Žal nam je, da imamo otroke

Gibanje I Regret Having Kids (tudi IRegretHavingChildren itd.) je mednarodni spletni fenomen, ki se je pojavil pred približno tremi leti. Priznanja staršev, ki obžalujejo, da imajo otroke, se pojavljajo na Redditu, na Quori in v Facebook skupinah. Večinoma so tudi anonimna, saj prelamljajo tabu svetosti starševstva in razkrivajo nekaj, o čemer se zaradi hudih občutkov sramu in krivde ne morejo pogovarjati z nikomer. Očitno je torej, da gre za nekaj hudo stigmatiziranega in domnevno sramotnega. Pojava starševskega obžalovanja (parental regret) tudi ne gre mešati s poporodno depresijo. Avtorji objav so tudi očetje. Po ocenah različnih psiholoških in socioloških študij gre za približno 7 odstotkov staršev – 7 odstotkov staršev na specifičnih platformah, ki so jih posamezne študije spremljale, kar pomeni, da je odstotek najverjetneje višji. Veliki večini oseb, obremenjeni s starševskih obžalovanjem, je tudi skupno, da ima svoje otroke zelo rada in bi zanje naredila vse. Te osebe obžalujejo obvezo starševstva in ne otrok; če bi vedele, kar vedo zdaj, otrok ne bi imele, pravijo.

Tako očetje kot matere poročajo, da družinsko življenje ni sanjsko izpolnjujoči ideal ter da obžalujejo izgubo svobode, bolj neobremenjenih financ, priložnosti za izobrazbo, prostega časa in nenazadnje partnerske intimnosti v vseh pomenih besede.

Kot lahko beremo na različnih spletnih mestih, je razlogov za starševsko obžalovanje več in določeni trendi se ponavljajo. Pri nekaterih primerih gre bolj za problem okoliščin kot pa za sam problem starševstva: pogoste so ženske, ki so (nekatere ne po svoji volji) zanosile z nasilnimi partnerji ali pa moški, ki so jim partnerke lagale o učinkovitosti ali uporabi kontracepcije. Pojavljajo se starši, ki obžalujejo, da so imeli otroke v trenutnih ekonomskih in družbenopolitičnih razmerah, saj imajo zdaj ti otroci preveč težav. Pojavljajo se tudi obžalovanja večinoma mater, ki niso pričakovale otrok z različnimi kroničnimi telesnimi ali duševnimi ovirami, zaradi katerih starševstvo zahteva mnogo več časa in napora, otroci pa dlje časa ali pa nikoli ne bodo samostojni. Sorodni vir obžalovanja so zdravstvene težave samih staršev, ki zelo težko prenašajo bremena starševstva v kombinaciji z lastnim, že oviranim življenjem, ali pa v kombinaciji z oviranim življenjem partnerja, ki posledično ne zmore prispevati zadostnega deleža pri vzgoji in skrbi za otroke.

