Zlata zora – kriminalna organizacija?

Sodna dvorana ženskih zaporov Koridalos v Atenah, drugega oktobra 2015. Magda Fissa se počasi in ponižno sprehodi med publiko in stopi pred sodnike. Oblečena je v črno, majhne in vitke postave, njen pogled je odsoten. V dvorani vlada popolna tišina. »Pavlos se je zvečer poslovil in povedal, da bo nogometno tekmo gledal s prijatelji. Telefon je zazvonil ob dveh. Njegov oče je s povešeno glavo stopil predme in mi ni zmogel povedati, kaj se je zgodilo. Odpeljali smo se v bolnišnico. Počutila sem se utesnjeno. Pričakovala sem najhujše.« Tako mati Pavlosa Fissasa začne svoje pričevanje pred petorico sodnikov, šest mesecev po tem, ko se je v Atenah začelo sojenje morilcu njenega sina. V dvorani nas je vsaj dvesto in vsi poznamo epilog zgodbe. Prve solze se že nabirajo v kotičkih očes.

Na sojenju, do katerega je imela atenska publika prost vstop, sem bila priča vrsti nasilnih izgredov v dvorani, v enem primeru so posredovale celo posebne policijske enote, grozilo se je očividcem kriminalnih dejanj, nekateri od njih so izgubljali zavest.

»Videla sem ga ležati v mrtvašnici. Skušala sem ga segreti, da bi lahko vstal, da bi skupaj odšla. Spal je. Bil je kot angel,« opisuje svoje soočenje s sinovim truplom. Glasbenika Fissasa (Killah P) je umoril član Zlate zore, Giorgos Roupakias, ki je, kot so Magdi Fissas povedali zdravniki, umor izpeljal profesionalno: »Nož je zarinil v srce in ga obrnil. Moj sin je umrl v nekaj minutah.«

V Atenah se je sedmega oktobra letos po petih letih in pol končal sodni proces proti 69 poslancem, članom in podpornikom neonacistične grške politične stranke Zlata zora. Sojenje je bilo označeno za enega izmed največjih in najpomembnejših procesov v zadnjem desetletju v Evropi ter za prvo tovrstno sojenje proti nacistični stranki po Nuremberških procesih.

Kot novinarka sem spremljala preko 450 zaslišanj v sodni dvorani pritožbenega sodišča v centru Aten ter v sodni dvorani ženskih zaporov Koridalos od vsega začetka, 20. aprila 2015.

Na sojenju, do katerega je imela atenska publika prost vstop, sem bila priča vrsti nasilnih izgredov v dvorani, v enem primeru so posredovale celo posebne policijske enote, grozilo se je očividcem kriminalnih dejanj, nekateri od njih so izgubljali zavest, poslušali smo verbalna zmerjanja, zaslišanja so bila prekinjena zaradi nedelovanja mikrofonov, dežja, ki je puščal v sodno dvorano, in kopice drugih tehničnih težav.

»Umirite se, to ni teater!« je predsednica sodišča Maria Lepenioti na enem izmed sojenj mirila publiko v dvorani. Obiskovalci so se na izjavo ene izmed prič odzvali z bučnim ploskanjem in vzklikanjem. Specifično tega se spomnim, ker sem se vsa ta leta, ko sem sedela med novinarji in poslušala tožilca, policiste, forenzike, priče, sodnike in odvetnike, spraševala ravno to: Ali prav slišim? Ali gledam teater?

Sojenje je v tem obdobju spremljalo do osem stalnih lokalnih novinarjev, med njimi je bila zelo redko novinarka javnega medija ERT in javne medijske agencije (Amna). Grška družba je imela tako kljub odprtosti sojenja omejen dostop do vpogleda v sodno dvorano. Poleg tega so kompleksnost tega procesa, njegovo trajanje ter politični, ekonomski in socialni pretresi v Grčiji zasenčili to zgodovinsko sojenje. Zanimanja zanj je bilo zato malo.

