Zabrisana meja med terapevtskim in prijateljskim odnosom

Dokumentarnega filma, kot je Stutz, v Sloveniji ne bi mogli posneti. Psihiater Phil Stutz in režiser, igralec ter komedijant Jonah Hill sta ure in ure sedela vsak na svojem stolu in med tem spletla odnos, kakršnega, vsaj če zaupamo stereotipom, psihiater in njegov pacient naj ne bi spletla. V slovenskem psihiatričnem sistemu tega stereotipa ne bi bilo mogoče podreti, ker si pri nas psihiater za svojega klienta ne more vzeti toliko časa, kot si ga je Stutz za Hilla. In četudi bi imela slovenska Stutz in Hill dovolj časa na voljo, si je težko predstavljati, da bi za potrebe filma vsaj do neke mere zamenjala vlogi, kot se je zgodilo v tem primeru, saj se je Hill odločil, da bo posnel film o svojem psihiatru. Medtem ko sta porabila nešteto terapevtskih ur za ustvarjanje filma, se čas, odmerjen ljudem, ki vstopijo v slovenski sistem psihiatrije, meri v minutah, pogostost srečanj pa v mesecih. Takšen film ne bi mogel nastati niti v ZDA, če uporabnik psihiatričnih storitev ne bi imel debele denarnice ali bogatega sponzorja. Za revne podpore pač ni nikjer, ne v zasebnem zdravstvu še manj pa v malo-javnem-malo-zasebnem hibridu.

Ne glede na Hillovo debelino denarnice in Stutzev položaj v družbi je prav njun prijateljski odnos najlepši in obenem edini nekoliko subverziven del filma. Ali je to dobro za terapevtski proces, je sicer drugo vprašanje, toda s tem, ko si povesta, da imata rada drug drugega, da si drug drugega ne želita izgubiti, in ko vidimo podobnosti njunih zgodb, dobimo sliko odnosa med psihiatrom in klientom, o kakršni je sicer težko razmišljati. Slika se še bolj spremeni, ko se Stutz vse bolj odpira. Že na začetku se razkrije, da ima Parkinsonovo bolezen, kasneje pa, da je nanj vse od otroških let (enako kot na Hilla) močno vplivala smrt brata in odnos z mamo, ki se je odražal v tem, da se v svojih odnosih z ženskami nikoli ni počutil varnega. V vsem življenju mu je le enkrat uspelo podreti zidove, ki so se mu vzpostavili v odnosu z mamo, a razmerje z ljubljeno žensko ni obstalo.

Psihiater tako delno sestopi s svojega strokovnjaškega piedestala in postane človek, »zjeban človek«, kot bi se izrazil Stutz, ki na jesen svojega življenja še vedno išče ljubezen in razmišlja, ali bi spet vzpostavil kontakt z žensko, ki jo ljubi že 40 let. Terapevt torej ni mesija, ki človeku pokaže pot v brezmejno srečo, čeprav se klientu včasih tako zdi, saj v terapevtskem odnosu praviloma pride tudi do čustvene odvisnosti, ki pa se mora skozi proces razrešiti v smeri opolnomočenja klienta, ki naj bi od neke točke naprej lahko zaživel samostojno brez terapevtske podpore, česar pa Stutzu in Hillu vsaj v filmu ni uspelo storiti.

S tem, ko se ne sprašuje o vzrokih, ti obvisijo nad življenjem posameznega, individualiziranega človeka, ki tako ostane sam z neodgovorjenimi vprašanji in s svojo družbeno sproducirano krivdo.

