• English
  • Hrvatski

Štirideset let po rutinskih osem ur na dan. Frej za vikende, morje in smučanje. Zdi se, da si je moja generacija med odraščanjem želela (ali bila programirana, da si želi) “več” od tega. Varnost se nam je zdela dolgočasna. Svet se nam je, vsaj tistim razredno in rasno privilegiranim, predstavljal kot svet neskončnih možnosti. Možnosti za potovanje, študij in delo v tujini, izpopolnjevanje, učenje, kreativno izražanje, alternativno virtualno udejstvovanje in še kaj podobno »neolib PR« zvenečega. Spodbujeni, vzgojeni in družbeno pogojeni smo bili, da si izberemo, katero poklicno identiteto bomo romantizirali v glavah kot “izpolnitev svojih sanj”, svojo “samoaktualizacijo”, in kako se bomo do nje prebili. Popularno je bilo izgoreti, nujno je bilo tvegati. Kot zapiše Silvio Lorusso na naslovnici svoje knjige Entreprecariat: “vsi smo podjetniki, nihče ni varen”.

Vse postaja delo, odmor od njega pa s krivdo obteženo odlašanje.

Nekaj začetnih disklejmerjev. Daleč od tega, da bi želela nostalgično idealizirati preteklost, v kateri je bilo na mnogih področjih življenja še veliko neizbojevanih pravic in življenje za marsikoga krivičnejše. Prav tako je reduktivna vsaka teorija, ki družbene procese razlaga kot zaporedja stanj s primerjavo prej – potem, ter s tem spregleda konstantno spreminjajočo se dinamiko vsakega stanja. Primerjava med generacijo staršev in mojo je didaktični pripomoček in to ostaja, četudi jo ubesedim kot »postopno prekarizacijo in spremembe v naravi dela« ali v drugih strokovnih terminih. A kljub pomislekom se poslužujem takšnih metod, saj si izven njih s svojimi omejenimi kognitivnimi sposobnostmi težko osmišljam prepleteni in dinamični kaos okoli sebe. Če želim razmišljati o tem, zakaj je bila mojim staršem zaposlitev za nedoločen čas tako samoumevna, kot je meni obsojenost na prekarizirane začasnosti, se moram v tem omejenem formatu osredotočiti (in s tem omejiti) na določene aspekte sprememb dela v zadnjih desetletjih.

V sociološkem raziskovanju dela ponavadi težave nastanejo že pri definiciji pojmov, s katerimi upravljamo. Nikoli ni bilo najbolj jasno, kaj vse zajema beseda »delo«, saj je nabor aktivnosti, ki si jih predstavljamo pod tem pojmom, izrazito kulturno pogojen in se skozi čas spreminja. Keith Grint v The Sociology of Work zapiše, da je objektivna ali nedvoumna definicija dela nemogoča: »Delo je načeloma aktivnost, ki transformira naravo, kaj točno se smatra kot delo, pa je odvisno od specifičnih družbenih okoliščin, v katerih poteka takšna aktivnost, in predvsem na kakšen način je ta aktivnost interpretirana s strani vpletenih vanjo.« Vsaka podrobnejša definicija dela bi bila že ena izmed različic kulturno specifičnega pojmovanja.

Po navadi moramo v konceptualizacijo dela vpeljati nekaj dialektike in si pomagati z iskanjem nasprotja – ne-dela oziroma »prostega časa«. Besedo »delo« v našem prostoru najhitreje asociiramo s poklicem. A poklic je prej mehanizem, ki posameznico locira znotraj določenega trga dela. Izenačevanje dela s poklicem je dolgo časa podpiralo podrejen družbeni položaj tistih, ki so delo opravljali neplačano. Domačega dela (nujnega za reprodukcijo plačane delovne sile), ki je bilo po navadi ekskluzivno ali pa večinsko breme žensk, gotovo ne moremo dojemati kot »ne-dela« oziroma prostega časa. Pospravljanje, popravljanje, kuhanje, pomivanje, prevozništvo, organiziranje dogodkov, nega bolnih in še kup ostalih dolžnosti je pogosto padalo in še pada v domeno neplačanega reproduktivnega dela. Prav tako šolskega, vajeniškega in študijskega dela večina najbrž ne bi opredelila kot prostočasnih aktivnosti. Sprejmimo torej začasno definicijo in razdelitev področij »dela« na poklicno oziroma pridobitno delo, domače reproduktivno delo in delo znotraj izobraževalnega procesa. Takšna opredelitev, ob kateri so se začrtale meje med delom in prostim časom, je bila v našem kulturnem prostoru aktualna pred desetletji. Tam se prične današnja zgodba o delu.

