Alternativa za Evropo

Kako povprečni Slovenec gleda na Nato in ali je slovenski vojak v prihodnjih letih pripravljen braniti Natove meje v vojni z Rusijo, ne vem. Nisem niti prepričan, ali to vedo slovenski politiki. Ne vem niti, ali so Črnogorci, prav tako Nato-partnerji Slovenije in preostanka »zahoda«, pripravljeni sodelovati v prihodnji vojni. Morda so Črnogorci nekoliko bolj pripravljeni, saj že od nekdaj slovimo po generacijah moških, ki se ob mitskih zgodbah o svojih prednikih-junakih pripravljajo na svojo vojno, pri tem pa se ne obremenjujejo z gospodinjskimi opravili, saj ti bodočemu bojevniku le odvzemajo moč in zbranost za prihajajoči boj.

V Črni gori, katere medije še zmeraj mazohistično spremljam, čeprav tam že dolgo ne živim, se o geopolitiki ne govori kaj dosti. Večinoma je vsakdo zazrt v svoj košček prostora pod soncem, te dni s povečano evforijo zaradi govoric iz Bruslja, ki jasno sporočajo: »Leta 2028 boste končno vstopili v EU!«

V Črni gori nihče ne govori kaj dosti niti o tem, da se bomo, če bo do vstopa sploh prišlo, Evropski uniji pridružili v fazi poznega, razuzdanega afterja t.i. evropskih vrednot. Evropska unija, vsaj tista, v kateri živim, zveni, kot da v njenem parlamentu sedi kup hipnotiziranih blaznežev, ki si obupno želijo dočakati svojih nekaj minut ali nekaj let vojnega adrenalina, o katerem očitno ne vedo ničesar, če se ga lahko tako pogumno veselijo.

Nemčija je država, v kateri živim in kjer premišljujem, v katero smer naj se odpravim, v katero državo naj se podam, kdaj naj bivšo ženo začnem prepričevati, da naša hči morda ne bi rabila odraščati v državi, kjer velja cenzura brez primere, dobesedna prepoved izražanja mnenja (oz. po nemško, zgolj toliko, da jezik pesnikov in mislecev zazveni s polno močjo: Denkverbot), sovraštvo do Rusije in novoodkrita ljubezen do oboroževanja pa pridobiva na zagonu, kakršnega si je ta država davno tega prepovedala celo z Ustavo.

Polnoletne Nemce se že naveliko spodbuja, naj okrepijo svoj nacionalni čut in željo po vstopu v vojsko. Vsi nemški moški, stari med 18 in 45 let, pa morajo od nedavnega pridobiti dovoljenje nemškega ministrstva za obrambo, če želijo zapustiti državo za več kot šest mesecev.

Res je, Nemčija se je davno tega zavezala, da nikoli več ne bo vojaška sila, in v svojo ustavo zapisala, da ne bo bojevala vojne zunaj svojega ozemlja. Slednje je prelomila še takrat, ko je Joschka Fischer, nekdanji radikalni študent-levičar in kasneje glavni obraz nemških »Zelenih«, (ki že lep čas potrjujejo, da jim je od zelenja gozdov in parkov ljubše zelenje »Leopard« tankov in kamuflažnih uniform) državljanom pojasnil, zakaj mora Nemčija kljub vsemu sodelovati pri Natovem bombardiranju Srbije in Črne gore. Takrat so »navadni Nemci«, državljani, silovito protestirali. Te dni, ko se govori le o oboroževanju in pripravah na potencialno vojno z Rusijo, državljani ne protestirajo. Ali so zmedeni ali pa se strinjajo s politično elito, tega ne vem. Vem le, da te dni ni prijetno biti državljan nekoč stabilne in najmočnejše evropske ekonomije, danes pa države, ki zanesljivo koraka proti deindustrializaciji in militarizaciji.

Pred dobrimi tridesetimi leti, ko je Jugoslavija pred očmi »Evrope in sveta« razpadala v vojni, so svetovni slovarji dobili novo besedo – balkanizacija. Ta beseda je med drugim označevala tudi odsotnost kakršne koli zmožnosti za dialog, diplomatske rešitve in »dobrososedske odnose«. Namesto tega so si, tako so pojasnjevali na Zahodu, divji Balkanci sami izbrali kri in vojno. Namesto da bi sedli za pogajalsko mizo, so nove meje skušali vzpostaviti na bojišču. Rezultat nam je znan. Sto tisoče ubitih, razseljenih in travmatiziranih. In nove, majhne države, ki so hitro podlegle vplivu velikih sil in liberalnega kapitalizma.

