Zakaj bodo otroci bogatih pisali na roke, vaši pa digitalno?

Kot je že leta 2015 pisal The Guardian »je v srcu Silicijeve doline šola, v katero pošiljajo otroke zaposleni v tehnoloških gigantih Googlu, Applu in Yahooju. Čeprav se nahaja v digitalnem centru Amerike, tu ne boste naleteli na iPade, pametne telefone in zaslone«.

V Waldorfski šoli ni »NASA materialov« in »vesoljskega dizajna«: so pa lesene klopi in stoli, kot v predmestnih socialističnih šolah, ki jih je obiskovala moja generacija.

Iz Guardiana smo izvedeli tudi, da je šola v Mordenu, v Londonu, učencem, mlajšim od 12 let, prepovedala uporabo pametnih telefonov in računalnikov, pa tudi gledanje televizije in filmov – ne zgolj med poukom, temveč tudi doma, celo med počitnicami. V tej šoli smejo internet uporabljati le učenci, starejši od 16 let.

Šole brez pripomočkov, pravilno sklepate, stanejo. Privoščijo si jih lahko samo bogati. Otroci vseh ostalih pa lahko po mili volji brkljajo po elektronskih napravah in svobodno izražajo svoje mnenje na družbenih omrežjih ter tam, kot se je nekoč govorilo na partijskih sestankih, »posvečajo več pozornosti raznim vprašanjem«. Z največjo strastjo in prepričanjem smejo torej nakladati o vsem, o čemer nimajo pojma: od Platona do zarote farmacevtske industrije, ki nam vsiljuje škodljiva cepiva.

Hočem vam povedati, da bodo vaši otroci doktorji za računalnike in virtuozni didžeji. Otroci vaših gospodarjev, bodoči gospodarji vaših otrok, bodo v svojih kolibah s šestimi zvezdicami s pogledom na ekološko čista jezera in tristoletna drevesa, na klavirju, ki ga je igral Glenn Gould, igrali Bacha in na roke zapisovali svoje misli, kakor nekoč Heidegger v Črnem gozdu.

Zanimivo je to: prepovedi za bogate, absolutna svoboda za luzerje. Stare, zastarele metode za bogate, najnovejše tehnologije in demokratizacija za luzerje.

Jebiga: svoboda je opij za ljudstvo. Mojstri so iznašli način, kako z uporabo svobode proizvesti generacije nekompetentnih – generacije sužnjev.

Če me spomin ne vara, je bila že v času Obamovega prvega mandata izvedena reforma ameriškega šolstva, ki je iz učnega procesa črtala obvezno pisanje na roke. Skratka, v današnji Ameriki lahko doktorirate, ne da bi se znali podpisati.

Otroci menedžerjev podjetij, ki bodo hordam nepismenih in intelektualno pohabljenih priskrbela elektronske proteze, bodo vsekakor pismeni – to jih bodo naučili v šolah, kakršna je Waldorfska v Silicijevi dolini.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Wild Wild West Bank

Če bodo vaši otroci izjemno dobri »v računalništvu«, bodo morda zaslužili resen denar. Morda bodo celo dobili službo v Silicijevi dolini. Toda to nikakor ne pomeni, da se njihovo neskončno neznanje ne bo stikalo z globokim univerzumom ignorance.

Ravnozemljaše in pristaše neštetih teorij zarot je prelahko označiti kot nepismeno maso. Ker ni čisto tako. Med njimi je tudi nekaj ljudi z uglednimi diplomami znanih univerz. Med njimi so tudi ljudje, ki opravljajo resno in dobro plačano delo – Googlovi strokovnjaki za IT, recimo. Ti ljudje niso nujno neizobraženi: so novoizobraženi. Naučeni so, da je klasično znanje breme in politično nekorektno; da je klasična umetnost stvar moške in zahodnjaške dominacije – nekaj, kar je treba torej prezreti.

Za takšne ljudi in »veliko jih je in strašno kričijo«, je zarota tisto, kar je bilo nekoč opredeljeno kot klasično znanje. Znanju tistih pred njimi ti, odrasli in izobraženi v svobodi, naučeni, da najprej povedo svoje mnenje in potem, če imajo čas, še poslušajo, kaj o tem mislijo avtoritete – njihova demokratična bit pa burno reagira že zgolj ob omembi besede avtoriteta – nimajo namena biti sužnji: saj imajo vendarle svoje mnenje, zaboga.

Navsezadnje je izobraževanje nasilje, kajne: kdo in s kakšno pravico sme drugim vsiljevati svoje stoletja stare, postane resnice?

Hočem vam povedati, da bodo vaši otroci doktorji za računalnike in virtuozni didžeji. Otroci vaših gospodarjev, bodoči gospodarji vaših otrok, bodo v svojih kolibah s šestimi zvezdicami s pogledom na ekološko čista jezera in tristoletna drevesa, na klavirju, ki ga je igral Glenn Gould, igrali Bacha in na roke zapisovali svoje misli, kakor nekoč Heidegger v Črnem gozdu.

Te vile bodo tisto, kar so bili nekoč v Evropi samostani. V srednjem veku so bili pismeni samo redki menihi, ujeti med sence samostanskih zidov. Jutri bodo pismeni samo gospodarji v svojih zračnih salonih z velikimi okni.

In vsi bomo svobodni.

—

Prevedel: Mišo Mićić.