Medtem ko gradita zgodbo vse tesnejšega prijateljstva, pomena čustvene odvisnosti in njene razrešitve ne preizprašujeta, tako kot ne preizprašujeta še marsičesa, kar je pomembno tako za terapevtski proces kot za razumevanje duševnih stisk. Pogovarjala sta se sicer o njunih odnosih z mamo in bolečini ob izgubi brata, a v glavnem zanemarila družbeno okolje, ki pa je bistveno, še sploh, če o duševnih stiskah nočemo razmišljati v okviru tako imenovanega medicinskega modela, ki večinoma le blaži posledice, o vzrokih pa se ne sprašuje kaj dosti. S tem, ko se ne sprašuje o vzrokih, ti obvisijo nad življenjem posameznega, individualiziranega človeka, ki tako ostane sam z neodgovorjenimi vprašanji in s svojo (družbeno sproducirano) krivdo. Ker filmu ni uspelo stopiti izven polja neoliberalne (re)produkcije individualizma, se obrnimo k Willu Hallu, ki nam ponuja bistven zorni kot tako za razumevanje duševnih stisk kot za izhodišče njihovega razreševanja.

Will Hall je terapevt in preživelec psihiatrije, strokovnjak po izkušnji, ki danes piše doktorat na temo opuščanja psihiatričnih zdravil (njegov Vodnik za opuščanje uporabe psihiatričnih zdravil je preveden tudi v slovenščino). Hall pravi, da so psihološke in čustvene težave povezane s socialnimi, ekonomskimi in političnimi, odgovor nanje pa so človeku prijazne oziroma zdrave družbe. Meni, da psihiatričnega sistema, kakršnega poznamo, ne potrebujemo in da bi ga morali na dolgi rok ukiniti. Sebe ne imenuje terapevt, saj se ima v prvi vrsti za delavca za razvoj skupnosti. Ljudi, ki pridejo k njemu, vpraša, zakaj se ne pogovarjajo raje z ljudmi iz svojega življenja. A na tej točki v pogovoru z njimi pride do limita neoliberalnega kapitalizma, ki onemogoča vzpostavitev skupnosti, v katerih bi ljudje bili zgolj ljudje, ki bi se povezovali in težave reševali s pristnim človeškim stikom. V takšni skupnosti ne bi pretiravali s psihologizacijo vsake podrobnosti, ampak bi na primer slišanje glasov razumeli kot avtentično človeško izkušnjo, ki ni nujno stiska. A kadar jo posameznik prepozna kot stisko, se z drugimi člani skupnosti o njej lahko pogovarja podobno kot o drugih izkušnjah. Prav tako se lahko sam odloči, ali ga določena izkušnja moti ali ne in ni že vnaprej določena kot duševna motnja. Zato na primer zapatistična skupnost v Chiapasu ne potrebuje psihiatrije niti psihiatričnih bolnic. Zapatisti krepitev duševnega zdravja povezujejo s krepitvijo družbenega tkiva in kolektivnimi dejanji; duševnega zdravja torej ne razumejo kot problema posameznika, ampak skupnosti. Ker ljudje, ki živimo v neoliberalnem kapitalizmu, nimamo možnosti delovanja v takšni skupnosti, potrebujemo terapijo, kakršnokoli že. Zato Hill potrebuje Stutza in zato Stutz potrebuje Hilla. Le da se tega sama ne zavedata, vsaj sodeč po filmu, ki sta ga posnela.

Vprašanje je tudi, ali sta dovolj premislila, kakšne posledice imata lahko snemanje in objava takšnega filma medtem, ko terapevtski proces še traja. Kako lahko druženje terapevta (psihiatra) in klienta izven okvira terapevtskega procesa vpliva na klientovo počutje? Da je to pomembno vprašanje, kažejo informacije, da se je Hill odpovedal promocijskim nastopom za ta film, da bi se obvaroval pred tesnobo. S tem vprašanjem bi se moral ukvarjati predvsem psihiater, medtem ko gre Hillovo željo posneti film, ker ima rad svojega psihiatra in ker želi s svetom deliti njegovo teorijo orodij, po eni strani razumeti kot iskren impulz, po drugi pa kot znak, da do razrešitve čustvene odvisnosti ni prišlo. Prav zato se zdi snemanje filma v tej fazi terapevtskega odnosa še zlasti tvegano.

