Vzporedni svet desnice

Nasmejan moški nosi ukraden govorniški pult in prijazno maha, rogati Q-šaman pozira s sulico v roki, osiveli biker v majici z napisom »Camp Auschwitz« bolšči srepo v kamero in med množico patruljirajo organizirane enote paramilitaristov. Nekaj upokojencev tava po hodnikih Kapitola kakor nedeljski turisti, ki si ogledujejo muzejske eksponate, in v kongresni dvorani odjekajo streli. Zunaj so medtem postavili vislice in hrup množice predirajo krvoločni pozivi: »Obesimo Mika Penca! Obesimo Mika Penca!« Vsenaokrog pa udeleženci delajo selfije in snemajo dogajanje: vpad Trumpovih privržencev v ameriški kongres je nedvomno najbolj dokumentiran množični incident v vsej zgodovini človeštva.

Kljub obilici posnetkov so vzniknile zelo različne interpretacije, kaj se je pravzaprav zgodilo 6. januarja 2021 na Kapitolskem griču v Washingtonu. Teroristični napad, kot so zatrjevali nekateri predstavniki gibanja Black Lives Matter? Nasilni izgredi? Spodletel državni udar, kot so prepričani vidnejši ameriški demokrati? Upor ljudstva? Politična revolucija? Ali nekaj, kar bolj spominja na burlesko, mračen karneval ameriške desnice?

Očitno so ti »patrioti« prišli iz nekega vzporednega družbenega sveta, ki so ga več let ustvarjali Trump in ameriški konservativni mediji.

Kot se večkrat dogaja v podobnih primerih, so tudi tokrat nekateri desničarski mojstri spina poskušali krivdo za izgrede zvaliti na levico. Lažem konservativnih komentatorjev, da naj bi napad inscenirali zamaskirani pripadniki Antifa in Black Lives Matter, so tokrat presenetljivo najsiloviteje nasprotovali ravno tisti Trumpovi podporniki, ki so sami aktivno sodelovali v napadu. Ker niso želeli, da bi mediji zasluge pripisali levičarjem, so svojo vlogo ponosno dokazovali z javnim objavljanjem posnetkov in selfijev iz kongresa.

Prostodušnost, s katero so to počeli, kaže, da niso pričakovali kazenskih sankcij. Očitno so ti »patrioti« prišli iz nekega vzporednega družbenega sveta, ki so ga več let ustvarjali Trump in ameriški konservativni mediji: ameriški svet je središče boja med Dobrim in Zlim (»Jezus je moj odrešenik, Trump je moj predsednik«), demokrati so ukradli volitve in samo protestniki lahko preprečijo največjo zgodovinsko krivico. Ko je policijska enota zaustavila razjarjeno množico, da ne bi vdrla v Kapitol, je Trumpove podpornike prevzela osuplost, saj so trdno verjeli, da so policisti na njihovi strani in da se jim bodo pridružili pri zavzetju Kapitola. Ameriški patrioti, ki so slabo desetletje do še nekaj trenutkov pred tem skandirali »Blue lives matter!«, so policiste zdaj ozmerjali z izdajalci, prerivanja so prerasla v nasilni izgred in kmalu so protestniki udarjali po njih z vsem, kar jim je prišlo pod roke, s palicami, plastenkami, gasilnimi aparati, berglami, pa tudi z drogovi, na katerih so še vedno vihrale ameriške zastave.

Razcep med družbeno realnostjo in vzporedno resničnostjo, v katerega se je zazankala ameriška desnica, je novinarka Kaitlyn Tiffany poimenovala »eksistencialna kriza« Trumpovih podpornikov. Primernejša oznaka za to bi bila epistemska kriza. Trumpovi podporniki so doživeli epistemsko krizo razklane ameriške družbe na lastni koži.

