Zakaj se nam govori ob kulturnih praznikih upirajo
Če sodite med mojo ali mlajšo generacijo, tako rekoč od rojstva priklopljeno na internet, ste gotovo že pred časom zasledili “inspirativne” misli terapevta Johana Deckmanna, nekakšne izvorne meme, zastavljene tako, da vprašanje že vsebuje odgovor. Na primer: “Kako povečati vrednost svoje umetnosti z lastno smrtjo”. Ali: “Kako doseči takojšen uspeh z zniževanjem kriterijev”. Njegov slog si sposojam, ko sprašujem: Zakaj se nam prazni, prevzvišeni, od realnosti odmaknjeni, domoljubja polni govori ob kulturnih praznikih upirajo?
Ker takšno vprašanje že vsebuje odgovor, ni videti, da je potrebna kakršnakoli nadaljnja razdelava, toda predlagam, da ne ostanemo na ravni memov in vsaj na hitro pogledamo, kakšna dinamika in kakšne napetosti ter med kom (in med kom ne) takšen govor producirajo.
Mlajše generacije, večinoma prekarke in prekarci, se dobro zavedamo, da umetnost ni nič nedoumljivega in prevzvišenega, bolj nekaj, kar nastane, ko plačaš položnice, če jih lahko plačaš, in uživaš košček miru, v katerem lahko kaj ustvariš.
Naši (no, njihovi) tradicionalno isti govori o umetnosti ob kulturnih praznikih so ostanek socializma, ko je bil umetnik (tu namenoma uporabljam moško obliko, ker umetnic tedaj ni bilo veliko) priklopljen na državne dojke intenzivneje, kot smo moja generacija in mlajši danes priklopljeni na internet. V tistem času si na primer kot pesnik prejel ne le podpore v obliki štipendij (najbrž edini ostanek socializma, ki ga še uživamo danes), marveč tudi ugledno državno službo, na primer kot leposlovni urednik ali državni uradnik, da ti je preostalo dovolj časa za lastno ustvarjanje. Ta služba je prišla tudi s stanovanjem, pogosto tudi apartmajem na morju. V konceptu nacionalne države ima pesnik tudi posebno družbeno vlogo, kar je zlasti vidno na primeru Slovenije, ki da je bila, kot radi rečejo, izbojevana s peresom in ne mečem.
Tisti del slovesnih govorov ob kulturnih praznikih, ki poudarja vlogo umetnosti za konstituiranje narodovega bistva, je vzpostavljen zato, ker seveda vsakdo naslavlja onega, ki daje denar in druge bonitete – v primeru umetnikov je (bila) to torej država. Prebivalci države, ki se ne opredeljujejo kot Slovenci in se ob večnem omenjanju naroda ob kulturnih praznikih počutijo izvzeti, naj se ne hudujejo preveč: v resnici stvar nima kaj dosti opraviti niti s Slovenci, tu gre za odnos med umetnikom in državo.
Toda umetnost nima nič, ali ji vsaj ni treba imeti nič, ne z državo, kjer nastaja, ne z jezikom, v katerem nastaja. Da takšen incestuozen odnos med umetnikom in državo ni nikakršen predpogoj za nastanek vrhunske umetnosti, so dokazali številni velikani, kot so Hemon, Kiš, Nabokov in drugi_e, ki so svoja dela ustvarjali_e bodisi v drugih jezikih bodisi v drugih državah, nemalokrat oboje.
A vendar, iz opisane napetosti med umetnikom in državo se je pri nas porodil govor o umetnosti, iz katerega je, kot pravim, občinstvo izvzeto, ker se ga to, za kar pri stvari gre, zares ne tiče. Ta razlog, pa tudi dejstvo, da večina starejše generacije še vedno uživa nekaj bonitet socializma, vsaj v obliki rednih služb na fakultetah, v muzejih, na uredništvih, kjer smo mlajši “povabljeni zraven” zgolj kot prekarci, nadalje razlaga, zakaj so govori ob proslavah prevzvišeni, prazni in povedo zelo malo o dejanskih okoliščinah nastanka umetnosti ali ljudeh, ki jih umetnost upodablja in nagovarja. Ker je izkušnja teh generacij večinoma takšna, da je za njihovo preživetje poskrbljeno, o umetnosti besedičijo levo od ničesar. Le privilegirana oseba si lahko privošči prazno nakladanje. Ostali, ko in če pridemo do besede, imamo povedati kaj pametnejšega.
