Žižkov monolog

Ko je ob otvoritvi frankfurtskega knjižnega sejma Žižek govoril o kompleksni palestinsko-izraelski situaciji in naletel na ogorčenje dela javnosti, to ogorčenje v večji meri ni izhajalo iz tega, kar je Žižek povedal, ampak kako je to povedal.

Žižek je izvedel monolog, ta pa po definiciji ni odprt za prekinitve, vskoke, debate, za strpnost in vključevanje, za vse tisto, kar promovirajo nosilci današnje dominantne ideologije, torej – temu pojavu ni mogoče reči drugače – režimski politiki, uradniki, pesniki in drugi, ki jih tudi na odru in ob odru frankfurtskega sejma po poročanjih ni manjkalo.

Ko je skušal nemški politik Uwe Becker Žižkov monolog prekiniti, ko je navrgel, da Žižek vojno dogajanje relativizira, mu je filozof odvrnil, da je njegovo oglašanje ravno dokaz o nesmiselnosti, odvečnosti dialoga. Pravim, da tisto, kar je Beckerja razbesnilo, da je iz dvorane odkorakal (in se potem vanjo vračal, vsakič z več kolegi-politiki), ni toliko to, kako se je Žižek politično opredelil, pač pa ravno to, da je zavrnil dialog. Ogorčenje nad Žižkovim nastopom ni bilo etične narave, ni izhajalo iz strahu za žrtve ene ali druge strani, marveč iz strahu pred napadom na liberalno ideologijo dozdevne strpnosti, ki tistim, ki ji pritrjujejo, omogoča pridobivanje vseh vrst kapitalov, kar seveda ne poteka brez povzročanja družbene škode.

O čem natanko bi z ljudmi, katerih debate vsebujejo zgolj poudarke o nujnosti debate, sploh lahko debatirali?

Sklicevanje na dialog, kot me je naučil pisatelj Andrej Nikolaidis, ne ponuja rešitve konfliktov, marveč je njegova funkcija v odlašanju s konflikti, prelaganju soočanja s krivdo in kritiko. Mar se niso tudi naši vojni in tranzicijski zločinci, piše Nikolaidis, čez noč prelevili v demokrate, postali strpni in se obrnili proti EU, s pozivanjem k dialogu pa ravno onemogočili kritike zločinov, ki so jih izvedli?

Poleg tega, o čem natanko bi z ljudmi, katerih debate vsebujejo zgolj poudarke o nujnosti debate, sploh lahko debatirali? Poglejmo na primer, kako se je Katja Stergar z Javne agencije za knjigo odzvala na Žižkovo kritiko Satja besed. Ko je ta v Frankfurtu pribil, da je tisti, ki si je to geslo izmislil, idiot, saj da je čebelja družba najbolj totalitarna od vseh, je Stergar robotsko naučeno rekla: »O geslu je treba veliko govoriti. Različne perspektive nas samo bogatijo.« Prazno mesto, ništavilo. Poziv k dialogu je zaustavitev možnosti dialoga. Včasih tudi zato, ker ne smemo ali nimamo kaj povedati.

Preberite tudi: Dijana Matković: Resnico oblastnikom … in ljudstvu.

Slovenija je, skupaj s totalitarnimi čebelami, v Frankfurt poslala tudi t. i. Ljubljanski manifest o branju na višji ravni, kjer med drugim piše, da so precizno beroči ljudje sposobni kompleksnega mišljenja, ki producira pogoje za kvaliteten dialog s populisti, ta akt pa ohranja demokracijo. Teh besed o branju, ki da producira pametne, sočutne, skratka uber-ljudi, ob tem pa ohranja še samo demokracijo, sem se pri nas nagledala že pred Frankfurtom. Videti je, da gre za diskurz, ki počasi zamenjuje onega drugega, nacionalističnega (ki se ga v Frankfurtu vendarle ni mogla vzdržati predsednica Slovenije), saj veste, literatura tvori nacionalno bit, ta jajc. Diskurz se zdaj spreminja tako, da poudarek od avtorja, katerega literatura naj bi bila nosilec bistva nacije, prehaja na bralca-kupca knjige-potrošnika, ki naj bi bil z branjem nosilec demokracije. Ta obrat ni nenavaden, če pomislimo, da nacije zares več ni, kvečjemu je članstvo, kategorijo državljana pa zamenjuje potrošnik. (Pirc Musar ni dobila memota.)

Novi diskurz o branju, ki da nas vsesplošno bogati, ali nasprotno, nebranje nas dela neumne, se navadno pojavlja kot v puhlice slabo zakrinkan razredizem (glej: Krašovec, Srednji razred in razredizem), kot signaliziranje lastne moralne in kulturne superiornosti in s tem posredno zmerjanje tistih menda slabših, nižjih (tistih s slabo kupno močjo). Revija Sodobnost tako bralce k nakupu privablja s sloganom »Branje škoduje neumnosti«; Miha Kovač, odgovoren za slovensko odpravo v Frankfurt, pa rad kar naravnost pove, recimo ob predstavitvi omenjenega t. i. manifesta, da bodo »z uporabo zaslonskih medijev in umetne inteligence neumne osebe počele še več neumnosti, medtem ko lahko inteligentne osebe s knjižnim umom z njihovo pomočjo ustvarijo ogromno novih in neverjetnih reči«. Po mnenju Kovača bo znanje, ki ga nudi tehonologija, povečalo razlike med nami, v čemer ima prav, le da bodo te razlike v resnici še vedno razredne in manj biološke.