Kako sesekljati trge dela

Obdobje od konca 2. svetovne vojne do danes je pretresalo ogromno družbenih, gospodarskih, globalizacijskih in tehnoloških sprememb. Britanska raziskovalka dela Ursula Huws v Labor in the Global Digital Economy ta čas razdeli na štiri obdobja glede na dominantne modele dela.

Prvo, z več imeni v različnih okoljih (les trentes glorieuses, fordizem, povojna keynesijanska država blaginje itd.), traja od konca druge svetovne vojne do naftne krize v sedemdesetih. Najpomembnejše vloge v posameznih gospodarstvih imajo tako v komunističnih kot kapitalističnih državah nacionalna podjetja. Industrije so odvisne od sektorju specifičnih veščin, kar zvišuje pogajalsko moč delavcev, in nacionalni gospodarski načrti so večinoma usklajeni s sindikati. V kapitalističnih državah zahodnega bloka k pogajalski moči pripomore tudi strah pred zatekanjem sindikatov k socialističnim in komunističnim idejam, zaradi česar se sprejme več delovnih zakonodaj v prid varnim pogojem pri delu, plačanim bolniškim staležem, dopustom in drugim izboljšavam delovnih pogojev. V tem času poteka obsežen razvoj delavskih pravic in rast javnih storitev po različnih modelih držav blaginje. Ta (pogosto nostalgično opevana) »zlata doba« dela iz izbojevanih delavskih pravic sicer v veliki meri izključuje ženske in nebele moške, ki v kapitalističnih sistemih razen manjšine na trgu dela pogosto predstavljajo periferno delovno silo. Toda to, kot opozarja Lilijana Burcar v delu Restavracija kapitalizma, repatriarhacija družbe, v veliki meri ne drži za Jugoslavijo in komunistične režime vzhodnega bloka, kjer so ženske bolje vključene v trg dela (in ob zaposlitvah pogosto uživajo enake socialne pravice kot moški delavci), breme neplačanega reproduktivnega dela pa je olajšano z masovno gradnjo javnih vrtcev, organizacijo obrokov v šolah in službah ter podobnimi javnimi storitvami.

V tem »zlatem« obdobju dela večina evropskih gospodarstev v veliki meri temelji na industrijskih sektorjih, kar zaznamuje tudi naravo poklicev. Zaradi specifik industrijskega sektorja, tehnik organizacije dela in močnih nacionalnih regulacij je delo vezano na specifičen prostor (rudnik, tovarna, pisarna, šola) in po možnosti s strani institucij »zapovedano« na določen čas znotraj dneva in tedna. Zaradi teh institucionalno začrtanih omejitev je (razen v primeru reproduktivnega dela) toliko lažje izkusiti razliko med delom in prostim časom. Trg dela, močno vezan na nacionalno državo in reguliran z enotno zakonodajo, pa ponuja predvsem varne zaposlitve, ki vključujejo paket že izbojevanih delavskih pravic.

V poznih šestdesetih Doeringer in Piore že pišeta Internal Labor Markets and Manpower Analysis, v katerem razvijata teoretski model dualnega trga dela. Razmišljata o primarnem trgu dela z dolgoročnimi zaposlitvami, znotraj katerih lahko delavka postopoma napreduje na višje položaje. Primarni trg ponuja varne zaposlitve in zakonsko odrejene pravice za zaposlene, medtem ko sekundarni trg dela sestoji iz delodajalcev, ki se zaposlenim časovno ne zavežejo, v zameno pa pristajajo na manjše količine produktivnosti. Kmalu postane jasno, da je dualni sistem preveč preprost za konceptualizacijo trgov dela, in začnejo se razvijati modeli multiplih oziroma segmentiranih trgov dela, ki postanejo zelo relevantni za teoretsko osmišljevanje nadaljevanja naše zgodbe o obdobjih delovnih modelov.