Vendar pa lahko danes izraz »balkanizacija« prevajamo tudi kot »bruselizacija«. Danes se namreč vodilne evropske države, ki nase rade gledajo kot na »civilizirane« in zelo demokratične, odločajo opustiti diplomacijo in se »pripravljajo na vojno«, ne da bi o tem vprašale svoje državljane. Že sama omemba pogajanj in sporazumov z Rusijo ter poziv h končanju vojne v Ukrajini ne zbuja le suma, temveč vsakogar, ki tovrstno stališče zavzema, neposredno uvršča med oboževalce Vladimirja Putina in podpornike domnevnih imperialnih želja Rusije.

Današnja Nemčija se odloča opustiti diplomacijo. Izbira vojno retoriko in z nemško marljivostjo sistematizira svoje priprave na morebitni spopad do konca tega desetletja.

V nemškem jeziku so mainstreamovski mediji in intelektualna elita za to skovali ustrezen izraz: Putinversteher. Vemo, kdo in kaj je Putin, beseda »Versteher« pa v dobesednem prevodu pomeni »tistega, ki razume«, samostalnik, izpeljan iz glagola »verstehen«, kar pomeni »razumeti«. Ta izraz ima izključno negativno konotacijo. »Versteher« ni nekdo, ki »razume situacijo« ali se seznanja z dejstvi in nato na podlagi tega sklepa, marveč je »Versteher« nekdo, ki slepo sledi in podpira.

Želja, da se sliši in poskuša razumeti strategija in rezoniranje »nasprotne strani«, je že sama po sebi dovoljšen dokaz, da se to stran pravzaprav zastopa. Biti označen za »Putinversteherja« pomeni diskvalifikacijo iz dialoga, ker dialoga pravzaprav ni. Obstaja javno stališče politične in intelektualne elite, ki ga z vojaško poslušnostjo izvajajo mainstream mediji, in obstaja nasprotno stališče, ki je seveda sovražno. Tako danes deluje javna sfera v Nemčiji, državi, ki je nekoč veljala za vzor razumevanja lastne zgodovine, za družbo, ki je v vseh pogledih nasprotje tistih, domnevno »balkaniziranih«.

Opazna cenzura, prepoved zbiranja in kazni za javno izrečena mnenja so svoj vrhunec dosegle med odprto izraelsko kampanjo izvajanja genocida nad Palestinci. Takrat se je nemški ton in radikalni odziv na kritiko Izraela razlagalo v kontekstu nacistične zgodovine Nemčije. In vendar, vojna v Ukrajini kaže, da očitno ne gre le za »spopadanje z lastno preteklostjo«. Ko je cenzura nasprotnih mnenj uveljavljena, jo je težko odpraviti, tako je po dolgoletni kampanji izraelsko vojsko (tisto, ki po besedah kanclerja Friedricha Merza »za nas opravlja umazano delo«), danes nadomestila ukrajinska vlada in ukrajinski vojaki. Oni za civilizirano Evropo nadaljujejo »umazano delo« obrambe pred Putinovo domnevno željo, da bo po zavojevanju Ukrajine nadaljeval pot prek Poljske, vse do Berlina.

Nemški kancler pa je odločen, da to prepreči, četudi bo moral zaradi tega čez mejo poslati ne le nemško orožje, temveč tudi nemške vojake. Polnoletne Nemce se že naveliko spodbuja, naj okrepijo svoj nacionalni čut in željo po vstopu v vojsko. Vsi nemški moški, stari med 18 in 45 let, pa morajo od nedavnega pridobiti dovoljenje nemškega ministrstva za obrambo, če želijo zapustiti državo za več kot šest mesecev. V nekaterih nemških zveznih deželah že razmišljajo, kje bi lahko gradili »centre« za sprejem vojnih ujetnikov (čuden izraz za »taborišče«), cerkev pa se je že lani domislila, da bo svojo čredo pripravila in usposobila za »duhovno pomoč« in tolažbo sorodnikov bodočih padlih nemških vojakov, pa tudi za druge civilne dejavnosti v vojnih razmerah. Za ljubitelje ekumenskih besedil in birokratiziranega jezika predvojne psihoze je celotno besedilo dostopno na tej povezavi.