Kljub temu je mogoče verjeti pristnosti njunega odnosa in izmenjavi, ki v tem odnosu poteka – bolj se film približuje koncu, bližje sta si, vse do konca, ko oba izrečeta: »Rad te imam.« Potem sledi še zadnji Stutzev stavek »Še vedno si želim, da bi nehal stresati toliko dreka name,« ki mu sledi smeh. Na podoben način se šalita skozi ves film, kar Stutz, kot prizna sam, uporablja tudi kot obrambni mehanizem pred svojimi stiskami.

Morda tako hitro kot njunemu prijateljstvu ne gre zaupati niti vsem Stutzevim terapevtskim orodjem. Že prvo, o katerem govori na začetku, je potrebno vzeti z zrnom dvoma. Pravi namreč, da včasih proces pri ljudeh z depresijo pospeši tako, da reče: »Naredi, kot sem ti rekel! Garantiram ti, da se boš počutil bolje.« To naj bi pregnalo občutek, da se terapevtski proces nikamor ne premakne. A v resnici brez frustracije v terapiji težko pričakujemo napredek. Občutek, da se nič ne spreminja, je ena takšnih frustracij, ki se mora sčasoma seveda razrešiti. Problematično je, če do razrešitve nikoli ne pride ali če frustracijo prekinemo s kakšnim novim Stutzevim ukazom.

Ljudje nismo avtomobili, ki jim z določenim orodjem in tehniko lahko zamenjaš določen pokvarjen del, ampak se lahko spreminjamo samo skozi življenje samo oziroma skozi odnose z drugimi ljudmi.

Prav tako moramo razmisliti o navodilih, kako naj bi klient ravnal. Ta so vidna tudi v drugih Stutzevih orodjih. Na primer, ko govori, da je treba (s pisanjem) krepiti življenjsko moč; da pri počutju pomaga gibanje; da se je včasih dobro oddaljevati od navezanosti na druge ljudi… Vse to so nasveti, ki ne pomenijo ničesar, če človek na primer ni zmožen vstati iz postelje in jih udejanjiti. Kako vstati iz postelje, pa Stutz ne pove. Logično, saj tega ne ve noben terapevt niti tega ne razkrivajo »orodja«, kot pravi svojim terapevtskim metodam. Ljudje namreč nismo avtomobili, ki jim z določenim orodjem in tehniko lahko zamenjaš določen pokvarjen del, ampak se lahko spreminjamo samo skozi življenje samo oziroma skozi odnose z drugimi ljudmi. Za vse to je seveda potreben čas, pa naj gre za odnos s psihiatrom, psihoterapevtom, svojci, prijatelji ali s kom drugim. Gola navodila in nasveti, kaj naj storimo, da bo življenje lepše, ne morejo premakniti ničesar ključnega. In zato je bistvo uspešne terapije, da se vzpostavi zaupljiv terapevtski odnos med dvema človekoma, ki mora nekaj časa trajati, pri čemer mora terapevt seveda vedeti, kaj počne, in med drugim zaznati tudi, če proces zaide v slepo ulico. Vse to je Stutzu in Hillu uspelo doseči le delno. Odnos in izmenjavo v njem sta vzpostavila, a se zdi, da sta pozabila na okvirje, ki so tam, da ne bi motili terapevtskega procesa. Terapevtski odnos namreč ni enak prijateljskemu.

Vseeno je Hillovo navdušenje nad Stutzevimi orodji razumljivo in iskreno. Ker ima občutek, da so mu pomagala, si jih želi deliti s svetom, da bi izboljšala tudi življenja drugih. To je razumljiva in legitimna želja nekoga, ki meni, da mu je določen pristop koristil. Tako je na mizo postavil metodo, ki jo bodo nekateri ljudje uporabili (in ocenili njen učinek), drugi ne. V vsakem primeru pa bo ostala zgodba prijateljstva in prikazovanja srečanj pri psihiatru na drugačen način, kot smo bili vajeni doslej. S tem se je meja med prijateljskim in terapevtskim odnosom zabrisala, kar je morda lahko dobro za prikazovanje odnosov v filmu in gledanost filma, a ne tudi za terapevtski proces.

—