Geoffroy de Lagasnerie: »Gibanje ne naslavlja Macrona, ampak prihodnost«
Geoffroy de Lagasnerie je francoski sociolog in filozof. Predava na umetniški akademiji Paris-Cergy ter se ukvarja s politično filozofijo in sociologijo kulture, zlasti z deli Pierra Bourdieuja in Michela Foucaulta. Je avtor številnih knjig, med njimi L’art de la révolte. Snowden, Assange, Manning (Umetnost upora. Snowden, Assange, Manning), Sortir de notre impuissance politique (Preseči našo politično nemoč) in najnovejše L’âme noire de la démocratie. Manifeste pour un autre idéal politique (Temna duša demokracije. Manifest za drugačen politični ideal).
Pogovarjala sva se o množičnih protestih v Franciji, ki so jih pred mesecem dni začeli dijaki z zahtevo po boljših razmerah za šolanje, nato pa so prerasli v širše gibanje za socialno pravičnost. Protesti so se razširili v več evropskih držav, v spopadih s policijo pa je bilo aretiranih več tisoč in ranjenih več sto ljudi, večinoma mladoletnikov.
»Poglejte, kaj so naredili iz Pariza« – tako se glasi eden od številnih naslovov te vrste v hrvaških in evropskih medijih, pod katerimi navadno sledi neskončen niz podob uničenih in požganih stavb. Družbenopolitične analize je v teh prikazih precej manj. Kako pojasnjujete to enotnost poročanja v osrednjih medijih?
Priznam, da me vedno nekoliko presenečata fascinacija z nasiljem in prepričanje, da prizori nasilja zajemajo celoto dogajanja v nekem trenutku. Živim v Parizu in mestu kot celoti se pravzaprav ni zgodilo nič posebnega. Na nekaterih ulicah nekaterih mest je bilo nekaj prizorov nasilja, plenjenja in spopadov. Toda Francija je ogromna država z milijoni trgovin. Dogodke, ki jih televizije in drugi mediji postavljajo v središče pozornosti, lahko zato razumemo kot obrobne spremljevalne pojave. Do medijskih podob moramo biti vedno nezaupljivi, saj včasih ustvarjajo povsem napačen in izkrivljen vtis o resničnosti.
Ob tem pa ni mogoče zanikati, da je v Franciji poleg velikih demonstracij prihajalo tudi do nasilja, spopadov s policijo in plenjenja, torej do skoraj vstajniških razmer. Sam te prizore doživljam kot izraz občutka zadušenosti. Vsi ne protestirajo na enak način, vsi nimajo enakih navad in ne izhajajo iz istih političnih tradicij. Toda vsi želijo tako ali drugače pokazati, da nekaj ni v redu, da je nekaj nevzdržno ali krivično. Nekateri se zadovoljijo z ustaljenimi oblikami protesta, drugi izbruhnejo drugače. Kot v zelo pomembnem mnenjskem prispevku, objavljenem v torek v časopisu Libération, pravi Édouard Louis: nikoli ne vidimo lastnikov podjetij, sinov buržoazije ali prebivalcev privilegiranih sosesk, ki bi plenili trgovine ali zažigali smetnjake. Zakaj? Ker sami niso izpostavljeni nasilju in jim ni treba ničesar zahtevati. Med partnerskim prepirom se včasih zgodi, da kdo zaloputne z vrati, izgubi živce ali razbije posodo. Čeprav vemo, da je to nesmiselno, se vseeno zgodi. Enako velja tukaj. Nasilja ni brez političnih razmer, zaznamovanih z določeno brutalnostjo, ki ljudi, ki se dušijo, žene k temu, da bi se osvobodili, protestirali in pritegnili pozornost. Zato ne moremo postavljati protestnikov na eno stran in izgrednikov na drugo. Sam v teh ravnanjih vidim raznorodne načine, kako družbeno različne skupine navzven izražajo družbeno nasilje, ki ga doživljajo. Medijska fascinacija z nasiljem se mi iz te perspektive na neki način zdi tudi fascinacija z družbo, katere resnica se nenadoma razkrije, kot da bi na površje privrelo nekaj, kar so hoteli prikriti. Te podobe razkrivajo grmenje družbenega boja, ki ga skušajo običajne predstave o javnem miru zakriti.