S konceptom epistemske krize je skušala znanstvena skupnost opisati še vedno trajajoč globalni trend porasta »fake news«, prekomernega proizvajanja digitalnih informacij, upadanja javnega zaupanja v institucije novinarstva in drastične politične polarizacije. Trend je nastopil s predsedniško kampanjo Trumpa in sočasnim porastom moči (skrajno)desničarskih gibanj, strank in sentimentov v ameriškem in evropskem prostoru po letu 2016.

Epistemska kriza, kot že ime pove, je kriza vednosti, spoznanja. To ni zgolj »kriza novinarstva«, nižanje novinarskih standardov zaradi komercializacije, privatizacije in porumenjevanja medijev. Niti ni to (samo?) kriza, ki bi jo povzročilo radikalno razhajanje skupnosti glede njenih temeljnih moralnih in političnih vrednot. Epistemska kriza pomeni namreč temeljno nestrinjanje javnosti glede sprejetih načinov presojanja o tem, kaj je res in kaj je neresnično. Ali kot jo v referenčnem delu Network Propaganda (2018) opredelijo Yochai Benkler, Hal Roberts in Robert Faris, epistemska kriza označuje erozijo javne »zmožnosti ločevanja med resnico in prikladno politično fikcijo«. Na ozadju naše kolektivne nezmožnosti razlikovanja med resnico in neresnico je šele mogoče razumeti popularnost najbizarnejših teorij zarot, nebrzdanega antivaxerstva, radikalnega nezaupanja v metode, prakse in dognanja znanosti ter uspešnost najprozornejše propagande.

Prevladujoča ugibanja o vzrokih za nastanek tega stanja ponujajo tehnodeterministične odgovore, da je primarni krivec razvoj informacijsko komunikacijske tehnologije. Po tem pogledu naj bi razcvet družbenih medijev, uporaba umetne inteligence, algoritmizacija prikaznih mehanizmov oglaševanja, formiranje filtrirnih mehurčkov, zapiranje v odmevne komore (echo chambers), informacijska preobremenjenost in sorodni fenomeni korodirali človekov občutek za realnost in resničnost. Gotovo, kot potrjuje več raziskav, omenjeni dejavniki prispevajo k politični polarizaciji in radikalizaciji, vendar niso njen glavni in še manj edini vzrok, saj ima »internetizacija« različne učinke na različne družbe.

Ker tehnologija obstaja zgolj na način človekove »rabe tehnologije«, ki je vselej trdno umeščena v družbeno realnost, so za presojo družbenih efektov določene tehnologije in vzrokov teh efektov ključni aspekti, kako družbene institucije, ekonomija, politika in kultura določajo in oblikujejo rabo posamične tehnologije. Tehnologija, kot je to nasproti popularnemu Mcluhanovemu tehnološkemu determinizmu pokazal Raymond Williams v delu Technology and Society, se namreč ne uporablja sama, ni avtotelična (nima samo-smotra in se ne poganja sama) in ne biva nekje v vakuumu, zato je tudi za nemarksistične perspektive pomembna problematika lastninskih odnosov in z njo vprašanja, kot so: kdo je lastnik tehnologije in tehnološke infrastrukture, kdo odloča o njuni rabi ter kakšne so te odločitve, pogoji in regulacije, ki determinirajo način delovanja.

Prepričljivejšo razlago zato podajo Benkler, Roberts in Faris, ki vidijo glavni vzrok za nastanek epistemske krize v asimetričnosti polariziranosti medijskega prostora. V simetrično polariziranem medijskem prostoru imata levi in desni pol nasprotne politične poglede, katerim primerno podajata vsak s svoje perspektive resda pristranske interpretacije in pristransko uokvirjata teme, vendar sta oba še vedno zavezana idealu resnicoljubnosti in praksi medsebojnega preverjanja resničnosti objavljenih izjav ter korigiranja neresnic.

Konservativni medijski model je zavrgel številne uveljavljene norme novinarskega poročanja, med njimi tudi epistemsko obvezo resničnega poročanja.

Nasprotno pa obstajata v asimetričnem medijskem prostoru dva medijska ekosistema, ki sta ločena drug od drugega in ki ne delujeta po istih epistemskih načelih.