Ta in takšen govor o umetnosti je do te mere prevzet kot nujna jezikovna uniforma proslav, da ga izvajajo tudi tisti, ki morda nimajo veliko skupnega z opisanimi izkušnjami našega starejšega umetnika, a ga uporabljajo, ker so ga ponotranjili, se ga priučili, saj velja, da če želiš biti pripuščen k eliti, moraš posnemati njeno (govorno) kulturo.
Vsaka elita potrebuje svojo naracijo, utrjevanje vseh in vsega v svoji zgodbi, saj so na njihovo zgodbo pripete njihove bonitete. Umetnost je državotvorna = država naj še naprej skrbi za naše bonitete. Veš, država, svoj dolg? Ker je tudi za starejšo generacijo teh bonitet vse manj, so ti govori nemalokrat videti tudi kot letno ritualno grajanje države, ki da ne skrbi za svoje najdragocenejše predstavnike.
Ta in takšen govor je naposled čista performativnost. Večno utrjevanje v domoljubju, križano z navajanjem neumnosti o nastanku umetnosti, ki da je stvar inspiracije, norosti, posebnih, navadnim ljudem nedostopnih duševnih stanj, ko je resnica o pogojih nastanka umetnosti vse kaj drugega. Mlajše generacije, večinoma prekarke in prekarci, se dobro zavedamo, da umetnost ni nič nedoumljivega in prevzvišenega, bolj nekaj, kar nastane, ko plačaš položnice, če jih lahko plačaš, in uživaš košček miru, v katerem lahko kaj ustvariš.
Letos je vendarle prišlo do premika. Ta se je zgodil zunaj uradnega prostora dogajanja, mimo uveljavljenega, kot je za premike značilno, torej pred Cankarjevim domom. Tam je nekaj članov_ic nedavno osnovanega sindikata ZASUK izobesilo naslednji transparent:
Ob tem so na družbenih omrežjih zastavili vprašanje, čemu služi vsa ta kulturniška mitologija. In pravilno ugotavljali, da v meglo odet govor o umetnosti zabrisuje dejanske okoliščine, v katerih smo ustvarjalke in ustvarjalci danes primorani ustvarjati. “Državni kulturniški miti imajo,” so med drugim zapisali, “povsem praktično funkcijo: omogočajo izkoriščanje delavcev s strani kulturnih institucij, nevladnih organizacij, medijev in podjetij. Te ustanove so polne besed o izjemnosti in nadarjenosti, ne poznajo pa pojmov ‘bolniška’, ‘dopust’, ‘porodniška’ ali ‘regres’ …”
Ne želimo si pripetosti na državo, ampak osnovne delavske pravice, pravijo pri ZASUK-u. Pa tudi konec škodljivih (razen za izbrance) govorov o umetnosti, kakršnih smo bili spet deležni včeraj.
Ko sem te govore spremljala, vključno z zaključkom proslave, prihodom Svetlane na oder, da je bila mera performativnih nastopov polna, sem na tviterju naletela na nekaj docela neponarejenega. Kratek video, ki je prav tako prikazoval okoliščine nastanka dela in je pričal o tem, da nihče od nas ničesar ne ustvari sam.
Video, v katerem se Miha Hočevar iskreno veseli s svojim prijateljem in kolegom Matevžem Luzarjem, ki je prejel Prešernovo nagrado, je bil, ob protestu ZASUK-a, najbolje, kar sem videla ta večer.
—