Četudi je bilo sojenje dobro zrežiran teater, nam je nudil neprecenljiv vpogled v obremenilno dokumentacijo, ure telefonskih pogovorov, videov, fotografij, člankov, elektronskih pisem ter seveda pričanje očividcev in nekdanjih članov stranke.

Publika, lačna maščevanja, je po razglasitvi obsodbe zapadla v nereflektirano evforijo, jokala je in se objemala. Redki so pogledali v zakulisje dogajanja: sodniki so obtoženim naložili najnižje možne kazni, v zapor jih gre samo polovica od 69 in vodstvo stranke bo najverjetneje zunaj že do naslednjih parlamentarnih volitev, 2023. Hkrati je bilo sedem od skupaj 18 poslancev obtoženih vodenja kriminalne organizacije, ostalih 11 je bilo obtoženih članstva– dejansko pa jih je danes v zaporu samo 11. Med drugim za rešetkami ni dolgoletne žene Michaloliakosa, »grške Eve Braun«, Eleni Zarulia in pa drugega člana po hierarhiji, Hristosa Papasa, ki se je odločil za beg in ga oblasti iščejo tudi preko Interpola. Najvišje kazni niso dobili tisti, ki so bili na vrhu stranke, vodili in organizirali kriminalna dejanja, ampak ostale, »manjše ribe«.

Četudi je bilo sojenje dobro zrežiran teater, nam je nudil neprecenljiv vpogled v obremenilno dokumentacijo, ure telefonskih pogovorov, videov, fotografij, člankov, elektronskih pisem ter seveda pričanje očividcev in nekdanjih članov stranke. To nam danes omogoča, da lahko do preciznosti analiziramo eno izmed najbolje organiziranih nacističnih političnih strank v Evropi.

Teroristična organizacija

Pripadnikom Zlate zore se je v skoraj šest let trajajočem sojenju sodilo za umore, poskuse umorov, nasilne napade, požige, posedovanje orožja in drog ter vodenje in članstvo v kriminalni organizaciji po zakonu 187.

Člani in podporniki so več let sejali strah po urbanih in ruralnih delih Grčije. Organizirano so napadali migrante in politične nasprotnike (pripadnike levičarskih političnih strank in anarhiste). Teror, ki so ga dolga leta izvajali, je bil s strani oblasti ignoriran (v Grčiji sta imeli oblast 40 let, vse do leta 2015, izključno v rokah dve stranki: Nova Demokracija in Pasok).

»Bilo je nekega poletnega večera 2011 in s skupino smo se odpravili na plakatiranje sten ob začetku festivala, ki smo ga organizirali. Naenkrat se je pojavila skupina nacijev, nas pretepla, zbrcala in po določenem času pobegnila,« mi je povedal član »Nedeljske migrantske šole« (KAR) v enem izmed pogovorov. Sam je med sojenjem prepoznal vodjo napada – danes zaprtega Giorgosa Tsakanikasa, sicer atenskega kikboksarja.

Sodno preganjanje Zlatozorjašev se je začelo šele septembra 2013, potem ko je njihov član do smrti zabodel grškega raperja Pavlosa Fissasa. Januarja istega leta se je sicer zgodil še en umor, čigar storilca sta bila podpornika Zlate zore, ki sta do smrti zabodla pakistanskega migranta Shehzada Lukmana. Oblasti se niso odzvale.

Policija je vrsto let zbirala informacije, opazovala in redko intervenirala v primerih približno sto nasilnih napadov, v katere so bili neposredno vpleteni člani Zlate zore od leta 2010. Tožilstvo se je odzvalo v približno desetih primerih. Zlata zora pa je uporabljala taktiko: »Če nas volijo, še ne pomeni, da so naši člani. Z napadi nimamo nič.« Teror na ulicah se je nemoteno nadaljeval.

