Zdravstveno brezdomstvo

Pozdravljena, draga bralka_ec! Si opazil_a koren »zdrav« v pozdravu?

Zdravje: nekaj tako temeljnega, da je samoumevno in kot tako nevidno. Dokler ne neha biti.

Pred kratkim je v Ljubljani, domnevno začasno, nehal delovati zdravstveni dom Polje. Tako rekoč čez noč je zaradi odhodov in bolniških odsotnosti ostal brez zdravnic_kov družinske medicine. Enajst tisoč ljudi pa brez temeljne zdravstvene oskrbe v ali vsaj dostojno blizu kraja bivanja.

Če sem doma v Ljubljani, moj zdravstveni dom, izhodišče za vso mojo zdravstveno oskrbo, pač ne more biti v Murski Soboti. In obratno.

Zdravstveni dom: tako samoumeven izraz, da do pred kakšnim tednom nisem nikoli razmišljala o njem. Nekaj je na tej zdaj nekoliko arhaično zveneči odločitvi, da se bo tem ustanovam reklo »domovi« in ne »centri«. Dom ni poljubno kjer koli, dom je en, tam, kjer nisi tujec, neznana količina, ki bi si jo podajali od vrat do vrat, je točka kontinuitete, baza v obojnem smislu temelja in oporišča, od koder se podajaš drugam. Če sem doma v Ljubljani, moj zdravstveni dom, izhodišče za vso mojo zdravstveno oskrbo, pač ne more biti v Murski Soboti. In obratno.

ZD Polje ni več moj zdravstveni dom, čeprav je dolga leta bil, je pa še vedno zdravstveni dom moje mame. No ja, bil. Sama sem imela osebno zdravnico na sosednjih Fužinah – spet preteklik, ker je pred kratkim tudi ona odšla. Zdaj pa naj kadrovsko že tako oslabljene Fužine naenkrat prevzamejo skrb še za dodatnih enajst tisoč ljudi, ki so ostali pred vrati ZD Polje. Skrb, ki seveda ni zamenljiva z izgubljeno, na kateri brez izbranega osebnega zdravnika_ce kot baze ne bo nič »domačega«.

Naj bo jasno: ne krivim zdravnic_kov, ki so odšli, niti ne krivim tistih, ki v vse bolj nemogočih razmerah še bodo. Te situacije niso zakuhali oni.

Zakuhala so jo leta in leta zanemarjanja in razgrajevanja javnega zdravstva; ni čudno, da se posledice tako ostro kažejo ravno na primarni ravni. (Mar ni ravno družinska medicina tista, ki vedno znova izvisi, začenši z njenim statusom znotraj same medicine – vsaj v Sloveniji? Glede na svoj pomen in na širino znanja, ki jo zahteva, bi vsekakor morala biti med najbolj spoštovanimi in cenjenimi specializacijami. Je krivo to, da vsakodnevna rutina zdravstvenih domov ne buri domišljije? Da je to delo preveč samoumevno, preveč reproduktivno, preveč … domače, skorajda kot gospodinjenje?)

Ne krivim zdravnic_kov, ki so odšli, niti ne krivim tistih, ki v vse bolj nemogočih razmerah še bodo. Te situacije niso zakuhali oni.

Zakuhala jo je slepa poosamosvojitvena fascinacija z »modernizacijo«, izenačeno s tranzicijo v podivjan kapitalizem, ki v svoji nenasitnosti hlasta tudi po javnih servisih – tistem, kar v družbi po definiciji ustvarja vrednosti, ki so privenstveno nekapitalske. Ali krajše: enačenje države s podjetjem.

Vem, da moji sokrajani_ke na območju ZD Polje niso edini, ki so ostali brez zdravnika. Številke so znane, številke so strašne, prevelike, da bi si lahko človek predstavljal njihov obseg, obenem pa so številke premalo, da bi si zares predstavljal težo problema. Kajti brez redne in dostopne zdravstvene oskrbe ne ostane številka; ostane človek. Moj domači zdravstveni dom je z množičnostjo odhodov družinskih zdravnic_kov in nenadnostjo prenehanja delovanja samo postal nazoren simbol vsega, kar je narobe z dostopnostjo javnega zdravstva na primarni ravni v tej državi. Na obrobju same Ljubljane ponazarja težave, s katerimi se že še dlje soočajo tisti, ki živijo dlje od glavnega mesta. Ko sem pred nekaj dnevi stala pred njegovimi vrati, na shodu z enako zaskrbljenimi sokrajankami in sokrajani, zaradi zgodnje ure in delovnega dne večinoma penzionisti, ki sem jih bridko ironično nagovorila s »Kako kaj zdravje?«, je bil pred mojimi očmi razpad družbene pogodbe o zdravstvenem varstvu. Problem je tako rekoč prišel domov, v Ljubljano, kjer se »dela« zdravstvena politika in kjer je (kakor za koga?) bolj viden. Bo to le vzgib za ukrepanje?