Huws drugo obdobje začrta od naftne krize leta 1973 do padca berlinskega zidu. Segmentacija trga dela se v kapitalističnih državah v tem obdobju okrepi in narastejo raznorazne »nestandardne« oblike zaposlitev, ki na začetku uporabljajo predvsem priseljensko ali v nekaterih primerih žensko delovno silo. »Atipične« oblike dela se pojavljajo v javnem in akademskem diskurzu, a delo se v glavnem še vedno dojema kot nekaj formalno reguliranega. Ulrich Beck v Družbi tveganja, prvič izdani leta 1986, opozarja na segmentacijo trga dela v Nemčiji, v kateri je nezaposlenost sicer redka, a jo nadomeščajo nove »tvegane oblike podzaposlenosti«. V tem času poteka tudi deindustrializacija, ki povzroči strukturno brezposelnost v industrijskih regijah, čedalje pomembnejšo vlogo v gospodarstvih pa imajo storitveni sektorji. Razvoj informacijskih tehnologij omogoči poenostavljanje mnogih delovnih procesov in začenja majati prostorsko-časovne zamejitve dela. Kapital se koncentrira v novonastalih multinacionalnih podjetjih, ki proizvodnje »selijo« v države z nižjimi plačnimi standardi, kar še dodatno znižuje pogajalsko moč sindikatov v državah, iz katerih se delo »seli«. Zaradi tega že izbojevane pravice niso več samoumevne, sploh pa niso samoumevne izven »primarnega« trga dela – znotraj »atipičnih« zaposlitev.

Tretje obdobje Huws umesti od padca berlinskega zidu do finančne krize leta 2008, četrto pa od krize do danes. S koncem hladne vojne se prične proces (kapitalistične) ekonomske in kulturne globalizacije, odpre se ogromno novih območij in področij za akumulacijo kapitala in izgine strah pred zatekanjem delavcev h komunističnim idejam. Nacionalne države izgubljajo vpliv na čedalje bolj globalno gospodarstvo, v katerem njihove meje ne ovirajo več pretoka blaga, delovne sile in kapitala. Neoliberalni režimi, ki so ta čas na oblasti v številnih državah, napadajo sindikate in že izborjene varnosti se pričnejo izgubljati, prav tako pa se sproži val privatizacije nacionalnih podjetij. Masovna privatizacija se po hitrem postopku odvija tudi v bivših komunističnih režimih. Novi valovi kapitalistične komodifikacije postajajo »zreli«, kot se izrazi Huws, s tem da trg vase vleče čedalje več področij življenja. Javni sektor (ki s svojimi storitvami predstavlja nekdaj veliko zmago sindikatov) postaja prostor za nove valove komodifikacije, ponekod s privatizacijo, ponekod pa s postopnim »outsourcanjem« novonastajajočim multinacionalnim podjetjem.

Trge dela nadalje dodobra pretrese globalna finančna kriza leta 2008, ki povzroči rekordne nivoje brezposelnosti in nadaljnjo segmentacijo trga oziroma rast prekarnih oblik zaposlitev. Transnacionalne korporacije čedalje bolj vladajo globalni ekonomiji, nacionalne vlade pa nimajo več veliko sredstev za nadziranje mobilnega kapitala. Namesto njih ga nadzirajo supranacionalna telesa kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. V praksi se začenja vzpostavljati tolikokrat slišana parola »prost pretok blaga, storitev in ljudi«, nova »nadzorna telesa« pa ne uspejo preprečiti nastanka monopolov ali onemogočiti korporacijam selitev sedežev v davčne oaze. Komodifikacija kulture in umetnosti (proces z dolgo zgodovino) doseže nove razsežnosti, ko se aktivnosti (založništvo, televizija, film, glasba), prej razpršene čez več različnih industrij, vztrajno stapljajo skupaj in pristajajo v nekaj dominantnih multinacionalnih podjetjih. Ta distribuirajo vsebino prek različnih kanalov in medijev, ustvarjalci pa so čedalje bolj postavljeni na skupni imenovalec »proizvajalcev vsebine«. Zakonodaje posameznih držav v tem obdobju vztrajno »fleksibilizirajo« trge dela.* Živela doba tveganja, prezentizma in izgorelosti!