Grška zakonodaja je glede tega, kaj je teroristična organizacija, jasna. O tem zakon 187A:

»Vsaka oseba, ki je storila kaznivo dejanje, ki ogroža javni red in mir, ustrahuje prebivalstvo, škoduje ali uničuje temeljne ustavne, politične ali gospodarske strukture države, se kaznuje s kaznijo od 10 do 20 let.« V zakonu najdemo listo takšnih kaznivih dejanj, med njimi so »umori, poskusi umorov, nasilni napadi, povzročitev hudih telesnih poškodb itd.«

V Grčiji med levičarsko srenjo nasploh kroži teorija, da je tožilstvo leta 2013 namerno izbralo zakon 187 in obtoženim sodilo kot kriminalni organizaciji. Tega ne moremo dokazati, saj je med dolgim sojenjem do ključnega zasuka dejansko prišlo junija 2019 – s spremembo kazenskega zakonika. Predlagala in z večino ga je v parlamentu potrdila levičarska Siriza. To je ključno vplivalo na znižanje kazni grškim nacistom oktobra 2020, vendar ne moremo trditi, da je bil to njihov namen (ozadje predloge spremembe zakona je kaos v večletni zlorabi in interpretaciji zakona 187 – kriminalna organizacija). Politično Siriza ni imela nobene koristi, da bi Zlatozorjašem znižala kazni. Če je tožilstvo leta 2013, ko se je pisala obtožnica, še razpolagalo s predlaganimi kaznimi od 10 do 20 let za vodenje in članstvo v kriminalni organizaciji, so se te zdaj občutno znižale.

Grško tožilstvo že vrsto let preganja anarhistične skupine z zakonom 187A (teroristična organizacija), navkljub temu, da anarhistične skupine (Revolucionarna bitka, Ognjene celice ipd.) v bombnih napadih na izključno vladna poslopja niso ubile nikogar.

Del politične debate ali diskusij na socialnih omrežjih na obeh polih so tudi razne teorije zarote o tem, čemu tožilstvo že takoj ni uporabilo zakona 187A, in o namernem podaljšanju sojenja, da bi lahko podelili milejše kazni.

Dejstvo je eno: ker sojenje ni trajalo samo do junija 2019, se je grškim ekstremistom oktobra 2020 sodilo po novem zakonu in občutno zmanjšanih kaznih (5–10 za članstvo, 10–15 za vodenje kriminalne organizacije).

Nacistična stranka

V grščini se za Zlato zoro pogosteje kot termin »nacisti« (οι ναζιστές) uporablja termin »fašisti« (οι φασίστες). V javnosti Zlata zora ostro zanika, da je nacistična stranka, je pa sam vodja Nikos Michaloliakos leta 2012 priznal: »Smo seme poražencev leta 1945. Nacionalisti, nacionalsocialisti, fašisti!« V drugem videu kasneje pa je povedal: »Ja, smo nacisti, vendar nismo izdajalci naroda.«

Ko se Michaloliakos torej poistoveti s »fašistom«, ne gre za dobesedno rabo tega termina. On sam zelo dobro ve, da je Zlato zoro leta 1985 postavil na ideoloških načelih Hitlerjevega nacionalsocializma.

»Zlata zora na primer ne sledi ideologiji italijanskega fašističnega voditelja Mussolinija, ampak striktno Hitlerjevemu nacizmu in njegovi politični doktrini nacionalsocializma. Zlata zora zato ni fašistična, temveč nacistična stranka,« pojasni raziskovalni novinar Dimitris Psarras, ki o Zlati zori poroča že tri desetletja in je proti njim pričal tudi na sojenju.

Četudi je Zlata zora izjemno antisemitska stranka, se je prilagodila času, zato se je »posodobila« in ob antisemitizmu postala še islamofobna in rasistična.

Sojenje je kot proces izredno precizno in jasno osvetlilo temne sobane delovanja grških nacistov. Skrivnosti ni več.

