Zakaj se psihoterapevtskemu zakonu že tako mudi

Zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi uvedel nujno regulacijo področja, zaščito pred marsikaterim neusposobljenim podjetnežem, ki služi na račun nemočnih, in psihoterapijo kot samostojno dejavnost, je pri nas na vijugavi poti skozi postopke že več kot štiri leta.

Pogosto poslušamo grozljivke o vse več depresijah in nezmožnosti povprečno premožnih, da bi prišli do ustrezne strokovne obravnave, naposled pa s hudimi simptomi duševnih motenj ali bolezni in svežnjem dolgoletnih prihrankov končajo pri bizarnih »terapevtih«, ki so po izobrazbi denimo maserji, reiki mojstri, plod šnelkurzov ali kar lastne samozveličavnosti. Pa še vedno se zgodi, da kdo človeku sredi manične epizode predlaga, naj se zdravi z mandljevimi kopelmi ali persenom. Naj zavrže strokovno znanje psihiatrov in pogovor s psihoterapevtom, si raje kupi par tekaških superg. Naj vendar poskusi s pozitivno naravnanostjo in s kurkumo.

Kurkumo? No … da, kurkumo.

Včeraj je bil gost Vide Petrovčič v oddaji Intervju na TVSlo1 psihiater in psihoterapevt Miran Možina. Spregovoril je o psihoterapiji, o njenem razvoju iz freudovskih psihoanalitičnih uvidov do danes. Voditeljica mu sprva ni dala miru z Ojdipom (kamor je pobasala tudi Elektro), češ, kako je s tem, koliko je še obravnave teh kompleksov v vaših pogovorih, nato je poskušala problematizirati korektnost v ZDA, češ, »kaj smemo reči ali ne, se sme uporabiti beseda N ali ne« (sic) – srčno upam, da smo to vsi narobe doumeli, kajti če bi gospa Petrovčič debatirala o tem, ali se črncu sme reči črnuh ali ne, potem je problem vnebovpijoče podoben oddaji Gangrena, kjer nekaj starcev in obsedenk z »ženstvenostjo« debatira o odločbi Ustavnega sodišča, kot da je tu sploh kaj za debatirat.

Možini počasi ni preostalo drugega, kot da med razvijanjem tematike bolj ali manj pozabi na njena neuka vprašanja, na katera bi brez težav lahko odgovoril vsakdo, ki se je kdaj od daleč približal temu, da bi postal klient.

No, še nekoliko pozneje je Petrovčič poizvedela, ali se je Možina kdaj zatreskal v klientko – vsekakor bistvenega pomena za zainteresirano občestvo – in ga skušala poučiti o nevrolingvističnem programiranju in pa pomenu pozitivnega jezikovnega izražanja. Raje kot »to je slabo« recimo »to ni dobro« in podobne floskule z vsakega vogala, kaj se pa zamudiš, saj je simpl, to odganja depresijo, pa je.

Skratka, do dela intervjuja, ko je veleumna voditeljica prispela do vere in kurkume (nekaj je treba pustiti še za bralčev ogled, obljubljam pa, da je naravnost žalobno zabavno), Možini počasi ni preostalo drugega, kot da med razvijanjem tematike bolj ali manj pozabi na njena neuka vprašanja, na katera bi brez težav lahko odgovoril vsakdo, ki se je kdaj od daleč približal temu, da bi postal klient.

Sprašujem se, kako lahko v 21. stoletju nekdo, ki v svojo oddajo povabi psihiatra in psihoterapevta, sprašuje tako maloumno. Sprašujem se, kako Vidi Petrovčič ni nerodno. Še najbolj so se poizvedbe gospe Petrovčič – po zaslugi odgovorov, ki se niso kaj dosti zmenili za vprašanja – približala relevanci, ko je veleumno detektirala, da ne gre zgolj za zdravila, temveč dejansko za pogovor, vidi ga zlomka.

Z ušesi sem zastrigla, ko je Možina razlagal, da ta pogovor spreminja možgansko strukturo, kar je celo izmerljivo in znanstveno dokazano pri atrofiranih možganih otrok v nenaklonjenih okoliščinah, za primer je dal begunska taborišča. Pa je voditeljica že brž zamenjala smer in začela o antidepresivih, ki da menda ne delujejo in kaj bi sploh s tem.

Tako zelo tragično se mi zdi, da Petrovčič očitno ne ve ali pa vsaj zelo dobro skriva, da vendarle ve, kako je videti duševna stiska, kaj šele kronična. Lepo ji je povedal: »Psihiatrična zdravila lahko zmanjšajo simptomatiko, psihoterapija pa lahko doseže novo ravnanje in izboljšanje kakovosti življenja, pri čemer gresta z roko v roki.«

Medtem ko so prva nadfinancirana, je druga v pomanjkanju proračunskih sredstev, zato se ljudi večinoma pita z medikamenti, medtem ko pogovor drago stane in je torej na voljo bolj ali manj premožnim izbrancem, pa še tem samo tedaj, ko je bilo že tako hudo, da je njihova samostigmatizacija ostala pred vrati.

Želim si, oh, kako si želim, da bi ob tokratni oddaji Intervju čutila optimizem, ker na nacionalki končno govorijo o psihoterapiji, ki mi je osebno rešila življenjsko raven in me iz napol zombija na tabletah popeljala v vsakdanje zazdravljenje bipolarne motnje, ampak ga nisem.

Vprašanja in iztočnice Vide Petrovčič so dala vedeti, kako je videti, če šalabajzer stopi na mesto strokovnjaka. In zakaj je bistvenega pomena, da nas v hudih stiskah prestreže strokovnjak, ne pa naključni maser? Zakaj, si lahko ogledamo kar na primeru pričujoče oddaje, v intervjuju, ki bi ga kolikor toliko strokovno pripravljena novinarka ali vsak iz prakse poučeni klient znal obrniti v veliko pomembnejše smeri. Lahko se izrazim z najbolj preprosto konstruktivnimi besedami, ki jih je reklamirala Petrovčička sama, in se zazrem v svojo trditev To je strahotno slabo. Potem jo, po zgledu Petrovčič, prelevim v: »To res ni dobro.« Ampak še vedno je tukaj isti problem, kajneda.

—

Prikazna fotografija: zajem posnetka oddaje, RTV.