Wild Wild West Bank

Etnično čiščenje. Masovno preseljevanje prebivalstva. Na stotine, jutri že na tisoče pobitih otrok. Bolnišnice, stanovanjski objekti, manjše trgovine, ki hranijo družine kot legitimni vojaški cilji. Palestinci, ki obstreljujejo lastno bolnišnico, kot so Bošnjaki obstreljevali Markale.

Kako hudiča smo prišli do tega, da je številnim med nami – in bojim se, da večini – vse to razumljivo in sprejemljivo?

Koristoljubje: seveda. Korupcija: seveda. Strah: seveda.

Toda naša ravnodušnost in pripravljenost, da večdesetletni zločin podpremo in upravičimo je v temeljih naše kulture. Je globoko utemeljena v našem izobraževanju, kulturi: v civilizaciji, če hočete.

Naučeni smo, da sebi in drugim ne zastavljamo vprašanja: kdo je kdo v konfliktu? Kdo je deželo okupiral in kdo jo brani?

Spomnite se prizora iz nekega – kateregakoli, je čisto vseeno – vesterna. Hudobni, okrutni Indijanci napadajo naselje priseljencev. Njihovi zločini so grozljivi, barbarski. Vključujejo ugrabitve žensk in skalpiranje. Ko se naposled pojavi konjenica, smo vsi srečni. Prihaja maščevanje. Medtem ko se konjenica revanšira, so naša srca pomirjena: še je pravica na svetu.

V teh filmih o krvavi kolonizaciji Divjega zahoda umanjka zgolj ena stvar: kontekst. Umanjka informacija. Informacije, pravzaprav. Denimo ta, da je nad hudobnimi, okrutnimi, barbarskimi Indijanci udejanjen genocid. Na primer ta, da so se priseljenci naselili na njihovi zemlji. Da so, recimo, okupatorji sistematično pobijali živali, s katerimi so se staroselci prehranjevali, da bi sovražnike pomorili z lakoto. Da so bolj ali manj celotno staroselsko prebivalstvo Južne Amerike pokončali z uvoženimi boleznimi, na katere ni imelo odpornosti: v najusodnejši epizodi biološkega napada v zabeleženi zgodovini. Umanjka informacija, da so čudovite, svetlolase, bogaboječe družine priseljencev okupatorji, okrutni Indijanci pa borci za svobodo.

Ko sem bil mlajši, sem se spraševal: ali je možno ustvarili veliko umetniško delo, ki zagovarja zločin? Ali je umetniška veličina možna brez etične, če je utemeljena na odbijajočih etičnih predpostavkah? Odgovor je na žalost pritrdilen. O tem pričajo Fordovi in Hawksovi vesterni.

Poglejte recimo Fordove Iskalce. To je mojstrovina. Pika. Če Hawks ne bi posnel Moža, ki je ubil Libertyja Valancea, bi bil ta film največji med vesterni. Junak tega filma je rasist. Pika. Ko Indijanci ugrabijo njegovo mlado nečakinjo, se jo odpravi poiskat. Z enim ciljem: da jo ubije. Da jo ubije, saj jo je, kot pravi, življenje z Indijanci nepovratno umazalo. Na koncu je ne ubije. Dekle, oblečeno v Indijanko, ve, da jo hoče stric ustreliti, zato pred njim beži. Na koncu jo ujame in ji reče: »Greva domov, Debbie.« Ljubezen na koncu premaga rasizem. Toda kakšna ljubezen? Ne tista do Indijancev. Ampak tista do lastne krvi. Do svoje »race«, bi rekli Črnogorci.

V Fordov zagovor. Ta človek je imel vest in se zavedal, kaj je storil. Zato njegov zadnji vestern prikazuje trpljenje Indijancev. Govorim o Jeseni Čejenov. A kaj ko je to hkrati tudi njegov najslabši vestern. Po drugi strani pa: takrat, ko je bilo vsega konec, ko so bili Indijanci po taboriščih in za vekomaj označeni kot divjaki in morilci nedolžnih okupatorjev, je Ford posnel film o njihovem trpljenju.

Tako je bila na genocidu ustanovljena država, ki je vodilna globalna promotorka in zaščitnica človekovih pravic. Njeni filmi o osvajanju Divjega zahoda so bili izjemno priljubljeni tudi v Titovi Jugoslaviji. Ki je sicer nasprotovala imperializmu – tudi tistemu na Bližnjem vzhodu. A imela je soft spot za vesterne. Ki so jih predvajali otrokom med šolskimi počitnicami, v poletnem in zimskem televizijskem kinu. Tudi mi smo jih gledali in navijali za kavboje. Čeprav smo vedeli, da so Indijancem zaplenili zemljo, preživele pa zaprli v taborišča.

Jugoslovanski partizanski film je bil variacija vesternovskega žanra. Toda podstat partizanskega filma je bila antiimperialistična in antikolonialna. Titovi vesterni so bili filmi, v katerih so bili partizani Indijanci, Nemci pa – beli okupatorji. V vesternih zmaguje okupator. V partizanskih filmih: borec za svobodo. Partizanski film je etično predelan vestern.

Ko sem zvedel, da je John Ford rekel Bulajiću, da je bila njegova Neretva najboljši tuji film tistega leta in da bi morala dobiti Oskarja, nisem bil prav nič začuden. Ko je Ford gledal Neretvo, je v njej videl lastni film, ki ga nikoli ni posnel.

Dejstvo, da je vestern revizionističen in relativističen žanr, ostaja. Ravno tako kot filmi o vietnamski vojni. Ravno tako kot filmi o udeležbi ameriških vojakov v Somaliji (Black Hawk Down) ali Iraku (z Oskarjem nagrajeni The Hurt Locker).

Ti filmi sodijo v kanon. So nesporna vrednost zahodne kulture. O tem pričajo nagrade, univerze, akademije, brezštevilna znanstvena dela.

Naučeni smo, da sebi in drugim ne zastavljamo vprašanja: kdo je kdo v konfliktu? Kdo je deželo okupiral in kdo jo brani?

Zatorej imam za vas zgolj eno, enostavno vprašanje. Kdo so v konfliktu med Izraelom in Palestino kavboji in kdo Indijanci?

—

Prevedel: Mišo Mićić.