Zlata zora je sledila strogemu »Führer principu«. Njen ustanovitelj in vodja Michaloliakos je v njeni dobro zgrajeni hierarhiji na vrhu, sledijo mu poslanci, pod poslanci so vodje lokalnih odredov, nato sledijo različni drugi posamezniki, kot so npr. trenerji paramilitarnih enot, vodje varnostnega oddelka, vodje pisarn, vodje kafeterij ipd., potem so člani, nato podporniki in povsem na koncu volivci. »Nič se ne zgodi brez odobritve Michaloliakosa,« o tem pove Psarras.

Četudi je Zlata zora izjemno antisemitska stranka, se je prilagodila času (v Grčiji živi samo šest tisoč Židov), zato se je »posodobila« in ob antisemitizmu postala še islamofobna in rasistična.

Grški nacisti so, da bi bili javnosti sprejemljivi, pristajali na termine »patrioti«, »špartanski vojaki«, »nacionalisti«, »domoljubi«. Hkrati so zaradi večje prepoznavnosti iz zgodovinskih knjig privlekli Metaksasa (grški diktator iz 1936–41), grške antične filozofe ter iskali partnerje med svetniki v grški pravoslavni cerkvi.

Med sojenjem smo lahko izvedeli, da so vse to samo floskule za ustvarjanje javne podobe.

»Eh, kakšen Metaksas in Aristotel! Goebbels, Hess in Hitler so bili edini, ki jim sledi Zlata zora,« je sodnikom povedal odvetnik, obritoglavec in nekoč pomemben član Zlate zore Ilias Stavros ter dodal: »Če Zlata zora ne bi bila nacionalsocialistična stranka, se jim ne bi nikoli pridružil.« Stavros je bil samo eden izmed mnogih nekdanjih članov Zlate zore, ki so na sojenju pričali proti stranki in se tako izognili zaporni kazni.

Nekdanji člani med drugim omenjajo, da so na druženjih Zlate zore poslušali vojaške nemške pesmi iz 30ih, npr. »Erika«, ki so bile sestavni del imidža Hitlerjevega Tretjega rajha. V pisarnah in na disku Michaloliakosa so policisti našli portrete in literaturo Hitlerja, Rudolfa Hessa, člani so bili redno videni z nacistično simboliko (zastavami svastik, SS, Wermachta) in uporabljali nacistični pozdrav »Sieg Heil!«.

Poleg tega je Zlata zora v svojih pisarnah izvajala seminarje z lastno interpretacijo zgodovine. Ti so vsebovali predvsem pokrivanje obdobja nacistične Nemčije, zanikanje holokavsta, učenje o nevarnosti sionizma in »invaziji« migrantov itd. Zlata zora je hkrati tiskala svoje knjige, izdajala časopis, letake, plakate itd. Propagando so skušali izvajati tudi skozi glasbo (black metal) ter skozi prakticiranje borilnih veščin (krav maga, kikboks).

Zanimiv je tudi njihov pogled na ženske, kar je v enem izmed telefonskih pogovorov, ki smo ga slišali v dvorani, utemeljil Sotiris Develekos, dolgoletni član Zlate zore: »Sem nacionalsocialist, zame je nesprejemljivo, da mi ženska narekuje in da jo poslušam. Ženske imamo, da jih pofukamo, za drugo jih nočemo.«

Namen vodstva Zlate zore je bil, da zgradi mini nacistični projekt in da skozi ideološko strukturo penetrira skozi vse pore življenja posameznikov. Nacizem tako ni več samo politično prepričanje, ampak postane življenjski slog.

Paravojaške enote

Ena izmed najbolj organiziranih struktur znotraj Zlate zore so bile t. i. paravojaške enote (τα τάγματα εφόδου), inačice nacističnih »Sturmabteilung«. To so bile izurjene skupine moških, ki so, kot je povedalo več deset prič, nosili »vojaške hlače, črne majice z oznako Zlate zore«. Pogosto smo jih lahko videli tudi s čeladami, ščiti in zastavami na odebeljenih lesenih kolih, ki so se hitro spremenili v orožje za nasilno obračunavanje.