Za ta razpad pogodbe kakopak ne moremo kriviti sedanje vlade in sedanjega ministra za zdravje – je pa njuna pristojnost in odgovornost, da v teh okoliščinah primerno ukrepata. Konkretno za kolaps ZD Polje lahko delno krivimo dolgoletne mestne oblasti »najlepšega mesta na svetu«, pristojne za ZD Ljubljana, in župana Jankovića kot njihovega načelnika. A me krivda za nazaj v tem trenutku kot taka niti ne zanima preveč. Zanima me odgovornost za ukrepanje za naprej. (Še ena družbeno urgentna naloga: jasno ločevati med krivdo in odgovornostjo. Recimo: to vlado smo izvolili, da prevzame odgovornost za upravljanje situacije, za katero ni kriva.)

Kaj je v zadnjih dveh letih v vodenju ZD Ljubljana šlo tako zelo narobe, da so zaposleni dobesedno ušli, in kako to čim prej sanirati, da bodo ljudje za začetek nehali uhajati?

Na ravni mesta: kaj je v zadnjih dveh letih v vodenju ZD Ljubljana šlo tako zelo narobe, da so zaposleni dobesedno ušli, in kako to čim prej sanirati, da bodo ljudje za začetek nehali uhajati, nato pa se (in to je krvavo potrebno) začeli vračati? Na ravni države: lahko prosim že enkrat spet resno vzamemo pomen, prvič, javnega zdravstva in, drugič, primarnega javnega zdravstva?

Ne skrajni, predpretekli čas je. Skrb za zdravje ni nekaj, kar daš na stand-by kot računalnik, potem pa spet zaženeš in nadaljuješ natanko tam, kjer si končala. A prav v tem položaju je trenutno tistih sto trideset tisoč ljudi v Sloveniji, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika.

Mama, ki v mojem kraju živi že od otroštva, mi je pravila, kako je bilo, ko še ni bilo mreže zdravstvenih domov in je bil zdravnik predaleč – tukaj, na obrobju Ljubljane. Ko je še čisto majhna hudo zbolela in bledla, je priskočil – pravzaprav prikolesaril – na pomoč železničarski zdravnik, ki zanjo sploh ni bil pristojen. Še sama po pripovedovanju kar vidim njegovo magično torbo, v kateri je prinesel izboljšanje. Morda se mu imam celo zahvaliti za svoj obstoj.

Brez dobre volje takega zdravnika si lahko samo upal, da ne boš zbolel, ali, če si zbolel, da ne bo prehudo. Zdaj se vračamo šestdeset in več let v preteklost in se zanašamo na to, da bo že. To ni ravno strategija za javni zdravstveni sistem. A takrat je bil vsaj občutek, da se te stvari gradijo, da bo kmalu bolje, da je treba samo »stisniti« do takrat. Gradile pa so se zaradi razumevanja, da je to družbeno, skupnostno vprašanje par excellence. (Mogoče malo poenostavljam, a dejstvo je, da so zdravstveni domovi kot javna mreža plod tistega časa.)

Pred našimi očmi se vse to ruši, za nameček pa smo se predolgo ustavljali na ravni individualnih rešitev: kako, s čigavo pomočjo, kje najdem osebno zdravnico_ka zase? Če za kaj, je šok z zaprtjem ZD Polje dober vsaj za to, da nas izvrže iz tega spraševanja, saj je odgovor končno na dlani: v tej situaciji nikjer. V javnem sistemu ne.

Če hočeš uresničevati ustavni člen o pravici do zdravstvenega varstva, ki konkretizira temeljno človekovo pravico do zdravja, moraš »iti zasebno« – če si to lahko privoščiš. Kar je obenem absurd, saj je cela poanta ravno v tem, da je skrb za temeljne pravice prebivalk_cev naloga države – in povsem dosledna izpeljava neoliberalnega mita individualne odgovornosti za vse težave, ki te doletijo (če pa si ne moreš pomagati, ti tudi bog, pardon, kapital ne bo).

V evropski družbi enaindvajsetega stoletja ni vprašanje, ali je to zagato možno rešiti in vsem prebivalkam_cem ne glede na osebne okoliščine omogočiti dostopno zdravstveno varstvo. Navsezadnje smo uspešno, desetletja delujočo rešitev že imeli. Gre za stvar volje in prioritet – ter minimuma domišljije, ki jo terja izstop iz logike, po kateri je vsak problem žebelj, ki ga lahko enostavno zabiješ, če le dovolj močno zavihtiš kladivo trga in zasebne pobude.

—

Prikazna fotografija: s protesta pred ZD Polje, arhiv avtorice.