Zakaj ne pišem več begunskih zgodb?

Bilo je januarja 2015.

Grško vlado je prevzela levičarska Siriza, migrantska politika se je spremenila in meje so postale prehodne. Medijski predstavniki so se drenjali na turističnih egejskih otokih, pirejskem pristanišču, celo na severni meji z Grčijo in Makedonijo. Bili so povsod. Vsi so želeli zgodbe, fotografije in ujeti čim več trpljenja v kratkih videih. Dokumentirati čim več tragedije je postalo pravo tekmovanje.

Želodec se mi je obračal, ko sem videla fotografe, ki se drenjajo pred gumijastimi čolni beguncev, ki so prispeli na grško obalo Lezbosa. Večina migrantov z Bližnjega vzhoda ni nikoli videla morja, redki so znali plavati. Soočanje z neznano situacijo je bil šok in potem fotografski objektivi! Hlastanje po senzacijah je bilo očitno. Otroci so jokali, odrasli so bili zmedeni, nekateri so se objemali in veselili, drugi v strahu pogledovali proti kopnemu. Kamera se ni zadrževala in je požrešno dokumentirala. Nobenih vprašanj, zasebnost posameznika je bila za medije zadnja skrb.

Po koncu sesanja človeških zgodb so se odpravili v svoja topla bivališča. Tam so fotografije prekopirali na disk in napisali jokave članke. Potem so šli na pivo v lokalni bar. Večina ni nikoli več srečala junakov svojih zgodb. Delo je bilo končano.

Lokalni in tuji fotografi in novinarji, ki so jim velike agencije in medijske hiše plačevale hotele, poti, prevajalce in fikserje, so pobirali nagrade. Postali so heroji, »priznani fotografi in novinarji«, ki so z dokumentiranjem človeške mizerije zasloveli. Zelo malo ljudi ve, da so se na obalah Lezbosa včasih razvneli pretepi med fotografi in lokalnimi aktivisti, ki so prišli pomagat beguncem, medtem ko so fotografi rinili vanje s svojimi kamerami. Slednji so svoja dejanja opravičevali, »češ da so na javnem mestu in lahko delajo, kar hočejo«.

Grške oblasti so (navkljub visokim finančnim sredstvom, ki so jih za pomoč beguncem prejele za pomoč od Evropske unije) begunce in migrante potisnile dobesedno v blato, v premočene šotore, med garje in kače. Tu se najjasneje vidi sistemski in družbeni rasizem v vsej svoji perverznosti. In mediji so to perverzijo vsakodnevno producirali, z njo služili, nekateri so kasneje odpirali razstave in pisali knjige.

Podobe, ki so spominjale na vojno v okolju, kjer ne padajo bombe, ostajajo specifičnost evropske begunske krize.

Moj notranji konflikt je bil vse večji, težko sem spala. Ko sem se vračala iz begunskih centrov, ki so ga upravljale oblasti, sem se počutila posebej slabo. Če sem o tem še pisala, sem se počutila pokvarjeno.

Če danes v brskalnik vtipkate besedi: »Grčija« in »begunci« ter poiščete zadetke zadnjega meseca ali zadnjih šestih mesecev, boste večinoma našli poročila o tragedijah. Nekoč oblegani begunski otoki danes zanimajo zelo redke in poroča se samo še o požarih, brodolomih, nesrečah s smrtnim izidom.

Četudi je epidemija omejila delovanje novinarjev, se je ta zasuk zgodil že nekaj časa pred tem: zgodbe o beguncih in migrantih se zadnji dve leti ne prodajajo več.

Bilo je marca 2016.

