Za nobeno rabo

Za depresijo z občasnimi prekinitvami trpim, odkar sem bil najstnik. Nekatere od teh epizod so bile nadvse izčrpavajoče – posledice so se kazale v samopoškodovanju, osamitvi (ko sem cele mesece preživljal v svoji sobi in šel ven zgolj po opravkih ter po minimalno količino hrane, ki sem jo užival) in v času, preživetem v psihiatrični oskrbi. Ne bi rekel, da sem ozdravel, toda z zadovoljstvom lahko rečem, da sta se tako pojavnost kot intenzivnost depresivnih epizod v zadnjih letih precej zmanjšali. To je deloma posledica spremenjenih življenjskih okoliščin, toda opraviti ima tudi z drugačnim razumevanjem moje depresije, pa tudi kaj jo je povzročilo. O svojih izkušnjah z duševnimi motnjami ne govorim zato, ker bi mislil, da je na njih kaj posebnega ali izvirnega, marveč v podporo trditvi, da lahko mnoge oblike depresije najbolje razumemo – in se z njimi spopadamo – s stališča okvirjev, ki so neosebni in politični, namesto individualni in »psihološki«.

Moja depresija je bila vedno neločljivo povezana s prepričanjem, da dobesedno nisem za nobeno rabo. Večino svojega življenja, vse do tridesetega leta, sem preživel v prepričanju, da ne bom nikoli delal.

Pisati o lastni depresiji je težko. Depresija se delno vzpostavlja s porogljivim »notranjim« glasom, ki te obtožuje samorazvajanja – nisi depresiven, samo smiliš se samemu sebi, vzemi se v roke – in ta glas se rad sproži, ko o stanju govoriš javno. Seveda ta glas sploh ni »notranji« glas – je ponotranjen odraz dejanskih družbenih sil, med katerimi so tudi take, ki jim je v interesu zanikati kakršnekoli povezave med depresijo in politiko.

Moja depresija je bila vedno neločljivo povezana s prepričanjem, da dobesedno nisem za nobeno rabo. Večino svojega življenja, vse do tridesetega leta, sem preživel v prepričanju, da ne bom nikoli delal. V dvajsetih sem taval med podiplomskim študijem, obdobji brezposelnosti in začasnimi službami. V vsaki izmed teh vlog sem se počutil, kot da ne sodim zares tja – na podiplomski študij, ker sem bil diletant, ki se je nekako prihlinil čez, ne dejanski učenjak; kot brezposeln, ker nisem bil zares brezposeln, kot tisti, ki so iskreno iskali delo, ampak sem bil zabušant; in v začasnih službah, ker sem čutil, da delujem nekompetentno, poleg tega tako ali tako nisem zares sodil v te pisarniške ali tovarniške službe, ne ker bi bil »preveč dober« zanje, ampak – docela nasprotno – ker sem bil preveč izobražen in neuporaben, jemal sem službo nekomu, ki jo je potreboval in si jo zaslužil bolj kot jaz. Še ko sem bil v psihiatrični oskrbi, sem se počutil, kot da nisem zares depresiven – svoje stanje sem zgolj simuliral, da bi se izognil delu, oziroma sem, po grozno paradoksalni logiki depresije, simuliral zato, da bi zakril dejstvo, da v bistvu nisem sposoben dela in da v družbi zame sploh ni prostora.

Ko sem sčasoma dobil službo predavatelja na Further Education kolidžu, mi je začasno odleglo – ampak to olajšanje je v skladu s svojo naravo pokazalo, da se nisem otresel občutkov ničvrednosti, ki so kmalu vodili k novim obdobjem depresije. Nisem imel mirne samozavesti tistega, ki je v vlogo rojen. Že nekje na površju očitno še vedno nisem verjel, da sem oseba, ki bi lahko opravljala delo kot je poučevanje. Toda od kod je to prepričanje prihajalo? Dominantna šola mišljenja v psihiatriji locira izvor takšnih »prepričanj« v okvari možganske kemije, ki naj bi bila popravljena z zdravili; psihoanaliza in oblike terapije, na katere je vplivala, korenine mentalnih motenj kakopak iščejo v družinskem ozadju, medtem ko se kognitivno-vedenjska terapija ne zanima toliko za lociranje izvora negativnih prepričanj, kot jih želi preprosto zamenjati z naborom pozitivnih zgodb. Saj ne, da so ti modeli povsem zgrešeni, gre za to, da spregledajo – in morajo spregledati – najbolj verjeten razlog za takšna občutja inferiornosti: družbeno moč. Oblika družbene moči, ki je imela name največ vpliva, je bila razredna moč, četudi seveda zatiranje po spolu, rasi in druge oblike zatiranja delujejo tako, da ustvarjajo enako občutje ontološke inferiornosti, ki jo lahko najbolj izrazimo natanko z mislijo, ki sem jo artikuliral zgoraj: da nisi takšna oseba, ki bi lahko udejanjila vloge, ki so določene za dominantno skupino.