Kako zmešati delo in prosti čas v kremasto odlašanje

Na prehodu iz industrijske v informacijsko družbo se zgodijo temeljne spremembe v »naravi« dela. Medtem ko avtomatizacija znižuje število delavk, potrebnih v industrijskem sektorju, in ko (v določenem delu sveta) čedalje pomembnejše mesto v gospodarstvu zasedajo terciarni sektorji, se “vrste” dela, ki jih opravlja večina delovne sile, vztrajno spreminjajo glede na zahteve informacijske družbe. Poleg tega je kapitalizem v obdobjih krize profitabilnosti primoran iskati nova področja življenja, ki jih je možno komodificirati; zaradi tega nastajajo novi potrošniški trgi in z njimi se številne aktivnosti, nekatere prej bolj v domeni prostega časa, “transformirajo” v neke vrste dela. Prevladujoče “vrste” dela je težko poenotiti in s tem ustvariti teren za oblikovanje novih skupnih razrednih zavesti.

Kadar je naše delo naš računalnik, pogosto naš »osebni računalnik«, postanemo mobilne razpršene delovne enote, ki se jih da zelo učinkovito uporabljati za produkcijo informacij.

Zanimivo opredelitev ponudi McKenzie Wark v delu Capital is Dead: Is This Something Worse, kjer predlaga, da poleg delavskega in kapitalističnega razreda v podobnem dialektičnem odnosu obstajata nov hekerski in vektoralistični razred. Hekerski razred proizvaja informacije, vektoralistični si jih lasti (ali pa si lasti sredstva, s katerimi iz informacij proizvaja vrednost). S takšnim pojmovanjem je mogoče najti skupne točke širokega deleža delovno aktivne populacije in z njimi artikulirati njihove skupne interese. Ena pomembnejših skupnih značilnosti delavk in delavcev, ki delajo z informacijami (novinarke, pesniki, glasbenice, pedagogi, raziskovalke, inženirji, menedžerke, oglaševalci idr.), je namreč (vsaj delna) »virtualnost« njihovega dela. Virtualno delo po Huws pomeni vse delo (tudi neplačano), ki ga izvajamo z uporabo digitalnih oz. telekomunikacijskih tehnologij ali pa z njim proizvajamo vsebino za digitalne medije. Omenjeni poklici ne pomenijo nujno izključno virtualnega dela, a povedano enostavneje – vsi smo bolj ali manj priklopljeni.

Uporaba informacijskih tehnologij, ena ključnih značilnosti vse večjega deleža poklicnega dela (sploh z ozirom na svet, prestavljen na splet v času koronakrize), pomeni, da je naše delo naš računalnik. In kadar je naše delo naš računalnik, pogosto naš »osebni računalnik«, postanemo mobilne razpršene delovne enote, ki se jih da zelo učinkovito uporabljati za produkcijo informacij. Delo na računalniku (ali telefonu) ni vezano na specifičen delovni prostor – delovni prostor je lahko pisarna, kavarna, domača postelja. Delo na računalniku ni vezano na določen čas – ah, si rečem, malo sem prekurjena, ampak tale članek lahko končam v nedeljo ob enih zjutraj. Kaj pa me ovira pri tem? Nikamor mi ni treba oditi, ničesar ne potrebujem, razen univerzalnega delovnega orodja – računalnika. Ta pa me vedno spremlja in mi ves čas tiho namiguje – veš, tudi zdajle bi lahko delala. S prostorsko fleksibilizacijo se privatizirajo tudi zdravstvena in psihična tveganja dela, prav tako pa nas ta čedalje bolj oddaljuje med seboj kot »kolegi«, ki smo v podobnem položaju ali celo delamo za istega delodajalca. Produkcijska kooperacija in učinkovitost novih vrst dela nista več odvisna od bližine in centralizacije, saj nove tehnologije omogočajo bliskovito komunikacijo ne glede na prostor opravljanja določenega delovnega procesa. Pišem članek za Disenz kot mnogi drugi, ki jih ne bom nikoli v življenju videla. Delovni pogoji se mi zdijo pravični, a s kom bi se povezala, če se mi ne bi?