»Fantje v črnem, duša Zlate zore,« jih je imenoval Michaloliakos, ki je bil zelo ponosen na njih. V predgovoru knjige Fantje v črnem jih je opisal takole: »Vedno smo živeli med vami. Nekateri od vas nas niste jemali resno, nekateri ste udobno sedeli v svojih buržoaznih sanjah. Naš čas je prišel. Nismo mirne ptice spokojnih časov, ampak ptice nevihte in groma. In nevihta je prišla, z njo smo prišli mi, “fantje v črnem”.«

Usposabljanje za te enote so nudili posebej vešči člani, ki so prihajali iz sveta borilnih veščin. Za javno pojavljanje je članstvo Zlate zore izbiralo posebej fizično impresivne moške, kot so to npr. storili ob obletnici poboja nacističnih kolaborantov v mestu Meligala na Peloponezu leta 2013.

Taktika se je spremenila, ko so se ugasnile luči. »V temni noči se največ stori,« je v enem svojih govorov namigoval Michaloliakos. Tam ni veljalo nobeno pravilo več, pojavilo se je tudi hladno orožje ter izurjeni morilci. Na takšno skupino je naletel antifašistični hiphoper Pavlos Fissas zanj usodnega septembra 2013.

Paravojaške skupine Zlate zore so imele neverjeten psihološki učinek na posameznike. Skozi fizične priprave, precizno izbrano vojaško uniformo in psihološko opolnomočenje se je rodil poseben občutek pripadnosti in veljave.

»Korakali so kot vojaška enota. Težko si predstavljam, da bi se lahko tako naključno zbrala skupina moških, ki prej ni bila usposobljena,« je povedala ena izmed prič v sojenju.

V Grčiji velja, da so telovadnice, kjer se posameznik lahko uri v kikboksu in izraelski borilni veščini krav maga, polne nacistov ali policistov. To nikakor ni naključje in težko si je predstavljati, da bi tako majhni politični stranki uspelo tako dobro izuriti toliko paravojaških enot. Med sojenjem smo sicer izvedeli, da so se nacisti zbirali tudi na poletnih taborih, kjer so se učili borilnih veščin in preživljanja v naravi.

Paravojaške skupine Zlate zore so imele neverjeten psihološki učinek na posameznike. Skozi fizične priprave, precizno izbrano vojaško uniformo in psihološko opolnomočenje se je rodil poseben občutek pripadnosti in veljave. Zdi se, kot da bi vodstvo Zlate zore z njimi ciljalo na mlade moške med 18. in 38. letom, ki so bili najbolj izgubljeni v času grške ekonomske in socialne krize. Usposabljanja so jim pomagala, da so si skozi okrepljen občutek kolektivne pripadnosti zgradili novo identiteto in postali »špartanski vojaki«.

Članstvo v Zlati zori ter njeni paravojaški enoti jim je dalo občutek pomembnosti. Naenkrat so namesto zgub postali nekdo z veljavo, ploskalo se jim je, čestitalo, ženske so jih občudovale.

Mafijska združba

Paralelni svet nacistov Zlata zora se je odvijal v atenskem in pirejskem podzemlju. Telefonski pogovori so razkrili, da so člani Zlate zore sodelovali pri vrsti poslov organiziranih kriminalnih združb. Ta del dvojnega življenja Zlate zore so med sojenjem skoraj povsem ignorirali, saj dejansko zahteva novo kriminalno preiskavo in pisanje nove obtožnice.

Med drugim so »prodajali varnost« po sistemu: plačajte nam, v nasprotnem primeru vam razbijemo lokal. Vidni član Zlate zore Nikolas Apostolou je tako svojemu prijatelju pojasnjeval svoje nočno delovanje: »Če te bo kdo nadlegoval, pokliči mene, ga bomo odstranili.«

V mafijske posle, med drugim trgovanje z belim blagom in prostitucijo, so bili vpleteni tudi poslanci Zlate zore. Med njimi je glavno vlogo odigral evropski poslanec od leta 2019 Janis Lagos, ki mu je sodišče izreklo zaporno kazen 13 let in osem mesecev. Lagos se do danes še vedno skriva v Bruslju, kjer čaka na zasedanje Evropskega parlamenta, ki bo odločalo o njegovi imuniteti.

