo, za družinske vrednote, za otroke, za patriarhat. (Saj smo res nevarni, ampak ne na tak način, kot si nekateri mislijo. Spodobnost, družinske vrednote, Za otroke gre in patriarhat nenazadnje nimajo prav nobene zveze s spoštovanjem človeškega in otroškega dostojanstva, vzdrževanjem ljubečega družinskega okolja in uravnoteženimi odnosi med vsemi spoli. Zakaj se jih torej še oklepamo?) Še kar ne sprejemamo pogojnih in pokroviteljskih zagotovil, da bi se nas lažje toleriralo, če bi se homofobom manj dajali v zobe. Še kar vztrajamo in verjamemo, da nam pripada isto človeško dostojanstvo in ista pravica do mirnega sprehoda skoz mesto s polnimi pljuči.
Dali Regent; foto: Neža Ambrožič
Vsako leto slišim eno in isto pred Parado. »Le na kaj ste ponosni?« Na to, da smo še tu. Da še vedno ne verjamemo vsem, ki bi nas radi prepričali, da ne bi smele_i obstajati. In tega ne bo spremenil noben pljunek. Želim si samo, da bi tisti, ki pljuvajo, razumeli, da tudi mi nismo nekaj, s čimer bi se dalo opraviti enkrat za vselej. Sovraštvo do nas je obveza k nenehnemu sovraštvu. Do nas, do ljudi okrog sebe, neredko do svojih otrok, včasih celo do samega sebe. Pederčine na ulici smo prikladna tarča, ampak prikazen neprave moškosti, neprave ženskosti in nenaravne seksualnosti je vsepovsod. Na Paradah samo vemo, da ne gre za nekaj slabega. Oblečemo jo v mavrične zastave in plešemo z njo. Kakšna predrznost, ne?
—
Prikazna fotografija: DM