Protestirati so zaradi slabih razmer v izobraževalnem sistemu začeli dijaki, medtem pa so se jim pridružile druge družbene skupine, od staršev do sindikatov in gibanja rumenih jopičev, ki izražajo širše nezadovoljstvo z življenjskimi razmerami. Kljub temu je edini odgovor vlade Emmanuela Macrona, razen obljube nezadostnega števila dodatnih učiteljev, stopnjevanje policijske represije. Ali država z nasiljem nad lastno mladino kaže svojo moč ali morda nemoč?
Gibanje je nastalo v posebnih okoliščinah: na začetku predsedniške volilne kampanje in ob koncu desetletja makronizma. To pomeni, da vlada ne more odgovoriti tako, kot vlade navadno odgovarjajo: da za nastale razmere ni kriva, da jih je podedovala od svojih predhodnic in da bo sprejela ukrepe, s katerimi jih bo odpravila.
Tukaj smo namreč na koncu makronizma. Zato mislim, da gibanje ne naslavlja vlade. Naslavlja prihodnost. Je nekakšen izbruh resničnosti, pričevanje o tem, kaj se zgodi, ko deset let izvajaš politiko razgrajevanja javnih storitev in uveljavljaš konservativno ideologijo v službi privilegiranih. Posledice so vse večje neenakosti, obupne razmere za šolanje v srednjih šolah v delavskih soseskah in vse težje življenjske razmere za velik del prebivalstva.
Po mojem gibanje ne naslavlja Macrona, zato se lahko ta odzove le s silo. To je gibanje mladih v pravem pomenu besede, saj sporoča: hočemo drugačno prihodnost, torej hočemo drugačno vlado in drugačnega predsednika. To gibanje Macrona sooča z resničnostjo, ki jo je sam ustvaril, in ga s tem pošilja v preteklost.
Ni naključje, da so Jean-Luc Mélenchon in celotno gibanje Nepokorjene Francije na demonstracijah deležni izjemno naklonjenega sprejema. Ankete kažejo, da danes skoraj 50 odstotkov mladih podpira Nepokorjeno Francijo (La France insoumise), kar je preprosto izjemno.
Dijaki so po definiciji mladoletni. Nimajo volilne pravice. Niso državljani v volilnem pomenu besede in z glasovanjem še nikoli niso sodelovali pri političnem odločanju. Noben zakon, ki velja v državi, zato ne izhaja iz njihove volje ali iz razprave, v kateri bi sodelovali. Vsi ti zakoni so jim v nekem smislu tuji.
Čez šest mesecev bodo ključne predsedniške volitve, zato vlada kot del svoje strategije za spoprijemanje s krizo Nepokorjeno Francijo obtožuje, da organizira nasilje. Mélenchon je v teh tednih odprl številna temeljna vprašanja o vzdržnosti samega kapitalističnega sistema. Kako bodo ti protesti vplivali na možnosti levice?
Tako kot vsako gibanje, ki krepi politično zavest, tudi to povečuje podporo progresivnim politikam. Ena največjih težav levih strank v demokraciji je, da so družbene skupine, ki jih podpirajo, obenem prav tiste, ki se zaradi svojega strukturnega položaja najmanj vključujejo v politično življenje: zlasti mladi, pripadniki delavskih in nižjih družbenih razredov ter ljudje priseljenskega porekla. Politična razlaščenost vodi v nepoznavanje politike ali nezanimanje zanjo, pa tudi v volilno abstinenco. Ena od težav progresivne politike je zato, kako ljudi, ki običajno ne volijo ali jih institucionalna politika ne zanima, spodbuditi, da se odpravijo na volišče. To še posebej velja za mlade. Tak trenutek lahko močno okrepi kandidaturo Jean-Luca Mélenchona, saj lahko mlade preprosto spodbudi, da gredo volit.