Pri zgoraj naštetih primerih gre za obžalovanje okoliščin, ne toliko samega starševstva. Bolj zanimivi so tako primeri mater, ki navkljub odločenosti, da se jim to ne bo zgodilo, poročajo o izgubi socialnega in profesionalnega življenja pa tudi individualnosti. Tako očetje kot matere sicer poročajo, da družinsko življenje ni sanjsko izpolnjujoči ideal ter da obžalujejo izgubo svobode, bolj neobremenjenih financ, priložnosti za izobrazbo, prostega časa in nenazadnje partnerske intimnosti v vseh pomenih besede. A matere so tiste, ki poročajo, da »pogrešam svoje staro življenje in čeprav ne pogrešam vsega, mi gre res na živce, da vsi mislijo, da bi se moj pogled na življenje moral magično spremeniti. Takoj bi zavrtela uro nazaj. Starševstvo oziroma specifično materinstvo je nezadovoljujoče in intelektualno ponižujoče. (…) Pogosto se počutim, kot bi govorila z ljudmi, ki imajo zgolj en interes, ‘monoživljenje’, v katerem ni niti trenutka brez otrok«. To je posledica pričakovanj mainstreamovske kulture, v kateri mora uspešna sodobna ženska biti vdana mati, ki hkrati magično blesti na kariernem področju, še vedno neuravnoteženega deljenja starševskih vlog, pa tudi novega socialnega kroga drugih mater. Te so »monointeresne« – vsaj na videz so vedno navdušeno in iskreno najbolj posvečene svojim otrokom, ki so njihovo glavno zanimanje, temu pa podredijo ves svoj prosti čas, hobije itd. Skratka, v njihovih življenjih vsaj na videz ni ničesar, kar ni vsaj posredno povezano z njihovimi otroci, kot npr. neskončno študiranje starševske literature v prostem času, medtem ko za branje za zabavo ali izobrazbo pač nimajo (več) časa. V nasprotju z bolj raznolikim socialnim krogom prijateljev_ic in sodelavk_cev različnih starosti in različnih skupnih interesov, ki ga mnogo mater počasi, a nezadržno izgublja po rojstvu otrok, je krog monointeresnih mater vse prej kot spodbuden do individualnih interesov novih mater; ravno nasprotno, ti so označeni kot goli egoizem. Monointeresne matere tako entuziastično utelešajo stereotip popolne matere in ga konstituirajo kot edino sprejemljivo identiteto sodobne matere. Družbena omrežja seveda ne pomagajo: tam je materinstvo postalo fotogenična kariera, otrok najboljši modni dodatek, mati pa popolni ekološki in veganski mlekomat. Nenehno se množijo tudi zrežirane objave zvezdnic, ki si radostno materinstvo preprosto kupijo s četo osebnih asistentov, varušk, domačih kuharjev, specializiranih učiteljev, trenerjev in drugih. Medtem anonimna mati v Facebook skupini, posvečeni starševskemu obžalovanju, piše, da »absolutno imam rada svoje otroke, toda […] povsem nesrečna sem, ker moram delati ene in iste stvari vsak dan in ne vidim, kdaj se bo neskončna vrsta opravkov končala. Zdi se mi, da sta moje telo in moj um uničena in kot seksualno bitje ne obstajam več. V celoti sem nihče. […] Pobegniti hočem, ne da bi se ozirala. […] Mož pravi, da zamujam vso zabavo z otrokoma. To je preprosto reči, ko je ves dan v službi in se z njima ukvarja samo kakšno uro na dan. […] Seksala nisva že več kot dve leti. […] Zdi se mi, da me je materinstvo spremenilo v nesrečno, pesimistično in nasploh grozljivo osebo. Ne vidim, kako bo tega kdaj konec. Počutim se povsem uničena kot ženska.« Izkušnja zveni bolj podobna čustveno in telesno naporni oskrbi hudo bolnih, pri čemer stroka za skrbnike priporoča terapevtsko podporo. Od mater pa ne le pričakujemo, da se ne bodo pritoževale – materinstvo naj sprejemajo kot božji dar.

Začarani krog divjega zatrjevanja različnih mater, da je materinstvo ena sama radost od jutra do večera, poskrbi, da so razočarane in preobremenjene matere potisnjene v osamo lastnih misli, kjer se v primežu krivde in sramote sprašujejo, kaj je z njimi narobe.

Starševsko razočaranje je tako vsaj v neki meri posledica masivnega in vseprisotnega pritiska biti popolna in popolno srečna mati, kar je vseobsegajoča in v praksi nemogoča naloga. Šele pred kratkim se je v javnem diskurzu pojavila debata o izgorelosti in nujnosti skrajšanja osemurnega delavnika; pred tem smo se mnogi na skrivaj spraševali, kaj je z nami narobe, da takega delovnega tempa ne zmoremo. Šlo je za paradigmatsko spremembo v mišljenju; mnogo ljudi je ugotovilo, da kapitalizem od povprečnega človeka preprosto zahteva preveč, s čimer se je breme krivde za nezadostno produktivnost premestilo z delavca na šefa – oz. še dlje, na vsesplošno mentaliteto čaščenja deloholizma. Pri težavnosti materinstva in njegovi ambivalentnosti – kaj šele pri idealu popolne matere – na takšen obrat v mišljenju še čakamo. Začarani krog divjega zatrjevanja različnih mater, da je materinstvo ena sama radost od jutra do večera, poskrbi, da so razočarane in preobremenjene matere potisnjene v osamo lastnih misli, kjer se v primežu krivde in sramote sprašujejo, kaj je z njimi narobe. Seveda bi lahko to nemudoma spodbijali z vedno večjo naklonjenostjo medijev in javne kulture k raznim oblikam self-care-a, a žal tu nastopi kruta realnost materialnih okoliščin povprečne matere, ki ne more magično izstopiti iz okolja, ki je neposredno odgovorno za njeno stanje.