Medtem ko v ZDA liberalno-centristični (Washington Post, New Yorker, Guardian, CNN) in liberalno-progresivni (Vox, Mother Jones, Slate, Atlantic) mediji tvorijo mainstream medijski ekosistem, znotraj katerega drug drugemu revidirajo odmikanja od klasičnih novinarskih standardov, se je v zadnjih desetletjih vzpostavil vase zaprt in izoliran konservativno-desničarski medijski ekosistem, ki deluje po drugačnem medijskem modelu.

Konservativni medijski model je zavrgel številne uveljavljene norme novinarskega poročanja, med njimi tudi epistemsko obvezo resničnega poročanja. »V tem ozko zaprtem ekosistemu, podvrženem dinamiki propagandnih povratnih zank, so politiki bolj ali manj imuni na preverjanje dejstev, saj njihovo jedrno občinstvo dojema že sam proces profesionalnega preverjanja dejstev kot nekaj pristranskega in medijske izpostave, občinstvo ter elite disciplinirajo drug drugega, da ostanejo zvesti in se podredijo prepričanjem ter ideologiji – pod grožnjo izključitve in odpoklica – na voliščih ali na trgu za pozornost.« Breitbart ali Fox News, okrog katerih koagulira zaprt medijski ekosistem, lahko objavita izmišljeno ali neresnično trditev, pri čemer se jima ni potrebno ozirati na kritike, da je njuno poročanje neresnično, saj njuno občinstvo vrednoti politično pristranskost in združenost v boju proti skupnemu sovražniku veliko bolj kakor resnično poročanje.

Podobno kot Benkler, Roberts in Faris ugotavljajo, da je ameriški medijski prostor razcepljen na levo-liberalni in konservativni medijski ekosistem, lahko za slovenski prostor postavimo tezo, da je razcepljen na levosredinski liberalni medijski ekosistem na eni in veliko bolj poenoten medijski ekosistem desne (katoliško-konservativne) in skrajnodesne (janšistične) usmeritve na drugi strani.

Vzporednice pa lahko začrtamo še dlje – samoregulativnemu liberalnemu medijskemu ekosistemu (Radiotelevizija Slovenija, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina) je protipostavljen izrazito pristranski in propagandistični medijski ekosistem, lastninsko, nadzorstveno ali nazorsko povezan s privrženci in podporniki Janševe stranke in janšistične ideologije (Nova24TV, Demokracija, Časnik, Siol pod urednikom Petrom Jančičem, Politikis, Škandal24.si in regionalni mediji E-koroška, Utrip Ljubljane, Notranjska.si, Moje Posavje, Moja Dolenjska, Moje Podravje) [Obsežno lastninsko analizo medijev so opravili Podčrto]. Podobno kot v ZDA je tudi slovenski medijski prostor asimetričen.

Vzrokov za epistemsko krizo doma zato ne gre toliko iskati v vplivih digitalnih platform, procesov upodatkovljenja in algoritmizacije, temveč predvsem v političnem oziroma strankarskem lastništvu in nadzorstvu medijskih izpostav ter v zamenjavi epistemskega modela za politično-pripadnostni model.

Vzporedno kvaziresničnost je mogoče ponazoriti s komentarjem trenutne ameriške politične situacije v ZDA, ki ga je podal redni propagandist janšistične Nova24TV: “ZDA so dokončno padle v roke skrajnih levičarjev. … Bodimo pošteni, volitve v ZDA so bile ukradene.”

Politična in kazenskopravna implementacija ideologije ameriško-libertarnega free–speech-absolutizma, da je vsakdo brezpogojno upravičen do svojega mnenja – kar se kaže v dolgoletnem nesankcioniranju sovražnega govora (na politične institucije in izvoljene politike kot vir sovražnega govora, kar je v odmevnem intervjuju opozoril Dragan Petrovec, so opozarjali številni intelektualci in intelektualke že pred petnajstimi leti, med drugim v izjavi »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«) – se je iztekla v epistemski relativizem, da je vsakdo upravičen ne le do svojega mnenja, temveč tudi do svojih lastnih dejstev.

