Zločin staranja

V naši starajoči se družbi so coming-of-old-age filmi postali pravi žanr. Klasične komedije o medsosedskem nagajanju godrnjavih starcev (Grumpy Old Men), limonade o eksotičnem eskapizmu (The Best Exotic Marigold Hotel) in idiličnih upokojenskih domovih (Quartet), o popravljanju odnosov s svojci (The Straight Story), o zakonskih težavah, ki privrejo na plan na stara leta (45 Years), ali o izživetju neizpolnjenih želja (The Bucket List). V žanr so se podale celo risanke (Up).

V stvarnosti je tema sicer precej manj poetična in idilična, kot bi nam dal misliti Hollywood, in na koncu zgodb redko najdemo navdihujoča sporočila. Pixarjev Carl Fredricksen pred gentrifikacijo ne pobegne s hišo na balonih, ampak ga žlehtni kapitalisti v resnici izselijo in strpajo v dom; druščina iz upokojenskega doma ne more prirediti koncerta, ker jih podplačane sestre komaj uspejo previjati; popotniki iz Marigolda se ne zatečejo v Indijo, ker do njihove zakotne vasice ne vozi niti avtobus; in seznam želja ostane samo to – seznam želja.

Zveni preveč cinično? Potem niste gledali Tednika, v katerem si gospa, ki po štiridesetih letih garanja na kmetiji zdaj ne more napraskati dovolj, da bi kupila kavo, zaželi, da bi enkrat šla v toplice. Z orehi, ki jih nabira in prodaja, v toplice prav gotovo ne bo prišla. Lanski podatki kažejo, da skoraj 40.000 upokojencev živi z manj kot petsto evri na mesec, pod pragom revščine pa je 92.000 ljudi, starejših od šestdeset let, pri čemer najkrajšo potegnejo ženske.

WHO ocenjuje, da se po eden od šestih starostnikov sooča z nasiljem in to zlasti v oskrbovalnih ustanovah. S koronakrizo je šel trend samo še na slabše.

Verjetno niste spregledali, da je bilo v epidemiji več kot devetdeset odstotkov od 9201 umrlih starejših od 65 let. Zatajili niso samo naši domovi za ostarele, ki nimajo ne prostorskih ne kadrovskih pogojev za obvladovanje razmer, pogrnili so celo Švedi, v neprimerno boljših okoliščinah. Medtem ko so starostniki umirali, so nas razni modrijani tolažili, da (a) smrt tako ali tako po vsakega pride, (b) da zaradi starostnikov pač ne smemo ustavljati družbe in pohabljati (ekonomsko koristnejših) mladih, da pa (c) naj bi bilo konec koncev v vsakem primeru bolje umreti ob bližnjih kot v samoti. Če te morbidne računice niste spregledali, ste jo bržkone že pozabili, kajti epidemije je zdaj tudi uradno konec in uspavale so nas druge krize.

Preberite tudi: Dijana Matković: Kdo bo povedal njihove zgodbe?

Morda vas bo predramila zgodba novinarke Eugenije Carl, ki je razkrila, kako je osebna asistentka njeno dementno mater »večkrat udarila po glavi, da jo je celo vrgla na posteljo in jo z glavo tiščala v vzmetnico. Mama je povedala, da se je dušila in mislila, da je konec«. Je to izjema? WHO ocenjuje, da se po eden od šestih starostnikov sooča z nasiljem in to zlasti v oskrbovalnih ustanovah. S koronakrizo je šel trend samo še na slabše. Stanje pri nas po različnih študijah sodeč ni bistveno boljše, le da smo nasilni, najsi psihično, ekonomsko ali fizično, raje za varnimi štirimi stenami domačega okolja.

Nasilje je lahko tudi bolj pretkano. Na vsakem vogalu prežijo tropi šarlatanov, ki trkajo na vrata. Nekateri bi starostnike opeharili z rekviziti in mažami, spet drugi jih namesto težav s televizorjem odrešijo prihrankov, tretji pa že nastavljajo pasti po medmrežju, na katerega smo se v enaindvajsetem stoletju vsi primorani podati.

Sistemsko nasilje

Nasilje ni nujno eksplicitno. Izraža se lahko na sistemski ravni. Prepreke, ki jih starostnikom pod noge meče sistem, so tudi čisto praktične. V mojem domačem kraju v ključnih občinskih ustanovah leta 2023 nimajo dvigal, do pisarn vodijo samo stopnišča.

