Upor proti celotnemu političnemu sistemu

Študentski protesti v Srbiji in Črni gori so prava uganka.

Uganka so zlasti za Aleksandra Vučića, beograjskega diktatorja, ki ne ve, kako naj jih zatre.

Nadalje so uganka tudi za ZDA in EU, ki teh protestov niso organizirale in jih ne financirajo – a se ti kljub temu odvijajo po scenariju Ciinih oranžnih revolucij in pomladi. In prinašajo rezultate.

Miselnost, češ, nihče od nas ne more ničesar spremeniti, ker je igra že vnaprej prirejena, je nenadoma postala tarča posmeha, izničena spričo očitne moči, ki tiči v vsakem izmed nas, moči, da spremeni vse.

Študentski protesti so navsezadnje uganka tudi za študente same, saj ti že dobrih dvajset let živijo v družbi, v kateri je vsako politično delovanje obsojeno na propad – delo pokvarjenih in zabava naivnih, tako rekoč. Zdaj pa se jim je pred očmi razodelo: resnična moč ni v rokah diktatorja, njegove vojske in policije, marveč je v njihovih rokah. Cinična drža, češ da je vsak upor zaman, kompromis z zločinskim režimom pa nujni pogoj za obstanek, se je študentom razkrila kot prozorna laž, ki jo njihove kolone razblinjajo, kot sonce razblinja jutranjo meglo. Miselnost, češ, nihče od nas ne more ničesar spremeniti, ker je igra že vnaprej prirejena, je nenadoma postala tarča posmeha, izničena spričo očitne moči, ki tiči v vsakem izmed nas, moči, da spremeni vse.

»Veliko gibanje množic« je v Srbiji in Črni gori nastalo kot veliko gibanje razmišljujočih posameznikov. Ta upor nima ne vodje ne hierarhije: zato je tudi uspešen. Ta upor ni usmerjen proti predsedniku in vladi, temveč proti celotnemu političnemu sistemu in celotnemu političnemu razredu – zato elita trepeta in se pred njim umika.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Delavci in kmetje.

Vučić je proti študentom uporabil vse, kar je premogel: izstrelil je ves repertoar groženj, medijskega nasilja, teorij zarote in nacionalistične javne masturbacije. Nič mu ni pomagalo. Njegova namestniška oblast v Črni gori zdaj trepeta od strahu. Po eni strani črnogorska oblast opazuje, kako tisti, ki jih je postavil na visoke položaje – tisti, pred katerim klečeplazijo in poslušno izpolnjujejo njegove ukaze –, pada, val, ki ga je zrušil, pa se dviguje tudi v Podgorici. In drvi proti njim. Črnogorske študentske demonstracije so se pričele kasneje od tistih v Srbiji. Sprožila pa jih je podobna zadeva: masaker na Cetinju, ko ne država ne njena policija nista storili ničesar, da bi pobijanje ustavili. Tako kot v Novem Sadu se je tudi na Cetinju pokazalo, da je javna nevarnost država; da je raven korupcije in nesposobnosti oblasti tolikšna, da dobesedno pobija državljane.

Srbske in črnogorske študentske proteste povezuje tudi to, da se njihovi organizatorji na vse pretege trudijo od sebe odvrniti parazitsko in kardinalno nesposobno opozicijo. Že sama njena prisotnost protestom škodi. In vendar se kot klop prilepi na zdravo tkivo: to je dobra, mlada kri. Toda zaman: to niso protesti, ki bi jih pripeljali nazaj na oblast, marveč so ti protesti uperjeni proti sistemu samemu, saj se v njem, tako kot v letečih menjavah pri hokeju – kar naj bi predstavljalo demokratične volitve –, postave skorumpiranih tepcev, katerih moč leži v brezobzirnosti, v resnici samo izmenjujejo na terenu.

Ti protesti ne uživajo podpore ZDA in EU. Ravno nasprotno: Zahod je neposredno podprl beograjskega diktatorja, podpira pa tudi njegovo agenturo v Podgorici.

Bistveni paradoks študentskih protestov v Srbiji in Črni gori je tale: ti protesti ne uživajo podpore ZDA in EU. Ravno nasprotno: Zahod je neposredno podprl beograjskega diktatorja, podpira pa tudi njegovo agenturo v Podgorici. Študentje so tisti, ki se borijo za »evropske« in »zahodne« vrednote: ZDA in EU sta tisti, ki jim ta boj aktivno preprečujeta.

Napredni Črnogorci in Srbi, ki protestirajo na ulicah svojih mest, na Evropo še zmeraj gledajo kot na utopijo, na vstop v EU pa kot na happy end lastne zgodovine. Sama EU pa sebe očitno spet vidi le kot muzej opuščenih evropskih vrednot, kot bi rekel Viktor Ivančić. S tem muzejem se da še zmeraj dobro zaslužiti. Vstopnice so namreč, tako kot tiste za Louvre, še zmeraj drage.

In vendar … Tisti iz EU, ki v nas vidijo le barbare, ki jim je usojeno, da jih vodijo skorumpirani poglavarji pod nadzorom Bruslja in Washingtona, bi si lahko v spomin priklicali naslednje … Ko je bil rimski imperij preveč izčrpan, Rimljani pa preveč dekadentni, da bi ga bili zmožni ubraniti, so barbari, ki so jurišali na meje imperija, še zadnji verjeli v veličino Rima, vsaj tako pravijo. To jih je na neki način naredilo za poslednje Rimljane.

—

Prevedel: Tim Senčar.