Poleg tega nikoli ne smemo podcenjevati pomena, ki ga ima v posameznikovem življenju soočenje s policijo. Srečanje s policijo, s policijskim sadizmom in policijskim redom je pogosto življenjska prelomnica, ob kateri človek neposredno, kot politično izkušnjo, občuti, kaj pomeni, da mu vladajo. Takrat tudi spozna razkorak med političnim in medijskim govorom o nekem položaju ter njegovo dejanskostjo.
To je torej izjemno močan trenutek politične socializacije, ki v človeku vzbudi težnjo po koreniti preobrazbi. Mislim, da so vsi, ki so v zadnjih tednih protestirali in opazovali ravnanje policije, za levico pridobljeni za več desetletij.
Kako pa bodo protesti vplivali na priljubljenost skrajno desnega Nacionalnega zbora (Rassemblement national), katerega voditeljica Marine Le Pen prepričljivo vodi v anketah?
To me najbolj skrbi. V svetu, v katerem živimo, obstaja izjemno močna težnja po fašizaciji mišljenja, ki se kaže v številnih državah. Ko se ti procesi enkrat sprožijo, vsak dogodek praviloma še utrdi tovrstne afekte in politične naravnanosti.
Številni ljudje, ki jih danes privlači skrajna desnica, bodo v demonstracijah in nemirih videli podobo Francije, polne lenuhov, privilegirancev, ki ničesar ne spoštujejo, in levičarjev, ki hočejo vse uničiti. Iz tega bodo sklepali, da je treba znova vzpostaviti avtoriteto.
Mladi priseljenskega porekla in muslimani so sicer posebne tarče francoske skrajne desnice. Toda predstavljajo le majhen del vseh, ki jih ta šteje za notranje sovražnike. Na tem seznamu so še tujci, levičarji, uporniki, za velik del skrajne desnice pa tudi Judje.
Zato mislim, da bi lahko to dijaško gibanje skrajni desnici ponudilo priložnost za trditev, da določene skupine danes ogrožajo Francijo. Ko bo enkrat na oblasti, se bo proti tem skupinam skušala usmeriti s celotnim arzenalom zakonodajnih ukrepov.
Marine Le Pen je pred nekaj dnevi v intervjuju izjavila, da želi islam opredeliti kot totalitarno ideologijo in se proti njemu kot takemu boriti. To v bistvu pomeni uporabo protiterorističnih ukrepov proti islamu. Gre za program političnega preganjanja in vse kaže, da bi enako ravnala tudi z radikalno levico.
Marine Le Pen je v nedavnem intervjuju izjavila, da želi islam opredeliti kot totalitarno ideologijo in se proti njemu kot takemu boriti. To v bistvu pomeni uporabo protiterorističnih ukrepov proti islamu. Gre za program političnega preganjanja in vse kaže, da bi enako ravnala tudi z radikalno levico.
V svoji novi knjigi Temna duša demokracije. Manifest za drugačen politični ideal (L’âme noire de la démocratie. Manifeste pour un autre idéal politique) obravnavate predstavniško oziroma proceduralno demokracijo kot sistem, ki ne le da ne zagotavlja pravičnosti, temveč lahko postane orodje krivice, pri čemer krivice prikriva s pravnimi formalnostmi, kot so volilna pravica, volitve, večina in druge. Kaj še zajema ta koncept?
