Zakaj sem nehal sovražiti Shakespearja

Predstavljam si, da je vsak, ki piše v angleškem jeziku, nekoč v življenju sovražil Shakespearja, se odmaknil od tega strahovitega dosežka z neke vrste bolestno zavistjo. V svojih najbolj proti-angleških dneh sem ga obsodil kot šovinista (»ta Anglija«, kajne!) in, ker sem kot trpko anomalijo občutil dejstvo, da se je temnopolt človek sploh prisiljen ukvarjati z angleškim jezikom – da se je z angleščino prisiljen spopasti, da lahko spregovori –, sem ga obsodil kot enega od avtorjev in arhitektov mojega zatiranja.

Tako kot nekateri Judje gojijo grenko in zgrešeno zamero do Shylocka, sem bil sam podobno negotov glede Othella (kaj je videl na Desdemoni?) in zagrenjen glede Calibana. Njegova velika in širna galerija ljudi, katerih resničnost je bila protislovna in nedoumljiva, me je neizmerno težila. Zameril sem, seveda, napad na svojo preprostost; poleg tega pa sem bil žrtev tiste zamorjene izobrazbe, zaradi katere toliko šolarjev zasovraži Shakespearja. A tudi bal sem se ga, bal, ker je v njegovih rokah angleščina postala najveličastnejše orodje. Nihče več ne bo tako pisal. Nihče mu ne bo kos, kaj šele, da bi ga presegel.

Moj spor z angleškim jezikom je bil v tem, da jezik ni odražal čisto nobene moje izkušnje. Toda zdaj pričenjam na zadevo gledati povsem drugače. Če jezik ni moj, je morda kriv jezik; ampak krivda je lahko tudi moja.

No, bil sem mlad in sem povsem zgrešil smisel, nisem mogel mimo besed in, recimo, izražanja, do tega, kar je govoril pesnik. Še zmeraj se spomnim, kako me je presunilo, ko sem končno slišal te verze iz prizora umora v Juliju Cezarju. Atentatorji si umivajo roke v Cezarjevi krvi. Kasij reče:

Da, v kri roke! In v poznih dobah bo
uprizarjala se ta junaška igra
v državah novih in jezikih tujih.

Nenadoma sem, prvikrat, slišal celo vrsto stvari. Glas osamljenega, predanega, zaslepljenega Kasija, čigar življenje zame doslej ni bilo resnično – nenadoma sem se zavedel, kaj naj bi ta trenutek zanj pomenil. A pod tem glasom in onkraj sem slišal še en ton, bolj neizprosen in neoseben – in sodobnejši: ta »junaška igra«, z vso krvjo in nujno norostjo, slepoto in nujno bolečino, se mi je razgalila na način, ki ga nisem več pozabil. Enako ljudje strmoglavijo brezobzirno Državo, ki so zato, da so jo lahko porazili, morali doseči skrajno osredotočenost. In ta osredotočenost, ki jo (zakaj že?) vidimo kot oplemenitenje, veliko bolj zanesljivo vpliva tudi na izkrivljanje in pešanje človeka – izkrivljanje in pešanje vseh nas, celo ali morda predvsem tistih, katerih potrebe in vnema so neizogibno, nujno in pravično strmoglavile Državo.

In kar je zame strašno pri tej drami – ni nujno moja najljubša drama, karkoli že to pomeni, vendar je drama, ki sem jo nekako najprej odkril – je napetost, ki jo neizprosno vzdržuje med posameznikovo ambicijo, samozavedno, zaslepljeno, idealistično ali skvarjeno, in slepo, brezumno strastjo, ki žene tako posameznika kot množice. »Jaz sem poet Cina, jaz sem poet Cina … Jaz nisem Cina zarotnik« – ta vzklik mi odzvanja v ušesih. In odgovor množice: »Raztrgajte ga za njegove slabe verze!« Pa vendar – četudi bi tulil s Cino in čutil njegov strašni vzpon k smrti, ki so ga povzročili njegovi rojaki, je bilo množico nemogoče sovražiti. Ali še huje kot nemogoče, bilo je brez učinka; kajti taki smo bili, obenem smo tulili in bili raztrgani na kosce, edini nosilci zlega in edini nosilci plemenitega v celotnem vesolju. A drama niti ne daje slutiti, da znamo razločiti zlo od dobrega ali da je taka ločnica kadarkoli jasna: »Dejanja zla človeka prežive; dobrina često se s kostmi pokoplje …«

Ko se nam začne to svitati – ko torej začnemo sumiti, da nismo, da nikdar ne bomo nedolžni, saj nihče ni –, začnejo nekatere krinke, s katerimi se posameznik sčiti pred resničnostjo, odpadati. Verjetno je do neke mere pomenljivo, čeprav se na tem mestu ne moremo spuščati v to, da sem Shakespearja prvič zares doumel, ko sem živel v Franciji, torej razmišljal in govoril v francoščini. Zaradi nuje obvladovanja tujega jezika sem bil prisiljen vstopiti v nov odnos do lastnega. (Tako sem začel v Franciji tudi ponovno prebirati Sveto pismo).