Mestna jedra na sploh postajajo neprevozna, parkirišča pa so oddaljena. Nič boljše ni tam, kjer se storitve selijo na obrobja, saj so trgovska središča s svojo predimenzioniranostjo za gibalno ovirane lahko še večji izziv.

Namesto da bi težave aktivno reševali, smo se jih raje odločili digitalizirati. Tehnologi na vsakem vogalu žgolijo hvalospeve, kako bomo s to panacejo rešili vse od zdravstva do javne uprave. Analogne storitve postajajo stvar preteklosti. Celo zdravnika prej dobiš po epošti kot po telefonu. Poslovalnice bank in pošt v manjših krajih se zapirajo, javni prevoz je marsikje še vedno slab ali neobstoječ, pogoji za obnovitev vozniškega izpita pa se bodo očitno kmalu zaostrili.

Ko se šalimo o starcih, ki ne znajo prižgati računalnika, pozabljamo, da so to zanje prave nočne more.

Tako se je starostnik, če sploh ima dostop do interneta, za urejanje osnovnih zadev prisiljen spopasti s kafkovskimi labirinti digitalnega sveta, brez katerega je shajal celo življenje. Ko se šalimo o starcih, ki ne znajo prižgati računalnika, pozabljamo, da so to zanje prave nočne more.

Demografski problem

Ker nič ne kaže, da bi se staranje naše družbe kmalu ustavilo, se bodo vsi ti problemi kopičili. Delež prebivalcev starih osemdeset ali več naj bi se v Evropi do konca stoletja podvojil. Posledice bo nosilo tudi preostalo prebivalstvo, ki bo upokojitveno starost doseglo na britofu, dotlej pa bo moralo nositi vse večje breme.

V takih družbenih razmerah starostnikom preostane samo ena vloga: vloga problema. Ko si končno prislužijo pokoj, so mnogi prešibki, da bi ga užili, pa tudi čile ekonomski sistem z obljubami o dostojni penziji vred izpljune in prepusti na milost in nemilost ekonomsko aktivnih. Ti jih, četudi potihem, vidijo kot nadloge in parazite, ki se zažirajo v proračun, ropajo špecerije in podaljšujejo prometne konice.

Preberite tudi: Slavenka Drakulić: Spogledovanje z neznancem

Politika se zanje zanima le načelno in ukrepe zamika v nedogled, ker pravzaprav ne ve, kako se znotraj trenutnega družbenega okvira lotiti katerekoli od vseh prepletenih kriz. Jasno postaja, da bo potreben premislek celega sistema, a kdo neki ima zanj pogum in modrost? Medtem se z zanemarjenimi upokojenci ukvarjajo oportunisti, ki si z njimi bildajo ego, domet teh ideologov za počen groš pa sega samo do reakcionarnega natalizma.

A tam, kjer je ideologija, se vse da. Poglejte samo, kako hitro se je postavil urad za demografijo, ko se je pravoverni opciji zahotelo več klenih krščanskih mož. S položajem starostnikov se torej ne moremo soočati samo materialno. Razumeti ga moramo glede na družbeno konstelacijo, ki ga (re)generira.

»Posameznika pogojuje teoretični in praktični odnos družbe do njega,« piše Simone de Beauvoir v Starosti, eni redkih obravnav družbenih in filozofskih vidikov staranja. »Zato analitični opis raznih vidikov starosti ni dovolj: vsak učinkuje na vse druge, hkrati pa ti vplivajo nanj, in prav v tem nedoločenem toku tega krožnega procesa je treba razumeti starost.«

Starost skozi zgodovino

Skozi zgodovino se je ta odnos precej spreminjal. Stari Grki so se Starosti, hčerke Noči in Kaosa, v drugih virih pa ene od tegob, ki jih je na svet prinesla Pandora, na moč bali. Že njihovi bogovi so radi kastrirali očete in se nacejali nektarja, da bi ostali večno mladi.

V Atenah so za časa Solona razmere očitno bile tako slabe, da so morali sprejeti kup zakonov, ki so potomce obvezali poskrbeti za starše. Grški pogled izraža Aristofan, ki se v komedijah priduša, kako je »občevati s starko kakor občevanje s smrtjo«, njegov Fejdipid pa se v Oblačícah od Sokrata nauči predvsem, kako upravičiti pretepanje očeta. Strabon celo poroča, da so na Keosu starejšim od šestdeset let dali piti trobeliko, da jim ne bi odžirali hrane. Lepše so ravnali edinole v konservativni Šparti.