Diskurz se zdaj spreminja tako, da poudarek od avtorja, katerega literatura naj bi bila nosilec bistva nacije, prehaja na bralca-kupca knjige-potrošnika, ki naj bi bil z branjem nosilec demokracije. Ta obrat ni nenavaden, če pomislimo, da nacije zares več ni, kvečjemu članstvo, kategorijo državljana pa zamenjuje potrošnik.

Pisci tovrstnih sloganov in t. i. manifestov se, zatem ko pozmerjajo dobršen delež sodržavljanov ne-bralcev, nakar se potrepljajo po lastni rami, nikoli ne vprašajo o različnih pogojih za branje, nikoli ne nakažejo, da bi bilo, kar se branja tiče, treba začeti z ustvarjanjem pogojev zanj. Začeti z zagotavljanjem stabilnosti, torej služb, stanovanj, ustrezne zdravniške oskrbe, bolniških, dopustov, da bi se lahko branju prepuščali, da bi za branje sploh imeli čas in pozornost. Morda teh sistemskih preprek, ki branje onemogočajo, ne omenjajo, ker se niso posvetili branju sociološkega čtiva na višji ravni in dognali, da, jebiga, državljani Slovenije, ali slovenski pripadniki članice Evropske unije, zdaleč nimamo vsi enakih možnosti? Ali pa, še huje, in to dvoje se ne izključuje, o branju, ki je bojda navada umnih, nebranje pa razvada neumnih, trobijo zgolj sebi in svojim, zgolj signalizirajo pripadnost dominantni liberalni ideologiji, saj jim ta omogoča kariere? Ko sem Kovača na družbenih omrežjih nekoč soočila z dejstvom, da z izjavami o branju omalovažuje revnejše sloje, med katerimi je vse več tudi visoko izobraženih, ki zaradi preživetvenih stisk morda nimajo možnosti brati, mi je odvrnil, da »saj sploh nisem mislil na revne«. Torej: promotorji branja in dialoga so v svoji viziji demokratične družbe seveda lahko strpni, saj na revne sploh ne mislijo, kaj šele, da bi se z njimi znašli v dialogu. Če zdajšnja demokracija revnim še omogoča glasovanje o družbi, če zdaj dejansko šteje vsak glas, je v viziji demokratične družbe piscev t. i. manifesta njihov status nevarno zamršen. V najboljšem primeru so revni, kot zdaj, še vedno zgolj nekje na obronkih zavesti vladajočega razreda, medtem ko je ta zaposlen z branjem na višji ravni in debatiranjem v javnosti, vstop v to izbrano družbo bralcev in debaterjev pa jim je brez izkazane bralne značke prepovedan.

V nasprotju s tem, kar trdi Ljubljanski manifest, je branje pomembno zato, ker nas – tako kot Žižek – ne odpira v dialog, ampak sooča z monologom. Knjiga ni drugega kot nekogaršnji monolog.

V nasprotju s tem, kar trdi Ljubljanski manifest, je branje pomembno zato, ker nas – tako kot Žižek – ne odpira v dialog, ampak sooča z monologom. Knjiga ni drugega kot nekogaršnji monolog. Učinek branja, ki res producira znanje in veščino, pa je v tem, da več kot imamo znanja in veščin, bolj mučna nam je misel na udejstvovanje v družbi, v dialogu. Morda ne v vsakem dialogu, a gotovo v dialogu s tistimi, ki si zanj najbolj prizadevajo.

Žižka včasih srečam, na ulici, v trgovini. Žižek je moj komšija, čeprav on o tem najinem sosedskem odnosu ne ve ničesar. Vsakič, ko ga zagledam, za hip postanem, ima me, da bi mu kaj rekla, kaj vprašala, a tega nikoli ne storim. Ne želim se vsiljevati. Dobro, priznam, enkrat sem se malo. Po intervjuju, ki ga je imel na RTV. »Dobri ste bili včeraj na televiziji,« se nisem mogla zadržati, za blagajno, ob kateri sva se hkrati znašla. »Ah,« je začel, »sem mislil na koncu povedati še …« Zgolj nadaljeval je tam, kjer je v oddaji pustil svoj znameniti »and so on and so on«. Nadaljeval z monologom. Na misel mi ni padlo, da bi posegla. V nasprotju z zapriseženimi promotorji dialoga vem, kdaj gre v debati za različni poziciji, neenakost, ki je z debato ni mogoče prečiti. Poslušala sem. Dialog sem opravila v glavi, Žižka sem okregala zaradi nenatančnosti v nekem drugem monologu, se pogovarjala z njim med odklepanjem vrat stanovanja, med zlaganjem nakupljenega v hladilnik in shrambo, potem sem se vrnila k branju – k naslednjemu monologu.

—