Tudi mi, v Imperiju zapišeta Hardt in Negri že konec devetdesetih, čedalje bolj razmišljamo kot računalniki. Smo v nenehni interaktivnosti in adaptaciji kot programi, ki spreminjajo svojo operacijo glede na interakcijo. »Interaktivni in kibernetski stroji postajajo nova proteza, ki je integrirana v naše telo in mišljenje, ter leča, skozi katero naša telesa in mišljenje redefiniramo.« Računalnik in pametni telefon (torej manjši računalnik) sta postala nujni orodji za opravljanje mnogih zaposlitev, a tudi ko za to nismo plačani, pogosto tipkamo in slajdamo po ekranih in s tem proizvajamo informacije, ki jih bo neko podjetje spremenilo v zaslužek. Ko je človeška družabnost posredovana čez telekomunikacijske sisteme, pušča digitalne sledi, ki jih programi uporabijo za targetirano oglaševanje. To omogoča podjetjem, da iztisnejo nov maksimum iz že obstoječih trgov, hkrati pa proizvaja ogromne dobičke za spletne gigante, ki od teh podjetij pobirajo »najemnine«. Ti giganti informacije, ki jih (neplačano) proizvajamo s preživljanjem časa v njihovih virtualnih prostorih, uporabljajo tudi za druge namene – predvsem za strojno učenje in razvoj novih tehnologij, od katerih bodo spet profitirali v prihodnosti. Časa pa v njihovih prostorih ne preživljamo le v »prostem času« (ki je pravzaprav neplačano proizvajanje informacij, od katerih nekdo profitira), ampak tudi, ker je uporaba določenih socialnih omrežij ali Googlovih storitev skorajda neizbežna znotraj različnih vrst »dela«. Veliko komunikacije, povezane s poklicnim ali študijskim delom, poteka od doma preko mailov in skupin na socialnih omrežjih. Od sodelujočih pri nekem projektu se tiho pričakuje, da delijo promocije projekta na osebnih profilih socialnih omrežij. Promocija lastnega »branda« postaja pomemben aspekt iskanja dela v kreativnem sektorju in širše. V naših virtualnih prezencah se zato »delovni« in »prosti« čas stapljata en v drugega in nemogoče postaja začrtati jasno mejo med njima. Ker dom postaja (poleg reproduktivnega in študijskega) še prizorišče službenega dela, tudi prostorsko ločevanje ni več mogoče in zato je razliko med delom in ne-delom toliko težje doživljati.

Sami si izberemo, kako se bomo izobrazili, sami si izberemo zaposlitev, sami si razporejamo čas, sami »vlagamo vase«, sami slavimo uspehe in sami izgorevamo.

V obdobju, ki smo ga vzeli pod drobnogled na področju dela, poteka tudi nov val individualizacije. Beck zapiše, da posameznik zamenja tradicionalne vezi in preskrbovalne navezave za prisile trga dela in potrošne eksistence. Individualizacija pomeni odvisnost od trga v vseh dimenzijah življenja in institucionalne odločitve so hkrati močni posegi v individualna življenja, kjer pa se vseeno interpretirajo kot zapleti, lastni posamezni »biografiji«. Tako smo vsi skupaj na isti način sami tudi pri vprašanju »dela«. Sami si izberemo (iz nevidno omejenega nabora), kako se bomo izobrazili, sami si (iz sistemsko pogojenega izbora) izberemo zaposlitev, sami si razporejamo čas, sami »vlagamo vase«, sami slavimo uspehe in sami izgorevamo. Hkrati je z zlomi trgov dela postopoma degradirano poklicno usmerjeno izobraževanje. To pomeni destabilizacijo prehoda iz sistema izobraževanja v sistem zaposlovanja, v katerem mladi iskalci zaposlitve mnogokrat pristanemo v začasnih prekarnih zaposlitvah ali slabo oziroma neplačanih pripravništvih. Nadalje, trgi dela dandanes iščejo kandidate, ki so se »pripravljeni učiti«, so »prilagodljivi, fleksibilni«, zaradi česar se še bolj spremeni doživljanje uvodoma omenjenega »izobraževalnega dela«. Ker postajajo kompetence, ki jih mora posameznica osvojiti za zagotovitev pridobitnega dela, čedalje bolj zamegljene, lahko dojema ves prosti čas, ki ga ne usmerja v pridobivanje takšnih ali drugačnih kompetenc, kot »neproduktiven«. Delo ni le izpolnjevanje mojih študijskih obveznosti. Kaj pa učenje še enega jezika na strani? Spletni tečaj osnov programiranja? Facebook marketing? Branje klasičnih romanov, da enkrat na nekem neformalnem pogovoru o potencialnem prekarnem projektu omenim citat iz kakšne ruske klasike in delujem bolj intelektualno? Delo vpija vase vedno nova področja, saj je tudi izven razparceliranih prekarnih zaposlitev treba vlagati v »delo na sebi«, da smo kot individui bolj izpopolnjeni na raznoraznih področjih in pripravljeni za soočanje z najrazličnejšimi izzivi ali za očaranje najrazličnejših ljudi, saj je vsako druženje v teh negotovih časih gotovo dobra priložnost za mreženje. Če imajo »kompetence« kakšno zvezo s prihodnjim poklicem ali ne, čutimo neznanski pritisk (ki ga spet doživljamo individualizirano, vezanega na uspeh v našem biografskem projektu), da jih pridobivamo.