Medtem se zdi, da večina javnosti pozablja, da spor z Rusijo pomeni spor z jedrsko velesilo. V nedavnem pogovoru z norveškim politologom Glennom Diesnom je predsednik ruskega raziskovalnega inštituta in tesen Putinov sodelavec, Sergej Karaganov, tistim, ki so hoteli slišati, zelo hladnokrvno razkril svoje predloge za rešitev napetosti med Rusijo in Zahodom. Po Karaganovu bi morala Rusija, če se Zahod ne bo »spametoval« in prenehal financirati vojno v Ukrajini, odgovoriti z napadi na cilje v evropskih državah, ki to vojno financirajo. Najprej s konvencionalnim, nato pa, če se vojna v Ukrajini ne bo ustavila, tudi z jedrskim orožjem.

Zahod je že od nekdaj nagnjen k temu, da ruske analitike, intelektualce in ideologe razglaša za neprištevne, saj je strategija prikazovanja »sovražnika« kot »blazneža« ali zlobnega psihopata vselej pomagala upravičiti lastno nediplomatsko in agresivno ravnanje. In vendar, če Karaganovovemu predlogu do konca prisluhnemo, morda zveni zlovešče, a z ruskega vidika zveni tudi zelo racionalno. Karaganov jasno izraža tisto, pred čimer mednarodni politologi in analitiki, kot sta John Mearsheimer ali Jeffrey Sachs, od nekdaj opozarjajo: »Že od padca berlinskega zidu Zahod in Nato odprto provocirata Rusijo in kršita vse sporazume o neširitvi Nata na vzhod. Rusija bi lahko že prej odgovorila bolj radikalno. Če se problem ne bo začel reševati na diplomatski način, se lahko Rusija v katerem koli trenutku odloči za eskalacijo.«

Treba je tudi opozoriti, da je bilo Karaganovovo mnenje, kakor sam priznava, v Kremlju v preteklosti mnenje marginalizirane manjšine. Danes, trdi Karaganov, si njegovo mnenje deli večina. Čeprav Putin še zmeraj zavrača radikalne predloge za »rešitev spora«, to ne pomeni, da situacija ne more eskalirati ali da poslednjega »ruskega carja« v bližnji prihodnosti na prestolu ne bo zamenjal nekdo, ki je še mnogo bolj radikalen. Kaj bo v tem primeru rekel civilizirani Zahod, ko bo »neprištevnega psihopata« nasledil nekdo še neprištevnejši, to bomo še videli.

Preberite tudi: Ilija Đurović: Znova izumiti ljubezen.

V takšni situaciji, ko imata obe strani v svojih arzenalih na voljo nabor izredno smrtonosnega orožja in sta se odločili, da se ne bosta pogajali, ampak se bosta opazovali »skozi cev puške«, se današnja Nemčija odloča opustiti diplomacijo. Izbira vojno retoriko in z nemško marljivostjo sistematizira svoje priprave na morebitni spopad do konca tega desetletja.

S pozicije evropske periferije, kakršna je Slovenija, in kakršna bo leta 2028 nemara postala Črna gora, in z izkušnjo vojne v Jugoslaviji – vojne, ki jo je eden od ideologov črnogorske agresije na Dubrovnik filozofsko poimenoval »vojna za mir«, tako kot danes Zahod svoje vnovično oboroževanje skuša prodati kot oboroževanje v imenu ohranjanja stabilnosti – vsakič, ko se nam zazdi, da se naše obrobne državice politično nepovratno sesedajo, pridobivajo desničarski zagon in postajajo ksenofobne, nacionalistične črne lise Evrope, bi se veljalo spomniti, da je tudi v evropskem centru zelo temačno, in da tudi ta center deluje, kot da bo kmalu doživel našo skupno preteklost.

S tem v mislih bi se bilo treba lotiti uresničevanja političnih alternativ za utrujeno in geopolitično izgubljeno Evropo. Z upanjem, da se ta alternativa ne bo imenovala »Alternativa za Nemčijo«.

—

Prevedel: Tim Senčar.

Naslovna fotografija: Črt Piksi.