Dnevno se soočamo z vseprisotnim predpostavljanjem, da je imeti otroka najbolj normalna in naravna stvar, ki ne zahteva nikakršnih utemeljitev, če pa otroka nočemo, pa bomo morali to odločitev pojasnjevati do groba

Alarmantno je, da govorimo o generacijah žensk, ki so postale matere v domnevno post-feminističnem svetu, ko naj bi mizogine ideje o nadpomembnosti materinstva že zdavnaj izginile z emancipacijo. Vse okoliščine visoke stopnje izobraženosti žensk in dostopnih tehnik nadzora rojstev so ugodne, torej obstaja resno vprašanje, zakaj se to sploh dogaja. Vprašanje imeti ali ne imeti otroka očitno še zdaleč ni odvisno zgolj od tega, kako zlahka dostopamo do kontracepcijskih tablet ali kondomov ali pa od stopnje izobraženosti žensk, četudi so to faktorji, ki so zgodovinsko gledano najbolj pripomogli k upadu rodnosti. Odločitev za ali proti otroku ni zgolj osebne narave in se ne zgodi v vakuumu. Ravno umestitev v širši družbenopolitični kontekst nam lahko pomaga preseči gole psihološke analize pojava starševskega obžalovanja in prelamljanja tabuja svetosti starševstva: imeti ali ne imeti otroka ni simetrična dilema. Dnevno se soočamo z vseprisotnim predpostavljanjem, da je imeti otroka najbolj normalna in naravna stvar, ki ne zahteva nikakršnih utemeljitev, če pa otroka nočemo, pa bomo morali to odločitev pojasnjevati do groba. Medtem odločitev za otroka nosi mnogo težje etične implikacije, od strogo osebnih do družbenih in celo planetarnih; skrajni čas je, da se breme pojasnjevanja preseli na drugo stran.

Medtem ko je ambivalentna narava materinstva dobro poznana feministkam, se splošna javnost s takimi razpravami vsekakor ne srečuje dovolj. Namesto tega je bombardirana z vsesplošnimi hvalnicami družinskemu življenju in z obsedenim izenačevanjem materinstva in ženske.