Morda se premalo ukvarjamo z neizbežno veliko preobrazbo »prostega časa«, ki ne more ostati nespremenjen, če pa se njegovo nasprotje, v relaciji s katerim obstaja, tako odločilno spreminja. Prosti čas je od nekdaj opravljal pomembne funkcije za kapital – tako v smislu potrošništva kot reprodukcije delovne sile. A z virtualizacijo dela in zlitjem dela v zasebni čas in prostor se čedalje več prostega časa »investira« v čedalje bolj skoncentriran kapital spletnih gigantov, prav tako pa se spreminja samo doživljanje oziroma izkušnja ne-dela. Uvodoma podana definicija je delo razdelila na službeno delo, domače reproduktivno delo in delo, investirano v izobraževanje. Ostalo je bilo nekoč dojeto kot »prosti čas«. A če so se s to poenostavljeno definicijo nekdaj lahko poistovetili mnogi, koliko jih je ostalo danes? Ko med korona krizo zoomam, je to delo. Ko med Zoom sestanki scrollam po socialnih omrežjih in proizvajam informacije za spletne gigante, je to prosti čas? Nimam takega občutka. »Odlašam.« Računalnik je tukaj, nedvomno bi lahko delala kaj bolj »produktivnega«.

Če berem knjigo, je to moj prosti čas? Kaj pa če se vmes ustavim, podčrtujem in ustvarjam izpiske, ker bi mi podatki lahko pomagali pri raziskovanju? Je to delo? In če tega ne delam in je knjiga vseeno kljukica nekje na seznamu kompetenc “splošne razgledanosti”, kar mi bo enkrat na negotovem trgu dela “prišlo prav”? Morda pa mi bo branje koristilo na kakšnem ustnem izpitu? Sem »produktivna« vsaj za nekaj od tega, kar visoko vrednotim na seznamu svojega individualnega biografskega projekta?

Sem na pivu s prijatelji. Vmes na telefonu na osebnem profilu »promoviram« nek projekt, pri katerem sodelujem. Potem ga pospravim in se družim. Recimo, da občutim »prostost« tega časa, v katerem nisem subjekt »always-on« študentke/prekarne delavke. Še to mi lahko uniči misel na bližajoče se roke. Če ne bi šla ven, bi lahko kakšno noč več spala. Tako nekako izgleda različica kombiniranja virtualnega prekarnega dela z novim »vse je priložnost za nove kompetence« izobraževalnega dela in seveda še vedno prisotnega domačega dela. Vse postaja delo, odmor od njega pa s krivdo obteženo odlašanje. Vsaj ko spimo, smo frej. Zaenkrat.

* V poročilu Analiza mobilnosti dela in fleksibilnost sistema plač Milan Vodopivec in ostali opozarjajo, da se je indeks varovanja zaposlitve v Sloveniji znižal z več kot 4 (od 6) na začetku devetdesetih na 2,7 v letu 2003. Na spremembe so močno vplivale spremembe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki so od leta 1998 naprej legalizirale dejavnost agencij za posredovanje dela. Indeks so še dodatno znižale premembe v smeri večje “prožnosti” novega Zakona o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo leta 2003. Te so skrajšale odpovedne roke in zmanjšale odpravnine. Deset let kasneje, leta 2013, ko je bila Slovenija še vedno ujeta v posledice finančne krize iz 2008, so začele pri nas veljati zakonske spremembe, ki so bistveno olajšale odpuščanje, skrajšale odpovedne roke in znižale odpravnine, opozarjajo v PodČrto. Trg dela se v tem času vztrajno segmentira in zaposlitev za nedoločen čas postaja le ena izmed možnosti zaposlitve, med katerimi so se čedalje bolj uveljavile neštete prekarne zaposlitve, ki jih urejajo civilnopravne pogodbe: delo za določen čas, delo prek študentske napotnice, delo prek avtorskih pogodb, agencijsko delo, delo prek s.p., samozaposlenost itd. Znotraj teh oblik so nemalokdaj prikrita delovna razmerja.

Foto: Shane Adams, Flickr