Družina Michaloliakos se je sicer leta bogatila z različnimi ilegalnimi posli, med drugim je nekdanja poslanka in žena Michaloliakosa, Zarulia, tudi solastnica hotela New Dream v centru Aten, ki po poročanju grških medijev državi dolguje preko 36 tisoč evrov.

V Grčiji ne delujejo samo lokalne kriminalne skupine, ampak vrsta mednarodnih, ki pri svojem delovanju ne izbirajo sredstev, o žrtvah pa lahko beremo vsak mesec.

Na povezavo Zlate zore z grškim podzemljem napeljuje tudi umor dveh njenih članov 1. novembra 2013 v Atenah. Umor je bil izveden po tipičnem mafijskem receptu (napadalci pridejo, ustrelijo brez večjih napak, zažgejo prevozno sredstvo in hitro izginejo v noč), z njim pa naj bil neposredno povezan vplivni lokalni kriminalec, Panagiotis Vlastos.

Brat vodje Zlate zore, Takis Michalolias, ki je s svojima sinovoma kot odvetnik branil tudi nekatere poslance Zlate zore ter »Führerja« samega, je bil vrsto let povezan z grškim mafijskim svetom, med drugim tudi z Vlastosom. Sicer je umor teh dveh skrajnežev še vedno uradno neraziskan, po poročanju nekaterih grških medijev pa sta bili do sedaj v povezavi s tem umorom ubiti že vsaj dve osebi, storilci pa nikoli najdeni.

Grško podzemlje in povezava Zlate zore z njim je sicer slabo osvetljeno področje, s katerim se dejansko nihče noče ukvarjati. V Grčiji ne delujejo samo lokalne kriminalne skupine, ampak vrsta mednarodnih, ki pri svojem delovanju ne izbirajo sredstev, o žrtvah pa lahko beremo vsak mesec.

Podaljšek policijskega aparata

Grške enote policije so bile dolga leta zvesti volivci Zlate zore. Po podatkih iz leta 2012 naj bi vsak drugi policist glasoval za skrajneže, zvesti pa so jim ostali tudi na parlamentarnih volitvah tri leta kasneje.

Tesne povezave Zlate zore s policisti so bile dokumentirane večkrat: njene paravojaške enote so pred očmi policistov napadale migrante in levičarje, a se ti niso odzvali. Tako je bilo tudi v primeru umora Pavlosa Fissasa, kamor je bila poklicana enota Dias z osmimi policisti. Kot je kasneje pokazal video britanskih forenzikov, so policisti umor spremljali, pri čemer se niso ne odzvali ne aretirali morilca, Rupakiasa.

To so povedale tudi priče, ki so bile na mestu umora: »Dekle Fissasa je teklo do policistov in jih prosilo, da intervenirajo. Niti premaknili se niso.«

Najbolj obremenjujoč dokaz proti policistom je podal tudi sam Rupakias, ki je v policijskem kombiju, potem ko ga je aretiral policist, ki se je naključno peljal mimo, povedal: »Jaz sem to storil, ampak ne povejta nikomur. Sem vaš.« Policist, ki je dejansko aretiral Rupakiasa, je bil kasneje izpostavljen grobim grožnjam in nadlegovanju s strani nekaterih sodelavcev.

Številni dokazi o vpletenosti policistov v nasilna dejanja Zlate zore tožilstva za zdaj niso pripeljali do točke, da bi se odločilo za pregon.

Med sojenjem smo poslušali vrsto policistov, ki so pričali o svojih izkušnjah z Zlato zoro. Nekateri izmed njih so se povsem distancirali od skupine in trdili, da sploh ne vedo, kdo Zlata zora so. Druge smo slišali v telefonskih pogovorih z Zlatozorjaši, katere so obveščali o tem, koliko levičarjev se je zbralo na protestih, s katere strani jih lahko napadajo itd. Sodniki so pričujoče dokaze povsem ignorirali.