V konfucijanski hierarhiji so bili starejši privilegirani in spoštovani zaradi svoje modrosti, predniki pa čaščeni. Z leti si se vzpenjal po družbeni lestvici in s tem pridobival razne bonuse.

Situacija je bila drugačna na Kitajskem. V konfucijanski hierarhiji so bili starejši privilegirani in spoštovani zaradi svoje modrosti, predniki pa čaščeni. Z leti si se vzpenjal po družbeni lestvici in s tem pridobival razne bonuse, vse od boljše hrane, izjem od dela do blažjih kazni. Skrb za starše je postala ena naglavnih vrednot. Dokler je bil starš živ, denimo, otroci niso smeli daleč potovati. Kdor je starše zanemarjal ali je bil do njih nasilen, so ga lahko kaznovali celo s smrtno kaznijo.

Kot piše de Beauvoir, pa je pri položaju starostnikov treba razlike upoštevati tudi znotraj iste družbe, saj razred »določa način, kako bo starost vplivala na človeka«. Naše vedenje o življenju starostnikov v preteklosti je v dobršni meri omejeno na pripadnike višjih slojev, ki so imeli dovolj prostega časa, da so pustili sledi. Tako kot danes so jo reveži odnesli še slabše.

Klavrn položaj te družbene skupine potemtakem ni neka univerzalna nujnost. Odslikava vsakokratno ideologijo, ki družbo ureja in stratificira. In kako starostnike vidimo mi?

Pogled od zunaj

Naš pogled ni važen samo zato, ker določa, kako bomo z njimi ravnali. Določa tudi to, kako bodo videli sami sebe. Starost, piše de Beauvoir, namreč ni nekaj, kar bi doživeli neposredno, kar bi si mogli predočiti s pogledom od znotraj. Do nas pride od zunaj, ko nas proti naši volji kot stare vidijo in (v glavnem z omalovaževalnim prizvokom) označijo drugi. Ta naš ostareli jaz se naseli v nas kot nek Drugi mi, s katerim se ne moremo povsem poistovetiti, obenem pa mu ne ubežati. Tuje oko nas postara in spremeni kakor v drugo bitje.

Da bi napravili korak naprej, je nujno, da nehamo goljufati in se sprenevedati ter pretvarjati, da so starostniki nekaj drugega kot mi.

Naposled podležemo pogledu, ki nas obsoja skozi predsodke in vrednote aktualnega družbenega reda, že pogovorno determiniranega z neoliberalno logiko ekonomske koristnosti posameznika. Takemu opazovalcu pustimo, da nas prikroji po svoje in s tem determinira ne le naš družbeni položaj, marveč celo eksistenco. Zato pogled ni nedolžen.

Ko odstremo zaroto molka, s katero prikrivamo svoje »zločinsko« ravnanje s starostniki, pravi de Beauvoir, odkrijemo, da pri nas vzbujajo »biološki stud«. Kljub temu oziroma ravno zato ker v starosti prepoznavamo svojo pričakovano, a vedno znova nepredvideno usodo, jo moramo potujiti, jo držati na razdalji. Starostnike napravimo v Druge. Izvzamemo jih iz normalne, aktivne, polnopravne družbe, te ljudi, ki so vedno manj ljudje, veneče in razpadajoče sence naše vrste, ki ne smejo imeti ne istih želja ne istih potreb kot mi.

Preberite tudi: Lamija Begagić: Postarala sem se, kar privoščim tudi vam

Spoštujemo jih, kolikor terja bonton površinskega humanizma, a med vrsticami ves čas namigujemo na njihovo nemoč in postranskost. Če o njih že govorimo, jih skrivamo, kot je opazila Kate Kirkpatrick, za tančico množice diskurzov, abstrakcij in evfemizmov. Toda oseb, ki stojijo za »seniorji« in »starostniki«, ne slišimo.