Ambivalentna narava materinstva ter dilema glede otrok je seveda tema, ki je znotraj feminizma še kako dobro poznana in tudi konkretno obdelana. O njej so pisale mnoge znane avtorice, od Simone de Beauvoir do Eve D. Bahovec na naših tleh. Matere, ki na spletu anonimno razpravljajo o krivdi, strahu in neznosnem občutku izoliranosti zaradi svojega ambivalentnega odnosa do materinstva, bi tako lahko bile mnogo manj osamljene in bolje opremljene z razmišljanji več generacij feminističnih avtoric. Vprašanje je, zakaj niso. Ob vsesplošnem vznikanju fašizma, repatriarhalizaciji naše družbe, napadih na vzpostavljene reproduktivne pravice, kot je bil Shod za življenje na Prešernovem trgu 3. oktobra, in zdaj že ustaljenih molitvah pred Ginekološko kliniko v Ljubljani za dušice splavljenih embrijev, se pritožbe staršev, ki bi morali bolje razmisliti, preden so se odločili za otroke, morda zdijo zgolj postranskega pomena – ali pa še to ne. Dejstvo pa je, da gre za logično posledico splošnega pomanjkanja feministične vednosti pri splošni populaciji. Tako kot bolj eksplicitni pojavi je tudi to simptom našega časa. Medtem ko je ambivalentna narava materinstva dobro poznana feministkam, se splošna javnost s takimi razpravami vsekakor ne srečuje dovolj. Namesto tega je bombardirana z vsesplošnimi hvalnicami družinskemu življenju in z obsedenim izenačevanjem materinstva in ženske – ženske, ki je tako neprostovoljno in esencialistično zreducirana na biološko funkcijo, ta pa paradoksalno hkrati najbolj utemeljuje njeno družbeno vlogo nežne in ljubeče skrbnice za potomstvo. Seveda v fantazijski kombinaciji z blestečo kariero in popolnim videzom. Gre za zgolj bolj prikrito verzijo mizogine ideologije, ki se ponosno razkazuje v krščanskem imaginariju in sorodni ideologiji alternativne desnice. Nema zahteva, naj ženska nenehno afirmira svojo ženskost – najbolje z nosečnostjo in materinstvom – se vije skozi naš vsakdan in tuli tako skozi vse kanale mainstreamovske kulture kot skozi neutemeljene ali nekontekstualizirane (ali pa kar oboje) znanstvene ugotovitve o večji prisotnosti raka na dojkah med ženskami, ki niso matere ali pa o domnevno katastrofalnih posledicah odsotnosti materinega mleka za novorojence. Trditve, da je življenje brez otrok za žensko tako nenaravno, da je že kar zdravju škodljivo, se zdijo nekaj običajnega. Predlog, da ženska zanosi za preventivo raka na dojkah in po rojstvu odda otroka v posvojitev, bi se upravičeno zdel šokanten, neprimeren in nečloveški, a vendar gre zgolj za prejšnjo trditev v malce spremenjeni obliki. Z drugimi besedami, hitro prepoznamo nespoštovanje otrokovega življenja in avtonomije, nespoštovanje življenja in avtonomije odrasle ženske pa se nam zdi nekaj običajnega. (Razprava o problemu enačenja naravnega z zdravim in moralno dobrim ter o tem, kaj sploh je naravno, bi seveda potrebovala več prostora, kot ga že zavzema ta članek.) Celo same feministke niso vedno odporne na biološki esencializem – in posledice takega kvazifeminizma so katastrofalne in daljnosežne, od demontiranja pravice do splava pa vse do izključevanja transspolnih žensk iz »ženskih« prostorov in gibanj. Tako smo na primer priča mednarodnim peticijam za zavarovanje pravic »bioloških žensk« – ki naj bi jih ogrožalo spreminjanje zakonodaj, ki v zakone za zaščito pravic žensk vključujejo definicijo ženske kot družbeni in ne zgolj biološki spol, s čimer se zavaruje do sedaj spregledane transspolne ženske, cisspolne ženske pa niso v ničemer prikrajšane.

Največja ženska revija v Sloveniji rutinsko objavlja intervjuje Vesne Vuk Godina, ki poleg impresivnega nabora konservativne navlake bralkam sporoča, da ženska ni odrasla oseba, dokler ni mati. Slovenska igralka na svoji Facebook strani pridiga sledilcem o domnevno emancipatorni, če ne že kar magični funkciji poroda doma, ki »ima lahko najbolj transformativno moč v življenju ženske«, pri čemer naj bi bila večja varnost poroda v porodnišnici zgolj stvar patriarhalne propagande, po kateri je porod patologija, in ne »najbolj naravno stanje ženske«. Medtem društvo, ki naj bi izobraževalo o menstrualnem ciklu in nosečnosti, ženske z menstruacijo nagovarja, da si enkrat mesečno vzamejo cel teden prosto, da bi lahko meditirale nad pretakanjem kozmične energije skozi odtekanje krvi. Še bi lahko naštevali. Feminizem je vsekakor močna krinka za blatantno mizogine trditve, da je ženska rojena, da rojeva.

Anonimna priznanja starševskega obžalovanja tako še zdaleč niso zgolj tarnanje, ki bi temeljilo na osebnem razočaranju. Mainstreamovska kultura in mediji navkljub vsesplošni prisotnosti neoliberalnega pop feminizma ostajajo v svojem bistvu konservativni.

Poskusite najti vsaj en članek ali objavo, ki o starševstvu spregovori brutalno iskreno – zelo dolgo boste morali kopati med neskončnimi žarečimi izpovedmi o blaženosti tega poslanstva.

—

Besedilo je nastalo po razpravi na okrogli mizi Imeti ali ne imeti otroka na letošnjem festivalu Mesto žensk.