Številni dokazi o vpletenosti policistov v nasilna dejanja Zlate zore tožilstva za zdaj niso pripeljali do točke, da bi se odločilo za pregon. Po aretacijah vodstva in vidnih članov jeseni 2013 je ministrstvo »sumljive« policiste samo premaknilo na manj vidna mesta, aretirali pa so le eno policistko, Veneti Popri.

Danes 49-letna policistka je vodstvo stranke obvestila, da bodo policisti opravljali preiskave v pisarnah Zlate zore, da so se ti lahko hitro znebili obremenilnih dokazov. Na njenem domu, ki je služil kot neke vrste skladišče, so policisti našli zbirko nožev, revolverje, pištole, električni paralizator, železne palice ter izkaznico za članstvo v Zlati zori. Policistka je bila obsojena na sedem let zaporne kazni za članstvo v kriminalni organizaciji.

Medijska atrakcija

Poslanci Zlate zore so bili v svojih zlatih časih 2008–2013 na večini zasebnih televizijskih postaj portretirani kot »poredni fantje z ulice«. Mediji so s tem usodno vplivali na normalizacijo Zlatozorjašev v grški družbi ter tudi na njihovo visoko podporo.

»Iskali smo vas in gostimo vas, da vas spoznamo od bliže,« je Nikos Vagelatos povedal v uvodu enega izmed televizijskih intervjujev na zasebni televizijski postaji SKAI, kjer je gostil obritoglavca Iliasa Panagiotarisa in Iliasa Kasidiarisa. Skrajneže so nekoč pogosto gostili tudi na izjemno priljubljenih televizijskih kanalih Star, Mega, Alfa in Antena. »Gre za mladega človeka naše generacije,« so o Kasidiarisu poročali na jutranjemu programu Star.

Večina popularnih medijev leta in leta ni raziskovala nasilnih napadov, v katere so bili vključeni člani Zlate zore, kar bi občutno pripomoglo k osvetlitvi njihovih nasilnih praks.

Kasidiaris je vedno veljal za izjemno priljubljenega člana Zlate zore. V medijih je bil portretiran kot »playboy«, javnost je zanimalo, s kom je v razmerju in koliko trenira na dan. Tudi sicer je na zadnjih parlamentarnih volitvah Kasidiaris dobil več glasov kot vodja stranke Michaloliakos, kar priča o njegovi visoki priljubljenosti med Grki. Je tudi dober govorec, zaveda se svojega vpliva na mlado populacijo, pa tudi na ženski del občinstva. V zakulisju gre za izjemno nevarnega nacista, ki je paravojaške grupacije Zlate zore leta treniral za nasilno obračunavanje na ulici. Tudi sam je povezan z vrsto nasilnih incidentov, med drugim je na televiziji fizično napadel članico Komunistične stranke.

Večina popularnih medijev leta in leta ni raziskovala nasilnih napadov, v katere so bili vključeni člani Zlate zore, kar bi občutno pripomoglo k osvetlitvi njihovih nasilnih praks. Pogosto smo videli celo, da so domači mediji povzemali tuje, ker sami niso naredili nobene reportaže.

Aktivna medijska kampanja proti Zlati zori se je začela šele tedaj, ko so bili poslanci in nekateri vidni člani aretirani, po smrti Fissasa oktobra 2013. Pripadnikom Zlate zore so bili osrednji mediji vedno manj dostopni. Ko so bili letos oktobra obsojeni kot kriminalna organizacija, pa se je proti njim začel medijski linč, kakršnega prej nismo poznali.

Desna roka oblasti

Medtem ko so mediji skrbeli za pološčeno podobo Zlate zore v javnosti, policisti pa za njihovo nedotakljivost, je vse niti celotnega teatra dejansko vlekla največja in najvplivnejša politična stranka v državi: Nova demokracija.