Gre za politični manifest, ki želi biti za politični sistem to, kar je Marxov in Engelsov Komunistični manifest za ekonomski sistem. Danes smo vse preveč nagnjeni k prepričanju, da smo dosegli konec zgodovine in da je demokracija edini sprejemljivi politični sistem, alternativa tiraniji in monarhiji. Toda zakaj ne bi mogli iznajti drugačnih institucij in drugačne umetnosti vladanja, ki bi bolje varovala pravičnost, človekove pravice in racionalnost? Zakaj bi bil to konec zgodovine?
Danes vsi vidimo, kako so znotraj demokracije zmagale kvazifašistične, sadistične in manipulativne vlade, od Trumpove in Bolsonarove do vlade Giorgie Meloni in Netanjahujeve vlade. V knjigi skušam pokazati, da njihova zmaga ni naključje, temveč pravzaprav logična posledica demokracije. V demokracijah konservativne in reakcionarne stranke zmagujejo izjemno pogosto, resnično progresivne politične sile pa na volitvah zmagajo zelo redko.
Zato moramo prevprašati načine, kako demokracije organizirajo oblast in določenim posameznikom dajejo moč nad drugimi. To pomeni, da moramo prevprašati same ideje vladavine večine, glasovanja, javne razprave, politične skupnosti in vladanja. Tako lahko odpremo prostor za zamišljanje drugih oblik vladanja, ki bodo bolje varovale življenje, pravičnost in manjšine.
Ali lahko torej rečemo, da ti protesti pomenijo prav upor proti vrsti demokracije, ki jo kritizirate? In ali dejstvo, da jih vodijo mladi, gibanju daje kaj posebnega?
Leve stranke že leta uporabljajo demokratične institucije, zlasti parlamentarne, da bi vlado opozorile na izjemno resne težave v izobraževanju in srednjih šolah. Toda to ni ničesar spremenilo. Gibanje se je torej pojavilo po obdobju, ki je pokazalo, da z demokratičnimi instrumenti ni bilo mogoče odpraviti družbenega in političnega problema; morda so ga celo zaostrili. Razmere v srednjih šolah, zlasti v šolah v delavskih soseskah, ponazarjajo, kaj je demokracija povzročila in kaj je dopustila.
Zelo me zanima še en vidik: opravka imamo z gibanjem dijakov. Dijaki so po definiciji mladoletni. Nimajo volilne pravice. Niso državljani v volilnem pomenu besede in z glasovanjem še nikoli niso sodelovali pri političnem odločanju. Noben zakon, ki velja v državi, zato ne izhaja iz njihove volje ali iz razprave, v kateri bi sodelovali. Vsi ti zakoni so jim v nekem smislu tuji.
Z drugimi besedami: nobenega od običajnih pojmov demokratične teorije zanje ni mogoče zares uporabiti. Zakon se jim kaže kot zakon okupacijske sile. Nobenega razloga nimajo, da bi se čutili dolžne spoštovati institucionalne oblike upora, saj ta svet ni njihov. To je svet, ki so ga zanje zgradili drugi, in upravičeno se mu upirajo. Redu, ki jim je bil vsiljen, niso dolžni izkazovati spoštovanja.
Gibanje tako odpira temeljno politično vprašanje, ki nikakor ne zadeva samo dijakov: s kakšno pravico mi drugi vladajo? S kakšno pravico zakon, ki ga nočem, postane zakon, ki ga moram ubogati? In zakaj bi ga sploh moral ubogati?
V tej mobilizaciji torej vidim tudi zahtevo po iznajdbi nove umetnosti vladanja. To je po mojem ena bistvenih nalog sodobne progresivne politike.
Po izkušnjah fašizacije ali avtoritarizma se moramo vedno vprašati, kako preprečiti, da bi se še kdaj ponovile. Prav to vprašanje se zastavlja danes: kako zagotoviti, da se to, kar se je dogajalo pod Macronom, ne bo ponovilo?
—
Intervju je bil danes objavljen v hrvaških Novostih.
Teni Erceg in Geoffroyu de Lagasnerieju se zahvaljujemo za dovoljenje za poobjavo.
Prevedla in priredila: DM.