Da bi napravili korak naprej, je nujno, da nehamo goljufati in se sprenevedati ter pretvarjati, da so starostniki nekaj drugega kot mi. »Če ne vemo, kaj bomo postali, ne moremo vedeti, kaj smo; prepoznati moramo sebe v tem starcu ali v tej starki,« piše de Beauvoir. Ko si bomo z njima delili položaj, ne bomo mogli ostati ravnodušni.

V čevljih Drugega

V čevlje drugega nas postavlja tudi umetnost. Filmi, ki sem jih omenil uvodoma, v nas poskušajo vzbuditi neko benigno sočutje. A starostnike v glavnem prikazujejo tako, da jih kar se le da očistijo drugosti. Predstavijo jih kot malce osivele slehernike, se osredotočijo na tiste lastnosti, ki so nam vsem skupne in prikupne, o manj prijetnih pa raje molčijo ali jih idealizirajo. S tem sterilizirajo surovost soočenja.

Tudi estetsko dovršenim filmom pri tem ne gre bolje. Amour (2012) Michaela Hanekeja je sicer pobral kup nagrad, vključno z oskarjem, a nekateri kritiki so izpostavljali hladnost njegovega pristopa. Njegov pogled naj bi ostal na »nepremostljivi razdalji, brez sledov empatije«, zato pa se ne more odpreti »svet teh likov, njihova bolečina pa ne biti več kot nekaj funkcionalnega«. Trpljenje ostarelega para je prikazano veristično, vendar njuna subjektivnost ostane klinična kot pri junakih naturalističnih romanov.

Učinkovitejši je nedavni The Father (2020) Floriana Zellerja. Pripoveduje o Anthonyju, ki zboli za demenco, zanj pa skrbi hči Anne. Film gledalca pretenta, da svet gleda in doživlja z Anthonyjevega zornega kota. Začne se kot klasična, linearna drama, ki se obrne na glavo, ko se Anne in njen mož v naslednjem prizoru pojavita v podobi drugih igralcev, ko se isti igralci pojavljajo pod imeni različnih likov, ko se vedno nova dejstva izkažejo za Anthonyjeve izmišljotine ali pokvečene spomine. Trdnost filmske stvarnosti se para, tako kot se stvarnost razlamlja zanj.

Stopnjevanje Anthonyjeve demence, njegovo duševno krizo občutimo na lastni koži, ko skušamo osmisliti vse bolj fragmentaren narativ in tako kot on vztrajati pri neki logiki, ki izgublja tla pod nogami. Ko naposled pridemo do spoznanja, da logike več ni, se obupan sesuje in samo še prosi po materi, kajti »izgublja svoje liste, veje, veter in dež«.

Film nas prešije z njegovo perspektivo, še preden jo uspemo odtujiti kot nekaj drugega. Ko se zavemo varljivosti njegovega sveta, je prepozno, saj smo ga že podoživeli. Pogled od zunaj se je obrnil navznoter, pogled od znotraj pa navzven. Pogledali smo skozi njegove oči in razšrili svoje obzorje, s tem ko smo se vživeli v njegov položaj. To pa je predpogoj, da ga bomo lahko razumeli in izboljšali.

Izboljšanje gmotnega položaja starostnikov je nujno, a nezadostno, če jih bomo še naprej gledali samo od zunaj in jim odrekali njihovo temeljno človeškost ter mesto v skupnosti.

Izboljšanje gmotnega položaja starostnikov je nujno, a nezadostno, če jih bomo še naprej gledali samo od zunaj in jim odrekali njihovo temeljno človeškost ter mesto v skupnosti. Najkrasnejši domovi za starostnike ne bodo v bistvenem izboljšali njihove eksistence, dokler bomo v njih na varno distanco odstranjevali tujce, ki jim je potekel rok uporabe. Omogočiti jim moramo ne samo, da bodo živeli dostojno, marveč da bodo lahko živeli polno in tako kot vsi drugi uresničevali svoje želje ter vztrajali v iskanju pomena svojemu obstoju.

A tudi vsi »mladi«, »ekonomsko aktivni« drugi v tej družbi le stežka udejanjamo avtentično življenje, ki so ga opevali eksistencialisti. Položaj starostnikov je tako samo eklatanten odraz pomanjkljivosti razčlovečujočega sistema, ki bi ga morali, pravi de Beauvoir, celovito premisliti in postaviti na novo. In prav zato o njih raje molčimo. In prav zato je ta molk treba pretrgati.

—

Prikazna fotografija: César Gutiérrez, Flickr