Potem ko so prišli leta 2012 v parlament, je podpora Zlate zore kmalu začela rasti in usodno odžirati volivce Novi demokraciji. Tega ni pričakoval nihče. Vodstvo Nove demokracije je spoznalo, da bo potrebno nekaj storiti.

»Želel bi nagovoriti tovariše, tudi če so zdaj v Zlati zori, naj volijo za nas,« je volivce vabil ideolog in ustanovitelj stranke Nova demokracija, Konstantinos Mitsotakis.

Če dobro pogledamo v politično preteklost nekaterih članov Nove demokracije, vidimo, da gre za temna, desničarskega ekstremizma polna leta.

Med člani izstopajo: sedanji minister za zunanje zadeve Nikos Dendias, minister za kmetijstvo Makis Voridis, minister za razvoj Adonis Georgiadis in nekdanji premier Adonis Samaras. Gre za izjemno vplivne člane stranke, ki že desetletja zasedajo poslanske in ministrske sedeže.

Največji sovražniki Zlate zore danes niso levičarji, s katerimi se občasno stepejo na ulici, temveč konservativna Nova demokracija.

Shodi Nove demokracije včasih srhljivo spominjajo na militantne procesije in čaščenje kulta osebnosti. Vendar so vodilni v Novi demokraciji iznajdljivi, izobraženi in vešči politike. V javnosti nastopajo urejeni, redno obiskujejo cerkev, radi pokažejo svoje družine, partnerke in otroke. Dobro se zavedajo, da je javna podoba vse.

»Želeli so vas ustaviti, ker ste jim jemali volivce. Glavno vlogo pri tem je igral Dendias,« je pol leta po aretacijah vidnih članov, aprila 2014, v posnetku skrite kamere Kasidiarisu priznal Takis Baltakos, nekdanja desna roka premierja Samarasa.

Največji sovražniki Zlate zore zato danes niso levičarji, s katerimi se občasno stepejo na ulici, temveč konservativna Nova demokracija.

Vodilna Nova Demokracija je danes spremenila način komuniciranja z javnostjo in sodni proces ugrabila za lastno promocijo. »Vlada Nove Demokracije je zaslužna, da je bila Zlata zora privedena pred sodišče, in pod našo vlado je sodstvo dokončalo svoje delo in zločince pripeljalo v zapor,« se je pohvalil njen premier Kiriakos Mitsotakis.

Nova demokracija Zlate zore več ni potrebovala, zato jih je zrinila s političnega parketa.

Zlata zora ni kriminalna organizacija

Zato Zlata zora ni samo kriminalna organizacija. Je konstrukt dobro organiziranih nacistov, kriminalcev in oportunistov, ki so izkoristili momentum za svoj politični vzpon v ekonomski in socialni krizi. Zlata zora je identiteta, življenjski slog in orodje premožnih ter vplivnih oblastnikov. Kompleksnost njenega vzpona in delovanje kažeta na to, da so samo še ena ekstremistična politična formacija, kakršne so v zgodovini že obstajale in da bodo v novi obliki kot akterji političnega dogajanja v prihodnosti vedno prisotni.

Oktobrska odločitev sodišča je zato samo epilog ene sodne bitke:

»Zlata zora je bila spoznana za kriminalno organizacijo!« je glas povedal več tisoč glavi množici pred Pritožbenim sodiščem v Atenah. Centralna avenija Aleksandras se je zatresla. Ljudje so se začeli objemati in kričati. Solze sreče, smeha in olajšanja so se širile med zbrano množico. Pisala se je zgodovina: Grčija ni še nikoli radikalnim desničarskim skrajnežem pripela takšne etikete – kriminalna organizacija. Množica je naivno verjela, da bodo posledice tokrat usodne.

V sodni dvorani je Magda Fissa, mati umorjenega hiphoperja, dvignila roke visoko v zrak in zakričala:

»Uspelo ti je, Pavlos! Uspelo ti je!« Ljudje so jo objemali in se veselili z njo.

Pavlos je ni slišal.

—