Vsakega posamičnega pripadnika podrejenega razreda se spodbuja v občutju, da je njegova revščina, manko priložnosti ali brezposelnost zgolj in samo njegova krivda.

Zaradi prigovarjanja enega izmed bralcev moje knjige Capitalist Realism, sem pričel raziskovati delo Davida Smaila. Smail – terapevt, toda takšen, ki postavlja vprašanje moči v središče svoje prakse – je potrdil hipotezo o depresiji, ki sem jo odkrival. V svoji ključni knjigi The Origins of Unhappines Smail opisuje, kako so oznake razreda ustvarjene, da bi ostale za vedno. Za tiste, ki so jih že rojstva učili, da so nekaj manj, bodo pridobitve kvalifikacij ali premoženja redko zadostne, da bi izbrisale – bodisi v njihovih glavah bodisi v glavah drugih – prvotno občutje ničvrednosti, ki jih zaznamuje tako zgodaj v življenju. Nekdo, ki se premakne iz družbene sfere, ki »naj bi jo« zasedal, je vedno v nevarnosti, da ga bodo preplavila občutja vrtoglavice, panike in groze: » … izoliran, odrezan, obkrožen s sovražnim okoljem, si nenadoma brez stikov, brez stabilnosti, brez česarkoli, kar bi te držalo pokonci ali na mestu; prilasti si te vrtoglava, slabost povzročajoča nestvarnost; grozi ti popolna izguba identitete, občutek najhujšega prevarantstva; nimaš pravice biti tukaj, zdaj, nastanjevati to telo, oblečen na ta način; si nič in ’nič’ je dobesedno to, kar čutiš, da boš vsak čas postal.«

Že nekaj časa je ena izmed najuspešnejših taktik vladajočega razreda prestavljanje odgovornosti. Vsakega posamičnega pripadnika podrejenega razreda se spodbuja v občutju, da je njegova revščina, manko priložnosti ali brezposelnost zgolj in samo njegova krivda. Posamezniki bodo krivili same sebe namesto družbenih struktur, o katerih so jih tako ali tako prepričali, da zares ne obstajajo (gre zgolj za izgovore slabičev). Čemur Smail reče »magični voluntarizem« – prepričanje, da je v moči vsakega posameznika, da iz sebe ustvari, kar želi – je dominantna ideologija in neuradna religija današnje kapitalistične družbe, ki jo vsiljujejo tako TV »strokovnjaki« in poslovni guruji kot tudi politiki. Magični voluntarizem je tako vzrok kot posledica trenutno zgodovinsko nizke ravni razredne zavesti. Je obrnjena stran depresije – ki temelji na prepričanju, da smo vsi edinstveno odgovorni za lastno bedo in si jo zato zaslužimo. Še posebej izprijena dvojna ujetost se trenutno izvaja nad dolgotrajno brezposelnimi v Združenem kraljestvu: prebivalstvu, ki je vse življenje prejemalo sporočilo, da ni za nobeno rabo, se hkrati govori, da lahko počne karkoli hoče.

Fatalistično podreditev prebivalstva Združenega kraljestva državnim varčevalnim ukrepom moramo razumeti kot posledico namerno kultivirane depresije. Ta depresija se kaže v sprejemanju, da se bodo reči poslabšale (za vse, razen za majhno elito), da smo lahko srečni, če sploh imamo službo (zato ne bi smeli pričakovati, da bodo plače sledile inflaciji) in da si ne moremo privoščiti socialne države. Kolektivna depresija je posledica projekta vladajočega razreda, da bi si nas ponovno podredili. Že nekaj časa vse bolj sprejemamo idejo, da nismo te vrste ljudje, ki lahko delujejo. Za to ni krivo pomanjkanje volje, prav tako, kot se depresiven posameznik ne more »izvleči ven« na način, da se pač »spravi v red«. Ponovna izgradnja razredne zavesti je resda velikanska naloga, takšna, ki je ne moremo doseči z že pripravljenimi rešitvami – toda ne glede na to, kar nam govori naša kolektivna depresija, je izvedljiva. Ustvarjati nove oblike političnega vključevanja, oživljanje institucij, ki so pričele propadati, preoblikovanje zasebnega nezadovoljstva v politično jezo: vse to se lahko zgodi in ko se, kdo ve, kaj je možno?

—

Prevedla: Dijana Matković

CC BY-NC-SA 3.0

Naslovna fotografija: Ninian Reid, Flickr