Zeleno cvetoče pokrajine slovenske demokracije

Društvo slovenskih pisateljev je 14. decembra lani organiziralo »najbolj nenavaden literarni večer vseh časov«, kot so podnaslovili dogodek Šopek srčnic za gospo Tatjano Bobnar. »Da bomo pisatelji, profesionalni puntarji proti paranoji policijske prisile, kdaj branili policistko in notranjo ministrico, je bilo vse doslej povsem nepojmljivo,« so dodali v opisu dogodka ter poudarili, kako bodo poslanci in poslanke le sto metrov stran od njihove vile zagrešili nič manj kot »eno izmed najbolj nepotrebnih in sramotnih dejanj v zgodovini naše mlade, nedorasle, šepave demokracije«. Bobnar, v bran in čast katere so se vkup zbobnale eminence slovenske literature, so »poklonili šopek srčnih besed in se ji zahvalili za pokončnost zoper protizakonito divjanje ukrepov prejšnje vlade ter za profesionalno korektnost in človečnost do beguncev, ranljivih žensk in otrok ter žrtev policijskega nasilja«. Bralcem in bralkam se opravičujem za ščemenje v želodcu od neznosnega cringa, ki ga povzročajo citati iz najave te najbrž najsubverzivnejše manifestacije v zgodovini zahodne civilizacije. Vaš želodec je moj želodec.

Ne gre toliko za osebno in objektivno odgovornost Bobnar in vseh oblastnikov v zadnjih slabih desetih letih, težava je predvsem očitna nezmožnost uvideti zločine proti človečnosti pod srcem Evrope.

Srčni šopek se je zgodil na vrhuncu oziroma tik pred dokončnim razpletom javnega spora med predsednikom vlade doktorjem Robertom Golobom in dotedanjo ministrico za notranje zadeve magistrico Tatjano Bobnar. Spomnimo, Golob naj bi hotel po šerifovsko – le od kod mu je lahko kaj takega padlo na pamet? – sčistiti policijske kadre, ki naj bi jih nastavil njegov predhodnik, prištinski častni doktorand Janez Janša, hoteč spremeniti represivni organ države v servilno službo svoje partije. Bobnar naj bi se v imenu demokracije, transparentnosti in pravne države uprla janšističnemu načinu kadrovanja po samovoljnem diktatu vodje ter vztrajala na zglednih, jasnih in nepolitično motiviranih postopkih upravljanja, kakršni naj bi se vršili v čisto pravih demokratičnih ureditvah. Prepir je eskaliral po utečenih tirnicah, ki smo jih v dandanašnjih političnih diskurzih vajeni: Golob, slabo našemljen v kao neavtoritarno vodenje, se je pokazal kot performativno razumevajoč in tečno pokroviteljski poglavar, čigar razumevanje dialoga se konča v momentu, ko se z njim ne strinjaš – ne načelno, na papirju in brezzobo, temveč dejavno, aktivno, bistveno (tak tip vodenja oziroma menedžiranja seveda ne prepoznavamo po naključju v delovanju župana Ljubljane). Izpadel je nekakšen Janša s človeškim obrazom. Malček bizarna, a precej predvidljiva je bila opozicijska obramba ministrice z Žanom Mahničem na čelu, potem ko jo je ta ista opozicija še mesec prej skušala interpelirati. Bobnar pa je postala moralna zmagovalka, prvoborka za demokracijo, svobodo in človekove pravice ter proti tiraniji, korupciji in policijskemu nasilju. Zato so jo slovenski pisatelji nenazadnje zasuli s cvetjem. To bi bil ekspoze iz naše ne preveč pretresljive dnevnopolitične greznice.

Ob tej aferi bi rad opozoril na simptomatično slepoto političnega mišljenja in prakse, kolektivno amnezijo javnega diskurza, o kateri ni bilo povedanega tako rekoč ničesar, čeprav jo lahko in tudi moramo umestiti v samo srž visokoletečih besed o demokraciji, svobodi in človekovih pravicah. Ta se ne tiče le nas, saj smo kot državljanke in državljani Slovenije, kaj takega, vpeti v globalno dogajanje, kjer, kot vemo, v imaginariju Zahoda intenzivnost človeškosti v ljudeh pada, čim greš malo nižje in malo bolj desno po zemljevidu. In s človeškostjo tudi pravice.