Moj spor z angleškim jezikom je bil v tem, da jezik ni odražal čisto nobene moje izkušnje. Toda zdaj pričenjam na zadevo gledati povsem drugače. Če jezik ni moj, je morda kriv jezik; ampak krivda je lahko tudi moja. Morda jezik ni moj, ker si nikoli nisem prizadeval, da bi ga uporabil, naučil sem se ga zgolj posnemati. Če je temu tako, potem morda lahko postane nosilec bremena moje izkušnje, če le najdem vztrajnost, da ga izzovem.

To možnost sta podpirali dve veliki priči: moji črnski predniki, ki so razvili suženjske žalostinke, blues in jazz ter ustvarili povsem nov, svojstveni slog v silno sovražnem kraju; in Shakespeare, ki je bil zadnji polteni pisec angleškega jezika. Kar sem začel opažati – posebej odkar sem, kot rečeno, živel in govoril v francoščini – je, da je izkušnja tista, ki oblikuje jezik; in da jezik uravnava izkušnjo. Struktura francoskega jezika mi je povedala nekaj o francoski izkušnji, in še nekaj o francoskih pričakovanjih – ki zagotovo niso bila ameriška pričakovanja, saj so Francozi iz dneva v dan in iz ure v uro govorili reči, ki jih Američani nikakor ne bi mogli. (Niti po francosko). Podobno tudi jezik mojega odraščanja ni bila aristokratska angleščina. Ta jezik so izklesale brezmejne izkušnje; bil je (in ostaja) eno od orodij človeškega preživetja, in razkril je pričakovanja, ki bi jih stežka gojil katerikoli beli Američan. Veljava tega jezika je bila v njegovi odkritosti, ironiji, zgoščenosti in ritmu: to je bila veljava jezika, ki me je izoblikovala, in to je bila veljava Shakespearja.

Potem, goreče sem poslušal jazz in upal, da bi ga lahko nekega dne pretvoril v jezik, in Shakespearjeva poltenost mi je postala zelo pomembna, saj je bila poltenost ena od prvin jazza; razkrila je izjemno, ljubečo in resnično naklonjenost telesu in tisti neizrekljivi sili, ki jo vsebuje telo, ki so jo Američani že pretežno izgubili, ki sem jo doživel samo med črnci in ki sem se je bil naučen sramovati.

Moj odnos do Shakespearjevega jezika se je naposled torej izkazal za nič manj kot moj odnos do sebe in svoje preteklosti. Tako razsvetljena in razkrita sva se oba s preteklostjo začela razpirati, morda kakor se razpre zjutraj roža, a bolj verjetno kakor začne delovati atrofirana mišica, ali kakor se odtajajo zmrznjeni prsti.

Ljudje, ki izoblikujejo pesnika, do njega nimajo dolžnosti: on ima dolžnost do njih.

Največji pesnik angleškega jezika je našel svojo poezijo, kjer se najde poezija: v življenjih ljudi. To je lahko dosegel samo skozi ljubezen – z vednostjo, kar ni isto kot razumevanje, da karkoli se komu dogaja, se dogaja tudi njemu. Pravijo, da je so bili njegovi časi lažji kot naši, a dvomim – noben čas ne more biti lahek, če ga živiš. Mislim, da je preprosto hodil po svojih ulicah in jih videl, nato pa poskusil o tem, kar je videl, ne lagati: o svojih javnih in svojih zasebnih ulicah, ki so zmeraj tako skrivnostno in neizbežno prepletene; a temu spletu je zaupal. In četudi smo jaz in mnogi drugi grenko objokovali (in jo še bomo) usodo ameriškega pisca – biti del ljudstva, ki ima ušesa, da bi slišalo, a ne sliši, ki ima oči, da bi videlo, a ne vidi – sem prepričan, da je enako počel Shakespeare. Le da je videl, kot bi morali sami, da ljudje, ki izoblikujejo pesnika, do njega nimajo dolžnosti: on ima dolžnost do njih.

Zato se mu reče pesnik. In njegova dolžnost, ki je hkrati njegova radost in moč in življenje, je, da premaga vsako oznako in zaostri vsak boj z vztrajanjem pri človeški uganki; da je priča, dokler ima kaj sape, tej veličastni, neizrekljivi, preobražajoči sili, ki biva v človeški duši; in da si prizadeva tako dobro delati, da ko izdihne zadnjo sapo, ga bodo ljudje – vsi ljudje! –, ki bodo v ruševinah iskali znak ali pričevanje, lahko tam našli.

—

Esej je iz posthumno objavljene knjige The Cross of Redemption (2010). Baldwin ga je napisal leta 1964.

Prevedel: Miha Zemljič