S kolegico z nemškega radia sva obiskali begunski center Shisto na robu Aten. Begunci so životarili, hrane je bilo malo in bila je neokusna, šotori so puščali, ljudje so prezebali. Na pogovor sva šli k vodjem centra (v tem primeru je bila to grška vojska), tam so se uradniki šopirili v pregretih pisarnah, jedli girose in se smejali. Ko sem odhajala, sem bila jezna, situacija se mi je gnusila. Kasneje sem večkrat obiskala vse begunske centre v okrožju Aten. Begunci, ujeti v sistemski luknji evropske migracijske politike, so nas bili vedno bolj siti: »Kaj hodite sploh sem!? Saj nihče od vas nič ne spremeni!«

Moj notranji konflikt je bil vse večji, težko sem spala. Ko sem se vračala iz begunskih centrov, ki so ga upravljale oblasti, sem se počutila posebej slabo. Če sem o tem še pisala, sem se počutila pokvarjeno.

Nekje takrat sem se odločila, da bom morala začeti, ne glede na svoje novinarske kolege, pristopati k tematiki drugače. Pisati sem začela samo še o tem, kar sem videla kot največji problem: sistemska institucionalizirana zloraba begunskih življenj, migrantski zapori, policijsko nasilje, izigravanje evropske politike, ki je begunce namerno zadrževala na predpražniku Europske unije.

Več časa sem začela preživljati na terenu: v halah umazanega pirejskega pristanišča, kjer je taborilo več sto beguncev, ki so prihajali z egejskih otokov; pogosto sem bila na atenskih ploščadih Viktorija, parku Pedios Areos in centru Omonije, kjer so živeli večinoma brezdomni begunci. Skupaj smo jedli samoso, pili smo čaj, delili smo hrano, čevlje, ženske vložke itd. in se pogovarjali. Veliko smo se pogovarjali. Skupaj z enakomislečimi prijatelji smo zasedli več praznih stavb v centru Aten, jih očistili in opremili. Sodelovala sem pri skupščinah, ki so zasedale javne prostore, da bi gostile brezdomne begunce predvsem v atenskem okrožju Eksarhija.

Zelo bežno sem preko socialnih omrežjih skušala opozarjati na to, da begunci živijo v izjemno nehumanih razmerah. Moj fokus ni bilo več medijsko produciranje tragedije, ampak vstopiti v tragedijo kot človek, ljudem povrniti dostojanstvo in ponuditi rešitve.

O novinarjih, ki so ostali del begunskih življenj, ne boste nikoli slišali, ker o njih nihče ne govori. Iskreno deliti človeško bolečino zahteva veliko intimnosti in sočutja.

Moja dobra prijateljica in novinarka Nidžara Ahmetasević, ki je svoje delo posvetila begunskim življenjem in ozaveščanju o njihovi problematiki, mi je v enem najinih pogovorov povedala zgodbo o tem, kako je nekoč neki sirski družini pomagala do denarne donacije dva tisoč evrov: »Napisala sem njihovo zgodbo, ki je bila preko socialnih omrežij deljena med prave ljudi. Znesek smo zbrali v samo 48 urah«.

Po skoraj šestih letih opažam, da je od začetka migrantskega vala v begunskih zgodbah dejansko ostal samo majhen odstotek novinarjev.

Popisati zgodbo, jo primerno ilustrirati za urednike in publiko, potem pa sneti masko, odpreti nov zavihek, razmišljati o rešitvah svojih protagonistov, iti nazaj med begunska življenja – to je način delovanja, ki so ga ohranili redki.

Še manj je tistih, ki so kadarkoli katerega begunca ali begunko povabili na kavo, na družinsko praznovanje, ali z njimi ohranili stik. O novinarjih, ki so ostali del begunskih življenj, ne boste nikoli slišali, ker o njih nihče ne govori. Iskreno deliti človeško bolečino zahteva veliko intimnosti in sočutja. Tu ni prostora za samopromocijo in tvite.

Kot novinarji smo v odnosu do beguncev vedno privilegirani. Zato ni toliko pomembno, v kakšni vlogi stopamo v njihova življenja, ampak kako poslušamo, koliko razumevanja ter strpnosti smo v odnosu pripravljeni pokazati.

—