Distinkcija med »dejanskimi dejstvi« in »alternativnimi dejstvi« izgine. Struktura plemensko zaprtega ekosistema v asimetričnem medijskem prostoru je podrejena eni sami vrhovni distinkciji: »mi« vs. »oni«, prijatelj vs. sovražnik (gl. C. Schmitt), zato je edini arbiter, kaj velja za dejstvo in kaj ne, distinkcija pripadanja in nepripadanja – oziroma, povedano drugače, strankarska linija. V redkih primerih, tako kot pri nedavni »eksistencialni krizi« Trumpovih podpornikov, ki so zasluge za svoje izgredniško delovanje navkljub strankarskemu spinu zahtevali zase, lahko vdor družbeno realnega poruši strankarsko sociokonstrukcijo alternativnega družbenega sveta.

Iz »alternativnih dejstev« (oksimoron, orwellovska fraza za zmanipulirane laži, ki si jo je izmislila Trumpova svetovalka K. Conway) so zgrajeni alternativni svetovi, kjer pa ne veljajo isti standardi resnice, racionalnosti in argumentacije. Vzporedno kvaziresničnost je mogoče ponazoriti s komentarjem trenutne ameriške politične situacije v ZDA, ki ga je podal redni propagandist janšistične Nova24TV: »ZDA so dokončno padle v roke skrajnih levičarjev. … Bodimo pošteni, volitve v ZDA so bile ukradene. Kdor trdi drugače, je neverjeten vernik levice ali pa točno ve, za kaj gre … Na oblast je prišel senilni starec Biden, podpredsednica pa je postala radikalna marksistka Kamala Harris. … In tega se veselijo globalni levičarji. Da bodo ZDA postale glavni nosilec komunistične represije.«

Graditelji alternativne dejstvenosti režejo epistemski razcep v totalnost našega, nolens volens skupnega človeškega družbenega sveta. Za Benklera, Robertsa in Farisa so to preprosto mediji, ki producirajo in širijo propagando, dezinformacije, »sranja« (gl. H. Frankfurt), napačne informacije ter izvajajo dezorientacijo, katere učinek na tarčno publiko je izguba zmožnosti razločevanja med resnico in neresnico. Dezorientaciji sorodno govori psiholog Bryant Welch o »političnih gaslighterjih« (gl. G. Cukor), ki v ciljno publiko in posameznike sistematično sejejo dvom o zanesljivosti njihovega lastnega spomina, zaznavanja, racionalnosti in presoje.

S pospešeno janšizacijo državnih in družbenih institucij se domača epistemska kriza približuje epistemskemu kolapsu javne komunikacije in so-delovanja. Ta nastopi, kadar ekosistem alternativnih dejstev in propagande podredi, uniči ali pogoltne vase nasproten medijski ekosistem, zavezan epistemskim standardom. Prevlada prvega je potrebna za vzpostavitev enostrankarsko dominirane družbe, obstoj slednjega pa je nujen za delovanje demokracije, bodisi razumljene minimalno (parlamentarna demokracija) v liberalnem smislu, bodisi širše (ekonomska demokracija) v libertarno socialističnem.

Razlog za to je sila preprost. Vsaka razprava, vsako sporazumevanje in soodločanje o katerikoli skupni zadevi morajo za svoj obstoj imeti, prosto po Habermasu, izpolnjene štiri pogoje oziroma podmene, in sicer: skupno podmeno o istem svetu, recipročno racionalnost, veljavnost resnice in zavezanost načelom argumentacije.

Ničesar od tega ni mogoče najti v strankarskih/pristranskih medijskih ekosistemih zaprtega tipa. Uničevanje levo-liberalnega medijskega ekosistema zato pomeni približevanje konca možnosti še tistega malo soodločanja, ki nam je kot državljanom liberalne »diktature kapitala« bilo na voljo v predkoronskih časih.

—

Fotografija: Elvert Barnes/Flickr