Ob kandidaturi Tatjane Bobnar na mesto ministrice za notranje zadeve je Radio Študent objavil protestno pismo civilne iniciative Info Kolpa – neformalne organizacije neprofesionalnih posameznikov in posameznic, ki že leta nudijo brezplačno pomoč beguncem in begunkam ter opozarjajo na grozljivo stanje ob naši meji s Hrvaško. »Razlog za spornost kandidature je delovanje [Bobnar], ki se nanaša na usmerjanje delovanja policistov ob meji in izvajanje izgonov na Hrvaško v letih 2018, 2019 in 2020. Spomnimo, da je Slovenija v juniju 2018 začela s prakso množičnih izgonov oseb, ki so v Sloveniji nameravale zaprositi ali pa so zaprosile za mednarodno zaščito,« navajajo v pismu. Argumentacijo nadaljujejo takole: »Bobnar je kot namestnica generalnega direktorja slovenske policije in kasneje kot direktorica policije s sopodpisovanjem notranjih direktiv glede delovanja policije na meji sodelovala v enem najhujših primerov množičnih kršitev temeljnih pravic v moderni zgodovini slovenske države.« Med njenim vodenjem policije »so policisti pričeli s prakso sistematičnega zavračanja prošenj za azil in izvajanjem izgonov. Samo v letih 2018 in 2019 je Slovenija izvedla skoraj 16.000 izgonov na Hrvaško, navkljub dokazani resni nevarnosti mučenja in nečloveškega ravnanja z migranti s strani hrvaške policije«. Še nedvoumneje: »Bobnar je neposredno soodgovorna za ustvarjanje smrtonosnih razmer na balkanski migracijski poti z zlorabo policije in usmerjanjem policijskih postopkov na način, da ti ne sledijo zakonskim pooblastilom, temveč predstavljajo neposredno kršitev univerzalne pravice do življenja in zaščite pred mučenjem.« Na pravnoformalni ravni je kršitve prepoznalo celo slovensko Vrhovno sodišče, ki je v tožbi osebe A. M. proti Republiki Sloveniji odločilo v prid tožnika. Pismo zaključijo s pozivom, da naj bo, kot je sedanja koalicija obljubljala pred volitvami, civilna družba vključena v »krojenje migracijske politike, ki bo temeljila na človekovih pravicah, ali pa da bo vsaj skladna z veljavno zakonodajo«.

Težko bi jasneje izpostavil omenjeno slepo pego slovenske politike, ki seveda ni kakšna samonikla entiteta, temveč zgolj kimajoči podaljšek bruseljske, ta pa spet nič drugega kot del splošne zahodne konsenzualnosti. Če bi bil sentimentalen, bi me to že skorajda večno vračanje enakih poant o pravu, demokraciji in človekovih pravicah nemara celo užalostilo – kako vse te svetinje, pretenciozno pretendirajoče na univerzalnost, kot si tudi pojejo ode o civilizacijskih dosežkih, veljajo do roba, na katerem občečloveškost še lahko slikamo po svoji podobi in narcistično masturbiramo na naš vase zagledan humanizem. Se pravi do preddverja šengenske meje. To je konstanten paradoks prakticiranja naših človekovih pravic – veljajo natanko do Drugega, ki je manj človek, kot smo ljudje mi; v našem primeru migrantstva iz pretežno, a ne izključno Severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Kot da se etičnega kolapsa na našem pragu tako rekoč nihče ne zaveda; zaradi splošne dehumanizacije hoče javno mnenje begunce jasno sterati ‘tja, od koder so prišli’, zedinjena politika vseh barv kakršnegakoli problema ne vidi oziroma ga noče ali ne more videti in po eichmannovsko izpolnjuje bog ve kje pisana ali nenapisana pravila, naše udobje pa nam največkrat dovoljuje komaj kaj več od otožnega vzdiha, ko vsake toliko utone kakšen otrok. In tu nastopi pregovorna slovenska zagovednost.

Zlo političnega delovanja lahko ustavi samo drugo politično delovanje.

Medtem ko smo se zadnji dve leti bockali o razgradnji demokratičnih institucij – v večini primerov je bila to sistemska uzurpacija oblastnih sistemov v prid politične opcije, ko je to preseglo jurisdikcije, so državni aparati skoraj brez izjeme na to reagirali in ukrepali –, v okviru ustavnih pravic protestirali za najidealnejši svetinji naših časov: pravno državo in vladavino prava, se borili za pitno vodo in se prepričevali, kako je Janša najslabše, kar se nam lahko zgodi; ko sta se Golob in Bobnar udarila, kdo je večja antijanšistka in je slednja z moralično katarzo triumfirala nazaj na tacensko akademijo – je slovenska policija pod njenim vodstvom in voditeljstvom najmanj zadnjih štirih predsednikov vlade že leta kolaborirala s hrvaško v maltretiranju, pretepanju, mučenju, spolnih zlorabah, uničevanju imovine. In splošnemu onemogočanju očitno zgolj tako imenovane človekove pravice do mednarodne zaščite. I nikome ništa.

Mi, nezmožni se zazreti onstran svoje provincialne surle in slepi od samozavedanja, pa bomo cepetali ob dnevnih prilikah in neprilikah naših benignih politikantskih bojev in v amneziji anemično aplavdirali načelnosti policajke, pod vodenjem katere je slovenska policija dosegla etično dno dna. To dno je globlje in brutalnejše od vsega janšističnega nasilja. In tudi naša moralizacija je impotentna in kvečjemu performativna; ne gre toliko za osebno in objektivno odgovornost Bobnar in vseh oblastnikov v zadnjih slabih desetih letih, težava je predvsem očitna nezmožnost uvideti zločine proti človečnosti pod srcem Evrope kot problem. Kot bistveno politični problem, brez moraliziranja, svete jeze in krokodiljih solz. Zlo političnega delovanja lahko ustavi samo drugo politično delovanje.

»Človečnost do beguncev,« so zapisali na Društvu slovenskih pisateljev. Dialektika je tu neizprosna. Dekonstrukcija zaboli. Ne obsojamo, ker smo vsi del iste pozabe. Morda pa nam vendarle lahko, če se še mi malo zagovedimo v našem mehurčku, prizanesejo vsaj s svojimi literarnimi večeri. Temu bi rekli človečnost do državljanov.

—

Prikazna fotografija: Andy Roberts, Flickr